Chapter

 1 MimoZ |         oči, ker me je bilo sram te pustosive osamljenosti in
 2 MimoZ |     okrvavljene oči? ~Poznal sem te. Drugačen je bil tvoj pogled,
 3 VTemi |         omahovaje preko ceste od te strani na ono in je izginil
 4 Greh  |        samo val tega morja, glas te čudovite pesmi, brez misli
 5 Greh  |        gore je tam oblival odsev te čudesne svetlobe... Tja
 6 Greh  |           Ali nič ne prosiš, ali te nič ne boli? No, mačka,
 7 Greh  |         več. -- ~"Ob rojstvu sem te obljubila Bogu in zdaj te
 8 Greh  |        te obljubila Bogu in zdaj te ne bo zapustil. Tako mi
 9 Greh  |          Tako mi je pri srcu, da te bom videla pred oltarjem,
10 Tinica|         povrnil? mislila sem, da te ne bo nikoli več."  "Tudi
11 Tinica|    porojenega. ~"Mislila sem, da te ne bo več. Ali kakor da
12 Tinica|          bo več. Ali kakor da bi te pričakovala -- kadar so
13 Tinica|          umikaš, Tinica? Daj, da te poljubim... ljubim te, Tinica!" ~
14 Tinica|         da te poljubim... ljubim te, Tinica!" ~Že so bile ulice
15 Tinica|       dolgem času... pozdravljam te!... Ti moja preteklost,
16 LepaV |        iz predzavednih sanj. Nič te ne vprašujem, prijatelj,
17 LepaV | prijatelj, odkod si, kdo si, kam te vodi ta dolga pot. Tvoje
18 Zaljub|        da se tako izrazim, sredi te noči se je mahoma zasvetilo,
19 Zaljub|        neizmerna žalost in sredi te žalosti se mi je zjasnilo
20 Zaljub|    prijatelj, kako mlade so bile te ženske in kako grde! Vse
21 Vedom |        prokleto življenje! ~"Kaj te ni marala?" ~"Ne vem." ~"
22 Vedom |       čutil, da se laže. ~"Nečem te vprašati, Lucija, zato ker
23 Vedom |       vprašati, Lucija, zato ker te ljubim, kakor še nikoli
24 Vedom |        Pili so in kartali. ~"Ali te je ujela?" ga je vprašal
25 Vedom |         obraz. ~"Če se ti blede, te vprašam?" ~"Pusti mi telovnik!
26 Vedom |        pljuvati nanj... Tvoje so te litanije, kaj se ne spominjaš
27 Vedom |           Si že obsojen! Vedomec te je zgrabil in te ne izpusti
28 Vedom |         Vedomec te je zgrabil in te ne izpusti več! Nikoli več,
29 Vedom |          gledal začuden. ~"Nimam te vprašati ničesar." ~Šel
30 Vedom |      nazaj in ne naprej. Vedomec te ne izpusti nikoli več. Konec!
31 Vedom |          Potrpi, prijatelj, zdaj te pa nekaj vprašam. Kje si
32 Vedom |          Sklonil se je. ~"Bog se te usmili, vedomec!..." ~Zakričalo
33 Sreca |         času, v sanjah morda, da te ne ljubim, domovina? Takrat,
34 Sreca |    onemoglo pestjo, zato ker sem te preveč ljubil! Kdo mi je
35 Sreca |    ljubil! Kdo mi je povedal, da te ne ljubim, ker sem jokal
36 Sreca |          doli pa si vedela, kako te ljubim, ponudila si mi prsi
37 Sreca |          ti, domovina! Ti, kakor te nikoli nisem videl, ko je
38 Sreca |          bo vzklilo vsepovsod iz te lepe zemlje, da bo zazorelo
39 Sreca |      črni strop in da se bližajo te črne stene in me duš‚...
40 Sreca |         vrsti!" ~"Nič ni! Kaj pa te je tako vznemirilo?" ~"Nič?
41 Sreca |      bolne noči? Bojiš se, da bi te držala -- ali nisi z bolno
42 Sreca |         po moji roki, zato da bi te držala? Bojiš se, da pogineš
43 Sreca |         ne videl, in prosila sem te, da bi jo videl. Nisi je
44 Sreca |          s hvaležnim nasmehom na te moje raskave roke, ki so
45 Sreca |     zunaj v burji tako sam. Zate te prosim, ne zase..." ~"Egoist
46 Sreca |          pač upala roka! ~"Zakaj te je to razveselilo? Tako
47 Sreca |         oproščenja, zato ker sem te bil razžalil! Zdaj si razumela --
48 Sreca |       bil in tako otročji, ko bi te ljubil, Helena, kakor sem
49 Sreca |         s tabo, zdi se mi, da bi te ne bilo več; prestrašil
50 Sreca |          v moje srce. Takrat sem te spoznal, takrat sem vedel,
51 Sreca |        mislila, glej, in še zdaj te je strah tiste misli. Kako
52 Sreca |         v čudežni svetlobi. ~Kam te vodi cesta, kam te dvigajo
53 Sreca |           Kam te vodi cesta, kam te dvigajo peroti? Razpel se
54 Sreca |         daj kovčeg meni, spremim te!" ~Franc je stopil k teti
55 Sreca |         se spomni, Franc, da smo te vsi ljubili, da smo ti branili.
56 Sreca |          roko. ~"Zbogom! Rad sem te imel in še zmerom te imam
57 Sreca |         sem te imel in še zmerom te imam rad, ali ni mi prav,
58 Sreca |         jetika, smrt, konec! Ali te ni sram?" ~Franc je ležal
59 Sreca |           Bodi vesel, prišel sem te tolažit: potice sem ti prinesel;
60 Sreca |     žalosti. ~"Prijatelj, prosim te, pojdi! Tudi potico vzemi
61 Sreca |         sem sedel in obsedim, da te malo pokratkočasim... Tudi
62 Sreca |          srepo v obraz. ~"Minilo te bo, kakor je minilo mene.
63 Sreca |        nisi še tako bolan, obšla te je le malodušnost! Glej,
64 Sreca |     prišli! In zdaj ne misli, da te pustimo stran! Pri nas ostaneš,
65 Sreca |      bomo, da bo veselje, pitali te bomo z ljubeznijo, kakor
66 Sreca |     kakor iz bežečih sanj. ~"Kaj te ni sram? Prespal je sveti
67 Sreca |       našega zdravnika. Preiskal te je, ko si spal in ti je
68 Sreca |         glasom. ~"Kaj, vraga, pa te je gnalo na Dunaj od egiptovskih
69 Sreca |      misli!... Prijatelj, prašam te tišje: ali so to moje besede,
70 Sreca |          drugače, ko nam je bral te pesmi! Zdi se mi, kakor
71 Sreca |      Tako je prav, Barica... Bog te blagoslovi!" ~V tistem trenotku
72 Sreca |        izza davnih časov! Poznam te po zavaljenem telesu, po
73 Sreca |      suknjo zadnji ubogi ostanek te uboge zatemnele pokrajine.
74 Pozdr |         se vzbudiš nenadoma, ker te je bil poklical nekdo iz
75 Pozdr |       srce je bilo veselo zaradi te kaplje domačega blata --
76 Pozdr |   ginevajo sokovi iz naročja, ki te je bilo porodilo, tako gineš
77 Pozdr |        in veneš sama in komaj še te goji pobožni pastirček na
78 Pozdr |         vsaj spomin na fanta, ki te je prvi osleparil, ko si