Chapter

3001 Vedom |             kostanjevi senci. Stopala je lahno in prožno, telo se
3002 Vedom |              lahno in prožno, telo se je zibalo, kipelo je pod tenkim
3003 Vedom |             telo se je zibalo, kipelo je pod tenkim batistom. Rdeč
3004 Vedom |         tenkim batistom. Rdeč sončnik je senčil obraz in tako je
3005 Vedom |               je senčil obraz in tako je trepetala na beli polti
3006 Vedom |                ki so sanjale. ~Pot se je vila sredi neizmernega polja,
3007 Vedom |          osušena; rdeči ilovnati prah je segal do gležnjev. ~"Pripoveduj!
3008 Vedom |          gležnjev. ~"Pripoveduj! Kako je bilo s Heleno?" ~Jakob je
3009 Vedom |             je bilo s Heleno?" ~Jakob je gledal na svoje čevlje;
3010 Vedom |            čevlje; debela plast prahu je ležala na njih; tudi hlače
3011 Vedom |           oprašene do kolen. In Jakob je videl, da so bile hlače
3012 Vedom |              neizrečeno smešne. Treba je par novih -- kako, vraga! ~"
3013 Vedom |           dokler se ni omožila. Vzela je mojega prijatelja, ki je
3014 Vedom |              je mojega prijatelja, ki je pošten človek. Tako se mi
3015 Vedom |         drugega na svetu. Trubaduriti je moja dolžnost in moj poklic,
3016 Vedom |              ženske!" ~In tudi suknja je taka, da bi jo nataknil
3017 Vedom |             si jo pač vprašal?" ~"Nič je nisem vprašal. Nimam take
3018 Vedom |             kdaj vprašal?" ~"Torej ti je vseeno?" ~"Glej, Lucija --
3019 Vedom |             če ne pazim nanj." ~In že je čutil, da se laže. ~"Nečem
3020 Vedom |          hočem jaz, da me ljubiš, kaj je potem zame drugega na svetu
3021 Vedom |          Tista kapljica življenja, ki je v meni, je vsa tvoja, brez
3022 Vedom |              življenja, ki je v meni, je vsa tvoja, brez tebe bi
3023 Vedom |              me ljubiš -- Lucija, kaj je potem zame na svetu kakor
3024 Vedom |             Ni potrebe, saj veš, kako je. Zatorej: malo oh in malo
3025 Vedom |              sočne poljane! -- Kaj se je oglasilo? Kdo je govoril? --
3026 Vedom |               Kaj se je oglasilo? Kdo je govoril? -- Dol, filister,
3027 Vedom |             filister, dol! ~Lucija se je privila k njemu, vitka,
3028 Vedom |              se tresle. Poljubljal jo je na lase, na lica, na ustnice,
3029 Vedom |               lica, na ustnice, dihal je težko -- polje se je zgenilo
3030 Vedom |            dihal je težko -- polje se je zgenilo tam, zazibalo se
3031 Vedom |              zgenilo tam, zazibalo se je od vzhoda do zahoda... ~
3032 Vedom |              do zahoda... ~Sončnik ji je padel na tla v rdeči prah;
3033 Vedom |                dvesto korakov od poti je stala sredi travnika gruča
3034 Vedom |          težko, temno listje, na tleh je bila mehka črna preproga,
3035 Vedom |            mehka črna preproga, sonce je tkalo vanjo bele rože. ~
3036 Vedom |              vanjo bele rože. ~Lucija je pokazala z roko; on se je
3037 Vedom |             je pokazala z roko; on se je ozrl z velikimi, oteklimi
3038 Vedom |               oteklimi očmi, jezik mu je bil suh in okoren, kolena
3039 Vedom |            šibila. ~"Ne, Lucija!" ~In je stopil s poti na travo.
3040 Vedom |              poti na travo. Lucija se je oklepala njegove roke, zdelo
3041 Vedom |             njegove roke, zdelo se mu je, da se ga oklepa z vsem
3042 Vedom |         spotikale ob krtinah. ~"Vroče je, Bog vedi!" je izpregovoril
3043 Vedom |                  Vroče je, Bog vedi!" je izpregovoril on in sram
3044 Vedom |            izpregovoril on in sram ga je bilo neumnih besed; v glavi
3045 Vedom |             neumnih besed; v glavi mu je bilo topo in trudno. ~"Vroče
3046 Vedom |               topo in trudno. ~"Vroče je!" ~Njene ustnice so bile
3047 Vedom |            kakor nebo nad njima. ~Tam je bila mehka temna preproga;
3048 Vedom |       preproga; težko hrastovo listje je molčalo v poletnem snu;
3049 Vedom |             poletnem snu; velika muha je brenčala v širokem kolobarju,
3050 Vedom |           širokem kolobarju, utihnila je in je izginila. ~II ~"Ali
3051 Vedom |             kolobarju, utihnila je in je izginila. ~II ~"Ali bi šel,
3052 Vedom |               šel, ali ne bi šel?" si je mislil. Ženiral se je tovarišev,
3053 Vedom |              si je mislil. Ženiral se je tovarišev, sam ni vedel
3054 Vedom |              vedel zakaj. Zdelo se mu je, da mu je zapisano na čelu,
3055 Vedom |          zakaj. Zdelo se mu je, da mu je zapisano na čelu, kar se
3056 Vedom |              zapisano na čelu, kar se je godilo v njem in ž njim. ~
3057 Vedom |               njem in ž njim. ~Stopil je v krčmo in je ugledal obraze,
3058 Vedom |           njim. ~Stopil je v krčmo in je ugledal obraze, ki so se
3059 Vedom |          posmihali. Troje prijateljev je sedelo v kotu za nepogrnjeno
3060 Vedom |               so in kartali. ~"Ali te je ujela?" ga je vprašal dolgi,
3061 Vedom |                  Ali te je ujela?" ga je vprašal dolgi, jetični Greben.
3062 Vedom |           dolgi, jetični Greben. Imel je v ustih kratko pipo in,
3063 Vedom |           ustih kratko pipo in, kadar je govoril, jo je porinil v
3064 Vedom |              in, kadar je govoril, jo je porinil v kot, ki se je
3065 Vedom |               je porinil v kot, ki se je globoko povesil, tako da
3066 Vedom |              globoko povesil, tako da je napravil obraz zabavljiv
3067 Vedom |             ironičen vtis. ~"Ujela me je!" je odgovoril Jakob mirno
3068 Vedom |        ironičen vtis. ~"Ujela me je!" je odgovoril Jakob mirno in
3069 Vedom |              odgovoril Jakob mirno in je prisedel. ~Večni jurist
3070 Vedom |       prisedel. ~Večni jurist Krničar je odložil karte; ni se mu
3071 Vedom |               ni se mu več hotelo. Ko je bil vstopil Jakob, se je
3072 Vedom |              je bil vstopil Jakob, se je ozrl nanj s čudnim, pol
3073 Vedom |   pomilovalnim pogledom. Tudi Krničar je bil jetičen; majhen, suhljat
3074 Vedom |              in redkih besed. Oženjen je bil, imel je precej beraško
3075 Vedom |           besed. Oženjen je bil, imel je precej beraško službo pri
3076 Vedom |           službo pri magistratu in se je pripravljal neprestano,
3077 Vedom |              dalje; ali izgovarjal se je le bolj samemu sebi, na
3078 Vedom |            bolj samemu sebi, na tihem je vedel, da je dovršil študije
3079 Vedom |           sebi, na tihem je vedel, da je dovršil študije in življenje.
3080 Vedom |           študije in življenje. Nekoč je bil kos poeta, ali zdaj
3081 Vedom |           govoriti o tistih časih, ko je igral lepo vlogo nadebudnega
3082 Vedom |            obetajočega talenta. Če ga je kdo vprašal, mu je odgovoril
3083 Vedom |              Če ga je kdo vprašal, mu je odgovoril na kratko, da
3084 Vedom |         odgovoril na kratko, da se mu je muza obesila. "Je že vedela
3085 Vedom |               se mu je muza obesila. "Je že vedela zakaj!" ~"S tisto
3086 Vedom |               Lucijo hodiš?" ~Krničar je pogledal Jakobu naravnost
3087 Vedom |          skoro srepo v obraz, tako da je Jakob umaknil pogled in
3088 Vedom |            Jakob umaknil pogled in mu je šinila kri v lica. ~"Ž njo
3089 Vedom |              ni prav?" ~"Ni mi prav!" je odgovoril Krničar trdo. "
3090 Vedom |             trdo. "Varuj se! Ta punca je -- vedomec..." ~Jakob se
3091 Vedom |                 vedomec..." ~Jakob se je zdrznil, začudil. Presenečena
3092 Vedom |       Krničarja tudi dolgi Greben, ki je vzel pipo iz ust, in debelušni,
3093 Vedom |               leni Pasar, literat, ki je pisal feljtone, kadar ni
3094 Vedom |               ni imel za tobak, in ki je drugače sanjaril po dolge
3095 Vedom |              snoval načrte, o katerih je vedel, da jih ne dovrši
3096 Vedom |             dovrši nikoli. Začudil se je Pasar in nato se je zasmejal
3097 Vedom |        Začudil se je Pasar in nato se je zasmejal široko in zadovoljno. ~"
3098 Vedom |               imajo take oči."  Jakob je pogledal temno in resno. ~"
3099 Vedom |             torej, če hočete! Vedomec je moja nevesta!" Krničar je
3100 Vedom |             je moja nevesta!" Krničar je udaril ob mizo, da se je
3101 Vedom |              je udaril ob mizo, da se je prevrnil kozarec; skočil
3102 Vedom |              prevrnil kozarec; skočil je k Jakobu in ga je zgrabil
3103 Vedom |              skočil je k Jakobu in ga je zgrabil za prsi. "Ali se
3104 Vedom |               se ti blede?" ~Jakob mu je strmel v obraz. ~"Če se
3105 Vedom |              mi do šale." ~Krničar se je obrnil počasi in je sedel.
3106 Vedom |        Krničar se je obrnil počasi in je sedel. Sivobled je bil v
3107 Vedom |          počasi in je sedel. Sivobled je bil v lica in oči so se
3108 Vedom |            čudnem plamenu. Ali plamen je ugasoval, na ustnice se
3109 Vedom |               ugasoval, na ustnice se je vračala zasmehujoča in pomilovalna
3110 Vedom |               pomilovalna poteza. Pil je, in ko je nato izpregovoril,
3111 Vedom |     pomilovalna poteza. Pil je, in ko je nato izpregovoril, je bil
3112 Vedom |              ko je nato izpregovoril, je bil njegov glas spet miren
3113 Vedom |          življenja?" ~"Do grla!" ~"Če je tako, seveda! In v službo
3114 Vedom |           misliš?" ~"Da. Prav zdaj mi je prilika ugodna, da dobim
3115 Vedom |           ugodna, da dobim službo, ki je zame kakor nalašč. Žurnalist
3116 Vedom |              tega življenja!" ~Končal je hlastno, kakor da bi se
3117 Vedom |             predaleč. Debeli Pasar se je smehljal; svetila so se
3118 Vedom |             zmožnosti. Prepričanje ti je še zmerom kolikor toliko
3119 Vedom |        zaklenjenimi durmi. Drugače pa je z žurnalistom. Prodal si
3120 Vedom |           njim! Zgodi se lahko, da ti je na poti ob vsakem koraku,
3121 Vedom |              hladnega in neprijaznega je bilo stopilo mednje. ~"Kaj
3122 Vedom |           mednje. ~"Kaj delaš zdaj ?" je vprašal Krničar, pol namenoma
3123 Vedom |              bi prekinil molk. ~Jakob je imel navado nekaterih poetov,
3124 Vedom |           navado nekaterih poetov, da je govoril rad in ob vsaki
3125 Vedom |           delih in načrtih. Odgovoril je hitro in gorkeje. ~"Nimam
3126 Vedom |             ne začel prezgodaj. Kadar je delo pred mano, tedaj šele
3127 Vedom |            dozorelo v meni; in ta čut je zelo neprijeten." ~"No,
3128 Vedom |            svojih načrtih!" ~Jakob se je začudil, zakaj Krničar drugače
3129 Vedom |        političnih razmer..." ~Govoril je zmerom počasneje in naposled
3130 Vedom |          zmerom počasneje in naposled je umolknil v zadregi. Krničar
3131 Vedom |           umolknil v zadregi. Krničar je ob njegovem pripovedovanju
3132 Vedom |   pripovedovanju gledal na mizo in se je smehljal zmerom bolj zlobno.
3133 Vedom |           zmerom bolj zlobno. Nato se je ozrl Jakobu v obraz in se
3134 Vedom |             ozrl Jakobu v obraz in se je zasmejal grohotoma.  "To
3135 Vedom |          praviš, da dovršiš?" ~"Vse!" je odgovoril Jakob neodločno,
3136 Vedom |              pol začuden. ~Krničar se je sklonil k njemu in se mu
3137 Vedom |              sklonil k njemu in se mu je smejal v lice. ~"Ničesar
3138 Vedom |             Si že obsojen! Vedomec te je zgrabil in te ne izpusti
3139 Vedom |               verjemi!" ~"Ljubim jo," je dejal Jakob kakor opravičujoč;
3140 Vedom |            kakor opravičujoč; nato pa je nadaljeval hlastno in glasno,
3141 Vedom |         presekanih stavkih: ~"In prav je, da jo ljubim, in čas je
3142 Vedom |              je, da jo ljubim, in čas je bilo! Do grla, sem dejal,
3143 Vedom |              šele vidim, kako ostudno je. To ni življenje in jaz
3144 Vedom |          Senca, vrag vedi, mrtvec, ki je bil ostal pomotoma na zemlji
3145 Vedom |              jim bil, ker žive, kakor je bil Bog ustvaril ljudi in
3146 Vedom |             poti in zabavljati, ko mi je srce polno zavisti in vsega
3147 Vedom |            Živeti hočem!" ~Razgrel se je bil, in ko je govoril, je
3148 Vedom |              Razgrel se je bil, in ko je govoril, je mislil sam,
3149 Vedom |             je bil, in ko je govoril, je mislil sam, da je govoril
3150 Vedom |            govoril, je mislil sam, da je govoril iz srca in iz prepričanja.
3151 Vedom |            prepričanja. Krničar pa se je bil zamislil. Izpregovoril
3152 Vedom |            bil zamislil. Izpregovoril je šele po daljšem premoru: ~"
3153 Vedom |              Ne smejo živeti, ker jim je usojeno, da stoje ob poti.
3154 Vedom |            poletnem soncu in dobro ti je bilo. Komaj si vedel, kaj
3155 Vedom |                Komaj si vedel, kaj ti je usojeno. Živ človek si bil
3156 Vedom |              moreš. In to, dragi moj, je neprijeten položaj..." ~
3157 Vedom |              več besede, ves večer mu je bil obraz teman in osoren. ~
3158 Vedom |              teman in osoren. ~Stopil je v gostilnico mlad, še skoro
3159 Vedom |          skoro golobrad fant. Oblečen je bil v dolg vihrajoč havelok,
3160 Vedom |            vihrajoč havelok, na glavi je imel pomečkan klobuk, kravata
3161 Vedom |              pomečkan klobuk, kravata je bila malomarno zavozlana
3162 Vedom |       zavozlana in umazana. Smejal se je veselo, malo otročje in
3163 Vedom |               veselo, malo otročje in je prisedel. ~"Kaj mislite,
3164 Vedom |              Da, Lucijo!" ~Zavzdihnil je skoro ter se pogladil z
3165 Vedom |            roko po čelu. ~Krničar, ki je mešal, je položil karte
3166 Vedom |                 Krničar, ki je mešal, je položil karte na mizo in
3167 Vedom |           položil karte na mizo in se je nasmehnil prav z istim nasmehom,
3168 Vedom |             istim nasmehom, s katerim je bil pozdravil Jakoba. ~"
3169 Vedom |             tega življenja?" ~Mihelec je pogledal nekoliko osupel,
3170 Vedom |              nekoliko osupel, nato pa je odgovoril zamišljen: ~"Sam
3171 Vedom |            kako si uganil? Pravkar mi je bilo prišlo na misel in
3172 Vedom |             sem se zavedal." ~Krničar je mešal karte in ni odgovoril. ~
3173 Vedom |               odgovoril. ~III ~Minilo je par mesecev, da ni videl
3174 Vedom |                Ni jih pogrešal. Živel je v vročih, bujnih sanjah.
3175 Vedom |             Tisto življenje, ki si ga je bil zaželel in ki se ga
3176 Vedom |               ni zavedal zraka, ki ga je dihal. Odprl je bil oči
3177 Vedom |          zraka, ki ga je dihal. Odprl je bil oči in je ugledal vso
3178 Vedom |            dihal. Odprl je bil oči in je ugledal vso lepoto naokoli,
3179 Vedom |               malega življenja, ki ga je tako lahko in sladko živeti.
3180 Vedom |         opravljanja in intrige -- vse je bilo tako lično, otročje,
3181 Vedom |             prijetno. In razgreval se je ob tem, žalostil in veselil,
3182 Vedom |             čisto resno, iz srca; bil je del tiste pisane gneče,
3183 Vedom |             tiste pisane gneče, ki jo je gledal prej samo od daleč
3184 Vedom |           prej samo od daleč in ki jo je sovražil zato, ker je hrepenel
3185 Vedom |              jo je sovražil zato, ker je hrepenel po njej. In vse
3186 Vedom |           hrepenel po njej. In vse to je bilo kakor pozlačen okvir
3187 Vedom |               za njegovo ljubezen, ki je bila tega življenja središče
3188 Vedom |         vsebina... ~"Zbogom, Lucija!" je dejal, ko se je napravljal
3189 Vedom |              Lucija!" je dejal, ko se je napravljal v uredništvo
3190 Vedom |            napravljal v uredništvo in je bil že na stopnicah. ~Ali
3191 Vedom |             več med durmi. Začudil se je in bil bi se vrnil. Toda
3192 Vedom |              bi se vrnil. Toda stopal je kakor mehanično po stopnicah
3193 Vedom |              navzdol in neprijetno mu je bilo pri srcu. Tudi ko je
3194 Vedom |             je bilo pri srcu. Tudi ko je šel po sončni cesti, kjer
3195 Vedom |             šel po sončni cesti, kjer je srečaval ljudi, ki so imeli
3196 Vedom |             ni razvedril. Pogladil se je z roko po čelu, ali sence
3197 Vedom |              ni odzdravila? Vrnila se je v izbo, kakor da bi se ji
3198 Vedom |              mudilo..." ~V uredništvu je bil še slabše volje. Preklinjal
3199 Vedom |              slabše volje. Preklinjal je Macedonijo in ves Balkan. "
3200 Vedom |             drugega. Kolikor manj jih je na svetu, tem bolje. Ni
3201 Vedom |         obešali sami, -- bolj komodno je tako..." ~In prestrašil
3202 Vedom |            tako..." ~In prestrašil se je, ko se je zalotil na takih
3203 Vedom |               prestrašil se je, ko se je zalotil na takih mislih.
3204 Vedom |               ni se mogel, izprevidel je precej, da se laže samemu
3205 Vedom |             se laže samemu sebi. ~"Če je bilo treba le tako na rahlo
3206 Vedom |            tako na rahlo potrkati, da je prišlo na dan, je to pač
3207 Vedom |        potrkati, da je prišlo na dan, je to pač znamenje, da je bilo
3208 Vedom |                je to pač znamenje, da je bilo že zdavnaj v srcu in
3209 Vedom |               že zdavnaj v srcu in da je samo čakalo trenotka...
3210 Vedom |              da bi mi odgovorila? Saj je vedela, da sem tega navajen;
3211 Vedom |               tega navajen; napravila je torej nalašč tako. Zato
3212 Vedom |              nalašč tako. Zato ker se je naveličala... Pa že prej,
3213 Vedom |         dogodki, tako malenkostni, da je bilo treba bistrih oči in
3214 Vedom |              bi mislil nanje. Kako mu je bila nekoč prezgodaj odtegnila
3215 Vedom |           natanko za tisto sekundo jo je odtegnila prej nego navadno.
3216 Vedom |            prej nego navadno. Zadnjič je bila pozabila zapreti okna
3217 Vedom |            okna v kabinetu, predno se je vrnil. Nikoli ni pozabila
3218 Vedom |               pozabila tega, zato ker je vedela, da ne mara imeti
3219 Vedom |       odprtega okna v kabinetu, kadar je doma, in da mora biti zaprto
3220 Vedom |               ni imela; samo pozabila je, zato ker ni mislila nanj.
3221 Vedom |               ni mislila nanj. Na kaj je pač mislila? Na kaj? Na
3222 Vedom |               Na koga?... Nenadoma se je zdrznil. Kakor da jo je
3223 Vedom |               je zdrznil. Kakor da jo je ugledal šele zdaj. Prej
3224 Vedom |            ugledal šele zdaj. Prej se je oblačila drugače, njemu
3225 Vedom |            oblačila drugače, njemu se je oblačila; zdaj se doma ni
3226 Vedom |              mu ugaja ali ne. Kdaj se je to zgodilo? Kako se je zgodilo,
3227 Vedom |             se je to zgodilo? Kako se je zgodilo, da ni opazil ničesar?...
3228 Vedom |             brž domov! Zaželelo se mu je silno, da bi stal pred njo,
3229 Vedom |           enim samim pogledom, kaj se je zgodilo ž njo. In tudi svojo
3230 Vedom |             bi rad videl, tudi tam se je bilo pač mnogo izpremenilo,
3231 Vedom |               bil kaj opazil. Bilo mu je v tem hipu, kakor da nikoli
3232 Vedom |            stanovanja... ~Zabolela ga je glava, položil je pero na
3233 Vedom |         Zabolela ga je glava, položil je pero na mizo, in da bi si
3234 Vedom |           mizo, in da bi si oddahnil, je izpil kozarec vode. Ozrl
3235 Vedom |           izpil kozarec vode. Ozrl se je na tovariša in si je mislil:
3236 Vedom |               se je na tovariša in si je mislil: Kaj bi mi pač odgovoril,
3237 Vedom |             ti odgovoril. In kakor da je slišal njegove misli, se
3238 Vedom |              slišal njegove misli, se je tovariš v tistem trenotku
3239 Vedom |              zlobno nasmehnil. Jakoba je spreletelo; pozabil je,
3240 Vedom |         Jakoba je spreletelo; pozabil je, da se tovariš sploh nikoli
3241 Vedom |             drugače nego zlobno; imel je ustnice nerodno ustvarjene... ~
3242 Vedom |            ustvarjene... ~Skoro tekel je, ko se je vračal na večer
3243 Vedom |                 Skoro tekel je, ko se je vračal na večer domov. Drugače
3244 Vedom |               na večer domov. Drugače je hodil počasi, postal je
3245 Vedom |               je hodil počasi, postal je tu, tam, stopil je časih
3246 Vedom |             postal je tu, tam, stopil je časih mimogrede v kavarno,
3247 Vedom |               mimogrede v kavarno, če je ugledal ob oknu znan obraz,
3248 Vedom |             ob oknu znan obraz, vesel je bil samega sebe in ljudi
3249 Vedom |              in vsega sveta. Ali zdaj je tekel in ni videl ničesar,
3250 Vedom |         spoznal ni nikogar. Pred hišo je postal, sopel je težko in
3251 Vedom |            Pred hišo je postal, sopel je težko in v prsih mu je utripalo
3252 Vedom |          sopel je težko in v prsih mu je utripalo močno in glasno,
3253 Vedom |         majhnim kladivcem. ~"Morda pa je vse to neumnost? Slabo sem
3254 Vedom |          sodijo nikamor..." ~Ali srce je utripalo, ko je stopal počasi
3255 Vedom |              Ali srce je utripalo, ko je stopal počasi po stopnicah. ~"
3256 Vedom |            pogled se bo videlo, če me je pričakovala..." ~In bal
3257 Vedom |            pričakovala..." ~In bal se je, da bi mu ne spoznala misli
3258 Vedom |       spoznala misli na obrazu. Čutil je, ne da bi se bil pogledal
3259 Vedom |            pogledal v ogledalo, da mu je obraz upadel in da so se
3260 Vedom |         prikazale grde gube. ~Vstopil je z neodločnim korakom, postal
3261 Vedom |            neodločnim korakom, postal je ob durih. ~"Kje si bila?" ~
3262 Vedom |                  Kje si bila?" ~Stala je pred ogledalom še v cestni
3263 Vedom |           zmečkane na mizi, kakor jih je bila zalučala ob prihodu,
3264 Vedom |               prihodu, in tudi klobuk je bil še na mizi. ~"Tako zgodaj?"
3265 Vedom |              na mizi. ~"Tako zgodaj?" je odgovorila mirno in se je
3266 Vedom |             je odgovorila mirno in se je ozrla nanj v ogledalu.  "
3267 Vedom |             si hodila?" ~Zasmejala se je brezskrbno. ~"Kaj bi doma?
3268 Vedom |              Kod?" ~Majhna guba se ji je prikazala na čelu, okrenila
3269 Vedom |        prikazala na čelu, okrenila se je. ~"Tod in ondod." ~Odpenjala
3270 Vedom |              in ondod." ~Odpenjala si je bluzo, ko je šla mimo njega,
3271 Vedom |             Odpenjala si je bluzo, ko je šla mimo njega, in ne da
3272 Vedom |               ne da bi se ozrla nanj, je stopila v kabinet in je
3273 Vedom |               je stopila v kabinet in je zaprla duri za sabo. ~Videl
3274 Vedom |               duri za sabo. ~Videl se je v ogledalu: lica so mu bila
3275 Vedom |               Bij! Bij vedomca, ki ti je izpil kri in življenje!
3276 Vedom |         življenje! Bij! Bij!... ~Stal je pred ogledalom in obraz
3277 Vedom |            pred ogledalom in obraz mu je bil skoro vesel. Nategnile,
3278 Vedom |              efektno..." In precej se je domislil: ~"Porabim jo za
3279 Vedom |               na cesto..." ~Lucija se je vrnila v sobo, v lahki,
3280 Vedom |            obnošeni domači obleki, ki je skoro izzivajoče odkrivala
3281 Vedom |            izprašuj dalje!" ~Jakob jo je gledal začuden. ~"Nimam
3282 Vedom |               vprašati ničesar." ~Šel je počasi preko sobe v kabinet
3283 Vedom |            preko sobe v kabinet in se je zaklenil. Tudi k večerji
3284 Vedom |           večerji ga ni bilo. ~IV ~Ko je zaklenil duri za sabo, je
3285 Vedom |             je zaklenil duri za sabo, je pomislil in odprla se mu
3286 Vedom |              pomislil in odprla se mu je na stežaj vsa resnica. ~
3287 Vedom |              stežaj vsa resnica. ~Ali je res živel kakor drugi v
3288 Vedom |          drugi v tem kratkem času, ko je mislil, da se je bil rešil
3289 Vedom |             času, ko je mislil, da se je bil rešil v življenje? Ni
3290 Vedom |          svojih najskrivnejših mislih je stal še zmerom ob poti.
3291 Vedom |              Samo varanje, domišljija je bil ta kratki poskus življenja.
3292 Vedom |               poskus življenja. Treba je bilo najneznatnejšega povoda,
3293 Vedom |               bi se vzdramil. Zdaj se je vzdramil in povod niti ni
3294 Vedom |             bil tako neznaten. ~Vedel je, kako žive drugi in kako
3295 Vedom |            kote njih navad in nazorov je bil posvetil. To je bilo
3296 Vedom |           nazorov je bil posvetil. To je bilo znamenje, da ni mislil
3297 Vedom |           njegovi nazori, kolikor jih je imel, drugačni od nazorov
3298 Vedom |             svojih besed. Tako pa jih je gledal natanko in jih je
3299 Vedom |              je gledal natanko in jih je sodil, zato ker je stal
3300 Vedom |             in jih je sodil, zato ker je stal ob poti in so hodili
3301 Vedom |             hodili mimo njega... ~Noč je bila, svetilke so že gorele,
3302 Vedom |             svetilke so že gorele, ko je hitel po izumrli cesti.
3303 Vedom |          hitel po izumrli cesti. Zrak je bil svež, malo hladen in
3304 Vedom |               svež, malo hladen in ga je božal prijetno po čelu in
3305 Vedom |               po čelu in licih. Hitel je in njegova pot je bila vsa
3306 Vedom |               Hitel je in njegova pot je bila vsa druga nego navadno.
3307 Vedom |               nego navadno. Ogibal se je širokih ulic; znanci so
3308 Vedom |          kadar prespe sedmino. ~Krčma je bila vsa zakajena, slabo
3309 Vedom |           Debela, rdeča natakarica se je začudila in začudili so
3310 Vedom |              kartali. ~"Odkod pa ti?" je vprašal debeli Pasar in
3311 Vedom |              in dolgi, jetični Greben je vzel pipo iz ust in je privzdignil
3312 Vedom |         Greben je vzel pipo iz ust in je privzdignil visoko rdeče
3313 Vedom |               ni bil začudil; ozrl se je samo postrani in se je nasmehnil
3314 Vedom |             se je samo postrani in se je nasmehnil s svojim navadnim,
3315 Vedom |               nasmehom. Tudi Jakob se je nasmehnil, ali gledal je
3316 Vedom |              je nasmehnil, ali gledal je v zadregi in si ni upal
3317 Vedom |              iz življenja!" ~"Kako pa je tam?" je vprašal Krničar
3318 Vedom |        življenja!" ~"Kako pa je tam?" je vprašal Krničar mirno, s
3319 Vedom |        šaljivim naglasom. In Jakob se je trudil, da bi odgovarjal
3320 Vedom |               in šaljivo. ~"Ej, slabo je, prijatelj, slabo! Dolgčas!
3321 Vedom |           Dolgčas! Skoro bi rekel, da je boljše biti pošten mrtvec,
3322 Vedom |               vedomec?" ~"Kaj bi? Kar je njegova dolžnost in navada!" ~"
3323 Vedom |             imam izkušnje! Nevarno se je pečati z vedomcem. Kogar
3324 Vedom |             več. Konec! Amen!" ~Jakob je mislil sam nekako podobno,
3325 Vedom |               čudil, ne vznemirjal.  "Je že tako!" je odgovarjal
3326 Vedom |            vznemirjal.  "Je že tako!" je odgovarjal vdano. "Božja
3327 Vedom |              si napravil v tem času?" je vprašal Krničar dalje. "
3328 Vedom |           vprašal Krničar dalje. "Kaj je s tvojimi načrti? Drama --
3329 Vedom |         tragedija -- roman..." ~Jakob je odprl oči na široko in je
3330 Vedom |             je odprl oči na široko in je gledal Krničarju nem in
3331 Vedom |          osupel v lica. ~"No, da!" se je smejal Krničar. "Saj si
3332 Vedom |            roman -- kje so?" ~Potrkal je s prstom ob mizo. ~"Drama --
3333 Vedom |                   Nič nisem napisal!" je jecljal Jakob. V tem hipu
3334 Vedom |             Jakob. V tem hipu šele se je zavedel, da res ni bil napisal
3335 Vedom |              ves osupel in prestrašen je bil. ~Krničar pa se je smejal
3336 Vedom |     prestrašen je bil. ~Krničar pa se je smejal na glas. ~"Kaj ti
3337 Vedom |        vedomcu, pa še sam ne veš, kaj je bil napravil iz tebe! --
3338 Vedom |           načrtov?" ~"Nič jih nimam!" je priznal Jakob, nato pa se
3339 Vedom |             priznal Jakob, nato pa se je domislil. ~"Ali pač, potrpi!
3340 Vedom |             še ne vem natanko. Kar mi je v mislih, v srcu, je šele
3341 Vedom |               mi je v mislih, v srcu, je šele nerazločen čut, nekaj
3342 Vedom |             Iz tega nejasnega čuta mi je treba šele zajeti, da dobim
3343 Vedom |               in dejanje..." ~Krničar je poslušal napeto, naslonil
3344 Vedom |             poslušal napeto, naslonil je komolca na koleni in je
3345 Vedom |               je komolca na koleni in je vprašal: ~"En prizor pa
3346 Vedom |               vprašal: ~"En prizor pa je že gotov, že čisto jasen?
3347 Vedom |          prizor!" ~"Da, glavni prizor je že čisto jasno pred mojimi
3348 Vedom |              jasno pred mojimi očmi!" je odgovarjal Jakob in se je
3349 Vedom |             je odgovarjal Jakob in se je nekoliko začudil. ~Krničar
3350 Vedom |         nekoliko začudil. ~Krničar pa je vprašal dalje in njegov
3351 Vedom |          vprašal dalje in njegov glas je bil rezek, njegove oči so
3352 Vedom |              bi napisal, dasi vem, da je ne napišem nikoli. In tudi
3353 Vedom |          jasnega, določnega. Vse, kar je v mojem srcu, v mojih mislih,
3354 Vedom |           mojem srcu, v mojih mislih, je šele nerazločen čut... nekaj
3355 Vedom |               mojimi očmi ..." ~Jakob je gledal plah in vznemirjen. ~"
3356 Vedom |               in vznemirjen. ~"Kakšen je ta prizor?" ~Krničar se
3357 Vedom |               ta prizor?" ~Krničar se je naslonil udobno in je pripovedoval
3358 Vedom |              se je naslonil udobno in je pripovedoval z mirnim, malo
3359 Vedom |             zmerom. Bog sam vedi, kaj je bilo med njima -- ali resnica
3360 Vedom |              med njima -- ali resnica je, da je bil njegov obraz
3361 Vedom |           njima -- ali resnica je, da je bil njegov obraz smrtnobled,
3362 Vedom |          blaznemu človeku. Sklonil se je, težko so sople prsi, roke
3363 Vedom |             krvi željni kremplji. Ona je stala ob durih, ki jih je
3364 Vedom |             je stala ob durih, ki jih je mislila pravkar odpreti.
3365 Vedom |             pravkar odpreti. Oblečena je bila še v cestno obleko,
3366 Vedom |             še v cestno obleko, bluza je bila na prsih polodpeta.
3367 Vedom |           prsih polodpeta. Njen obraz je bil prej tako miren, narahlo
3368 Vedom |           narahlo zardel, na ustnicah je bil hudomušen, malo zlovoljen
3369 Vedom |      zlovoljen nasmeh -- ali glej, že je obraz bledel in se je pačil
3370 Vedom |              že je obraz bledel in se je pačil v silni grozi, oči
3371 Vedom |               so se širile in vsa luč je izginila iz njih; glasu
3372 Vedom |             osinele ustnice. In tedaj je planil, jo je zgrabil z
3373 Vedom |                In tedaj je planil, jo je zgrabil z okrutno silo.
3374 Vedom |               steno, ob mizo, ob stol je bíla uboga lepa glava in
3375 Vedom |       curljali čez belo polt --" ~"To je moj prizor!" je zakričal
3376 Vedom |                    To je moj prizor!" je zakričal Jakob. ~"Kaj misliš,
3377 Vedom |         misliš, da sem plagiator?" ga je vprašal Krničar s šaljivim,
3378 Vedom |               na ustnicah. ~"Odkod ti je ta prizor? Zakaj ima tista
3379 Vedom |             oči?" ~"Saj sem rekel, da je vedomec!" je odgovoril Krničar
3380 Vedom |            sem rekel, da je vedomec!" je odgovoril Krničar mirno
3381 Vedom |            odgovoril Krničar mirno in je posegel po kartah... ~Lepa
3382 Vedom |        posegel po kartah... ~Lepa noč je bila, ko sta blodila po
3383 Vedom |         ulicah Krničar in Jakob. Nebo je bilo čisto blizu, tako da
3384 Vedom |              mirno. ~Krničarjev obraz je bil skrit v ovratniku, pomečkani
3385 Vedom |        ovratniku, pomečkani klobuk se je skoro dotikal obrvi. Hodila
3386 Vedom |           okna. ~"Tudi tamle gori jih je umrlo dvoje," je izpregovoril
3387 Vedom |             gori jih je umrlo dvoje," je izpregovoril Krničar."Še
3388 Vedom |              vedomec..." ~Jakob se ju je spomnil, mladih duš, polnih
3389 Vedom |              silnega upanja. Težko mu je bilo pri srcu in strah ga
3390 Vedom |             bilo pri srcu in strah ga je bilo Krničarjevih besed. ~"
3391 Vedom |     Krničarjevih besed. ~"Ali v njiju je bilo življenja brez mere...
3392 Vedom |            mislim nanju." ~Krničar se je nasmehnil. ~"Kakšno je tisto
3393 Vedom |             se je nasmehnil. ~"Kakšno je tisto življenje, ki si bil
3394 Vedom |               če si žejen!" ~V ~Jakob je živel, kakor jih živi brez
3395 Vedom |          tiktakanju stenske ure. Tako je legel tudi na njegovo zunanjost
3396 Vedom |            topi, dolgočasni izraz. Že je bil podoben Krničarju, jetičnemu
3397 Vedom |               debelušnemu Pasarju, ki je bil drugače prelen in predebel,
3398 Vedom |             vdal v prvem trenotku. Ko je spoznal svoje stanje, se
3399 Vedom |              spoznal svoje stanje, se je branil, grizel je v vajeti,
3400 Vedom |          stanje, se je branil, grizel je v vajeti, da so se penila
3401 Vedom |             so se penila usta. ~Sedel je dolgo v noč, glavo sklonjeno,
3402 Vedom |            zakopane v laseh. Mučil se je, da bi ukrotil misli, da
3403 Vedom |            jih prisilil na pot, ki jo je bil začrtal. Že so se misli
3404 Vedom |              misli vdajale, trepetaje je posegla roka po peresu --
3405 Vedom |          sencih, na vsej duši njegovi je ležalo breme in preslab
3406 Vedom |               ležalo breme in preslab je bil, da bi ga vzdignil,
3407 Vedom |        odhajali in prihajali? Da, vse je bilo že pred njim, ali izginilo
3408 Vedom |               pred njim, ali izginilo je, spustilo se je zagrinjalo,
3409 Vedom |              izginilo je, spustilo se je zagrinjalo, samo črne, nerazločne
3410 Vedom |      premikale tam zadaj. Spustilo se je drugo zagrinjalo in tudi
3411 Vedom |              od začetka!... Priklical je predse znane osebe, da bi
3412 Vedom |             strašila!... ~Zasmejal se je. Čemu pač to, čemu jih kličem?
3413 Vedom |              to, čemu jih kličem? Kaj je to res moje opravilo? Kaj
3414 Vedom |             to res moje opravilo? Kaj je moja dolžnost, da se ukvarjam
3415 Vedom |             so bili vsi pred njim, ki je občeval ž njimi, ki je bil
3416 Vedom |             ki je občeval ž njimi, ki je bil navezan nanje službeno
3417 Vedom |          vsakdanjega življenja. Tujec je bil med njimi. Malenkostno,
3418 Vedom |      brezpomembno, nizkotno in smešno je bilo tudi njih življenje,
3419 Vedom |               življenje, ali razloček je bil velik. Razloček je bil,
3420 Vedom |       razloček je bil velik. Razloček je bil, da so smatrali svoje
3421 Vedom |                važne in neobhodne. On je hodil med njimi in je živel
3422 Vedom |              On je hodil med njimi in je živel prav isto življenje,
3423 Vedom |             življenje, ali smatral ga je za nepotrebno in neumno,
3424 Vedom |              na vedomca... Ali grizel je v vajeti in usta so se penila... ~
3425 Vedom |              so v gostilnici in tedaj je prišel mladi Mihelec in
3426 Vedom |               prišel mladi Mihelec in je prisedel v družbo. Njegov
3427 Vedom |              napete, vesele. ~"Kaj pa je s tabo?" je vprašal Krničar.
3428 Vedom |          vesele. ~"Kaj pa je s tabo?" je vprašal Krničar. Jakob pa
3429 Vedom |          vprašal Krničar. Jakob pa se je skoro prestrašil, spreletelo
3430 Vedom |             prestrašil, spreletelo ga je in ni vedel kaj. ~"Kaj je
3431 Vedom |             je in ni vedel kaj. ~"Kaj je s tabo?" je ponovil Krničarjevo
3432 Vedom |          vedel kaj. ~"Kaj je s tabo?" je ponovil Krničarjevo vprašanje
3433 Vedom |              in kakor strah in srd se je zasvetil v očeh. ~Mihelec
3434 Vedom |       zasvetil v očeh. ~Mihelec pa se je smehljal, ni vedel, kako
3435 Vedom |           tega življenja, kaj ne?" se je nasmehnil Krničar. "Sit
3436 Vedom |        Krničar. "Sit do grla!"  Jakob je prebledel. ~"Potrpi, prijatelj,
3437 Vedom |            goreča ploha?" ~Mihelec se je čudil zmerom bolj. ~"Kako
3438 Vedom |                prijatelj!" ~Takrat se je vžgal čuden plamen v njegovih
3439 Vedom |               njegovih očeh, obraz mu je bil razoran kakor sedemdesetletnemu
3440 Vedom |               izprehajal več!" ~Hotel je dostaviti še nekaj, toda
3441 Vedom |              še nekaj, toda obmolknil je. Krničar pa je napeljal
3442 Vedom |              obmolknil je. Krničar pa je napeljal razgovor na druge
3443 Vedom |            stvari. ~"Pomisli, Jakob!" je pripovedoval,"kaj se mi
3444 Vedom |               pripovedoval,"kaj se mi je sanjalo nocoj. Bili smo
3445 Vedom |            lečo. Neumno delo, in mene je bilo skoro sram, tebe pa
3446 Vedom |            godrnjati nismo smeli! Tam je stal namreč kmet v irhastih
3447 Vedom |                veliko pipo v ustih in je gledal zaničljivo na nas.
3448 Vedom |              zaničljivo na nas. Kadar je le kdo malo zagodrnjal,
3449 Vedom |               le kdo malo zagodrnjal, je vzel iz ust dolgo pipo in
3450 Vedom |             vzel iz ust dolgo pipo in je zamahnil: 'Ali boš tiho,
3451 Vedom |          zmerjal!'-- Vrag vedi, da me je bilo sram, ampak pomagati
3452 Vedom |             nisem mogel. Življenje pa je bilo vendarle in v svojem
3453 Vedom |               veliko, trd in sivobled je bil njegov obraz. ~"No,
3454 Vedom |           obraz. ~"No, čemu odhajaš?" je klical Krničar: "Jaz sem
3455 Vedom |             nekaj zgodilo z menoj. To je bila tista leča!... No,
3456 Vedom |               No, ostani!" ~"Zbogom!" je odgovoril Jakob in ko je
3457 Vedom |              je odgovoril Jakob in ko je šel mimo Mihelca, je še
3458 Vedom |               ko je šel mimo Mihelca, je še dostavil: "Ne boš hodil
3459 Vedom |              vročih urah!..." ~Žal mu je bilo mladega fanta. ~"Ne,
3460 Vedom |         vedomec!... Nisem še umrl, še je v meni kapljica krvi." ~
3461 Vedom |          kapljica krvi." ~Skoro vesel je bil, ko se mu je zdelo,
3462 Vedom |          Skoro vesel je bil, ko se mu je zdelo, da je spoznal vse
3463 Vedom |            bil, ko se mu je zdelo, da je spoznal vse tako jasno in
3464 Vedom |          spoznal vse tako jasno in da je rešitev tako lahka. Ena
3465 Vedom |              in življenja ne... ~Tiho je odprl duri, hodil je po
3466 Vedom |             Tiho je odprl duri, hodil je po prstih in prestrašil
3467 Vedom |               prstih in prestrašil se je, če je zaškripalo, zašumelo.
3468 Vedom |               in prestrašil se je, če je zaškripalo, zašumelo. Ležala
3469 Vedom |          zaškripalo, zašumelo. Ležala je mirno, gole roke na odeji.
3470 Vedom |              malo odprte, zdelo se mu je, da se svetijo hudobno zelenosinje
3471 Vedom |          zelenosinje oči... Za hip se je zdrznil, je pomislil, zabolelo
3472 Vedom |                 Za hip se je zdrznil, je pomislil, zabolelo ga je
3473 Vedom |              je pomislil, zabolelo ga je v glavi, v srcu... Ali takoj
3474 Vedom |            glavi, v srcu... Ali takoj je bilo vse jasno, zavedel
3475 Vedom |            bilo vse jasno, zavedel se je svoje dolžnosti. ~Narahlo
3476 Vedom |             svoje dolžnosti. ~Narahlo je odgrnil odejo, zasvetile
3477 Vedom |            bele gole prsi. Sklonil se je. ~"Bog se te usmili, vedomec!..." ~
3478 Vedom |               vedomec!..." ~Zakričalo je, zamahnilo, nato je bilo
3479 Vedom |         Zakričalo je, zamahnilo, nato je bilo tiho. Na odejo, na
3480 Vedom |               odejo, na rjuhe, na tla je lila kri iz njenih in njegovih
3481 Sreca |                            SREČA~Stal je Franc Riba na balkonu svoje
3482 Sreca |           tiste hiše namreč, ki si jo je bil sezidal brez zidarjev
3483 Sreca |             polirja. ~Vesela burja se je bila vzdignila od morja
3484 Sreca |            preko ravni. Tam, glej, se je vzdignilo mahoma, silno,
3485 Sreca |                od vzhoda do zahoda se je vzdignilo, od zemlje do
3486 Sreca |             uprle silne roke, vzraslo je truplo velikana -- pogledala
3487 Sreca |          truplo velikana -- pogledala je domovina sama sebi v obraz
3488 Sreca |         domovina sama sebi v obraz in je zardela od radosti... ~Franc
3489 Sreca |             od radosti... ~Franc Riba je stal na balkonu svoje hiše;
3490 Sreca |             čelom, v dolga, suha lica je bila stopila kaplja rdeče
3491 Sreca |                ki ji ni kraja? Bog jo je bil ustvaril zaradi mene,
3492 Sreca |              mene, uživam jo sam, ker je nihče ne uživa, kakor jo
3493 Sreca |           kakor jo uživam jaz. Kdo mi je povedal nekoč, v davnem
3494 Sreca |              te preveč ljubil! Kdo mi je povedal, da te ne ljubim,
3495 Sreca |             so se mu rame, razprostrl je roke in bilo je, kakor da
3496 Sreca |            razprostrl je roke in bilo je, kakor da sega levica do
3497 Sreca |        veselja zardelih. Ob tisti uri je gorela poslednjikrat kri
3498 Sreca |       nenadoma sem ozdravel, zašumela je v mojih žilah nepokojna,
3499 Sreca |         stresel še bolj!... ~Močnejše je zapihala burja, Franc Riba,
3500 Sreca |              srca, iz grenkih sanj se je bila razlila težka bolezen