Chapter

4001 Sreca |         opletajo se mi noge... Poceni je vino, če je človek lačen!...
4002 Sreca |            noge... Poceni je vino, če je človek lačen!... Pozdravljen,
4003 Sreca |               še tako bolan, obšla te je le malodušnost! Glej, sedi,
4004 Sreca |         odpočiješ!... ~In sveti večer je nocoj, vesele pesmi vro
4005 Sreca |           tudi jaz ta sveti večer, ko je prišel na svet Odrešitelj,
4006 Sreca |              svet Odrešitelj, zato da je bil križan... ~Saj bo že
4007 Sreca |            Vzdigni se!... Glej, lažje je zdaj, nič več se ne zibljejo
4008 Sreca |              ne opletajo več in glava je čisto jasna kakor da bi
4009 Sreca |          zvrnilo z nje. Vedel sem, da je bila samo hipna utrujenost...
4010 Sreca |               nekoliko pijan. Stopnic je že konec in tako lazim bogvekod;
4011 Sreca |              vodi ozki hodnik, vlažno je in vzduh je težak. Sam Bog
4012 Sreca |            hodnik, vlažno je in vzduh je težak. Sam Bog vedi, kako
4013 Sreca |                kakor bolan starec, ki je bil izgrešil smer v svoji
4014 Sreca |           medel žarek -- in glej, tam je zasijal! Počasi mi prihaja
4015 Sreca |               mati, majka! Glej, kako je ranjen tvoj sin!... ~Kozarec
4016 Sreca |              rad imel, ali steklenica je tako daleč; z roko ne morem
4017 Sreca |               bi prišel do nje! Nekaj je bilo leglo name, kakor da
4018 Sreca |         odprtimi očmi? Tu sem jaz, tu je postelja in tam še gori
4019 Sreca |           gori sveča, dogoreva... Ali je še sveti večer, ali je že
4020 Sreca |            Ali je še sveti večer, ali je že sveti dan?... Še zvone
4021 Sreca |                Še zvone zvonovi -- če je resnično cerkev blizu, ali
4022 Sreca |         resnično cerkev blizu, ali če je to pesem iz domovine?...
4023 Sreca |           pesem iz domovine?... Cesta je menda pod oknom; dvorišče,
4024 Sreca |               dvorišče, zdi se mi, da je bilo v prejšnjem stanovanju.
4025 Sreca |            cesta šumi kakor reka; vse je še svetlo, žarko se leskečejo
4026 Sreca |               ostudnega in težkega mi je bilo leglo na prsi... ~Kaj
4027 Sreca |        besedami? ~"Franc!" ~Zaklicala je Barica, tenek glas, poln
4028 Sreca |                Odpirajo se duri. Prva je na pragu Barica, zimski
4029 Sreca |           klobuk ima na glavi, zavita je v topel kožuhast ovratnik,
4030 Sreca |            prihajamo; ali sveti večer je in težko bi nam bilo brez
4031 Sreca |            potem na voz!"... ~Kako se je razlila prijetna toplota
4032 Sreca |            Tako prijetno in toplo nam je tu pod odejo, pod lepim
4033 Sreca |            meni, Barica!... ~* ~Začul je glasove kakor iz bežečih
4034 Sreca |               Kaj te ni sram? Prespal je sveti večer in pol svetega
4035 Sreca |            bila taka smrt!" ~Vzdignil je glavo, ozrl se je po izbi
4036 Sreca |            Vzdignil je glavo, ozrl se je po izbi z motnim očesom. ~"
4037 Sreca |                siromak!" ~Sklanjal se je nad njim Piškurjev ozki,
4038 Sreca |       kozjebradi obrazek. Ob vzglavju je slonel študent Stržinar;
4039 Sreca |        študent Stržinar; njegov obraz je bil zelo nežen, rdeč in
4040 Sreca |           skrbno gojeni, tudi frizura je bila velike hvale vredna.
4041 Sreca |               hvale vredna. Opiral se je s komolcem ob posteljnjak
4042 Sreca |            komolcem ob posteljnjak in je gledal zelo resno; očitno
4043 Sreca |             gledal zelo resno; očitno je bilo, da je igral vlogo
4044 Sreca |             resno; očitno je bilo, da je igral vlogo zdravnika in
4045 Sreca |              vlogo zdravnika in da se je čutil imenitnega. ~Franc
4046 Sreca |              čutil imenitnega. ~Franc je bil vznemirjen; neprijetno
4047 Sreca |             vznemirjen; neprijetno mu je bilo, da so strmele nanj
4048 Sreca |         našega zdravnika. Preiskal te je, ko si spal in ti je zapisal
4049 Sreca |               te je, ko si spal in ti je zapisal čaja, potice in
4050 Sreca |              domovino. Dober zdravnik je, spoštuj ga! Izpitov še
4051 Sreca |          prijatelj, sedi tam?" ~Sedel je za mizo slikar Jerina, ogromen
4052 Sreca |            svetlorjavimi očmi. Rokave je imel zavihane, jedel je
4053 Sreca |               je imel zavihane, jedel je neprestano in ni govoril
4054 Sreca |               ni govoril besedice. Ko je slišal svoje ime, se je
4055 Sreca |               je slišal svoje ime, se je ozrl postrani in je vtaknil
4056 Sreca |                se je ozrl postrani in je vtaknil v usta velik kos
4057 Sreca |             velik kos potice, nato pa je nameril svoj pogled na steklenico,
4058 Sreca |              pogled na steklenico, ki je stala sredi mize. ~"Poznaš
4059 Sreca |           sredi mize. ~"Poznaš ga. To je nada in dika naše umetnosti.
4060 Sreca |               naše umetnosti. Tudi on je časih obupan in klavrn,
4061 Sreca |        slovenskemu umetniku, ampak on je obupan po svoje. Ti si legel
4062 Sreca |             vrh Grintovca. Ali zdajle je ura, ko ne misli na smrt..." ~
4063 Sreca |              misli na smrt..." ~Franc je popil čaj, truden je bil
4064 Sreca |            Franc je popil čaj, truden je bil in je legel, ali utrujenost
4065 Sreca |           popil čaj, truden je bil in je legel, ali utrujenost je
4066 Sreca |              je legel, ali utrujenost je bila sladka, kakor na večer
4067 Sreca |              bile misli. ~Nenadoma se je oglasil izza mize Jerina
4068 Sreca |           glasom. ~"Kaj, vraga, pa te je gnalo na Dunaj od egiptovskih
4069 Sreca |            tam doli?" ~Tudi Franc sam je pomislil in je mislil trudoma. ~"
4070 Sreca |              Franc sam je pomislil in je mislil trudoma. ~"Kaj me
4071 Sreca |              mislil trudoma. ~"Kaj me je gnalo od doma?" ~Svetlikalo
4072 Sreca |              od doma?" ~Svetlikalo se je nekaj od daleč -- velika
4073 Sreca |          daleč -- velika svetloba, ki je umirala za goro, topila
4074 Sreca |            mogočnih sencah. Piškur se je nasmehal. ~"Ni prišel zastonj;
4075 Sreca |               Ni prišel zastonj; zdaj je dovršil svojo nalogo..." ~
4076 Sreca |              nalogo..." ~Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo veliko
4077 Sreca |         Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo veliko grenkosti. Zableščalo
4078 Sreca |              grenkosti. Zableščalo se je bilo tudi njemu in videl
4079 Sreca |              bilo tudi njemu in videl je svetlobo, ki je umirala
4080 Sreca |              in videl je svetlobo, ki je umirala za goro, topila
4081 Sreca |              mogočnih sencah. ~* ~"To je prvo in poslednje pismo,
4082 Sreca |          misli, dragi Gorjanec, da me je napravilo stradanje tako
4083 Sreca |              bom ti pisal, kako se mi je godilo; kmalu pridem dol
4084 Sreca |             pridem dol in zapisano mi je vse na obrazu. Tam bom legel
4085 Sreca |             pa bi ti povedal, kako se je izpreobrnilo moje srce. ~
4086 Sreca |    izpreobrnilo moje srce. ~Prašal me je zadnjič nekdo, počemu sem
4087 Sreca |               z besedami, ali tako mi je bilo, da bi se zasmejal
4088 Sreca |               lepi tisti časi; gotovo je, da so bili otročji. Poznal
4089 Sreca |        besedah: rad bi rešil, kolikor je še rešiti mogoče; veliko
4090 Sreca |              srce omahne -- ali dobro je, da so razgnane tiste svetle
4091 Sreca |             tiste svetle megle, dobro je, da vidijo oči pusto, nerodovitno
4092 Sreca |       prijatelj, ti veš, kako mogočen je bil moj sveti plamen --
4093 Sreca |            niti iskrice ni več, ostal je samo neprijeten duh, kakor
4094 Sreca |               pot do njih. Glej, tako je ugasnil moj sveti plamen
4095 Sreca |          glavo! Povej, prijatelj, ali je danes jasno nebo, ali sije
4096 Sreca |              nebo, ali sije sonce? Če je oblačno, ne reci nič, že
4097 Sreca |         oblačno, ne reci nič, že tako je dovolj strahu v mojem srcu... ~
4098 Sreca |           besede do besede. In ona mi je odgovorila, da ji je zelo
4099 Sreca |               mi je odgovorila, da ji je zelo pogodi moj 'Minnedienst'.
4100 Sreca |          Spoznal sem to reč in žal mi je bilo tiste lepe ljubezni... ~
4101 Sreca |              honorar..." ~* ~Gorjanec je sedel za mizo in je pisal.
4102 Sreca |          Gorjanec je sedel za mizo in je pisal. Imel je lepo okroglo
4103 Sreca |             za mizo in je pisal. Imel je lepo okroglo pisavo in kadar
4104 Sreca |               okroglo pisavo in kadar je bila stran polna, jo je
4105 Sreca |               je bila stran polna, jo je vzdignil v iztegnjeni roki
4106 Sreca |            vojaki na paradi!" ~Barica je stala za njim, roko na njegovi
4107 Sreca |              njegovi rami. Obraz njen je bil resnejši in zrelejši;
4108 Sreca |         zrelejši; iz žalostnih dni se je bil porodil lep in čist
4109 Sreca |               lep in čist mir. ~"Kako je bilo takrat drugače, ko
4110 Sreca |           bilo takrat drugače, ko nam je bral te pesmi! Zdi se mi,
4111 Sreca |            vrstic njegov obraz, kakor je bil prej. Takrat je imel
4112 Sreca |             kakor je bil prej. Takrat je imel še vesele oči in se
4113 Sreca |              imel še vesele oči in se je smejal na glas; nihče se
4114 Sreca |              on!" ~Gorjančev obraz se je nenadoma zresnil in skoraj
4115 Sreca |            kakor takrat! Ni vse kakor je pisal, ni še tako bolan!
4116 Sreca |              ozdravi -- vse bo, kakor je bilo..." ~Tolažil jo je,
4117 Sreca |               je bilo..." ~Tolažil jo je, glas njegov pa je bil trpek,
4118 Sreca |         Tolažil jo je, glas njegov pa je bil trpek, vsaka beseda
4119 Sreca |               bil trpek, vsaka beseda je bila kakor siloma iztrgana
4120 Sreca |            njene oči in videle so, da je stal na pragu bolan in beraški,
4121 Sreca |            nelep nasmeh. ~Gorjanec se je sunkoma okrenil, vztrepetal
4122 Sreca |           sunkoma okrenil, vztrepetal je in ji je pogledal v oči.
4123 Sreca |          okrenil, vztrepetal je in ji je pogledal v oči. Takrat so
4124 Sreca |           kakor tisto uro... ~Odložil je pero, vzel klobuk ter je
4125 Sreca |              je pero, vzel klobuk ter je pobegnil na cesto. ~"Izdajalec!
4126 Sreca |             Lump! Živina!" ~Udaril se je s pestjo po čelu; neki človek
4127 Sreca |           pestjo po čelu; neki človek je stal ob oglu, stresel je
4128 Sreca |              je stal ob oglu, stresel je nevoljno z glavo in je gledal
4129 Sreca |        stresel je nevoljno z glavo in je gledal za njim. ~Tako je
4130 Sreca |              je gledal za njim. ~Tako je prišel Franc in je stal
4131 Sreca |               Tako je prišel Franc in je stal na pragu, kakor ga
4132 Sreca |               stal na pragu, kakor ga je videla v svojem srcu. ~Zdel
4133 Sreca |              svojem srcu. ~Zdel se ji je večji, nego je bil jeseni,
4134 Sreca |             Zdel se ji je večji, nego je bil jeseni, sklonil je glavo,
4135 Sreca |           nego je bil jeseni, sklonil je glavo, ko je prestopil prag.
4136 Sreca |          jeseni, sklonil je glavo, ko je prestopil prag. Brado je
4137 Sreca |              je prestopil prag. Brado je imel dolgo, zakrivala mu
4138 Sreca |              imel dolgo, zakrivala mu je že vso ovratnico; iznad
4139 Sreca |             štrlele ostre kosti, čelo je bilo bolj vzbočeno, ker
4140 Sreca |          Pozdravljeni!" ~Nasmehnil se je in napravilo se mu je ob
4141 Sreca |              se je in napravilo se mu je ob ustnicah dvoje dolgih
4142 Sreca |           dvoje dolgih gub. ~Gorjanec je stal ob mizi; ni si upal
4143 Sreca |             mu podati roko. Gledal mu je v obraz in njegov pogled
4144 Sreca |              v obraz in njegov pogled je bil plašen in neodločen.
4145 Sreca |            plašen in neodločen. Mirno je stopila predenj Barica in
4146 Sreca |               predenj Barica in se mu je ozrla v lice z jasnimi očmi. ~"
4147 Sreca |      Pozdravljen, Franc!" ~Sklonil se je k nji in ji je položil obe
4148 Sreca |             Sklonil se je k nji in ji je položil obe roke na rame. "
4149 Sreca |             Barica!" ~Tako globoko se je sklonil k nji, da je čutila
4150 Sreca |               se je sklonil k nji, da je čutila v obraz vročo sapo
4151 Sreca |               iz njegovih ust. ~"Tako je prav, Barica... Bog te blagoslovi!" ~
4152 Sreca |       blagoslovi!" ~V tistem trenotku je izginil mir iz njenih oči
4153 Sreca |              pogledal v oči?" ~Prašal je njen pogled, njene ustnice
4154 Sreca |             mi stisni roko!" ~Nerodno je stopil Gorjanec predenj
4155 Sreca |         stopil Gorjanec predenj in mu je stisnil roko tako močno,
4156 Sreca |           stisnil roko tako močno, da je Franca zabolelo. In Franc
4157 Sreca |          Franca zabolelo. In Franc se je nasmehnil; gledal je nanj
4158 Sreca |               se je nasmehnil; gledal je nanj kakor na otroka, ki
4159 Sreca |              nanj kakor na otroka, ki je bil zagrešil pohleven greh
4160 Sreca |               ne boj, prijatelj; tako je pač moralo biti in dobro
4161 Sreca |              pač moralo biti in dobro je, da je tako!" ~Gorjanec
4162 Sreca |           moralo biti in dobro je, da je tako!" ~Gorjanec je zardel,
4163 Sreca |                da je tako!" ~Gorjanec je zardel, od kesanja in od
4164 Sreca |          stojim pred tabo!" ~Franc se je ozrl z dolgim pogledom po
4165 Sreca |             pogledom po izbi, ozrl se je po ljudeh in velika grenkost
4166 Sreca |          ljudeh in velika grenkost se je vzdigala iz srca; hipno
4167 Sreca |            srca; hipno vzplamtela moč je nenadoma ugasnila, oči so
4168 Sreca |            prestrašeni nanj. Franc se je okrenil in je odšel počasi
4169 Sreca |                Franc se je okrenil in je odšel počasi v svojo izbo. ~* ~
4170 Sreca |         počasi v svojo izbo. ~* ~Stal je tam v dolgi suknji, ovratnik
4171 Sreca |              zavit rokopis. Tresel se je od sramu in od srda, jecljal
4172 Sreca |             sramu in od srda, jecljal je in se oziral z nestalnim
4173 Sreca |             slovesa..." ~Pred njim se je smehljal rdeč, postaren,
4174 Sreca |              debelušen človek, mel si je roke in skomigal je z rameni. ~"
4175 Sreca |            mel si je roke in skomigal je z rameni. ~"Resnično mi
4176 Sreca |               z rameni. ~"Resnično mi je žal, dragi gospod, od srca
4177 Sreca |              dragi gospod, od srca mi je žal! Poznam vaše pesmi iz
4178 Sreca |           moderno literaturo. Nesreča je, da se zanimajo za to literaturo
4179 Sreca |               pomeniva... Resnično mi je žal!" Franc je ugledal Barico,
4180 Sreca |            Resnično mi je žal!" Franc je ugledal Barico, ugledal
4181 Sreca |               ugledal Barico, ugledal je teto Maro in tudi Gorjanca,
4182 Sreca |             Maro in tudi Gorjanca, ki je vstal izza mize ter ga pozdravil
4183 Sreca |              izplačale. Velik del jih je, ki so čisto za narod...
4184 Sreca |               od srca, ampak nemogoče je... Morda prihodnje leto..." ~
4185 Sreca |          prihodnje leto..." ~Franc se je poslovil. Odprl je vrata
4186 Sreca |           Franc se je poslovil. Odprl je vrata tako nerodno, da se
4187 Sreca |             vrata tako nerodno, da se je spotaknil na pragu in mu
4188 Sreca |              spotaknil na pragu in mu je pal rokopis na mokra tla.
4189 Sreca |              na mokra tla. Pobiral ga je in ko se je sklonil, se
4190 Sreca |                Pobiral ga je in ko se je sklonil, se mu je zazibalo
4191 Sreca |               ko se je sklonil, se mu je zazibalo pred očmi. ~"Saj
4192 Sreca |        sramote vredno..." ~Mračilo se je že zunaj, že so gorele svetilke.
4193 Sreca |               so gorele svetilke. Šel je preko mosta, temna voda
4194 Sreca |               preko mosta, temna voda je šumela spodaj in obšla ga
4195 Sreca |             šumela spodaj in obšla ga je čudna misel. Iztegnil je
4196 Sreca |              je čudna misel. Iztegnil je roko, zamahnil krepko in
4197 Sreca |             zamahnil krepko in spodaj je zašumelo, zastokalo zamolklo. ~"
4198 Sreca |               kupčijo..." ~Nadaljeval je z lenimi koraki svojo pot.
4199 Sreca |               in živejše. Nenadoma se je zdrznil, postal je in je
4200 Sreca |        Nenadoma se je zdrznil, postal je in je strmel z žarečimi
4201 Sreca |              je zdrznil, postal je in je strmel z žarečimi očmi. ~
4202 Sreca |          strmel z žarečimi očmi. ~Šla je mimo, vitka, lepa in mlada,
4203 Sreca |             ob njeni levi strani. Šla je mimo, smehljala se je in
4204 Sreca |             Šla je mimo, smehljala se je in je govorila in se ni
4205 Sreca |              mimo, smehljala se je in je govorila in se ni ozrla. ~
4206 Sreca |              Ko sta govorila ob oglu, je vzdignil Franc Riba glavo
4207 Sreca |       vzdignil Franc Riba glavo in se je zasmejal na glas, tako da
4208 Sreca |             zasmejal na glas, tako da je odskočil človek, ki je bil
4209 Sreca |             da je odskočil človek, ki je bil prišel slučajno iz veže
4210 Sreca |           ozrl po ulici. In smejal se je ves čas, ko je meril pijan
4211 Sreca |              smejal se je ves čas, ko je meril pijan in truden dolgo
4212 Sreca |    brezkoristna razvalina!... ~Stopil je k postelji Gorjanec s čudnim
4213 Sreca |         dunajsko razstavo! Razbilo se je vse..." ~Franc je bil miren
4214 Sreca |          Razbilo se je vse..." ~Franc je bil miren in tudi krog njegovih
4215 Sreca |             tudi krog njegovih ustnic je zaigral nasmeh. ~"Zakaj
4216 Sreca |              na novo popotovanje? Kar je obsojeno v smrt, naj leži
4217 Sreca |            konca..." ~Kako neprijetno je to čakanje, kako nizek je
4218 Sreca |             je to čakanje, kako nizek je ta strah v srcu, kako neskončno
4219 Sreca |            srcu, kako neskončno nizko je to upanje v srcu! ~Zgodilo
4220 Sreca |            upanje v srcu! ~Zgodilo se je tiste dni poslednjikrat,
4221 Sreca |           tiste dni poslednjikrat, da je stal Franc Riba na balkonu,
4222 Sreca |               tistem balkonu, odkoder je gledal nekoč po neizmerni
4223 Sreca |      neizmerni sončni pokrajini. Tiha je bila zdaj pokrajina in mrtva,
4224 Sreca |               plazile preko nje, mrak je legal nanjo. Tako je počasi
4225 Sreca |             mrak je legal nanjo. Tako je počasi temnelo obzorje in
4226 Sreca |          počasi temnelo obzorje in se je bližalo, zmerom manjša je
4227 Sreca |             je bližalo, zmerom manjša je bila pokrajina, od vseh
4228 Sreca |         trgale so kos za kosom in ona je ležala mrtva in trudna,
4229 Sreca |                stopi dol! ~Zgenilo se je na obzorju, prikazala se
4230 Sreca |              na obzorju, prikazala se je visoka senca, od neba do
4231 Sreca |              senca, od neba do zemlje je segala. To si ti, prijatelj
4232 Sreca |            salonski suknji! In stopil je, sklonil se je, posegel
4233 Sreca |              In stopil je, sklonil se je, posegel je, kakor da bi
4234 Sreca |                sklonil se je, posegel je, kakor da bi zajemal vode
4235 Sreca |            zajemal vode v perišče ter je spravil v suknjo zadnji
4236 Sreca |       zatemnele pokrajine. Spravil ga je v suknjo in je odkobalil,
4237 Sreca |             Spravil ga je v suknjo in je odkobalil, na vso tiho zemljo
4238 Sreca |         odkobalil, na vso tiho zemljo je legla noč... Franc se je
4239 Sreca |              je legla noč... Franc se je nasmehnil topo; tako mu
4240 Sreca |               nasmehnil topo; tako mu je bilo, da bi pljunil dol,
4241 Sreca |             burje, umazano in zatohlo je viselo nad pokrajino mirno
4242 Sreca |                     Barica!" ~Stopila je k njemu in mu je obrisala
4243 Sreca |              Stopila je k njemu in mu je obrisala z robcem potno
4244 Sreca |            robcem potno čelo. Okrenil je mukoma glavo, da bi ji videl
4245 Sreca |            obraz, z onemoglim naporom je iskal njene roke. ~Videl
4246 Sreca |              iskal njene roke. ~Videl je za belim pajčolanom njene
4247 Sreca |             in tisto srečo v njih, ki je ni na svetu razen nje. Čudno
4248 Sreca |            razen nje. Čudno upanje se je zgenilo v srcu, vzdignil
4249 Sreca |           zgenilo v srcu, vzdignil se je čuden spomin. ~"Če ozdravim,
4250 Sreca |                    In še ob tisti uri je Franc Riba -- ozdravel. ~******* ~ ~
4251 Pozdr |              zeleneče drevo, zadišalo je bilo morda v zraku po Latermanovih
4252 Pozdr |         Latermanovih kostanjih, morda je bilo zazvonilo odkod, od
4253 Pozdr |              na holmu... ~Nagibalo se je na večer. Skozi tisto silno,
4254 Pozdr |             od mesta na nebeški zrak, je sijalo oranžasto večerno
4255 Pozdr |             ženskih oblekah... tam se je bilo zalesketalo zlato plavih
4256 Pozdr |              ubogo sentimentalno srce je vztrepetalo... Že ni več
4257 Pozdr |          izvoščkov. Tudi na moj obraz je bila pala svetloba, potopil
4258 Pozdr |                  Ali glej, zazelenelo je, zazvonilo od daleč... In
4259 Pozdr |            trezne družbe... ~Potok me je nosil na krepkih plečih,
4260 Pozdr |               lesa, trhla veja, ki se je bila odlomila tam daleč
4261 Pozdr |         spominjalo." In zazdelo se mi je, da je nikoli ni bilo, da
4262 Pozdr |               In zazdelo se mi je, da je nikoli ni bilo, da so bile
4263 Pozdr |         velika vrata in lepo mesto se je odprlo, kjer je bilo samo
4264 Pozdr |              mesto se je odprlo, kjer je bilo samo veselje. Od desne,
4265 Pozdr |                tisoč luči -- ves zrak je bil poln luči in vsi obrazi
4266 Pozdr |              svetle toalete; ves zrak je bil poln parfuma in čudovit
4267 Pozdr |               parfuma in čudovit vonj je dihal iz teles, komaj prikritih
4268 Pozdr |        našminkanim veselim obrazom se je bila zasmejala naturi v
4269 Pozdr |             naturi v obraz, vzdignila je pisano krilo do kolena in
4270 Pozdr |             pisano krilo do kolena in je zaplesala kankan... Tako
4271 Pozdr |               godbe in celo moj obraz je bil pisan od pisanih luči... ~
4272 Pozdr |        predpasniku in črnem krilu, mi je prinesla vina. Pobožal sem
4273 Pozdr |              sem se zamislil. ~Izbica je bila prijetna, sedel sem
4274 Pozdr |         slokimi stebriči... ~Utihnila je godba za trenotek -- in
4275 Pozdr |              v srce in tudi moje srce je krvavelo... Senca je hušknila
4276 Pozdr |             srce je krvavelo... Senca je hušknila preko beložarečega
4277 Pozdr |        veselja tam zunaj in zazvonilo je -- zvonilo je neprestano,
4278 Pozdr |               zazvonilo je -- zvonilo je neprestano, tako tiho in
4279 Pozdr |         globoko v moje srce in kanila je samo še rdeča kaplja...
4280 Pozdr |           modrim očesom tja dol, kjer je bilo veselje na prodaj,
4281 Pozdr |               jih imam rad. ~In komaj je zaklicalo moje srce, že
4282 Pozdr |         stopnice na verandi in prišla je devica, nagelj v levici,
4283 Pozdr |            tudi kratko, pisano krilce je imela in kratke bele rokave
4284 Pozdr |             izrezano, čipkasto srajco je imela pod jopico in spodaj
4285 Pozdr |            imela pod jopico in spodaj je bila gorka koža, bela polt.
4286 Pozdr |           bela polt. O Dorilis! Sedla je poleg mene in pila sva in
4287 Pozdr |             pila sva in kramljala, da je bilo lepo in prijetno. ~"
4288 Pozdr |              vzbudiš nenadoma, ker te je bil poklical nekdo iz groba?" ~
4289 Pozdr |            nekdo iz groba?" ~In ko mi je odgovorila, je zaškropilo
4290 Pozdr |               In ko mi je odgovorila, je zaškropilo iz domovine,
4291 Pozdr |             iz domovine, kaplja blata je padla na mizo prédme. Ali
4292 Pozdr |            mizo prédme. Ali moje srce je bilo veselo zaradi te kaplje
4293 Pozdr |            domačega blata -- zadišalo je po domovini vsenaokoli. ~
4294 Pozdr |        domovini vsenaokoli. ~Utihnilo je zvonjenje od cerkve svete
4295 Pozdr |           cerkve svete Trojice, veter je zapihal od severne strani
4296 Pozdr |          zapihal od severne strani in je odnesel s sabo vonj Latermanovih
4297 Pozdr |           domovino sem ugledal, ki me je je bilo tako strah in ki
4298 Pozdr |        domovino sem ugledal, ki me je je bilo tako strah in ki me
4299 Pozdr |              bilo tako strah in ki me je zdaj tako ljubeznivo potolažila.
4300 Pozdr |         sanjah... ~O Dorilis, kako se je izpremenil tvoj obraz! --
4301 Pozdr |             potez ob ustnicah; v očeh je bil isti izraz, kakor v
4302 Pozdr |     hlapčevski obenem... ~Tudi ona se je vzradostila, zažarela so
4303 Pozdr |               so ji lica, položila mi je roko okoli vratú... Zasmejala
4304 Pozdr |           okoli vratú... Zasmejala se je zvonko, zažvrgolela je lepo
4305 Pozdr |             se je zvonko, zažvrgolela je lepo slovensko kletvico,
4306 Pozdr |           kletvico... in zasmejala se je in je ponovila kletvico;
4307 Pozdr |                 in zasmejala se je in je ponovila kletvico; s čudno,
4308 Pozdr |        trepetajočo slastjo; ležala ji je na srcu tako dolgo, dolgo
4309 Pozdr |                dolgo in izgovorila jo je morda komaj v tihi sobi,
4310 Pozdr |           maloobsežen, kako siromašen je tvoj register v primeri
4311 Pozdr |              sokovi iz naročja, ki te je bilo porodilo, tako gineš
4312 Pozdr |              da bi ga dosegel z roko, je soplo sunkoma, razposajeno,
4313 Pozdr |       življenje in žareča luč njegova je padala na njen obraz ter
4314 Pozdr |               dušo. ~Pripovedovala mi je svojo pot, tisto razhojeno
4315 Pozdr |               kratkega krilca... Tako je pač na svetu; kdor si ne
4316 Pozdr |          blatni cesti in zelo naravno je, da se oškropi do vratu
4317 Pozdr |                 Tam nekje blizu Trsta je bila nastopila svojo pot,
4318 Pozdr |      nastopila svojo pot, govorica jo je izdajala, tista sladka tržaška
4319 Pozdr |           črno grozdje. Ali njen glas je bil že raskav -- vse tiste
4320 Pozdr |           penečih se ustnic. Težko mi je bilo, poslušal sem natančno,
4321 Pozdr |              polno ljubezni... Šumelo je zunaj pod verando, in njen
4322 Pozdr |         razposajeni, predrzni glas se je spajal s tem tujim šumom,
4323 Pozdr |               sta zvenela, vinska kri je gorela v najinih licih,
4324 Pozdr |        najinih licih, ali pri srcu mi je bilo kakor pijanemu razbojniku, --
4325 Pozdr |           vsaj spomin na fanta, ki te je prvi osleparil, ko si nosila
4326 Pozdr |            počesane... O Dorilis, kaj je bila tako siromašna tvoja
4327 Pozdr |         siromašna tvoja culica, da se je izpraznila tako hitro?...
4328 Pozdr |             sem tebe in pozdravila me je tista domovina, ki sem bežal
4329 Pozdr |             svoji poti... ~Smejala se je devica in je vzdigala poln
4330 Pozdr |               Smejala se je devica in je vzdigala poln kozarec...
4331 Pozdr |             in radosti, od srca se mi je razlila sladka toplota v
4332 Pozdr |            koži, pod njenim vratom se je mahoma zasvetilo -- na pohlevnem
4333 Pozdr |              pohlevnem rožastem traku je visela srebrna svetinjica
4334 Pozdr |             na Brezju...  Tudi ona se je sklonila in je utihnila
4335 Pozdr |            Tudi ona se je sklonila in je utihnila in je položila
4336 Pozdr |            sklonila in je utihnila in je položila kozarec na mizo.
4337 Pozdr |              Vse tuje življenje zunaj je umolknilo, izginilo. Sedela
4338 Pozdr |          čista in vesela; v moji roki je ležala njena nežna, bela,
4339 Poet  |                            POET~Komaj je shodil, ves še majhen in
4340 Poet  |                ves še majhen in šibek je bil, pa so ga pognali na
4341 Poet  |               njim; za zmerom. No dan je bil lep. Toliko, da se je
4342 Poet  |             je bil lep. Toliko, da se je bilo vzdignilo izza holma,
4343 Poet  |            bilo vzdignilo izza holma, je že sijalo sonce jarko in
4344 Poet  |               na Veliko nedeljo. Fant je šel in je hodil in mar mu
4345 Poet  |               nedeljo. Fant je šel in je hodil in mar mu je bilo
4346 Poet  |             šel in je hodil in mar mu je bilo cilja kakor škrjancu,
4347 Poet  |              čutil pota. Zakaj takrat je bila cesta široka in ravna;
4348 Poet  |           belemu nebu. Izza drevja se je zasvetila časih hiša z zelenimi
4349 Poet  |            okni in rdečo streho; fant je šel mimo in je žvižgal --
4350 Poet  |           streho; fant je šel mimo in je žvižgal -- in glej, ob oknu
4351 Poet  |        žvižgal -- in glej, ob oknu se je prikazal človek, nasmehnil
4352 Poet  |         prikazal človek, nasmehnil se je in prijetno mu je bilo pri
4353 Poet  |        nasmehnil se je in prijetno mu je bilo pri srcu. ~Jutro je
4354 Poet  |              je bilo pri srcu. ~Jutro je bilo; iz jutra pa se je
4355 Poet  |               je bilo; iz jutra pa se je vzdignil velik, svetel dan.
4356 Poet  |               velik, svetel dan. Fant je začutil na licih toplejše
4357 Poet  |              toplejše žarke, pomislil je ter je pogledal proti nebu.
4358 Poet  |       toplejše žarke, pomislil je ter je pogledal proti nebu. In
4359 Poet  |            pogledal proti nebu. In ko je videl, da je sonce že visoko,
4360 Poet  |              nebu. In ko je videl, da je sonce že visoko, se je spomnil
4361 Poet  |             da je sonce že visoko, se je spomnil nenadoma, da je
4362 Poet  |               je spomnil nenadoma, da je pred njim še dolga cesta;
4363 Poet  |             njim še dolga cesta; tako je pospešil korake. Ob tisti
4364 Poet  |              korake. Ob tisti uri, ko je ugledal sonce in se domislil
4365 Poet  |              se domislil ceste, pa se je vznemirilo njegovo srce:
4366 Poet  |     vznemirilo njegovo srce: do nebes je vzplapolala radost in bila
4367 Poet  |            vzplapolala radost in bila je podobna bolesti. Ni bilo
4368 Poet  |             ne pisanega polja. Pot se je ožila in se je vzpenjala
4369 Poet  |          polja. Pot se je ožila in se je vzpenjala v klanec, polagoma
4370 Poet  |             vrnil se morda; na vzhodu je sivelo nebo. ~Bilo je prvikrat
4371 Poet  |          vzhodu je sivelo nebo. ~Bilo je prvikrat in samo tedaj,
4372 Poet  |         prvikrat in samo tedaj, da mu je prišlo na misel: Čemu dalje?
4373 Poet  |             Ali ne bi rajši nazaj, ko je dan že velik in se oblači
4374 Poet  |             se oblači na vzhodu? Tako je mislil in še ko je mislil,
4375 Poet  |               Tako je mislil in še ko je mislil, je stopal dalje
4376 Poet  |            mislil in še ko je mislil, je stopal dalje z istimi koraki;
4377 Poet  |             dalje z istimi koraki; ni je bilo misli, ki bi jih mogla
4378 Poet  |            mogla ustaviti. Ves majhen je bil še in šibek, ali ker
4379 Poet  |               še in šibek, ali ker se je vzpenjal klanec zmerom višje,
4380 Poet  |               klanec zmerom višje, mu je klonil hrbet kakor starcu.
4381 Poet  |              od obzorja do obzorja se je širila, vzdigala silna siva
4382 Poet  |          poznal cilja in vendar se mu je mudilo, oziral se je proti
4383 Poet  |               mu je mudilo, oziral se je proti nebu in je stopal
4384 Poet  |            oziral se je proti nebu in je stopal hitreje. Pot je bila
4385 Poet  |             in je stopal hitreje. Pot je bila strma, grapava in na
4386 Poet  |           videl še nikoli. Zgodilo se je časih, da se je iztegnila
4387 Poet  |            Zgodilo se je časih, da se je iztegnila dolga robida ter
4388 Poet  |              licu. Samo časih; zgodaj je še bilo, prestrašil bi se
4389 Poet  |             se morda prehudó. Bilo mu je neprijetno; toda ker se
4390 Poet  |               neprijetno; toda ker se je oziral proti nebu, ni gledal
4391 Poet  |              ni gledal na pot in kriv je bil sam, če se je prikazala
4392 Poet  |             in kriv je bil sam, če se je prikazala kaplja krvi na
4393 Poet  |            roki, na licu. ~Neznana mu je bila dežela; pusta je bila
4394 Poet  |              mu je bila dežela; pusta je bila in samotna in vsa njena
4395 Poet  |           samotna in vsa njena samota je legla tiho na njegovo srce.
4396 Poet  |           padale v prah in rdeči prah je oživel, oživela je pot in
4397 Poet  |               prah je oživel, oživela je pot in je tonila v senco.
4398 Poet  |             oživel, oživela je pot in je tonila v senco. Zdelo se
4399 Poet  |              tonila v senco. Zdelo se je popotniku, da hodijo pred
4400 Poet  |          sledovi korakov in ravnal se je natanko po njih. Tisti koraki
4401 Poet  |               robide v obraz in da se je spotikal ob grapah in jarkih,
4402 Poet  |              mislil, kam in čemu; pot je bila pred njim in pot je
4403 Poet  |              je bila pred njim in pot je bila ukaz. Čudil se je samo,
4404 Poet  |            pot je bila ukaz. Čudil se je samo, da je ugledal časih
4405 Poet  |            ukaz. Čudil se je samo, da je ugledal časih sredi deževne
4406 Poet  |           okni in rdečo streho. Toplo je bilo pač tam... In kadar
4407 Poet  |              bilo pač tam... In kadar je prišel mimo, se je odprlo
4408 Poet  |              kadar je prišel mimo, se je odprlo okno, ozrl se je
4409 Poet  |               je odprlo okno, ozrl se je človek proti nebu, ozrl
4410 Poet  |            človek proti nebu, ozrl se je na klanec, na samotnega
4411 Poet  |             samotnega popotnika in se je nasmehnil... Misel je spreletela
4412 Poet  |              se je nasmehnil... Misel je spreletela popotnika: Ali
4413 Poet  |      preskočil pogledal?... No mislil je in je šel dalje po svoji
4414 Poet  |          pogledal?... No mislil je in je šel dalje po svoji strmi
4415 Poet  |               svoji strmi poti. ~Nebo je bilo vse sivo, znočilo se
4416 Poet  |             bilo vse sivo, znočilo se je nenadoma, brez večerne zarje
4417 Poet  |          natanko v tistem trenotku se je znočilo, ko je začutil popotnik,
4418 Poet  |            trenotku se je znočilo, ko je začutil popotnik, da je
4419 Poet  |               je začutil popotnik, da je utrujen. Zakaj čas je bil,
4420 Poet  |              da je utrujen. Zakaj čas je bil, ni bilo več prezgodaj,
4421 Poet  |            bile težke in mrtve, hodil je ves sključen in je sopel
4422 Poet  |              hodil je ves sključen in je sopel težko; od jutra do
4423 Poet  |              en sam kratek dan, pa mu je bil obraz suh in vel, obraz
4424 Poet  |              sanje, umirale so, kakor je umiral dan. In je mislil,
4425 Poet  |               kakor je umiral dan. In je mislil, spominjal se je
4426 Poet  |               je mislil, spominjal se je mukoma: Ali ni sijalo sonce
4427 Poet  |              široka in gladka? Mislil je, pa se ni mogel domisliti
4428 Poet  |      domisliti natanko. Zakaj večnost je bila vmes: dan od jutra
4429 Poet  |              pred praznikom. Popotnik je šel mimo in glasovi so utihnili;
4430 Poet  |             glasovi so utihnili; tiho je zapela iz daljave sveta
4431 Poet  |             smehljaj, od Boga poslan, je šinil preko obrazov. ~Globoko
4432 Poet  |            obrazov. ~Globoko sključen je hodil popotnik, kakor da
4433 Poet  |             Izveličarja. In ker se mu je čelo skoro dotikalo tal,
4434 Poet  |              čelo skoro dotikalo tal, je zapazil lahko, da se je
4435 Poet  |               je zapazil lahko, da se je bil spremenil rdeči prah
4436 Poet  |             strjene krvi. "Veliko jih je že pač hodilo tod!" si je
4437 Poet  |             je že pač hodilo tod!" si je mislil popotnik. In misel
4438 Poet  |            prešerna in škodoželjna mu je bila v tolažbo. Tako je
4439 Poet  |               je bila v tolažbo. Tako je mislil v tistem trenotku,
4440 Poet  |              v tistem trenotku, ko se je zgrudil na kolena ter vtisnil
4441 Poet  |              v blato svoj obraz. Bila je njegova poslednja prešerna
4442 Poet  |              prešerna misel... ~Vstal je ter se opotekal dalje, pijan
4443 Poet  |       pomislil, ni se ozrl. K tlom mu je tiščal hrbet križ Izveličarja,
4444 Poet  |             križ Izveličarja, čelo se je dotikalo tal; opotekal se
4445 Poet  |             dotikalo tal; opotekal se je, padal, vstajal je in se
4446 Poet  |        opotekal se je, padal, vstajal je in se opotekal. ~Na obeh
4447 Poet  |       poprosil. Zatorej mislim, da si je sam kriv svoje poti. Pogine
4448 Poet  |                zakaj na cesti umirati je prepovedano iz ozirov na