| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] imenu 4 imenuje 2 imeti 2 in 2451 interesanten 1 intrige 1 irhastih 1 | Frequency [« »] ----- ----- 4448 je 2451 in 2012 se 1008 v 863 so | Ivan Cankar Mimo življenja IntraText - Concordances in |
Chapter
1 MimoZ | bilo, veselem, poletnem; in povesil sem oči, ker me 2 MimoZ | te pustosive osamljenosti in sem se umaknil ljudem. ~ 3 MimoZ | dosegel s ceste prazniški šum. In vendar je bilo do ceste 4 MimoZ | sovraštva ni bilo med mano in med njimi in ne ljubezni... ~ 5 MimoZ | bilo med mano in med njimi in ne ljubezni... ~Tisto leto 6 MimoZ | zasenčili vse čelo do obrvi, in od slamnika svetel trak, 7 MimoZ | nekoliko, vztrepetalo je -- in spet sem gledal hladán in 8 MimoZ | in spet sem gledal hladán in miren -- v tisto sonce, 9 MimoZ | ima pred sabo kozarec vina in povrhu še komedijo... Kam 10 MimoZ | nenadoma iz čistega očesa in je ugasnil... in bilo mi 11 MimoZ | čistega očesa in je ugasnil... in bilo mi je, kakor da sem 12 MimoZ | brezskrben, popevajoč -- in glej, prepàd pred mano... 13 MimoZ | Ugasnil je bil nečisti pogled in se je spet vžgal in je gorel 14 MimoZ | pogled in se je spet vžgal in je gorel v široko odprtih, 15 MimoZ | trenotkom še tako nežna in polna, so bila že vsa udrta 16 MimoZ | polna, so bila že vsa udrta in našminkana; koketno se je 17 MimoZ | iščoč, proseč, očitajoč; in v šminko na licih kopljejo 18 MimoZ | nji obrazi kakor s potom in krvjó obliti. ~Videl sem 19 MimoZ | črni množici sam, svoboden in umakne se mu strahoma, kogar 20 MimoZ | kakor muhe silijo k luči! In zasijala je luč tudi na 21 MimoZ | v dolgih svetlih grivah in kapalo je od njih na nos, 22 MimoZ | župnik, ki stoji na vrtu in bere brevir -- vse hiti 23 MimoZ | pisanih podobah, radost in čudo očem... Tako je bilo: 24 MimoZ | čelu, krvave solze v očeh in smeh, o čudež, smeh na odprtih 25 MimoZ | suknji, z zlatimi naočniki in rodoljubno brado vzdiga 26 MimoZ | da je že popolnoma blazen in se mu resnično dozdeva, 27 MimoZ | nekoč, v daljni preteklosti, in takrat je bila lepša, in 28 MimoZ | in takrat je bila lepša, in takrat sem jo ljubil... 29 MimoZ | visoko so držale težki križ, in noge so stopale neprestano, 30 MimoZ | večer, o, že vso večnost, in niti koraka dalje... Kdo 31 MimoZ | kdo bi jim zaklical?... In če bi se osvestile oči, 32 BrezD | je dejal moj prijatelj in mi ni pogledal v obraz. " 33 BrezD | Dolgo že nisem bil dom in zdi se mi, kakor da je domovina 34 BrezD | minuto gre za seženj od mene in bojim se, da mi nazadnje 35 BrezD | moram brž za njó, moram dol in pojdem še letos..." ~Sanjal 36 BrezD | čez mesec dni. Govoril je in nekaj neizmerno lepega je 37 BrezD | bele cerkve na holmih... in iz stolpov velikonočne pesmi... 38 BrezD | stolpov velikonočne pesmi... in vitko dekletce z rdečimi 39 BrezD | dekletce z rdečimi lici in velikimi očmi... in prva 40 BrezD | lici in velikimi očmi... in prva otroška ljubezen... 41 BrezD | takrat veselo sijalo nji in njemu in vsi lepi božji 42 BrezD | veselo sijalo nji in njemu in vsi lepi božji zemlji, stoji 43 BrezD | stoji še zmerom na nebu in beli oblački leté in pod 44 BrezD | nebu in beli oblački leté in pod njimi bež&ecatue; preko 45 BrezD | zardela, gledal je motno in nemirno. Njegovo globoko 46 BrezD | domotožje, polno slastí in bolečine, je objelo mene 47 BrezD | je nosil ogoljeno suknjo in ni bil obrit; redke rumene 48 BrezD | srce: hotela so govoriti in so jecala nerazumljive besede. 49 BrezD | besede. Ozrl sem se nanj in sem spoznal, da delo ni 50 BrezD | njegovega srca. Slab je bil in boječ kakor otrok in si 51 BrezD | bil in boječ kakor otrok in si ni upal, da bi pokazal 52 BrezD | srce. Mislil je tuje misli in stvarjal tuja dela po tujih 53 BrezD | Takrat sva se ločila in sva šla vsak po svojih potih 54 BrezD | šla vsak po svojih potih in se nisva srečala pet let. ~ 55 BrezD | je nosil dostojno suknjo in skrbno počesano, nekoliko 56 BrezD | drevó na previsokem hribu in kakor s tenko bilko so se 57 BrezD | igrali vetrovi z njim... Slab in mehak je bil kakor prej 58 BrezD | mehak je bil kakor prej in čas, ki je prinašal vsako 59 BrezD | je bila v njegovem srcu in ki si ni upal, da bi ji 60 BrezD | nemirnim pogledom v stran in je zardel. ~"Ne še..." ~ 61 BrezD | je zardel. ~"Ne še..." ~In nato je nadaljeval hitro 62 BrezD | nato je nadaljeval hitro in z istim trepetajočim glasom 63 BrezD | da je domovina že od mene in bojim se, da mi naposled 64 BrezD | Na ustnicah sem mu videl in v očeh in slišal sem iz 65 BrezD | ustnicah sem mu videl in v očeh in slišal sem iz glasu njegovega, 66 BrezD | globoko domotožje, slasti in bolečine polno. Toda nič 67 BrezD | bilo vere v njegovih očeh. ~In spoznal sem in prestrašil 68 BrezD | njegovih očeh. ~In spoznal sem in prestrašil sem se, ko mi 69 BrezD | vse sem bil že pospravil in bil sem že na kolodvoru. 70 BrezD | sreče, ali od žalosti... In ko sem bil na kolodvoru, 71 BrezD | ukazujočim glasom. O prijatelj, in šel sem kakor hudodelec, 72 BrezD | Žal mi je bilo potem in bolan sem bil..." ~Toliko 73 BrezD | je bilo... Ločila sva se in gledal sem za njim, ko je 74 BrezD | Privezan je bil z močno vrvjó in se ni mogel geniti, ni se 75 BrezD | bi ga potegnilo za vrat in za roke vznak nazaj na peron. 76 BrezD | koprnenju!... Ne dalje -- in če bi preromal vso božjo 77 BrezD | ni ga v tvojem srcu... ~In koprnenje je glodalo zmerom 78 BrezD | poznala znamenja bolečine in stokal je v sanjah. ~******* ~ ~ 79 OPresc| V teh časih neutešenega in neutešljivega hrepenenja 80 OPresc| oblaki so begali po nebu in pod njimi so begale sence 81 OPresc| preko ceste, preko streh in na polje, čez goro v daljavo. 82 OPresc| hitro, popil v naglici kavo in nato sem se napravil na 83 OPresc| kakršnih nosijo krompir, in sem jo zakrpal, ker je bila 84 OPresc| Zunaj je zaklical Lojze in vrgel sem vrečo preko rame, 85 OPresc| Lojze je bil zelo majhen in slab, bel in nežen je bil 86 OPresc| zelo majhen in slab, bel in nežen je bil v obraz in 87 OPresc| in nežen je bil v obraz in gledal je srepo z velikimi 88 OPresc| Postala sva pred sosedovo hišo in prišel je Tone, ki je imel 89 OPresc| materino ruto je imela na glavi in izza rute je gledal zelo 90 OPresc| bolehen obraz. Pogledal sem jo in sem mislil, da ne zmore 91 OPresc| nikjer, hodili smo hitro in veselo. Ponoči je deževalo 92 OPresc| veselo. Ponoči je deževalo in blato je cmokalo pod bosimi 93 OPresc| Zavili smo si hlače do kolen in Hanca si je izpodrecala 94 OPresc| vzdignil pred nami klanec in pot je bila gladka, izmita. 95 OPresc| Pod nami je bila že vas in še dalje v dolini so se 96 OPresc| Ljudje so jih gonili od hiše, in če so jim dali kruha, so 97 OPresc| Gledal je z velikimi očmi in je dejal: "Tam je vse drugače, 98 OPresc| dali, hrušk, polne peharje, in tistih koruznih hlebcev, 99 OPresc| pečejo tam; nizki so, rumeni in lepo diše; rjava skorja 100 OPresc| kjer so ležale dolge lehe. In tako je izginila ravnina 101 OPresc| je vzrastel hrib med nami in med ravnino, ki je bila 102 OPresc| bilo vse življenje zdaj in tudi sami smo bili drugačni. 103 OPresc| Zgenilo se je v meni nejasno in boječe, da bi se vrnili; 104 OPresc| Neprestano se je pot vzdigala in se je spet spuščala, zmerom 105 OPresc| enaki so bili vsi holmi in lazi in zmerom iste so bile 106 OPresc| so bili vsi holmi in lazi in zmerom iste so bile tudi 107 OPresc| iste so bile tudi njive in črne tepke, ki so rasle 108 OPresc| da bi se nič ne premikali in bi bilo vse mirno, začarano. 109 OPresc| skočil preko trnjeve meje in je pohitel na holm, da bi 110 OPresc| kam!" je dejal Lojze mirno in šli smo dalje. ~Res je bila 111 OPresc| holmu, krtini podobnem, in je vzdigala zvonik s pozlačenim 112 OPresc| Prav za durmi smo ostali in smo se tiščali k zidu; temno 113 OPresc| Hančin, ki je stala spredaj in je sklenila roke in se ni 114 OPresc| spredaj in je sklenila roke in se ni nič bala. ~Odprle 115 OPresc| iz sobe; zagodrnjalo je in duri so se zaprle. ~"Počakajmo!" 116 OPresc| Počakajmo!" je dejal Tone in se je pomaknil bliže proti 117 OPresc| temi, zaškripalo je nekaj in nato je prišla dekla; prinesla 118 OPresc| nam je pehar suhih hrušk in četvero koruznih hlebov, 119 OPresc| hlebov, majhnih, ploščatih in lepo dišečih. Dekla je bila 120 OPresc| je bila debela, umazana in neprijazna ženska; pogledala 121 OPresc| je postrani, ni rekla nič in se je vrnila. Posedli smo 122 OPresc| na tla, prešteli hruške in jih razdelili, spravili 123 OPresc| bila majhna, zelo blatna in pusta. Hiše so se tiščale 124 OPresc| tiščale na kupu kakor kokoši; in vse je bilo tiho, kakor 125 OPresc| ali premislil se je precej in je samo zakričal: "Le pridi 126 OPresc| coklarja"; zasmejali smo se in smo se napravili v drugo 127 OPresc| pred nami širokopleč fant in je opiral roke ob boke. 128 OPresc| roke ob boke. Poslušal je in gledal in se ni ganil. Ali 129 OPresc| boke. Poslušal je in gledal in se ni ganil. Ali ko smo 130 OPresc| je iz kota debelo palico in stisnili smo vreče ter bežali; 131 OPresc| naposled vsak po dva krajcarja in tudi v malhah je bilo že 132 OPresc| opazil, da sliši ženica slabo in zato je izpustil veliko 133 OPresc| zalajal; ležala je mrtva tam in kakor na grobu se je svetil 134 OPresc| tukaj široka, vsa razvožena in tako blatna, da je škropilo 135 OPresc| Pot je vodila mimo v dolgo in ozko dolino, nečkàm podobno. ~ 136 OPresc| gledale dol kakor golobje. In prav sredi doline je tekel 137 OPresc| nova kapelica Matere božje in tam smo pokleknili. Prijazno 138 OPresc| Prijazno je bilo vse naokoli in tudi nam je bilo prijetno 139 OPresc| tudi nam je bilo prijetno in lahko, kakor da bi se bil 140 OPresc| tam doli, kakor bele vasi in nova kapelica ob poti. Niso 141 OPresc| Niso nas gonili od praga in malhe so se polnile. V neki 142 OPresc| jedli smo pšeničen kruh in pili mrzlo sladko hruševko. 143 OPresc| je stala debela kmetica in nas je izpraševala. ~Ne 144 OPresc| eno drevo, še en ovinek in nikjer je ni bilo več. Samotna 145 OPresc| takrat drugič, da smo postali in smo se spogledali. Ali šli 146 OPresc| se še plazili, utrujeni in leni in zmerom v isti smeri, 147 OPresc| plazili, utrujeni in leni in zmerom v isti smeri, proti 148 OPresc| severu. Podajali so si roke in so se spajali, sinjina se 149 OPresc| je omenil Tone. ~Lojze in jaz nisva nič odgovorila. 150 OPresc| kamorkoli!" je mislil Lojze. "In če dežuje, naj!" ~Hanca 151 OPresc| malo sključena je bila in sopla je že "težko, ali 152 OPresc| bili poraščeni z grmovjem in nizkim drevjem; vetra skoro 153 OPresc| vetra skoro ni bilo več in tako se ni nič genilo; samo 154 OPresc| holmu se je premikalo počasi in enakomerno visoko ogrodje, 155 OPresc| kakor da bi stala tam smrt in zamahovala s koso. Med holmi 156 OPresc| so bile zasekane globoke in zelo ozke grape, polne belega 157 OPresc| nikoder glasu -- neizmerna in zmerom enaka je bila pokrajina. ~" 158 OPresc| Hanca. Potna je bila v obraz in ustnice so se držale na 159 OPresc| je tolažil Tone Hanco in sebe. Gledali smo -- tam 160 OPresc| jablane -- kakor smreke in bukve..." ~Lojzetu so se 161 OPresc| Lojzetu so se zasvetile oči in tudi meni se je zasmejalo 162 OPresc| Same jablane kakor smreke in bukve. Kaj jabolka! Imeli 163 OPresc| zmerom, pestovala je ves dan in se ni nikoli najedla; sanjala 164 OPresc| tihe, kakor da bi gledale in nič ne videle. Šla sta oba 165 OPresc| kjer so hiše od kolačev in strehe od belega cukra -- 166 OPresc| belega cukra -- hodila sta in sta molčala... ~Tudi Lojze 167 OPresc| pravljice, čudopisane, tako lepe in tako neverjetne. Nikoli 168 OPresc| kruhu; lica so mu bila bela in bolna, oči pa so se bleščale 169 OPresc| pot, ni bila več tako lepa in bela, kakor se nam je zdela 170 OPresc| Tudi trava je bila še mokra in časih se je stresla veja 171 OPresc| je stresla veja tam gori in kaplje so se usule na nas. ~ 172 OPresc| bila zidana, zgoraj lesena in s slamo krita. Mala okna 173 OPresc| gledala neprijazno, tako srepo in lokavo, kakor da bi nas 174 OPresc| bila zapazila že od daleč in bi nam zdaj hudobno mežikala 175 OPresc| se je počasi osmelil Tone in je stopil počasi. ~Tedaj 176 OPresc| roko, da je padla, bežal je in jo je vlekel s seboj preko 177 OPresc| vlekel s seboj preko trave in kamenja in blata. Malha 178 OPresc| seboj preko trave in kamenja in blata. Malha se je odprla 179 OPresc| blata. Malha se je odprla in jabolka so se iztresala, 180 OPresc| okrenil, pobral je hlebec in je tekel dalje. Bežali smo, 181 OPresc| videli hiše. Zasopli smo bili in potni, ko smo se ustavili, 182 OPresc| Hanca je bila vsa blatna in opraskana po obrazu in po 183 OPresc| blatna in opraskana po obrazu in po rokah; toda jokala ni. ~ 184 OPresc| govorili nismo nič. Tihi in žalostni smo se napotili 185 OPresc| ali tako strma je bila in spolzka, da smo padali neprestano. 186 OPresc| skokov. Toda hodili smo in padali, konca pa ni bilo 187 OPresc| niže. Ozrl se je Tone nekoč in je videl, da sedi Hanca 188 OPresc| zadaj v blatu. Sedela je in je gledala mirno. ~"No, 189 OPresc| No, Hanca?" ~Vstala je in tako smo šli dalje, zmerom 190 OPresc| nogavice. ~Sitno je bilo in žalostno, toda Lojze kakor 191 OPresc| žalosti. Dolga je pač pot in neprijetna, ali tudi konec 192 OPresc| še smo mislili na préšce in zdi se mi zdaj, da sploh 193 OPresc| Nekaj drugega je bilo v nas in z bolestjo čutim, kaj je 194 OPresc| je spustila pot v dolino in je zavila potem na levo, 195 OPresc| levo, vzpenjala se na holme in padala, izgubila se potem 196 OPresc| drevo je stalo tupatam. In napotili smo se preko ravni. ~ 197 OPresc| ravni. ~Vodila nas je ozka in zelo blatna steza, tam s 198 OPresc| visoke trave so rasli iz nje in tudi spodaj je rasla trava, 199 OPresc| prostrana je bila ravan in tako mirna! ~Ali nihče ni 200 OPresc| rekel, da bi se vrnili, in tudi mislil ni nihče... ~ 201 OPresc| deske, voda jih je pokrivala in majhni valčki so se igrali, 202 OPresc| igrali, delali so se mehurji in trava je nalahko vztrepetavala. ~ 203 OPresc| Tone je pogledal na Hanco in je šel zadnji tik za njo. 204 OPresc| je vsa ravan polna vode in da voda pljuska ter se nam 205 OPresc| strani. Toda zazibalo se je in streslo, samo luža je bila 206 OPresc| samo luža je bila naokoli in že smo bili blizu brega. ~ 207 OPresc| oblaki od vzhoda do zahoda. In ko smo bili sredi ravni, 208 OPresc| pričelo pršeti. Še bolj pusta in otožna je bila zdaj ravan; 209 OPresc| ravan; pogrebna pokrajina. In skoro mi je, kakor da se 210 OPresc| tam daleč kakor v megli, in mimo holma drži v‚lika cesta. 211 OPresc| drugačna je bila pokrajina in tudi naše misli so bile 212 OPresc| drugačne. Lojze je gledal srepo in naravnost, oči pa so mu 213 OPresc| pokrajine, kakor da je ni konca in da smo bili zabredli v večnost, 214 OPresc| ki je bilo tako majhno in nejasno, se je bilo preselilo 215 OPresc| se je bilo preselilo tja in zdaj je gledalo čemerno 216 OPresc| upanje, to je bil holm... In tudi v‚like ceste ni bilo 217 OPresc| izgubilo listje že tako zgodaj; in kakor dež smo bili, ki je 218 OPresc| tam hrast, še ves košat in zelen, malo vzvišena je 219 OPresc| zemlja pod njim. Tja smo šli in smo sedli v mokro travo. ~ 220 OPresc| navzgor, legla je na ves život in oči so se hotele zapirati. 221 OPresc| listje... ~Vstala je Hanca in vsi smo se ozrli začudeni 222 OPresc| ne pojdemo?" je vprašala in je zadela malho na ramo. ~ 223 OPresc| je bila večja od nas vseh in zaupali smo vanjo. Vzdignili 224 OPresc| vanjo. Vzdignili smo se in smo šli noge so nam bile 225 OPresc| lesene. ~Nižalo se je nebo in je temnelo, z velikimi črnimi 226 OPresc| črnimi očmi je gledalo na nas in bali smo se ga. Deževalo 227 OPresc| Luže so bile zmerom večje in zmerom bolj se je udiralo. ~" 228 OPresc| ostali!" je izpregovoril Tone in je gledal v tla. ~Hanca 229 OPresc| misel tudi v Lojzetovih očeh in čutil sem, kako se je bila 230 OPresc| toda nihče ni izpregovoril in gledali smo v tla. Kmalu 231 OPresc| bela črta, mirno je stala in je izginila, za goro pa 232 OPresc| je zgrinjalo kakor morje. In zdaj ni bilo na svetu nič 233 OPresc| životu. Tone je bil zadnji in postal je nenadoma, vreča 234 OPresc| vreča mu je padla z rame in zajokal je naglas. Čuden 235 OPresc| Hanca je pobrala vrečo in jo je zadela na rame poleg 236 OPresc| držala ga je z eno samo roko, in ker je bila upognjena do 237 OPresc| Prijela je Toneta za roko in šli smo dalje... ~Ne vem, 238 OPresc| videl žensko v obnošeni in zakrpani obleki; iz suhega 239 OPresc| smo bili vsi premočeni, in mraz se je vzdigal iz preplavljene 240 OPresc| v lužo ter si odpočil. In spogledala sva se z Lojzetom. ~ 241 OPresc| je molila rožni venec. ~In hipoma nam je bilo lažje, 242 OPresc| lažje, mirnejši je bil strah in tišja je bila žalost. Bilo 243 OPresc| skoro nič obtesano, okroglo in spolzko; opore pa ni bilo. 244 OPresc| bilo. Stali smo pred jarkom in strah je rasel v nas, dvigal 245 OPresc| blatno nogo. Stopila je in je šla, počasi, upognjena, 246 OPresc| Stopil je za njo Lojze in stopil sem še jaz; vsi smo 247 OPresc| breg, ali utrujeni smo bili in noge so se nam tresle, kakor 248 OPresc| preromali večnost, dolgo, strmo in strašno pot. Na oni strani 249 OPresc| zapljuskala voda preko nje, in je bil z dvema skokoma na 250 OPresc| Nato pa se je opotekel in je padel. ~"No, dalje!" 251 OPresc| zagrinjalo, motilo nas je in tako je bilo mogoče, da 252 OPresc| Kamor so pogledale oči in kolikor daleč so mogle trudne, 253 OPresc| zemlja je bila pusta ravan in vse življenje. Mi pa smo 254 OPresc| pa smo hodili v kolobarju in konca ni bilo... ~Steza 255 OPresc| korake, laže so stopale noge in tudi Hanca se je bila nekoliko 256 OPresc| vzravnala. ~Ali od utrujenosti in od žalosti so bila naša 257 OPresc| naša srca še zmerom plašna in malodušna -- kakor ujeti 258 OPresc| kolovozu raztrganega vagabunda in bežali smo preko travnika 259 OPresc| bežali smo preko travnika in preko luž in jarkov, ko 260 OPresc| preko travnika in preko luž in jarkov, ko smo ga ugledali... ~ 261 OPresc| nam je široka bela cesta in v tistem trenotku se je 262 OPresc| mavrica od zemlje do neba. In tam v daljavi se je bleščalo 263 OPresc| Lojzetu so se zabliskale oči in vzkriknil je: ~"Tja, otroci!" ~ 264 OPresc| žalosti. Tam je bila rešitev in je bilo novo življenje, 265 OPresc| sedel na kanton ob cesti in je položil malho na travo. 266 OPresc| Lojze je stal sredi ceste in je gledal s široko odprtimi 267 OPresc| ugasovalo je tudi mesto. In Lojzetu je klonila glava... 268 OPresc| odpočil, toda pokleknil je in je legel nato z vsem telesom. 269 OPresc| so se spet spojili oblaki in deževalo je. Meni pa se 270 OPresc| sredi neizmerne, puste ravni in da hodimo... hodimo, ali 271 OPresc| hodimo, ali konca nikjer in nikoli... Ko smo se vozili 272 OPresc| ropotajočem kmečkem vozu in smo spali, se mi je sanjalo 273 OPresc| pokrajini, ali konca nikjer in nikoli... ~To je dogodek, 274 OPresc| v teh časih neutešenega in neutešljivega hrepenenja. ~******** ~ ~ 275 VTemi | siva meglá brez oblik, in tako je izginilo sonce. 276 VTemi | Vroče je bilo še zmerom in soparno; okna so bila odprta 277 VTemi | soparno; okna so bila odprta in prašilo je v sobo. ~Soba 278 VTemi | Soba pa je bila majhna in skoro brez pohištva; durim 279 VTemi | steni zofa, pred njo miza in dvoje stolov; na drugi strani 280 VTemi | na drugi strani postelja in nad njo podoba Matere božje 281 VTemi | sedela na nizkem stolcu in je krpala. Ozrla se je časih 282 VTemi | je časih na sestro Tončko in na brata, ki sta sedela 283 VTemi | brata, ki sta sedela za mizo in igrala domino. Ana je imela 284 VTemi | starikav obraz; dolg je bil in koščen, nelep, samo oči 285 VTemi | nelep, samo oči so bile lepe in velike, čudno mirne, kakor 286 VTemi | Njeno telo je bilo dolgo in neokretno, hodila je z moškimi 287 VTemi | moškimi koraki. Bolj vesel in otročji je bil obraz njene 288 VTemi | živo so se svetile oči in ustnice so bile rdeče in 289 VTemi | in ustnice so bile rdeče in polne. Brat, najmlajši izmed 290 VTemi | legel mrak. Ana je vstala in se je naslonila ob okno; 291 VTemi | mizi, da bi igrala s sestro in bratom. Toda premislila 292 VTemi | srcu nekaj neprijetnega in sama ni razumela, kaj je 293 VTemi | leži v izbi prezgodnji mrak in se vzdigajo zunaj oblaki. ~ 294 VTemi | vzdigajo zunaj oblaki. ~In tedaj se tudi Tinetu ni 295 VTemi | se je s komolci na mizo in v tistem hipu je bil njegov 296 VTemi | vzdignila, da bi šla v kuhinjo in iskala po omari. ~Zabobnelo 297 VTemi | Zapihal je veter preko ceste in vzdignil se je prah. ~Tine 298 VTemi | zjutraj mimo?" ~Prašal je in ni pričakoval odgovora. 299 VTemi | Lep je bil voz, pozlačen, in voznik je imel zlate porte. 300 VTemi | zlate porte. Švignil je mimo in nikjer ga ni bilo; kakor 301 VTemi | bilo; kakor cesarjev voz. In Tinetu je bilo, kakor da 302 VTemi | cesarski Dunaj, pomaranče in kolači... "Hí-i!" in nikjer 303 VTemi | pomaranče in kolači... "Hí-i!" in nikjer ga ni bilo več. ~ 304 VTemi | prinesejo mati?" je sanjal Tine in ni pričakoval odgovora. ~ 305 VTemi | Govorili bi bili živahno in veselo o lepih stvareh, 306 VTemi | leži v izbi prezgodnji mrak in se vzdigajo zunaj oblaki. ~ 307 VTemi | Ana se je vrnila k oknu in ko se je sklonila, so ji 308 VTemi | Pogledala je Ana proti nebu, in glej, vsega so bili že pokrili 309 VTemi | že pokrili oblaki, sivi in težki, do vrha polni vod‚. ~" 310 VTemi | Sence, ki so bile zunaj in so segale v izbo, niso hotele 311 VTemi | v izbi je bilo vse temnó in vse temnó je bilo zunaj. ~" 312 VTemi | pazduho. ~Pomislila je Ana in v prsih jo je zabolelo; 313 VTemi | času. "Igrajmo!" je dejal in posedli so okoli svetilke. 314 VTemi | nelepega, neprijaznega, in zato so bile težke tudi 315 VTemi | se je bila mati napotila. In spomnila se je tudi na reči, 316 VTemi | opazila. Zdaj jih je opazila in sama se je prestrašila nerazumljive 317 VTemi | plazila polagoma v srce in je rasla zmerom bolj. ~Mati 318 VTemi | Vsi so bili spodaj, Tine in Tončka, in tudi Ana je pogledala 319 VTemi | spodaj, Tine in Tončka, in tudi Ana je pogledala v 320 VTemi | pogledala v izbo samo časih in se je vrnila pred hišo na 321 VTemi | vrnila pred hišo na prag. In kadar je pogledala v izbo, 322 VTemi | molče, s težkimi koraki, in se ni ozrla nanjo. Ko se 323 VTemi | mračilo, je ogrnila mati ruto in je šla. Nikogar ni pogledala 324 VTemi | šla. Nikogar ni pogledala in nič ni naročila; Tine je 325 VTemi | nanj, je post...l ob oglu in se je vrnil. ~Ana je čutila 326 VTemi | je odhajala mati zmerom in tudi zmerom je tako hodila 327 VTemi | umira!" je vzkliknil Tine, in ves prestrašen je bil, kakor 328 VTemi | Ana je stopila k svetilki in jo je privila; zasvetilo 329 VTemi | umiralo, čudno je rdela in trepetala poslednja svetloba, 330 VTemi | Ana je privila, odvila, in v tistem hipu je bila tem... 331 VTemi | vsenaokoli; oči so strmele in niso videle ničesar. ~Tončka 332 VTemi | je, ali prestrašila se je in umolknila. Tudi jok je bil 333 VTemi | Tudi jok je bil prevesel in preglasen za to čudno tem", 334 VTemi | bila napolnila vso izbo in tam zunaj vso cesto in ves 335 VTemi | izbo in tam zunaj vso cesto in ves svet. ~Deževalo je in 336 VTemi | in ves svet. ~Deževalo je in časih je udarila kaplja 337 VTemi | Tine; glas mu je bil tih in boječ; strah ga je bilo 338 VTemi | strah ga je bilo tišine in ni se je upal žaliti. Komaj 339 VTemi | stanovanju; zid je bil tenak in slišali so čisto natanko 340 VTemi | bila pokvarjena; bílo je in bílo neprestano, našteli 341 VTemi | število drobnih kolesc; in vse je bilo tiho. ~Bojazen 342 VTemi | Bojazen je utripala v srcih in iz bojazni so se porajale 343 VTemi | kakršnih ni ob belem dnevu in ki čakajo tam v sencah. 344 VTemi | prijetno kakor metulj v soncu, in tudi ni glasno, kakor pesem; 345 VTemi | glasno, kakor pesem; molči in leži pod težko mislijo, 346 VTemi | olja! Očedi svetilko, Ana!" In stopi k mizi, odvija številne 347 VTemi | bili koraki? Glasilo se je in je utihnilo, oddaljilo se 348 VTemi | v mislih so bili koraki, in ko so se misli razžalostile, 349 VTemi | kal, klilo je neprestano in je raslo in je vzcvetelo. ~ 350 VTemi | je neprestano in je raslo in je vzcvetelo. ~Morda se 351 VTemi | nenadoma -- konec vseh skrbí in konec temè. God‚ se čudeži 352 VTemi | jih pripovedujejo knjige in vsi so resnični, ker so 353 VTemi | fant po cesti, ves žalosten in lačen. Pa pride gospod in 354 VTemi | in lačen. Pa pride gospod in ga potrka po rami..." In 355 VTemi | in ga potrka po rami..." In nekoč je bil pastir... " 356 VTemi | ovce svojega gospodarja in si je želel v svet, bogve 357 VTemi | pripelje mimo lepa kočija in iz kočije stopi gospod..." 358 VTemi | kočije stopi gospod..." In nekoč niso imeli ne kruha, 359 VTemi | moke... "Ne kruha, ne moke in fant je šel v cerkev in 360 VTemi | in fant je šel v cerkev in je molil. Pa pride zjutraj 361 VTemi | Pa pride zjutraj gospod in..." Zmerom se gode čudeži 362 VTemi | se gode čudeži na svetu in zato se zgodi čudež tudi 363 VTemi | misli... ~Zapihal je veter in kakor da bi stresel in udaril 364 VTemi | veter in kakor da bi stresel in udaril z močno rokó, se 365 VTemi | luči!" ~Hodili so po izbi in so iskali, če bi bil kje 366 VTemi | prstih so hodili, oprezno, in prestrašili so se, če se 367 VTemi | bila zunaj, deževalo je in pljusknil je časih ob okno 368 VTemi | Nekdo je bil zraven mene in se me je dotaknil z mrzlo 369 VTemi | mrzlo roko. Sedimo za mizo in se stisnimo skupaj." ~Sedli 370 VTemi | trije. Držali so se za roke in so se tiščali tesno drug 371 VTemi | čakale v sencah že dolgo in so stopale zdaj razločno 372 VTemi | tresla se je po vsem životu in zobje so šklepetali. ~Misel 373 VTemi | mogoče ne jasno misliti in ne izreči. Umrl bi človek, 374 VTemi | poiskala je veliko ruto in jo je ovila okoli glave 375 VTemi | jo je ovila okoli glave in ram. ~Tončka in Tine sta 376 VTemi | okoli glave in ram. ~Tončka in Tine sta videla, kako se 377 VTemi | pridi!" sta prosila s tihim in plašnim glasom, da bi ne 378 VTemi | trenutku pa se je prestrašila in sta se prestrašila onadva. ~" 379 VTemi | V kuhinji je bila temà in vendar se je zazdelo Ani, 380 VTemi | Umaknila se je strahoma in se je vrnila v izbo. Ko 381 VTemi | duri, sta čutila Tončka in Tine, kako se je nenadoma 382 VTemi | nenadoma tema zgostila; in bilo jima je, kakor da nista 383 VTemi | daleč nekje v gozdu, sama in ponoči: dež bije tam visoko 384 VTemi | tam visoko ob črno listje in za deblom čaka smrt. ~"Ne 385 VTemi | kolena, glava je klonila in se je skoro dotikala mize. ~" 386 VTemi | čudno pred njim, strašna in neizmerna. Gosta tem... 387 VTemi | toda okrenil se je k Ani in videla sta si v oči, tudi 388 VTemi | tudi v lica sta si videla in lica so bila bleda. ~"Da 389 VTemi | pač tuji ljudje po izbi -- in tistih neznanih senc, ki 390 VTemi | prodiral komaj skozi dež in noč. Vsi so se stisnili 391 VTemi | Vsi so se stisnili k oknu in so strmeli v dremajoči rumeni 392 VTemi | dremajoči rumeni plamen. In ko so se uprle vanj njih 393 VTemi | oči, je pričel plapolati in se zvijati; sunil je veter 394 VTemi | zvijati; sunil je veter in plamen je ugasnil. Objeli 395 VTemi | je ugasnil. Objeli so se in vsa tri drobna telesa so 396 VTemi | mati po ulicah, v dežju in vetru. Ogrnila si je bila 397 VTemi | Ogrnila si je bila tenko ruto in ruta je zdaj vsa premočena, 398 VTemi | lasje se sprijemajo na čelu. In mati se trese od mraza, 399 VTemi | jasno kakor zdaj. Dolg je in koščen, oči gledajo srepo 400 VTemi | koščen, oči gledajo srepo in so rdeče obrobljene... Ali 401 VTemi | drugačna, odkar je umrl oče, in vendar je ni videla Ana 402 VTemi | Pijan človek je šel počasi in omahovaje preko ceste od 403 VTemi | ceste od te strani na ono in je izginil za oglom. ~"Mati!" ~ 404 VTemi | veliko silo je sunil veter in umaknili so se strahoma, 405 VTemi | pojdem! Lezita na posteljo in se odejta čez glavo; vrnem 406 VTemi | položila na posteljo brata in sestro in ju je odela, nato 407 VTemi | posteljo brata in sestro in ju je odela, nato si je 408 VTemi | šla je skozi temno kuhinjo in vežo, in po stopnicah navzdol. 409 VTemi | skozi temno kuhinjo in vežo, in po stopnicah navzdol. Vse 410 VTemi | z rokami, šla je počasi in varno. Na njenem srcu je 411 VTemi | je ležala misel strašna in težka; ni je izpregovorila 412 VTemi | je izpregovorila ne sebi in ne naglas, ali ustnice so 413 VTemi | nikogar, samotna je bila ulica in dež je pljuskal v vetru. ~ 414 VTemi | pritisnila je ruto k prsim in je hitela domov. Opotekala 415 VTemi | je, ker jo je suval veter in šele ko je bila pred pragom, 416 VTemi | veter je dušil njen jok in ni ga mogel slišati nihče, 417 VTemi | je trepetala vsa od mraza in od strahu. Odložila je ruto 418 VTemi | strahu. Odložila je ruto in nato je hodila po izbi. 419 VTemi | dolgo, ko je mahoma postala in se domislila: prav tako 420 VTemi | roke prekrižane na prsih. In prestrašila se je sama, 421 VTemi | tako kakor mati. ~Tončka in Tine sta ležala v postelji. 422 VTemi | glave; strah ju je bilo temè in vendar sta strmela vanjo 423 VTemi | s široko odprtimi očmi. In oči so se privadile, razločevale 424 VTemi | strašno. Tam je bila zofa in nekdo je sedel na nji, čisto 425 VTemi | je vzdigala velika senca. In sence so bile tudi ob oknu, 426 VTemi | videle so kakor podnevi in so spoznale Ano, toda niso 427 VTemi | niso je hotele spoznati. In nato je hodilo po izbi s 428 VTemi | izpregovoril Tine plašno in srce mu je nehalo utripati, 429 VTemi | da je bilo upanje prazno, in vendar je upal. ~Odgovora 430 VTemi | prsih. ~Zakaj bi moralo biti in zakaj nocoj? Saj je bilo 431 VTemi | Zakaj bi nehala nocoj? In ko je izgovorila Ana v svojem 432 VTemi | srcu naglas tisto strašno in neizmerno žalostno misel, 433 VTemi | Omahovaje je stopila k postelji in jokali so vsi trije. ~Zunaj 434 VTemi | deževalo, pihal je veter in na okno je trkala nevidna 435 VTemi | duri, narahlo, tihotapsko; in srca so zastala. Stopalo 436 VTemi | počasi, tipalo je po durih in duri so se odprle tako nalahko, 437 VTemi | razločevali so zmerom bolj in zmerom bolj so se širile 438 VTemi | temni bradi. Tako je stal in se ni ganil, gledali so 439 VTemi | kakor pričarani. Gledali so in so ga videli tam na pragu 440 VTemi | bile duri že narahlo zaprle in ni bilo več nikogar na pragu. 441 VTemi | bilo več nikogar na pragu. In ko so opazili, da ni nikogar 442 VTemi | ust. ~Temna je bila izba in tiha, zunaj je potrkavalo 443 VTemi | mnogoštevilni, kričeči, surovi in jezni glasovi; težki in 444 VTemi | in jezni glasovi; težki in hitri koraki so se bližali 445 VTemi | ceste, oddaljevali so se in so utihnili... ~Vsak šum, 446 VTemi | kakor da bi ugasnila luč in bi bila vsenaokoli neprodirna 447 VTemi | tem..., polna skrivnosti in hudobnih senc... ~Trdovratno 448 VTemi | človek v rakvi, živel je in je trkal na pokrov. ~"Da 449 VTemi | za glavo z obema rokama, in ko je začutila roke na sencih, 450 VTemi | sedela za mizo. ~"Slecita se in zaspita, ko ni luči; in 451 VTemi | in zaspita, ko ni luči; in ko bosta spala, pridejo 452 VTemi | pridejo mati... morda..." ~In ko je rekla "morda", je 453 VTemi | srcu naglas tisto strašno in neizmerno žalostno misel. ~ 454 VTemi | niso bile odprte na stežaj. In bilo ni nikogar na pragu. 455 VTemi | bilo ni nikogar na pragu. In kakor so se odprle, tako 456 VTemi | odprle, tako so se počasi in nalahko zapirale. Zunaj 457 VTemi | Zunaj je zapihal veter in odprlo se je okno... ~Na 458 VTemi | Gor, v prvo nadstropje!" ~In ženski glas je vzdihoval: ~" 459 VTemi | glas. ~Koraki so se bližali in zunaj so se zasvetile luči. 460 VTemi | Dvoje moških se je sklanjalo in je neslo nekaj belega... ~ 461 Greh | skrilo za župniškim vrtom in mračilo se je hitro. Tone 462 Greh | Tone se je ozrl na nebo, in ko je videl, da je otemnelo 463 Greh | svetega Pavla, je odprl duri in je stopil v zakristijo. 464 Greh | Temno je bilo v zakristiji in tiho; Tone je bil bos in 465 Greh | in tiho; Tone je bil bos in tako tudi njegovi koraki 466 Greh | dremajoča luč, bolj tiha in samotna nego noč sama. Nad 467 Greh | telo. ~Stopil je v cerkev in cerkev se mu je zdela v 468 Greh | tišini neizmerno prostrana in visoka. Tupatam, na stebrih, 469 Greh | presledke v barvastih oknih in so blodili izgubljeni in 470 Greh | in so blodili izgubljeni in prestrašeni po tej žalostni, 471 Greh | oltarja, je pripognil koleno in se je prekrižal. Nato je 472 Greh | ki so vodile na stopnice, in je šel po ozkih, vijugastih 473 Greh | mimo; tipal je po ozkem in temnem hodniku in je odprl 474 Greh | ozkem in temnem hodniku in je odprl duri na prižnico. 475 Greh | duri na prižnico. Velika in tiha je bila cerkev kakor 476 Greh | na rdečežametno blazinico in je gledal navzdol. Prišla 477 Greh | srce; tako je bila tiha in samotna kakor cerkev pred 478 Greh | kakor cerkev pred njim. In leglo mu je težko na misli, 479 Greh | tako na prižnici, v talarju in beli čipkasti srajci. ~Vrnil 480 Greh | Vrnil se je na hodnik in je odklenil duri, odkoder 481 Greh | debeli zid. Pogledal je dol in vas je ležala tam v večernem 482 Greh | sencah utopljena. Gledal je in je razločil tam daleč svoj 483 Greh | razločil tam daleč svoj dom. In domislil se je, da ne bo 484 Greh | da ne bo večerje nocoj in da stoji mati v kuhinji 485 Greh | da stoji mati v kuhinji in joka. A tam daleč, tam daleč 486 Greh | je po stopnicah navzgor. In polagoma se je svetlilo, 487 Greh | stene. En sam ovinek še in stal je pod zvonovi. Na 488 Greh | straneh so bila velika okna in pogled je segal v daljno 489 Greh | izgubljala pokrajina v sence in noč. ~Potegnil je za vrv 490 Greh | noč. ~Potegnil je za vrv in veliki zvon se je pričel 491 Greh | hripavo škripanje. Počasi in enakomerno se je zibal zvon 492 Greh | enakomerno se je zibal zvon in kladivo je udarilo. Zabučalo 493 Greh | je udarilo. Zabučalo je in bučanje je naraščalo, bilo 494 Greh | naraščalo, bilo je kakor morje in zmerom bliže je prihajalo 495 Greh | bliže je prihajalo morje in valovi so peli. Čudovita 496 Greh | čudovito živo življenje in Tone je živel v njem, plaval 497 Greh | silnih valovih, ki so peli, in tudi sam je bil samo val 498 Greh | čudovite pesmi, brez misli in brez žalosti in brez upanja. 499 Greh | brez misli in brez žalosti in brez upanja. Dolgo že ni 500 Greh | polagoma so se mirili valovi in so peli tiše. Nato je zazvonil