Chapter

 1 MimoZ |     najgostejša -- kakor muhe silijo k luči! In zasijala je luč
 2 OPresc|             ostali in smo se tiščali k zidu; temno je bilo v veži,
 3 VTemi |            je že morda. ~Prisedla je k mizi, da bi igrala s sestro
 4 VTemi |            oblaki. ~Ana se je vrnila k oknu in ko se je sklonila,
 5 VTemi |          obrazih, ki so se sklanjali k svetilki, je bila rumena
 6 VTemi |          neveselega. ~Ana je stopila k svetilki in jo je privila;
 7 VTemi |             svetilko, Ana!" In stopi k mizi, odvija številne zavoje...
 8 VTemi |             so se tiščali tesno drug k drugemu. ~Ali ko je sedela
 9 VTemi |         Stisnila sta se tesneje drug k drugemu. ~"Pridi kmalu,
10 VTemi |         pojdi, ostani tu!" ~Sedla je k njima, roke so se upirale
11 VTemi |             izbi, toda okrenil se je k Ani in videla sta si v oči,
12 VTemi |              noč. Vsi so se stisnili k oknu in so strmeli v dremajoči
13 VTemi |            se je, pritisnila je ruto k prsim in je hitela domov.
14 VTemi |        streslo. Omahovaje je stopila k postelji in jokali so vsi
15 Greh  |             globoko, z obrazom čisto k drobni okrogli glavi in
16 Greh  |             je, da se bliža, da hiti k njemu. ~"Mati!" ~Od okna
17 Greh  |               Tone?" ~Sklonila se je k njemu in ga je pobožala
18 Greh  |    napravljal v cerkev, da bi zvonil k jutranji maši. Truden je
19 Greh  |         vrnil se je hitro, stopil je k postelji, potegnil je odejo
20 Greh  |               ki so se bile napotile k maši iz daljnih hribovskih
21 Greh  |             pokrajina. ~Zazvonilo je k jutranji maši. Tone je postal
22 Greh  |           srcu, ne gane se, tišči ga k tlom... ~Romal je križem
23 Greh  |            vprašajo, zakaj nisem šel k maši, pa povem vse po vrsti,
24 Greh  |         zdavnaj že je bilo odzvonilo k litanijam. ~Zaškripale so
25 Tinica|             znan obraz se je sklonil k njemu. ~"Ej, gospod Golob,
26 Tinica|             umazane ženske. Sedla je k njemu. ~"Kako da si se povrnil?
27 Tinica|             siromak!" ~Nato je sedla k drugemu gostu, ki je dremal
28 Tinica|        nenadoma zasvetilo, prišlo je k njemu v nedolžni in čisti
29 Tinica| gnusnomrzlimi rokami, stiskale so se k njemu, šepetale mu na uho.
30 Tinica|             uri, ko se je bil nagnil k nji bled in trepetajoč ter
31 Tinica|            vstajenje. Stisnila se je k njemu s komaj polzavedno,
32 Tinica|              v lice, ko se je nagnil k nji, da se je skoro dotaknil
33 Tinica|           sta se stisnila tesno drug k drugemu in sta se poljubila,
34 Tinica|              na ramah ter ga tiščalo k tlom... Domislil se je siloma
35 Tinica|          Zavij se, Tinica, stisni se k meni!" ~Tinica je ogrnila
36 Tinica|          vratu, hotel jo je stisniti k sebi. Ali zdrznila se je,
37 Tinica|              mlada in lepa!... Pridi k meni po tako dolgem času!
38 Tinica|           dolgem času! Vsa moja duša k tebi hrepeni vsa moja kri..." ~
39 NaGolg|             klopi in se je pritisnil k sestri. Ona se je komaj
40 NaGolg|        klopjo se je stisnil krčevito k sestri in se je je oklepal
41 LepaV |       svetlobi. Stopila je po prstih k durim in je poslušala. Enakomerno
42 LepaV |             bi narahlo duri, stopila k mizi po prstih in nasmehljala
43 LepaV |              vrnila v izbo, je sedla k oknu in je naslonila glavo
44 LepaV |            da je vstal in se sklonil k njej ter pokleknil pred
45 Zaljub|          gospa Humbertova! Prišel bi k nji in bi se poklonil, kakor
46 Zaljub|              Vprašal sem ga molče. ~"K nji... Zdaj stojim že vsak
47 Vedom |           dol! ~Lucija se je privila k njemu, vitka, kipeča, vroča.
48 Vedom |          prevrnil kozarec; skočil je k Jakobu in ga je zgrabil
49 Vedom |                Krničar se je sklonil k njemu in se mu je smejal
50 Vedom |              in se je zaklenil. Tudi k večerji ga ni bilo. ~IV ~
51 Sreca |             tudi na tleh. ~Stopil je k oknu; strmela so mu naproti
52 Sreca |           Strnil je obrvi, stopil je k nji in jo prijel za roko. ~"
53 Sreca |            nejevoljno in se je vrnil k oknu. ~"Tisto neumno vprašanje!
54 Sreca |             ramo. ~Gorjanec je sedel k teti, Franc je molče večerjal
55 Sreca |           ali se nisi zaupno zatekel k meni, kakor otrok, izgnan
56 Sreca |           tako močan, da bi se vrnil k meni, legel na mehko posteljico..." ~"
57 Sreca |        spremim te!" ~Franc je stopil k teti in je iztegnil roko. ~"
58 Sreca |          pozno je že!" ~Nagnil se je k njemu in je zašepetal s
59 Sreca |             postelji in se je obrnil k steni. ~"Pusti me na miru!" ~
60 Sreca |          križan... ~Saj bo že pozno, k polnočnici že zvoni in jaz
61 Sreca |               stisnimo se tesno drug k drugemu, čisto k meni se
62 Sreca |          tesno drug k drugemu, čisto k meni se stisni, Barica!...
63 Sreca |             belim nebom... Stisni se k meni, Barica!... ~* ~Začul
64 Sreca |            bom legel in ti boš sedel k postelji in boš bral. Rad
65 Sreca |               Franc!" ~Sklonil se je k nji in ji je položil obe
66 Sreca |           Tako globoko se je sklonil k nji, da je čutila v obraz
67 Sreca |             razvalina!... ~Stopil je k postelji Gorjanec s čudnim
68 Sreca |                 Barica!" ~Stopila je k njemu in mu je obrisala
69 Poet  |            več pomislil, ni se ozrl. K tlom mu je tiščal hrbet