Chapter

 1 BrezD |    njegovem glasu tistega tihega, skoro veselega zvoka, iz upanja
 2 OPresc|          očenaš, ali slišal se je skoro samo tenki glas Hančin,
 3 OPresc|          in nizkim drevjem; vetra skoro ni bilo več in tako se ni
 4 OPresc|   pretakala rumena dežnica. ~Poti skoro ni bilo, hodili smo po blatnih
 5 OPresc|           karkoli... ~Molčali smo skoro vso pot, odkar smo se bili
 6 OPresc|         mastno blato mu je lizalo skoro do kolen. ~"Lojze pa je
 7 OPresc|            pogrebna pokrajina. In skoro mi je, kakor da se je resnično
 8 OPresc|           gledal v tla. ~Hanca je skoro zakričala: ~"Ne! Ne!Ne!" ~
 9 OPresc|      približalo, pogreznilo se je skoro do vrha samotnih dreves,
10 OPresc|        bilo položeno tenko deblo, skoro nič obtesano, okroglo in
11 VTemi |         Soba pa je bila majhna in skoro brez pohištva; durim nasproti
12 VTemi |       domino. Ana je imela resen, skoro starikav obraz; dolg je
13 VTemi |           proti mestu, bili so že skoro nad strehami. Zapihal je
14 VTemi |    svetilko; ali svetilka je bila skoro prazna, komaj za pol ure
15 VTemi |          ozrla nanjo. Ko se je že skoro mračilo, je ogrnila mati
16 VTemi |         glava je klonila in se je skoro dotikala mize. ~"Zakaj ne
17 VTemi |        tam človek visok, da se je skoro dotikal stropa z veliko
18 Greh  |          zgenile, izpregovoril je skoro na glas. Mati je vzdignila
19 Greh  |           cerkovnik bo čakal. -- ~Skoro vesel čut ga je obšel, ko
20 Greh  |         sočne. Trgal je in zobal, skoro presladke in premehke so
21 Greh  |           je odgovoril malomarno, skoro neprijazno in se je obrnil
22 Greh  |       zakristiji je gorela sveča, skoro je že dogorevala in mehki
23 Tinica|    visokem stolu, roke v naročju, skoro čisto nič podoben tistemu
24 Tinica|          Čudovito fina črta se je skoro spajala z zrakom. Ustnice
25 Tinica|       tihim zelenim rožmarinom je skoro že razodeval, pač še jecljaje,
26 Tinica|           bi jo obseglo. Že se je skoro spajal v eno umetnik in
27 Tinica|         je nagnil k nji, da se je skoro dotaknil z ustnicami njenega
28 Tinica|        poljubila, narahlo, hitro, skoro strahoma ter sta se poslovila
29 Tinica|          je zavedal z žalostjo in skoro s studom smešnosti svojega
30 Tinica|     risala je odlično, s slastjo, skoro hlastaje; odvila je najprej
31 Tinica|         črnimi brki, so se Tinici skoro zasmilili, ali lica so ji
32 Tinica|      odgovarjala mu je malomarno, skoro nevoljno in tako je utihnil.
33 Tinica|           zaplapolala v stran ter skoro umrla; lovila se je s smešnim
34 LepaV |          se sanje, že pozabljene, skoro že pokopane; in čudne otroške
35 LepaV |          pa so se sanje utrudile, skoro so ohromele. ~Govorila sta
36 LepaV |        majhne rane. ki jih človek skoro ne čuti, kadar se prikaže
37 LepaV |           tiste že polpozabljene, skoro že zakopane; in njo je ugledal,
38 LepaV |           tiste že polpozabljene, skoro že zakopane sanje. Tam tisto
39 LepaV |         je pač za trenotek tistih skoro že zakopanih sanj in je
40 Vedom |           bil nelep, maloizrazen, skoro top -- obraz poeta; sanjavo
41 Vedom |      pogledal Jakobu naravnost in skoro srepo v obraz, tako da je
42 Vedom |         njegov glas spet miren in skoro hladen. ~"Torej si se naveličal
43 Vedom |          je v gostilnico mlad, še skoro golobrad fant. Oblečen je
44 Vedom |           Lucijo!" ~Zavzdihnil je skoro ter se pogladil z roko po
45 Vedom |    ustnice nerodno ustvarjene... ~Skoro tekel je, ko se je vračal
46 Vedom |      ogledalom in obraz mu je bil skoro vesel. Nategnile, povesile
47 Vedom |     obnošeni domači obleki, ki je skoro izzivajoče odkrivala polne
48 Vedom |        prijatelj, slabo! Dolgčas! Skoro bi rekel, da je boljše biti
49 Vedom |         blizu, tako da bi se roka skoro dotaknila zvezd, ki so sijale
50 Vedom |            pomečkani klobuk se je skoro dotikal obrvi. Hodila sta
51 Vedom |           Krničar. Jakob pa se je skoro prestrašil, spreletelo ga
52 Vedom |      Neumno delo, in mene je bilo skoro sram, tebe pa tudi. Pa kaj,
53 Vedom |           v meni kapljica krvi." ~Skoro vesel je bil, ko se mu je
54 Sreca |         september, pozno je že in skoro bo setev zamujena!... ~Balkon
55 Sreca |           oči so pogledale resno, skoro žalostno. ~"Seveda na pot!
56 Sreca |          njegov obraz, otroški in skoro smešen: po rdečih polnih
57 Poet  |            že so prišli do sonca, skoro so ga že zakrili. Ni poznal
58 Poet  | Izveličarja. In ker se mu je čelo skoro dotikalo tal, je zapazil