Chapter

1001 Greh  |             in tam je pač stala mati in je slišala in se je začudila.
1002 Greh  |             stala mati in je slišala in se je začudila. Potrkal
1003 Greh  |              je močneje na mali zvon in zastokalo je, zatrepetalo.
1004 Greh  |              se je pač zdrznila mati in je pogledala proti cerkvi... ~--
1005 Greh  |          stopnic, padel je na kolena in zabobnelo je zamolklo, vrvi
1006 Greh  |         zamolklo, vrvi so se zgenile in zgoraj je zaškripalo. ~Prestopil
1007 Greh  |         stran? -- ~Dotaknil se je je in izpreletela ga je groza,
1008 Greh  |             kamen, sključil je život in oprl glavo v dlani. ~--
1009 Greh  |              v dlani. ~-- Zdaj sedim in nisem opravil še ničesar. -- ~
1010 Greh  |             še ničesar. -- ~Vstal je in truden je bil, da bi se
1011 Greh  |               frfotal je okrog njega in nato je zletel skozi duri,
1012 Greh  |        veliki kameniti križ. ~Počasi in omahovaje je stopal Tone,
1013 Greh  |            je, ko je prestopil prag, in ko je stal za velikim kamenitim
1014 Greh  |        zameglilo pred očmi, sedel je in je drsal počasi navzdol...
1015 Tinica|               Ko je okreval od težke in grde bolezni, je ubežal
1016 Tinica|           najel, je bila pač skromna in tesna, ali bila je prijazna,
1017 Tinica|           prijazna, svetlo pobeljena in pohištvo ga ni oviralo,
1018 Tinica|             človek daleč preko črnih in rdečih streh, preko umazanih
1019 Tinica|               preko umazanih dvorišč in oprašenih vrtov. Tako se
1020 Tinica|           vrtov. Tako se je udomačil in je bil vesel sebe in svojega
1021 Tinica|        udomačil in je bil vesel sebe in svojega novega življenja.
1022 Tinica|              bilo skrbi, svež je bil in zdrav, kakor da bi se bil
1023 Tinica|             prečuti noči, po obilnem in nelepem uživanju skopal
1024 Tinica|         mrzli vodi. ~Spomlad je bila in vsak dan -- v tistih čudojasnih,
1025 Tinica|           praznoval svoje vstajenje. In nebesa sama so ga blagoslovila.
1026 Tinica|             Odprle so se namreč duri in v sobo je prišla Tinica
1027 Tinica|              v sobo je prišla Tinica in mu je prinesla na krožniku
1028 Tinica|            kolača. Začudil se je ves in se razveselil neizmerno. ~
1029 Tinica|          vedi, kakor sama Velika noč in ustnice so bile rdeče, sladkosti
1030 Tinica|             Držala je v roki krožnik in se je smehljala, njemu pa
1031 Tinica|             vsenaokoli po pomarančah in po spomladi. ~Darovala mu
1032 Tinica|              pečenega Tinici za god, in on se je poklonil Tinici
1033 Tinica|             on se je poklonil Tinici in se je zahvalil. Že so se
1034 Tinica|             on pa je stal sredi izbe in je držal v roki krožnik
1035 Tinica|              je držal v roki krožnik in se je smehljal -- z njenih
1036 Tinica|          njegove, prav tako nedolžen in vesel je bil. ~Nebesa so
1037 Tinica|        velikim sončnim nebom. Truden in skesan, še trepetajoč in
1038 Tinica|             in skesan, še trepetajoč in plašen od sramu, se je bil
1039 Tinica|           pot se je odprla pred njim in ni se bal, da bi zašel. ~
1040 Tinica|              drugačne, njegove sanje in njegove oči. Tako so se
1041 Tinica|              združene drugačno pesem in celo črte so govorile drugače.
1042 Tinica|          lepote, ki so jo videle oči in ki jo je čutilo srce še
1043 Tinica|              da je ne doseže nikoli, in vesel je bil, če se je svetil
1044 Tinica|                Vedel je, kako velika in lepa je njegova naloga;
1045 Tinica|         Tinico z ogljem. Samo obraz. In vse črte so bile iste, prav
1046 Tinica|            ki je bil v njegovem srcu in ki ga je gledal, koderkoli
1047 Tinica|            večji je bil njegov pogum in zmerom bolj se je bližal
1048 Tinica|             bila prikazala prvikrat. In ko je odložil čopič in je
1049 Tinica|               In ko je odložil čopič in je pogledal na platno, je
1050 Tinica|           imela pisano ruto na glavi in je gledala naravnost. Nikoli
1051 Tinica|            gledala naravnost. Nikoli in nikjer na svetu ni bilo
1052 Tinica|           oči -- veliko čisto zrcalo in v zrcalu romantično življenje,
1053 Tinica|            oblekah, sončne pokrajine in razsežni parki, mlada, komaj
1054 Tinica|           oblekla Tinica rdečo bluzo in je ogrnila glavo z rdečim
1055 Tinica|             na obraz, na oči od rute in šala, veseli kontrast med
1056 Tinica|      sončnorazposajeno rdečo pesmijo in tihim zelenim rožmarinom
1057 Tinica|           skoro spajal v eno umetnik in človek. ~Ali ni se ustavil;
1058 Tinica|             Ali ni se ustavil; dolga in lepa je bila pot pred njim
1059 Tinica|           lepa je bila pot pred njim in hodil je hitro. Spoznal
1060 Tinica|               kadar je nagnila glavo in se je odpel zgornji gumb
1061 Tinica|            Tako je slikal njene roke in glej, živeli so drobni beli
1062 Tinica|             je zgornji gumb na bluzi in Tinica je položila glavo
1063 Tinica|          položila glavo na blazinico in je slonela mirno; zatisnila
1064 Tinica|              svetilo se je smehljaje in vprašujoče izza temnih vejic
1065 Tinica|         vprašujoče izza temnih vejic in tudi smehljajoče rdeče ustnice
1066 Tinica|           povpraševale. Slikal jo je in ko se je ozrl na platno,
1067 Tinica|            platna, izza temnih vejic in on se je stresel, kakor
1068 Tinica|          izza temnih vejic smehljaje in vprašujoče; v enem samem
1069 Tinica|           dovolj je!" ~Odprla je oči in se je začudila. Malomarno
1070 Tinica|              zofi drobna bela roka. ~In on se je bližal z nerodnimi,
1071 Tinica|            težkimi koraki, z nerodno in težko roko se je dotaknil
1072 Tinica|         dotaknil njenih belih prstov in se je sklonil in jo poljubil
1073 Tinica|              prstov in se je sklonil in jo poljubil na ustnice.
1074 Tinica|            poljubil na ustnice. Suhe in žareče so bile njegove ustnice. ~
1075 Tinica|         Postal je hipoma, ozrl se je in se je prestrašil. Pet mesecev,
1076 Tinica|            Pet mesecev, da, pol leta in več že ni hodil tod. Ali
1077 Tinica|            mu celo obrazi. Postal je in je ugibal. In tedaj je spoznal
1078 Tinica|              Postal je in je ugibal. In tedaj je spoznal in ko je
1079 Tinica|          ugibal. In tedaj je spoznal in ko je spoznal, se je zasmejalo
1080 Tinica|            svojih pozabljenih grehov in življenje, ki mu je bil
1081 Tinica|            vodilo ga je kakor slepca in prišel je naravnost v deželo
1082 Tinica|            je bila roka njegove rame in znan obraz se je sklonil
1083 Tinica|              več." ~Strah ga je bilo in stud mu je segal do grla.
1084 Tinica|              vedel, kako je polagoma in prijetno tonil v preteklost;
1085 Tinica|            je odprlo pred njim, lepo in strašno je bilo. Upijanil
1086 Tinica|              bil. sam ni vedel kdaj, in že se je tresel, da se ne
1087 Tinica|             več. Toda streznil se je in bežal je, ves še umazan
1088 Tinica|            še umazan od blata, bolan in truden, ali poln veselega
1089 Tinica|          veselega upanja, iz kesanja in spoznanja porojenega. ~"
1090 Tinica|           opotekel se je kakor pijan in je šel. ~Začudila se je
1091 Tinica|              je šel. ~Začudila se je in je gledala za njim. ~"Bolan
1092 Tinica|            lice spomladanska toplota in vzdramil se je. ~"Sanje!
1093 Tinica|              Vse so bile blizu njega in so gledale nanj: Tinica
1094 Tinica|            rokami... Gledale so nanj in so izpraševale in so vabile... ~
1095 Tinica|            so nanj in so izpraševale in so vabile... ~Tako se je
1096 Tinica|         prišlo je k njemu v nedolžni in čisti podobi, ali zdaj je
1097 Tinica|             je bila odela v nedolžno in čisto podobo davno umrla
1098 Tinica|              drugače; hodil je lahko in veselo, ali nenadoma in
1099 Tinica|              in veselo, ali nenadoma in strahoma je začutil, da
1100 Tinica|              strani, prav tako lahko in veselo, ter se ozira nanj
1101 Tinica|             Zasvetilo se je nenadoma in minilo je. ~Komaj še so
1102 Tinica|             ko je vstal, vzel paleto in čopič ter se spravil na
1103 Tinica|              je nehal, je bil truden in je legel na zofo. Zdaj je
1104 Tinica|             Zdaj je bilo v izbi tiho in mirno; in tudi v njegovem
1105 Tinica|           bilo v izbi tiho in mirno; in tudi v njegovem srcu je
1106 Tinica|              ne povrne preteklost -- in njegov glas se je vzdignil
1107 Tinica|           nikoli več se ne povrne -- in je zaklical in on sam je
1108 Tinica|             povrne -- in je zaklical in on sam je čul škodoželjni
1109 Tinica|             ne dosti več. Suh je bil in dolg, obraz mu je bil prezgodaj
1110 Tinica|            je bil prezgodaj zgrbljen in razbrazdan; če je bil pijan
1111 Tinica|          razbrazdan; če je bil pijan in so mu lica globoko upadla
1112 Tinica|            so mu lica globoko upadla in oči zatekle, je bil podoben
1113 Tinica|            par dni, bolj rdeč je bil in v oči se je povrnila mladost;
1114 Tinica|          sključil se je, omršavel je in se postaral v srdu, v nemiru
1115 Tinica|          obraz samo, kadar je sanjal in je bil sam. ~Bolj nego divje
1116 Tinica|           padale oči globoko v jame, in ko je gledal, je rezalo
1117 Tinica|            je nekdaj kakor v omotici in ko se je vzdramil, je videl,
1118 Tinica|             videl, da se je postaral in da je veliko izgubil, veliko
1119 Tinica|            pa jo je prepil, prespal; in zdaj se je sonce že nagnilo,
1120 Tinica|            tistih noči, ko je prepil in prespal lepo spomlad. Vso
1121 Tinica|              nanjo tiste divje noči; in ko je okreval, se je oddahnil,
1122 Tinica|           oddahnil, pogledal naokoli in zazdelo se mu je, da je
1123 Tinica|           soncem, ki je zdaj sijalo, in preglasilo ga je zmagoslavno
1124 Tinica|     praznoval... Lep trenotek je bil in minil je čudovito hitro,
1125 Tinica|         komaj da je še sijalo sonce. In prazne stene so gledale
1126 Tinica|        velikimi belimi praznimi očmi in groza ga je bilo, kadar
1127 Tinica|               kadar se je nagnil dan in so prihajale sence iz kotov,
1128 Tinica|        razlije se, preplavi vse srce in bolnik zavzdihne, zagrgrale
1129 Tinica|     življenje, brezskrbno življenje, in delo, in mladost!... Zardela
1130 Tinica|       brezskrbno življenje, in delo, in mladost!... Zardela so mu
1131 Tinica|       prežeča neumrljiva preteklost. In še sredi veselja, še sredi
1132 Tinica|             vdajal nemočen, poželjiv in skritostrasten bujnim sanjam,
1133 Tinica|           njemu, šepetale mu na uho. In kadar se je zavedel, kadar
1134 Tinica|              jim je pogledal začuden in prestrašen v lica, je videl
1135 Tinica|         mehke, že je stopala mirneje in tišje; še so se smehljale
1136 Tinica|              a ko je slonela na zofi in so opazovale izpod polzaprtih
1137 Tinica|       polzaprtih trepalnic radovedne in začudene oči, ob tisti uri,
1138 Tinica|             je bil nagnil k nji bled in trepetajoč ter jo poljubil
1139 Tinica|             se je bilo v njenem srcu in sanjala je nemirne sanje
1140 Tinica|            se je vzbudila vsa trudna in žalostna... ~Nekaj lepega,
1141 Tinica|              spomlad je minila hitro in že so veneli prvi listi
1142 Tinica|             je dramilo v njeni duši. In kakor je spoznavala duša,
1143 Tinica|              ustnicami njenega čela, in zganilo se ji je v prsih
1144 Tinica|              prinesel časih bonbonov in oklenila se ga je okoli
1145 Tinica|      prikazale tedaj na njenih licih in nelep je bil njen smehljaj...
1146 Tinica|         zazibalo se mu je pod nogami in naslonil se je ob zid. Tam
1147 Tinica|             zid. Tam je stala Tinica in mlad fant je stal pred njo. ~
1148 Tinica|             oči. Segla sta si v roke in dolgo je ostala roka v roki.
1149 Tinica|               gledala sta si v obraz in sta se smejala obadva. Že
1150 Tinica|             ali vrnila sta se hkrati in spet je ležala roka v roki;
1151 Tinica|          smehljala sta se v zadregi; in tedaj sta se stisnila tesno
1152 Tinica|        stisnila tesno drug k drugemu in sta se poljubila, narahlo,
1153 Tinica|        besede, obadva z vročimi lici in bleščečimi očmi. ~"Tinica!" ~
1154 Tinica|            bil poklical. Ozrla se je in je šla molče in počasi po
1155 Tinica|          Ozrla se je in je šla molče in počasi po stopnicah navzgor. ~
1156 Tinica|           rdeče obrobljene, ves bled in umazan. ~IV ~V velikem svojem
1157 Tinica|             se ji je vdal z veseljem in ljubeznijo. ~"Dobro je,
1158 Tinica|           namesto da bi se rešil sam in da bi ob tem pač zakrvavel
1159 Tinica|           rešil blagi golobradi fant in prav in dobro bi bilo, da
1160 Tinica|         blagi golobradi fant in prav in dobro bi bilo, da bi mu
1161 Tinica|              znamenje hvaležnosti." ~In še dalje je mislil in obšlo
1162 Tinica|                In še dalje je mislil in obšlo ga je kesanje. ~Kako
1163 Tinica|         življenje vse polno spomladi in nedolžnosti in kako se je
1164 Tinica|              spomladi in nedolžnosti in kako se je spremenilo v
1165 Tinica|              slikal Tinico v profilu in se je spajala neizrekljivo
1166 Tinica|        življenje. Lahko bi se vrnilo in zdaj je čas, ko se je vse
1167 Tinica|            Vdrugič se ga je domislil in vztrepetal je vdrugič. V
1168 Tinica|            pa so se smehljale: "Prav in dobro bi bilo, da bi mu
1169 Tinica|             se je zavedal z žalostjo in skoro s studom smešnosti
1170 Tinica|          bilo tako nenadno porušilo. In nepokoj sam je izdajal dvom
1171 Tinica|          nepokoj sam je izdajal dvom in strah njegovega srca. ~Govorila
1172 Tinica|        velikih oči. Stal je pred njo in je gledal nanjo; lica so
1173 Tinica|       drznimi črtami obris do kolen. In ko je risal, se je prestrašil:
1174 Tinica|          proti nji. Tinica je vstala in se je odmaknila. ~Sklonil
1175 Tinica|        Sklonil je glavo, bled je bil in slab, jezik je bil težak
1176 Tinica|             slab, jezik je bil težak in je jecljal. ~"Zakaj si mi
1177 Tinica|               Komaj ozrla se je nanj in ga je ostavila... ~V tistem
1178 Tinica|               narahlo, da bi ne čul, in zdaj je stala pred durmi,
1179 Tinica|              prestrašena, pol vesela in radovedna... ~Tudi tisto
1180 Tinica|          Tudi tisto noč je bil zunaj in se je vrnil šele pozno v
1181 Tinica|              pozno v jutro, ves bled in umazan. ~V ~Samo malo časa
1182 Tinica|           klobuk z veliko rdečo rožo in sinjim trakom, ki je padal
1183 Tinica|             ki so segale do komolca, in brošo in zlato verižico-zapestnico.
1184 Tinica|          segale do komolca, in brošo in zlato verižico-zapestnico.
1185 Tinica|           Tinica je bila jako vesela in komaj se je branila, če
1186 Tinica|            poljubil na ustnice mirno in nedolžno. Tudi njegove besede
1187 Tinica|         njegove besede so bile mirne in nedolžne, samo iz oči je
1188 Tinica|           nagota divjega poželenja. ~In nekoč jo je spremil v gledišče.
1189 Tinica|            se je. Šla je poleg njega in začudil se je, kako je bila
1190 Tinica|              je, kako je bila majhna in šibka, vsa še otrok; z drobnimi
1191 Tinica|             mimo visok lep mlad fant in okrenila se je z vsem telesom
1192 Tinica|          Franc, zakaj tako hitite?" ~In držala ga je za roko in
1193 Tinica|              In držala ga je za roko in je postala pred izložbo,
1194 Tinica|          razsvetljeno, vse pozlačeno in belobleščeče. Tisoč šepetajočih,
1195 Tinica|       parfumirane smehljajoče ženske in so ponujale rože. Vzdignilo
1196 Tinica|       izrezano bluzo. Ženska je pela in plesala, pomežikovala je,
1197 Tinica|              ji je bila tista ženska in oddehnila se je, ko se je
1198 Tinica|           Potem pa je bilo vse lepše in Tinica bi bila ostala do
1199 Tinica|         pevec, črno oblečen, ves lep in prijazen. Pel je zaljubljene
1200 Tinica|        sladko z velikimi črnimi očmi in Tinica je vztrepetala in
1201 Tinica|             in Tinica je vztrepetala in prebledela, ko se je ozrl
1202 Tinica|             so drugod, zmerom sladke in polne ljubezni. Tinica je
1203 Tinica|            druge ženske strmele vanj in pričakovale njegovega pogleda;
1204 Tinica|          bilo pri srcu; od bridkosti in od čudne, globoke radosti
1205 Tinica|          rokah, obleka je bila tesna in tenka, da so se tresli krepki
1206 Tinica|     zasmilili, ali lica so ji gorela in plameni so ji trepetali
1207 Tinica|     polrazločen sen je bil ves večer in minil je kakor sen... ~On
1208 Tinica|            malomarno, skoro nevoljno in tako je utihnil. Gledal
1209 Tinica|        pričaran je bil na njen obraz in silna žalost, silna groza
1210 Tinica|           Kakor da bi mislila glasno in kakor da bi bilo od prozornega
1211 Tinica|            sapa mu je dihnila v lica in delo mu je dobro, hipoma
1212 Tinica|       svetlopisan šal. Šla sta hitro in oba sta molčala. Noč je
1213 Tinica|           molčala. Noč je bila mrzla in jasna, zvezde so bile na
1214 Tinica|               toda čakal je strahoma in hrepeneče, da bi vzdignila
1215 Tinica|             je, da je daleč od njega in žalosten je bil. ~Sredi
1216 Tinica|            sto, morda dvesto korakov in vse bo minilo, minil bo
1217 Tinica|             večer, brez veselja, grd in poln grenkobe. Ali Tinica
1218 Tinica|             hitro, hladno ji je bilo in ni se ozrla nanj. ~"Tinica!" ~
1219 Tinica|              hitro, korak pred njim, in ni se ozrla nanj. ~"Zakaj
1220 Tinica|       stopnice, mrzlo, gluho izbo -- in minil bo ves večer, grd
1221 Tinica|              minil bo ves večer, grd in poln grenkobe. ~"Ne še domov,
1222 Tinica|          Objel jo je trdo okoli pasu in vzbudila se je napol iz
1223 Tinica|             je napol iz sanj, vročih in svetlih, vzbudila se je
1224 Tinica|             obraz s kratkim pogledom in je hitela dalje. ~"Hladno
1225 Tinica|         hitela dalje. ~"Hladno mi je in dom je že blizu in mati
1226 Tinica|             mi je in dom je že blizu in mati čaka." ~"Med njunima
1227 Tinica|              zazveneli poslednjikrat in narahlo velikonočni zvonovi
1228 Tinica|             bil ves umazan na telesu in na duši, na telesu in na
1229 Tinica|         telesu in na duši, na telesu in na duši ves bolan, sem proklel
1230 Tinica|               sem proklel preteklost in sem hotel praznovati spomladansko
1231 Tinica|              spomladansko vstajenje. In to je bilo hinavstvo. Ni
1232 Tinica|        obrazu se jim pozna umazanost in bolezen, v očeh, v besedah.
1233 Tinica|           Moji grehi niso nič manjši in nič drugačni od grehov drugih
1234 Tinica|           ali manjši meri hinavstva. In moja mera je bila velika.
1235 Tinica|           dušo, ker je grešiti treba in ker greše vsi in ker ni
1236 Tinica|       grešiti treba in ker greše vsi in ker ni treba, da bi človek
1237 Tinica|           bile moje oči tako nemirne in plašljive ter so razodevale
1238 Tinica|        stvari, ki ne brigajo nikogar in so grde samo tedaj, kadar
1239 Tinica|             kadar jih človek pokaže, in samo zategadelj, ker jih
1240 Tinica|             sem bil svojo preteklost in sebe v preteklosti, ali
1241 Tinica|             še ni spremenila nikogar in zato je bila tudi obsodba
1242 Tinica|             rejen bi bil danes, rdeč in vesel, če bi se ne bil ukvarjal
1243 Tinica|             Naslikana je bila Tinica in slika je bila podobna na
1244 Tinica|          pozlačeno, modro, živordeče in istotak je bil široki okvir;
1245 Tinica|            bogastva. ~Zasmejal se je in je pljunil pred podobo. ~
1246 Tinica|          polne ustnice, kako opolzka in pregrešna je bila belota
1247 Tinica|             rok! Iz zlagane čistosti in nedolžnosti je gledal greh,
1248 Tinica|           oči, ki so začele mežikati in se smehljati, če je gledal
1249 Tinica|         slikal Whistler takih ustnic in Khnopff ni nikoli slačil
1250 Tinica|          odpenjal... ~Zasmejal se je in je pljunil naravnost v tiho-nedolžni
1251 Tinica|          hipu oči veselo pomežiknile in da so se zgenile bujnordeče
1252 Tinica|        bujnordeče ustnice... ~Šel je in se je napil ter se je vrnil
1253 Tinica|              večer pijan domov. Bled in razoran je bil njegov obraz,
1254 Tinica|              je, ko je stopil v izbo in v izbi je bila Tinica. Kakor
1255 Tinica|     razprostrtimi rokami, omahnil je in je padel prednjo na kolena. ~"
1256 Tinica|              preteklost, polna greha in sladkosti!... Kakor angel
1257 Tinica|         Kakor angel si prišla, mlada in lepa!... Pridi k meni po
1258 Tinica|              prestrašen krik, zibala in rušila se je izba pred njim,
1259 Tinica|              je komaj danilo. Šel je in se izgubil in je poginil...
1260 Tinica|         danilo. Šel je in se izgubil in je poginil... Ne pred njim,
1261 Tinica|            srcu je bila "preteklost" in večna je bila. ~******* ~ ~
1262 NaGolg|               pripodi se oblak prahu in kakor v gosto, zadušno meglo
1263 NaGolg|             Sedita morda že od jutra in bosta sedela do noči, dokler
1264 NaGolg|             s sekiro iztesan, krepak in surov; oči so polzaprte;
1265 NaGolg|          zaspani leže otroci v prahu in brazdajo z rokami po njem.
1266 NaGolg|         človek na klopi okrene glavo in se ozre z zlovoljnim pogledom. ~
1267 NaGolg|             je vstalo petletno dekle in se je napotilo z lenimi
1268 NaGolg|             je sedelo starejše dekle in je pletlo. Bose noge je
1269 NaGolg|         obraz je bil zelo resen, suh in sivkaste polti. Otrok je
1270 NaGolg|      naslonil je glavo na njeno ramo in zadremal je takoj. V polspanju
1271 NaGolg|            ustnice pa so bile napete in resne. ~Od daleč se je oglasil
1272 NaGolg|            šum, otrok se je vzdramil in je strmel z velikimi, prestrašenimi
1273 NaGolg|            se je vrnil otrok h klopi in se je pritisnil k sestri.
1274 NaGolg|             trudnimi, zaspanimi očmi in je pletla dalje. ~Tako so
1275 NaGolg|             Obleka je bila raztrgana in zamazana, suknja brez gumbov,
1276 NaGolg|         gumbov, srajca odprta do prs in že začrnela, hlače prekratke
1277 NaGolg|            začrnela, hlače prekratke in na eni nogi do kolena razparane.
1278 NaGolg|            so bile bose, zelo velike in od prahu čisto sive. Nič
1279 NaGolg|               ustnice so bile debele in brez barve. Opotekel se
1280 NaGolg|          barve. Opotekel se je časih in je vzdignil nogo na smešen
1281 NaGolg|      spremljala, sta bila zelo mirna in zelo resna. Ozrla se nista
1282 NaGolg|             fant s predrznim obrazom in privihanim nosom in je potegnil
1283 NaGolg|          obrazom in privihanim nosom in je potegnil hudodelca za
1284 NaGolg|            prigovora, so se povesile in ustnice so se zakrivile
1285 NaGolg|            prahu. ~Na desni, na levi in zadaj so spremljali procesijo
1286 NaGolg|            jim človek ne vedel posla in poklica. Slabo oblečeni,
1287 NaGolg|              žepih, obrazi pa veseli in objestni. Zasmejali so se
1288 NaGolg|         Pohitel je človek pred gručo in je pogledal hudodelcu naravnost
1289 NaGolg|         krohot. Fant v pisani srajci in z dolgo rdečo kravato je
1290 NaGolg|             kravato je iztegnil roko in je zgrabil hudodelca za
1291 NaGolg|           otrok, potegnil je spretno in je razparal hlačnico prav
1292 NaGolg|             sta sedela na klopi topa in zaspana, sta vzdignila glavi
1293 NaGolg|         zaspana, sta vzdignila glavi in sta se nasmehnila. ~"Kaj
1294 NaGolg|                Škornje je ukradel!" ~In topo kakor prej so gledale
1295 NaGolg|             na klopi. Vzdignil se je in se je vzravnal, nato je
1296 NaGolg|             nekoliko sklonjen, težak in okoren. Stopil je h gruči,
1297 NaGolg|          zamahnil je visoko s pestjo in je udaril hudodelca naravnost
1298 NaGolg|            Tenek, kakor otroški krik in hudodelec se je zgrudil
1299 NaGolg|       sunkoma kvišku, dvignile so ga in opotekal se je dalje. Obraz
1300 NaGolg|             Obraz je bil še bolj siv in upal, ustnice so bile že
1301 NaGolg|           človek se je vrnil h klopi in se je zleknil prav tako
1302 NaGolg|            je zleknil prav tako leno in udobno kakor prej; njegov
1303 NaGolg|          obraz je bil istotako miren in dolgočasen, oči so bile
1304 NaGolg|            stisnil krčevito k sestri in se je je oklepal okoli kolen.
1305 NaGolg|          Tresel se je po vsem životu in od strahu ni mogel jokati. ~"
1306 NaGolg|         krohot. Zavili so okoli ogla in vse je utihnilo... ~Otrok
1307 NaGolg|            ustnice so se mu stresale in zastokal je časih, vzkriknil
1308 LepaV |         potuje bogvekam, že je daleč in sence prihajajo; tam pod
1309 LepaV |         listje je orumenelo, grbi se in pada trepetaje; šel je človek
1310 LepaV |            domislil se je bogve česa in je zavzdihnil.  Zavzdihnila
1311 LepaV |           zakaj žal ji je bilo sonca in tudi listja, ki je bilo
1312 LepaV |              bilo nekoč tako zeleno, in tistih velikih cvetov, ki
1313 LepaV |         velikih cvetov, ki so dišali in jih ni bilo več. ~Ogrnil
1314 LepaV |              je ovratnik preko ramen in se je dotaknil njenih las.
1315 LepaV |              je dotaknil njenih las. In ko jo je vprašal, ni odgovorila,
1316 LepaV |        zaradi sonca, ki je že daleč, in tudi zaradi kostanjev vdovcev
1317 LepaV |             zaradi kostanjev vdovcev in zaradi senc, ki prihajajo
1318 LepaV |            zaradi senc, ki prihajajo in legajo tiho na srce. ~Takrat
1319 LepaV |              sonce še visoko na nebu in kostanji so bili še vsi
1320 LepaV |          glavi je imela širok klobuk in pod klobukom rdečo rožo.
1321 LepaV |              je bil njen obraz vesel in rdeč, v očeh je bila Velika
1322 LepaV |        Prijetno je, če potuje človek in ima doma moža, ki čaka v
1323 LepaV |          doma moža, ki čaka v skrbeh in zavzdihne, kadar se ozre
1324 LepaV |              kuštravi lasje na čelo, in bi se zasmejala, kadar bi
1325 LepaV |            vzdignil glavo. ~Od sreče in spomladanskega veselja se
1326 LepaV |              veselja se je zasmejala in oni človek, ki je sedel
1327 LepaV |             nasproti, se je vzdramil in si je pomel strahoma oči.
1328 LepaV |              si je popravil ovratnik in kravato, počesal si je z
1329 LepaV |               Ker sta bila tako sama in je bilo v kupeju toplo in
1330 LepaV |            in je bilo v kupeju toplo in prijetno, sta se razgovarjala
1331 LepaV |          oblivalo spomladansko sonce in ki so dišale po kostanjevem
1332 LepaV |              nosila še kito na hrbtu in rdečo pentljo v kiti. Sredi
1333 LepaV |         zelenih holmov, tam leži vas in sredi vasi je bila hiša.
1334 LepaV |           bila hiša. Zelena okna ima in na oknu so rože. Pa se bliža
1335 LepaV |            klonejo rože v polspanju. In kaj je takrat zašumelo na
1336 LepaV |          vrtu? Oglasili so se plašni in nerodni koraki, velike in
1337 LepaV |            in nerodni koraki, velike in plašne oči so pogledale
1338 LepaV |               tja, kjer rastejo rože in kjer gledajo izza rož velike
1339 LepaV |              gledajo izza rož velike in plašne oči. Narahlo so hreščali
1340 LepaV |             so se na vrtu rosni grmi in so zašumeli. "St!" Odprla
1341 LepaV |            upala roka dotakniti roke in oči so se umikale. Ker se
1342 LepaV |              nenadoma napele ustnice in so vztrepetale, glava se
1343 LepaV |    vztrepetale, glava se je sklonila in dvoje krepkih, vročih rok
1344 LepaV |           večer je jokala v postelji in nikoli več ni stala ob ograji
1345 LepaV |          ograji s tako plašnimi očmi in tako majhnim in trepetajočim
1346 LepaV |        plašnimi očmi in tako majhnim in trepetajočim srcem. ~On,
1347 LepaV |              ko je še sanjal o lepem in junaškem življenju, o veliki
1348 LepaV |         življenju, o veliki ljubezni in slavnih delih. Bila je tam
1349 LepaV |             delih. Bila je tam aleja in večer se je bližal, topli
1350 LepaV |             topli spomladanski mrak. In kaj je takrat zašumelo na
1351 LepaV |             pač, o veliki ljubezni. ~In ko je prišla mimo, je padla
1352 LepaV |              rokavica. Sklonil se je in se je poklonil viteško ter
1353 LepaV |             so se narahlo nasmehnile in šla je dalje z lahko-lenimi
1354 LepaV |         iskal jo je, koder je hodil, in je ni več našel. ~"Bila
1355 LepaV |           zelene ravni je hitel vlak in že so legale sence na zeleno
1356 LepaV |               V kupeju je bilo toplo in prijetno, govorila sta šepetaje,
1357 LepaV |            sanje so vzrasle iz mojih in moje so se porodile iz tvojih. ~
1358 LepaV |             legala na oči; tako čist in sladek mir je bil v duši,
1359 LepaV |       pozabljene, skoro že pokopane; in čudne otroške želje so se
1360 LepaV |      polsanjah je govorila šepetaje, in ko je bil še srečen in miren
1361 LepaV |               in ko je bil še srečen in miren smehljaj na njenih
1362 LepaV |         deželah, po viteški ljubezni in po zakletih gradovih. Hitre
1363 LepaV |             zemlje so švigale jadrno in onostran zemlje, na čudovite,
1364 LepaV |             tako počasi, tako trudno in leno že stopajo noge, tako
1365 LepaV |            stopajo noge, tako počasi in plašno romajo misli od holma
1366 LepaV |              so se smehljale srečno, in ko so se smehljale, je zavzdihnila
1367 LepaV |               je zavzdihnila narahlo in je odprla oči. ~In v obraz
1368 LepaV |           narahlo in je odprla oči. ~In v obraz so ji sijale oči
1369 LepaV |              oči njegove, tako čiste in mirne; tudi v njih so bile
1370 LepaV |         deželah, po viteški ljubezni in zakletih gradovih. ~Jokala
1371 LepaV |           Jokala je takrat ves večer in nikoli več niso bile njene
1372 LepaV |              oči tako otroško plašne in tako ni trepetalo njeno
1373 LepaV |              ohromele. ~Govorila sta in v glasu njenem in njegovem
1374 LepaV |       Govorila sta in v glasu njenem in njegovem je bilo nekoliko
1375 LepaV |            bogvekdaj, nenadoma odpro in zakrvave z veliko silo.
1376 LepaV |              bila šinila komaj vidno in pobliskoma preko ustnic...
1377 LepaV |            človek od velike bolečine in vstane pomlajen, ali drobne
1378 LepaV |          neprestano, razglojejo srce in lice. Zavzdihnila je in
1379 LepaV |              in lice. Zavzdihnila je in tudi smehljaja ni bilo več
1380 LepaV |           vlak preko ravnine, počasi in trudoma so romale misli. ~
1381 LepaV |         romale misli. ~Legel je mrak in legla je že noč, zasvetila
1382 LepaV |           kupeju. Dolga je še vožnja in dolga je še pot in zmerom
1383 LepaV |            vožnja in dolga je še pot in zmerom bolj trudne so misli
1384 LepaV |          zmerom bolj trudne so misli in nevesele. Nevesele, hrome
1385 LepaV |            nevesele. Nevesele, hrome in nadležne bodo romale naposled
1386 LepaV |           Vzdignile so se trepalnice in v obraz so ji zasvetile
1387 LepaV |       otroškem hrepenenju je resnica in življenje; in drugo vse
1388 LepaV |             je resnica in življenje; in drugo vse je življenja ponesrečen
1389 LepaV |              otroškem hrepenenju... ~In ustnice so se spet nasmehnile,
1390 LepaV |             trudne trepalnice. Toplo in prijetno je bilo v kupeju,
1391 LepaV |     zakurjeni izbi, ko je zunaj sneg in mraz. ~Neprestano in tiho
1392 LepaV |            sneg in mraz. ~Neprestano in tiho padajo veliki beli
1393 LepaV |           bel oblak. V izbi je gorko in tiho, časih zapraskeče v
1394 LepaV |         Stopila je po prstih k durim in je poslušala. Enakomerno
1395 LepaV |              časih se premakne stol. In tedaj se domisli, da bi
1396 LepaV |             stopila k mizi po prstih in nasmehljala bi se mu v oči.
1397 LepaV |           Tudi on bi se ji nasmehnil in bi ji morda čelo nalahko
1398 LepaV |          zato da bi ne slišal v sobo in da bi ga iznenadila. Tako
1399 LepaV |            čašico na belem krožniku, in se je smehljala kakor otrok,
1400 LepaV |             Idi! Čemu me motiš?" Tuj in neprijazen je bil njegov
1401 LepaV |              zazeblo jo je na obrazu in umaknila se je za korak.
1402 LepaV |              je legla na njegov glas in izginila je takoj, komaj
1403 LepaV |            je bila v njegovem glasu, in komaj je čutila gorke ustnice,
1404 LepaV |              v izbo, je sedla k oknu in je naslonila glavo ob dlan.
1405 LepaV |             je videla zunaj žalostno in tiho zimsko noč, ki je bila
1406 LepaV |            okna. Klonila ji je glava in mraz ji je legel na čelo,
1407 LepaV |              srce... ~Zdrznila se je in se je vzdramila. Ob tistem
1408 LepaV |           trepetajoče roke. Vstal je in je stal pred njo in njegove
1409 LepaV |         Vstal je in je stal pred njo in njegove oči so sijale v
1410 LepaV |    polpozabljene, skoro že zakopane; in njo je ugledal, ki je stal
1411 LepaV |             stal nekoč pred njo mlad in trepetajoč in ki jo je iskal
1412 LepaV |          pred njo mlad in trepetajoč in ki jo je iskal in je ni
1413 LepaV |         trepetajoč in ki jo je iskal in je ni našel. Izpremenila
1414 LepaV |          ustnice so bile bolj napete in bolj rdeče, tudi frizura
1415 LepaV |            frizura je bila drugačna. In ko so se trepalnice zatisnile,
1416 LepaV |           vzdignilo se je hrepenenje in ga je vsega ovladalo, tako
1417 LepaV |           ovladalo, tako da je vstal in se sklonil k njej ter pokleknil
1418 LepaV |          njej ter pokleknil pred njo in jo objel. Da, zgodilo se
1419 LepaV |            belo hišo z zelenimi okni in vrt okoli hiše in belo stezo
1420 LepaV |      zelenimi okni in vrt okoli hiše in belo stezo ob vrtu. Na belem
1421 LepaV |            so se plašno... "St!"... ~In oprezno so se odprla vrata,
1422 LepaV |            njegove oči, takrat jasne in rjave, so bile črne, ležale
1423 LepaV |           obraz ni bil več tako poln in bled je bil. Zakaj počasi
1424 LepaV |              se je pomikal zdaj vlak in sanje so bile trudne. ~Zasvetile
1425 LepaV |          Visoko je bilo takrat sonce in kostanji so cveteli. Ali
1426 LepaV |              sonce, potuje bogvekam, in kostanji pod oknom so že
1427 LepaV |            pod oknom so že orumeneli in listje pada trepetaje. Šel
1428 LepaV |           nekdo zunaj, pod kostanji, in ko je šel mimo, mu je šinila
1429 LepaV |              skoro že zakopanih sanj in je zavzdihnil. Morda bi
1430 LepaV |          zavzdihnil. Morda bi postal in morda bi mu zasijale oči
1431 LepaV |            ozrl na okno. Šel je mimo in koraki so utihnili. ~Zavzdihnila
1432 LepaV |           zakaj žal ji je bilo sonca in tudi listja, ki je bilo
1433 LepaV |            je bilo nekoč tako zeleno in tistih velikih cvetov, ki
1434 LepaV |         velikih cvetov, ki so dišali in jih ni bilo več. ~Ogrnil
1435 LepaV |              je ovratnik preko ramen in se je dotaknil njenih las.
1436 LepaV |           Ali komaj se je ozrla nanj in njen pogled je bil tuj in
1437 LepaV |            in njen pogled je bil tuj in neprijazen ... ~Zakaj samo
1438 LepaV |       otroškem hrepenenju je resnica in življenje; vse drugo je
1439 LepaV |      strahoma. Okrenila se je počasi in je šla in ga je ostavila.
1440 LepaV |      Okrenila se je počasi in je šla in ga je ostavila. Na pragu
1441 LepaV |          zdrknil ovratnik raz ramena in duri so se samo narahlo
1442 Zaljub|              sem ga dobil, siromaka, in zabolelo me je srce, ko
1443 Zaljub|             jezik mu je bil že težak in oči so mu bile vse solzne
1444 Zaljub|          bile vse solzne od bolečine in od pijanosti. Njegov slog
1445 Zaljub|          Njegov slog ni veliko prida in zato pripovedujem v svojem,
1446 Zaljub|              predno je začel pridigo in vsa cerkev se je useknila;
1447 Zaljub|             Govoril je o morali grdo in nespoštljivo, v srcu pa
1448 Zaljub|          golobček. Tudi jaz sem tak. In nad idealno ljubeznijo se
1449 Zaljub|        deveterimi durmi svojega srca in jih zatajuje s sramežljivo
1450 Zaljub|             skriva... luna sije..." ~In zdaj še malo filozofije."
1451 Zaljub|           drugo leto se je prehladil in bi bil kmalu umrl. Ali kakor
1452 Zaljub|          Zaljubil se je bil moj fant in tako so bile njegove ustnice
1453 Zaljub|           njegove roke še bolj dolge in nerodne. Bil je podoben
1454 Zaljub|        podoben slovenskemu literatu. In ti ljudje nimajo veliko
1455 Zaljub|           pri ženskah. Domišljavi so in pripovedujejo to in ono,
1456 Zaljub|    Domišljavi so in pripovedujejo to in ono, Verjeti pa jim ni veliko.
1457 Zaljub|              sam je bil kos umetnika in to je dajalo njegovi zunanjosti,
1458 Zaljub|            izvedela, da pišem novele in celo lirične pesmi, je bilo
1459 Zaljub|         pesmi, je bilo vse pri kraju in zdaj še pravi, da sem jo
1460 Zaljub|               da sem jo goljufal... ~In on pripoveduje. ~* ~Nisem
1461 Zaljub|              nekdo od daleč poklical in napravil sem si cigareto,
1462 Zaljub| vznemirjenost. Naposled sem jo videl in lepša je bila nego v mojih
1463 Zaljub|              je lepa. Ona je omožena in tudi njen mož je lep in
1464 Zaljub|              in tudi njen mož je lep in prijazen človek, ali jaz
1465 Zaljub|          nimam rad. Moj prijatelj je in me jako ceni, zato ker sem
1466 Zaljub|           duhovitosti zelo neokreten in smešen človek in ženskam
1467 Zaljub|           neokreten in smešen človek in ženskam nič nevaren. Ko
1468 Zaljub|          celo Bacon zelo dober lakaj in Heinejev ponos je bil prav
1469 Zaljub|           videl svet moje lakajstvo. In to bi mi bilo dobro délo.
1470 Zaljub|           meni več za slučajne brce. In sredi tega življenja --
1471 Zaljub|            par kratkih minut, šla je in zdaj je že več nego leto
1472 Zaljub|            spremenil tudi stanovanje in ti veš, da je to pri meni
1473 Zaljub|             Skril bi glavo v blazino in bi se jokal od sramu. Ali
1474 Zaljub|            sebe poznam samo še enega in kadar mu stisnem roko --
1475 Zaljub|              roko -- mokra je, mrzla in spolzka, kakor riba -- hitim,
1476 Zaljub|              pa sem jo videl vdrugič in tako se pričenja komedija. ~* ~
1477 Zaljub|             je, da sem zmerom manjši in manjši, ponižno sem klonil
1478 Zaljub|           milostno z mano, jecajočim in plahim beračem. Tako ponižen
1479 Zaljub|             plešico nad levim ušesom in nič se mu ni podalo... ~
1480 Zaljub|              nič se mu ni podalo... ~In potem, Bog vedi, kako je
1481 Zaljub|            kočijaževo, ki vozi gospó in gospoda v park, ob tihi
1482 Zaljub|          tihi noči. po samotni aleji in posluša šepetanje in poljube
1483 Zaljub|           aleji in posluša šepetanje in poljube za sabo. Morda je
1484 Zaljub|            pota, kjer je sama žalost in samo vzdihovanje. Ko sem
1485 Zaljub|             živel sam. Otrok je bila in tudi jaz sem bil otrok.
1486 Zaljub|              oči so gledale pametno, in tisti otroci, ki imajo velike
1487 Zaljub|              otroci, ki imajo velike in pametne oči, imajo dušo,
1488 Zaljub|          najlahnejšem dihu življenja in zveni neprestano; poslušaš,
1489 Zaljub|          zveni neprestano; poslušaš, in to je čuden, tako sladke
1490 Zaljub|  prestrašenimi očmi naravnost v dušo in samo enkrat v življenju
1491 Zaljub|          enako. ~Otroka sva bila oba in takrat sem spoznal, da jo
1492 Zaljub|           fanta, ki je hodil za njo, in misliš si morda, da je poljubila
1493 Zaljub|          kostanjeve lase, rdeče brke in rdeče oči -- ali takrat
1494 Zaljub|            ali takrat sem bil črnook in črnolas. Je že tako na svetu.
1495 Zaljub|             ki so danes tako nevedni in zabiti, da bi človek še
1496 Zaljub|              pojde za pogrebom župan in narodno ženstvo, na grobu
1497 Zaljub|             grobu bo govoril plešast in dostojanstven gospod nagrobnico
1498 Zaljub|            zdaj je državni poslanec, in če bi ne bil nekoč stopil
1499 Zaljub|           kakor silen duševni potres in -- tako je, glej! ~Misliš,
1500 Zaljub|              iz življenja, ni ga več in jaz sem stopil na njegovo