Chapter

1501 Zaljub|         polastil njegove preteklosti in njegove prihodnosti. Čuvaj,
1502 Zaljub|      pogledal je na prijetno zgradbo in ker mu je bila pogodi, se
1503 Zaljub|              bilo treba še napraviti in napravil jo je; zdaj je
1504 Zaljub|              komaj opazi mojo nakano in da komaj ve, odkod bolečina --
1505 Zaljub|                Tako je pripovedovala in ni videla, kako sem polagoma
1506 Zaljub|          bilo motno pred očmi, motno in sladko v srcu. Čisto sem
1507 Zaljub|             je bil moj dom od nekdaj in tako pozno, prijatelj, sem
1508 Zaljub|               prijatelj, tako dolgo, in glej, zdaj sem se oddahnil,
1509 Zaljub|           mimogredé -- pil je človek in gledal je Bog vedi kako;
1510 Zaljub|           vedi kako; smilil se mi je in strah me je bilo. In usmili
1511 Zaljub|              je in strah me je bilo. In usmili se Bog še mene --
1512 Zaljub|         vzbudila velika muha, počasi in v širokih kolobarjih je
1513 Zaljub|        kolobarjih je pribrenčala dol in je brenčala okoli njegove
1514 Zaljub|           glave. On se je ozrl nanjo in se je otožno nasmehnil. ~"
1515 Zaljub|             jo, tole muho," je dejal in je zamahnil nalahko, "lani
1516 Zaljub|            sva bila skupaj na Dunaju in sva se sprehajala po Ringu.
1517 Zaljub|           Zdaj je nekoliko odebelela in zdi se mi, da so njene oči
1518 Zaljub|       Nasmehnil se je še bolj otožno in je zamahnil odločneje, tako
1519 Zaljub|            je bil že globoko nagnil. In zdaj premisli ta čudež!...
1520 Zaljub|          bila od mene, zmerom večja, in jaz, glej, sem bil zmerom
1521 Zaljub|          kužek je capljal zraven nje in je nosil njen sončnik v
1522 Zaljub|                Stopala je tako lahko in fino, moja lepa dama, privzdignila
1523 Zaljub|    privzdignila je krilo do gležnjev in je stopala lahko in fino
1524 Zaljub|         gležnjev in je stopala lahko in fino po stopnicah od luninih
1525 Zaljub|            viden bel oblaček na nebu in vse je izginilo. Kužek pa
1526 Zaljub|          vratu. Nekdo je prišel mimo in ga je brcnil v stran. ~* ~
1527 Zaljub|           polastila neizmerna žalost in sredi te žalosti se mi je
1528 Zaljub|         človek tako hitro spremenil? In celo v kužka? Nikoli še
1529 Zaljub|        Znanost napreduje čudovito... In tudi tista rdeča pentlja
1530 Zaljub|         Ogledal sem si vsako posebej in sem šel žalosten dalje.
1531 Zaljub|               bilo je že pozno v noč in listje se je stresalo od
1532 Zaljub|            je stresalo od zaspanosti in od hladnega vetra. Zraven
1533 Zaljub|         Namizni prti so bili umazani in oprašeni od prahu, ki ga
1534 Zaljub|       nevisok podij; na podiju stoli in stojala za note in šest
1535 Zaljub|             stoli in stojala za note in šest belo oblečenih žensk.
1536 Zaljub|              mlade so bile te ženske in kako grde! Vse so bile suhe,
1537 Zaljub|          njen je bil dolg, zelo dolg in jabolko se je pomikalo neprestano
1538 Zaljub|              pomikalo neprestano gor in dol. Bobnarica bila kozava
1539 Zaljub|           dol. Bobnarica bila kozava in ni imela ne obrvi, ne vejic
1540 Zaljub|              krilo malo privzdignilo in videl sem njeno nogo preko
1541 Zaljub|              jezno, hudobno, hudobno in jezno so begali loki preko
1542 Zaljub|             je nekaj, sklonila se je in udarila goslarico po prstih.
1543 Zaljub|            Dirigentka se je okrenila in je udarila tudi bobnarico
1544 Zaljub|            tudi bobnarico po prstih. In tako se je pričel strašen
1545 Zaljub|               boben je skočil kvišku in se je zagnal v dirigentko,
1546 Zaljub|             nog, srajce so se trgale in nesramni okostniki v sivo
1547 Zaljub|     poželjivo iztegnjenimi rokami... In takrat bi se bilo zgodilo
1548 Zaljub|     telovniku, ki se mi je bil odpel in je visel samo še na eni
1549 Zaljub|             vzhodnih oblakih oranžni in škrlatasti robovi -- sem
1550 Zaljub|              je bil vzrok, da je šla in da me je ostavila na cesti
1551 Zaljub|              Zdaj bi bil njen gospod in njen hlapec, ko bi tistega
1552 Zaljub|          prijatelj! Pripovedujejo to in ono, delajo se vrag vedi
1553 Zaljub|            moj obraz je ves nedolžen in tako si upa zmerom dalje
1554 Zaljub|             tako si upa zmerom dalje in dalje, laže kakor Nozdrev --
1555 Zaljub|         fantom. ~Gledala je moj gumb in jaz sem spoznal na veliko
1556 Zaljub|              o, da bi ne bil razoran in zoprn moj obraz, da bi ne
1557 Zaljub|            moje kretanje tako smešno in nerodno! O, da bi bil sladki
1558 Zaljub|             moja kravata tako velika in tako fantastično pisana,
1559 Zaljub|              se pisal baron Patapouf in da bi imel svoj grajski
1560 Zaljub|           grajski dom, tako razkošen in bogat, kakor ga ni imela
1561 Zaljub|          Humbertova! Prišel bi k nji in bi se poklonil, kakor se
1562 Zaljub|          kakor se poklanjajo baroni. In ona bi iztegnila belo roko --
1563 Zaljub|             ki jih ljubijo baroni -- in jaz bi jo poljubil, tako
1564 Zaljub|              svojim damam. Ženska je in nasmehnila bi se, kakor
1565 Zaljub|             jih je na svetu, ki živ‚ in umrjejo in ne spoznajo nikoli.
1566 Zaljub|            svetu, ki živ‚ in umrjejo in ne spoznajo nikoli. kaj
1567 Zaljub|            števila je takih zlaganih in lažnivih eksistenc. Kaj
1568 Zaljub|           pelje v landaverju po trgu in ki bodo jutri šolska berila
1569 Zaljub|          njimi naša mila domovina -- in tako človek ne more pljuvati,
1570 Zaljub|     Nasmehnil se je, namežiknil je: "In ona je ženska, kljub vsemu
1571 Zaljub|            vsemu je le ženska!"... ~"In še nekaj!" ~Odpel si je
1572 Zaljub| Muzzafer-Eddin, sem se mu predstavil in ob tej priliki me je počastil
1573 Zaljub|      vzhajajoče lune; lepo se mi pod in rečem ti, da bi mi bilo
1574 Zaljub|              lestvice ni, stopnic ni in jaz čakam, čakam tako dolgo,
1575 Zaljub|             kvišku, ves se je tresel in komaj sem se osvestil, ga
1576 Zaljub|               Zunaj je vzhajala luna in par žarkov se je zasvetilo
1577 Zaljub|        Domislil sem se Bog vedi česa in šel bi za njim -- stopnic
1578 Vedom |              jih stoji lepo število, in je gledal, kako veselo je
1579 Vedom |          veselo je živelo življenje. In mislil je, da zaničuje to
1580 Vedom |           bilo donkišotskega orožja. In stvar ostane naposled ista,
1581 Vedom |           tudi imena ga je bilo sram in imenoval se je rajši Radoslav --
1582 Vedom |              Radoslav -- je bil poet in je nosil umetno zavozlano
1583 Vedom |        pomečkan klobuk, kratke hlače in prozoren havelok, ki je
1584 Vedom |                 obraz poeta; sanjavo in zaspano so gledale sive
1585 Vedom |               ustnice so bile debele in razpokane. Tako je hodil
1586 Vedom |          svojih potih, dolg, neroden in zakrpan, neumrljiva podoba
1587 Vedom |              gledati. ~Grenkobe poln in zlaganega zaničevanja je
1588 Vedom |             je osvojila njegovo dušo in vso njegovo kri. Rad je
1589 Vedom |    poljubljal je mnogokatere ustnice in opeval mnogo oči; kadar
1590 Vedom |            se je poslovil ves solzen in z izgovorom, ki je dišal
1591 Vedom |             trosi rož dišečih:~temnà in strašna pred menoj leží..." ~
1592 Vedom |         strašna pred menoj leží..." ~In je šel. Pravili so čudne
1593 Vedom |              o njegovem vagabundstvu in bolj češčen od njegovih
1594 Vedom |              vagabundstvo neprijetno in grdo životarjenje brez vsake
1595 Vedom |              ali koketiral je ž njim in sčasoma si je nalagal na
1596 Vedom |      slabotnost, predrzna samozavest in laž, laž, laž... ~Ženski
1597 Vedom |              bilo ime Lucija. Gladka in bela je bila njena polt,
1598 Vedom |         motno za črnimi trepalnicami in so vabile. Lucija je ljubila
1599 Vedom |            Lucija je ljubila poezijo in poete, zakaj vse ženske,
1600 Vedom |         pesnike od Prešerna do Murna in ljubila jih je lepo število;
1601 Vedom |            je hodil z dolgimi koraki in vihrajočo suknjo po istem
1602 Vedom |       vihrajočo suknjo po istem potu in ozrla se je čelo, kadar
1603 Vedom |              je bila vzdignila žejna in je letela preko polja. ~"
1604 Vedom |               Rada imam to pokrajino in to vročino... in to tišino.
1605 Vedom |           pokrajino in to vročino... in to tišino. Sama sva na svetu,
1606 Vedom |              senci. Stopala je lahno in prožno, telo se je zibalo,
1607 Vedom |              sončnik je senčil obraz in tako je trepetala na beli
1608 Vedom |              bile oprašene do kolen. In Jakob je videl, da so bile
1609 Vedom |         Trubaduriti je moja dolžnost in moj poklic, zato sem poet!...
1610 Vedom |          vzela. Brigajo se ženske!" ~In tudi suknja je taka, da
1611 Vedom |              sam če ne pazim nanj." ~In že je čutil, da se laže. ~"
1612 Vedom |        drugega na svetu kakor žalost in klavrno obešanje? Tista
1613 Vedom |              tebe bi bila nepotrebna in bi mi bila samo v nadlego.
1614 Vedom |              mi bila samo v nadlego. In če porečeš, da me ljubiš --
1615 Vedom |           zame na svetu kakor žalost in klavrno obešanje? Ali želiš,
1616 Vedom |           trosi rož dišečih -- temnà in strašna pred menoj leži...'
1617 Vedom |            kako je. Zatorej: malo oh in malo ah... in src‚ -- gorjé...
1618 Vedom |       Zatorej: malo oh in malo ah... in src‚ -- gorjé... in slovo
1619 Vedom |            ah... in src‚ -- gorjé... in slovo in prijatelj in konec." ~
1620 Vedom |            src‚ -- gorjé... in slovo in prijatelj in konec." ~To
1621 Vedom |                in slovo in prijatelj in konec." ~To bi bil konec
1622 Vedom |              To bi bil konec dolgega in neprijetnega romanja in
1623 Vedom |              in neprijetnega romanja in konec sanj in časti in slave,
1624 Vedom |   neprijetnega romanja in konec sanj in časti in slave, konec vodmatskega
1625 Vedom |       romanja in konec sanj in časti in slave, konec vodmatskega
1626 Vedom |              konec vodmatskega blata in konec Golgate. Zaspan mizerere
1627 Vedom |             pa bi živel veselo dalje in bi se pasel po sočnih zelenih
1628 Vedom |              Vsa Golgata brez pomena in brez smotra. Izprezi, prijatelj,
1629 Vedom |            so bila razpaljena, upala in ustnice so se tresle. Poljubljal
1630 Vedom |     spogledala sta se z motnimi očmi in sta molčala. ~Tam, sto,
1631 Vedom |            očmi, jezik mu je bil suh in okoren, kolena so se mu
1632 Vedom |              šibila. ~"Ne, Lucija!" ~In je stopil s poti na travo.
1633 Vedom |         počasi, noge so bile nerodne in so se spotikale ob krtinah. ~"
1634 Vedom |            vedi!" je izpregovoril on in sram ga je bilo neumnih
1635 Vedom |              v glavi mu je bilo topo in trudno. ~"Vroče je!" ~Njene
1636 Vedom |              zobje. Oči so bile suhe in vroče kakor nebo nad njima. ~
1637 Vedom |       širokem kolobarju, utihnila je in je izginila. ~II ~"Ali bi
1638 Vedom |              kar se je godilo v njem in ž njim. ~Stopil je v krčmo
1639 Vedom |             njim. ~Stopil je v krčmo in je ugledal obraze, ki so
1640 Vedom |            nepogrnjeno mizo. Pili so in kartali. ~"Ali te je ujela?"
1641 Vedom |          Imel je v ustih kratko pipo in, kadar je govoril, jo je
1642 Vedom |             napravil obraz zabavljiv in ironičen vtis. ~"Ujela me
1643 Vedom |             je odgovoril Jakob mirno in je prisedel. ~Večni jurist
1644 Vedom |        suhljat človek sivkaste polti in redkih besed. Oženjen je
1645 Vedom |        beraško službo pri magistratu in se je pripravljal neprestano,
1646 Vedom |         vedel, da je dovršil študije in življenje. Nekoč je bil
1647 Vedom |          vlogo nadebudnega mladeniča in mnogo obetajočega talenta.
1648 Vedom |            pogledal Jakobu naravnost in skoro srepo v obraz, tako
1649 Vedom |              je Jakob umaknil pogled in mu je šinila kri v lica. ~"
1650 Vedom |              ki je vzel pipo iz ust, in debelušni, leni Pasar, literat,
1651 Vedom |              kadar ni imel za tobak, in ki je drugače sanjaril po
1652 Vedom |          dolge dni udobne lene sanje in snoval načrte, o katerih
1653 Vedom |          nikoli. Začudil se je Pasar in nato se je zasmejal široko
1654 Vedom |           nato se je zasmejal široko in zadovoljno. ~"Vedomec --
1655 Vedom |              Jakob je pogledal temno in resno. ~"Vedomec torej,
1656 Vedom |          kozarec; skočil je k Jakobu in ga je zgrabil za prsi. "
1657 Vedom |          Krničar se je obrnil počasi in je sedel. Sivobled je bil
1658 Vedom |               Sivobled je bil v lica in oči so se mu svetile v čudnem
1659 Vedom |            se je vračala zasmehujoča in pomilovalna poteza. Pil
1660 Vedom |          pomilovalna poteza. Pil je, in ko je nato izpregovoril,
1661 Vedom |           bil njegov glas spet miren in skoro hladen. ~"Torej si
1662 Vedom |                  Če je tako, seveda! In v službo misliš?" ~"Da.
1663 Vedom |              literaturo, s politiko, in preostaje mi tudi še časa,
1664 Vedom |         Umolknili so; nekaj hladnega in neprijaznega je bilo stopilo
1665 Vedom |        vprašal Krničar, pol namenoma in pol zato, da bi prekinil
1666 Vedom |            poetov, da je govoril rad in ob vsaki priliki o svojih
1667 Vedom |         vsaki priliki o svojih delih in načrtih. Odgovoril je hitro
1668 Vedom |          načrtih. Odgovoril je hitro in gorkeje. ~"Nimam zdaj nič
1669 Vedom |         okoli mene kakor živa bitja. In bojim se zmerom, da bi ne
1670 Vedom |             ni bilo dozorelo v meni; in ta čut je zelo neprijeten." ~"
1671 Vedom |           življenja na Dolenjskem... in tudi z neko zgodovinsko
1672 Vedom |        naposled pa me zelo vznemirja in vabi snov, ki bi bila pripravna
1673 Vedom |          pripravna za roman: obširna in pisana slika naših političnih
1674 Vedom |          Govoril je zmerom počasneje in naposled je umolknil v zadregi.
1675 Vedom |        pripovedovanju gledal na mizo in se je smehljal zmerom bolj
1676 Vedom |            se je ozrl Jakobu v obraz in se je zasmejal grohotoma.  "
1677 Vedom |           Jakob neodločno, pol jezen in pol začuden. ~Krničar se
1678 Vedom |        Krničar se je sklonil k njemu in se mu je smejal v lice. ~"
1679 Vedom |       obsojen! Vedomec te je zgrabil in te ne izpusti več! Nikoli
1680 Vedom |             pa je nadaljeval hlastno in glasno, v presekanih stavkih: ~"
1681 Vedom |              v presekanih stavkih: ~"In prav je, da jo ljubim, in
1682 Vedom |            In prav je, da jo ljubim, in čas je bilo! Do grla, sem
1683 Vedom |              sem sit tega življenja, in zdaj šele vidim, kako ostudno
1684 Vedom |          ostudno je. To ni življenje in jaz nisem bil človek. Senca,
1685 Vedom |             ostal pomotoma na zemlji in straši zdaj po ulicah! In
1686 Vedom |            in straši zdaj po ulicah! In če bi bil v tem sanjarjenju
1687 Vedom |              drugi ljudje, med njimi in ž njimi. Kaj filistri! Zaviden
1688 Vedom |            je bil Bog ustvaril ljudi in živali, da žive. Ne maram
1689 Vedom |              maram več stati ob poti in zabavljati, ko mi je srce
1690 Vedom |             mi je srce polno zavisti in vsega hudega. Živeti hočem!" ~
1691 Vedom |          hočem!" ~Razgrel se je bil, in ko je govoril, je mislil
1692 Vedom |           sam, da je govoril iz srca in iz prepričanja. Krničar
1693 Vedom |          kakor muha v poletnem soncu in dobro ti je bilo. Komaj
1694 Vedom |              si bil v grobu, spal si in sanjal prijetno. Zdaj pa
1695 Vedom |               ali iz groba ne moreš. In to, dragi moj, je neprijeten
1696 Vedom |          večer mu je bil obraz teman in osoren. ~Stopil je v gostilnico
1697 Vedom |             bila malomarno zavozlana in umazana. Smejal se je veselo,
1698 Vedom |              je veselo, malo otročje in je prisedel. ~"Kaj mislite,
1699 Vedom |        zanimanja. ~"Lucijo!" ~Osupla in kakor prestrašena sta mu
1700 Vedom |              pogledala v obraz Jakob in Krničar. ~"Da, Lucijo!" ~
1701 Vedom |             je položil karte na mizo in se je nasmehnil prav z istim
1702 Vedom |               Res se mi zdi že pusto in rad bi živel... Ali kako
1703 Vedom |              je bilo prišlo na misel in komaj sam sem se zavedal." ~
1704 Vedom |               Krničar je mešal karte in ni odgovoril. ~III ~Minilo
1705 Vedom |              ki si ga je bil zaželel in ki se ga zdaj ni zavedal,
1706 Vedom |              dihal. Odprl je bil oči in je ugledal vso lepoto naokoli,
1707 Vedom |       življenja, ki ga je tako lahko in sladko živeti. Tiste majhne
1708 Vedom |           skrbi, tiste majhne zabave in malomestni prepiri in opravljanja
1709 Vedom |         zabave in malomestni prepiri in opravljanja in intrige --
1710 Vedom |    malomestni prepiri in opravljanja in intrige -- vse je bilo tako
1711 Vedom |            pol smešno, pol prijetno. In razgreval se je ob tem,
1712 Vedom |     razgreval se je ob tem, žalostil in veselil, čisto resno, iz
1713 Vedom |            gledal prej samo od daleč in ki jo je sovražil zato,
1714 Vedom |             ker je hrepenel po njej. In vse to je bilo kakor pozlačen
1715 Vedom |              tega življenja središče in vsebina... ~"Zbogom, Lucija!"
1716 Vedom |              napravljal v uredništvo in je bil že na stopnicah. ~
1717 Vedom |             med durmi. Začudil se je in bil bi se vrnil. Toda stopal
1718 Vedom |       mehanično po stopnicah navzdol in neprijetno mu je bilo pri
1719 Vedom |            ljudi, ki so imeli vesele in zadovoljne obraze, se ni
1720 Vedom |             Preklinjal je Macedonijo in ves Balkan. "Naj jih pobijejo,
1721 Vedom |            bolj komodno je tako..." ~In prestrašil se je, ko se
1722 Vedom |            je bilo že zdavnaj v srcu in da je samo čakalo trenotka...
1723 Vedom |              samo čakalo trenotka... In vendar: zakaj ni počakala
1724 Vedom |             med durmi, da bi se ozrl in da bi mi odgovorila? Saj
1725 Vedom |            je bilo treba bistrih oči in kakor struna rahlega čuta,
1726 Vedom |       rahlega čuta, da bi jih opazil in da bi mislil nanje. Kako
1727 Vedom |             kabinetu, kadar je doma, in da mora biti zaprto vsaj
1728 Vedom |           doma ni brigala za toaleto in tudi za frizuro ne. Ni mislila
1729 Vedom |             da ni opazil ničesar?... In zdaj brž domov! Zaželelo
1730 Vedom |             kaj se je zgodilo ž njo. In tudi svojo izbo bi rad videl,
1731 Vedom |              nikoli še ni videl žene in ne svojega stanovanja... ~
1732 Vedom |             položil je pero na mizo, in da bi si oddahnil, je izpil
1733 Vedom |               Ozrl se je na tovariša in si je mislil: Kaj bi mi
1734 Vedom |             Tepec!" bi ti odgovoril. In kakor da je slišal njegove
1735 Vedom |             vesel je bil samega sebe in ljudi in ceste in vsega
1736 Vedom |             bil samega sebe in ljudi in ceste in vsega sveta. Ali
1737 Vedom |        samega sebe in ljudi in ceste in vsega sveta. Ali zdaj je
1738 Vedom |             sveta. Ali zdaj je tekel in ni videl ničesar, spoznal
1739 Vedom |            je postal, sopel je težko in v prsih mu je utripalo močno
1740 Vedom |           prsih mu je utripalo močno in glasno, kakor s hitrim majhnim
1741 Vedom |         sinoči, morda sem slabo spal in zdaj mi prihajajo na pamet
1742 Vedom |            če me je pričakovala..." ~In bal se je, da bi mu ne spoznala
1743 Vedom |      ogledalo, da mu je obraz upadel in da so se bile prikazale
1744 Vedom |            rahlo zardela, oči vlažne in vesele. Rokavice so ležale
1745 Vedom |            bila zalučala ob prihodu, in tudi klobuk je bil še na
1746 Vedom |         zgodaj?" je odgovorila mirno in se je ozrla nanj v ogledalu.  "
1747 Vedom |          čelu, okrenila se je. ~"Tod in ondod." ~Odpenjala si je
1748 Vedom |         bluzo, ko je šla mimo njega, in ne da bi se ozrla nanj,
1749 Vedom |           nanj, je stopila v kabinet in je zaprla duri za sabo. ~
1750 Vedom |            bi osinele kipeče ustnice in se vile; vzdignil bi in
1751 Vedom |              in se vile; vzdignil bi in butil ob tla in tenki batist
1752 Vedom |          vzdignil bi in butil ob tla in tenki batist bi se trgal,
1753 Vedom |      poželjiva polt, zasvetila bi se in kakor studenci bi pritekli
1754 Vedom |              preko prsi... lovile bi in prosile drobne roke, iztegali
1755 Vedom |          vedomca, ki ti je izpil kri in življenje! Bij! Bij!... ~
1756 Vedom |               Stal je pred ogledalom in obraz mu je bil skoro vesel.
1757 Vedom |             vesele gube okoli ustnic in so dobile ostuden, zaničljiv
1758 Vedom |            dobile ostuden, zaničljiv in zaničevalen izraz. ~"Lepo
1759 Vedom |             napisal... zelo zanimivo in efektno..." In precej se
1760 Vedom |              zanimivo in efektno..." In precej se je domislil: ~"
1761 Vedom |            razpravila. Sedi na divan in izprašuj dalje!" ~Jakob
1762 Vedom |          počasi preko sobe v kabinet in se je zaklenil. Tudi k večerji
1763 Vedom |            duri za sabo, je pomislil in odprla se mu je na stežaj
1764 Vedom |           kakor drugi; v svojem srcu in v svojih najskrivnejših
1765 Vedom |        vzdramil. Zdaj se je vzdramil in povod niti ni bil tako neznaten. ~
1766 Vedom |            Vedel je, kako žive drugi in kako mislijo; v najbolj
1767 Vedom |       najbolj skrite kote njih navad in nazorov je bil posvetil.
1768 Vedom |          bilo znamenje, da ni mislil in ni živel kakor drugi, da
1769 Vedom |          premišljeval o njih navadah in nazorih, bi dihal ž njimi
1770 Vedom |              dihal ž njimi isti zrak in bi se ne zavedal, da ga
1771 Vedom |               bi govoril kakor drugi in bi se ne zavedal svojih
1772 Vedom |             pa jih je gledal natanko in jih je sodil, zato ker je
1773 Vedom |             zato ker je stal ob poti in so hodili mimo njega... ~
1774 Vedom |             je bil svež, malo hladen in ga je božal prijetno po
1775 Vedom |            je božal prijetno po čelu in licih. Hitel je in njegova
1776 Vedom |              čelu in licih. Hitel je in njegova pot je bila vsa
1777 Vedom |             veliki svetli gostilnici in ni ga bilo. Čakali so ga
1778 Vedom |            natakarica se je začudila in začudili so se tudi tovariši,
1779 Vedom |            tudi tovariši, ki so pili in kartali. ~"Odkod pa ti?"
1780 Vedom |              je vprašal debeli Pasar in dolgi, jetični Greben je
1781 Vedom |           Greben je vzel pipo iz ust in je privzdignil visoko rdeče
1782 Vedom |             ozrl se je samo postrani in se je nasmehnil s svojim
1783 Vedom |              ali gledal je v zadregi in si ni upal ozreti se nikomur
1784 Vedom |          mirno, s šaljivim naglasom. In Jakob se je trudil, da bi
1785 Vedom |            odgovarjal istotako mirno in šaljivo. ~"Ej, slabo je,
1786 Vedom |              Kar je njegova dolžnost in navada!" ~"Pozna se ti,
1787 Vedom |                 tako pa siliš drugam in zdaj si priklenjen. Ne moreš
1788 Vedom |        priklenjen. Ne moreš ne nazaj in ne naprej. Vedomec te ne
1789 Vedom |         Jakob je odprl oči na široko in je gledal Krničarju nem
1790 Vedom |              je gledal Krničarju nem in osupel v lica. ~"No, da!"
1791 Vedom |           napisal besede; ves osupel in prestrašen je bil. ~Krničar
1792 Vedom |          tega nisi verjel! -- Prideš in pripoveduješ o življenju,
1793 Vedom |              novelo -- zelo zanimivo in efektno --" ~Krničarju so
1794 Vedom |          šele zajeti, da dobim osebe in dejanje..." ~Krničar je
1795 Vedom |        naslonil je komolca na koleni in je vprašal: ~"En prizor
1796 Vedom |           očmi!" je odgovarjal Jakob in se je nekoliko začudil. ~
1797 Vedom |          Krničar pa je vprašal dalje in njegov glas je bil rezek,
1798 Vedom |             da je ne napišem nikoli. In tudi jaz še nimam nič jasnega,
1799 Vedom |                 Jakob je gledal plah in vznemirjen. ~"Kakšen je
1800 Vedom |        Krničar se je naslonil udobno in je pripovedoval z mirnim,
1801 Vedom |            tišjim glasom. ~"No -- on in ona, kakor zmerom. Bog sam
1802 Vedom |        njegov obraz smrtnobled, upal in razoran in da so se mu svetile
1803 Vedom |          smrtnobled, upal in razoran in da so se mu svetile oči
1804 Vedom |            prsi, roke so se iztegale in prsti so se krčili, trepetajoči,
1805 Vedom |             trepetajoči, belega mesa in tople krvi željni kremplji.
1806 Vedom |             glej, že je obraz bledel in se je pačil v silni grozi,
1807 Vedom |              grozi, oči so se širile in vsa luč je izginila iz njih;
1808 Vedom |            grla, dasi so se odpirale in krivile osinele ustnice.
1809 Vedom |             krivile osinele ustnice. In tedaj je planil, jo je zgrabil
1810 Vedom |             je bíla uboga lepa glava in rdeči curki so curljali
1811 Vedom |              odgovoril Krničar mirno in je posegel po kartah... ~
1812 Vedom |            blodila po ulicah Krničar in Jakob. Nebo je bilo čisto
1813 Vedom |        mladih duš, polnih hrepenenja in želja in silnega upanja.
1814 Vedom |           polnih hrepenenja in želja in silnega upanja. Težko mu
1815 Vedom |            Težko mu je bilo pri srcu in strah ga je bilo Krničarjevih
1816 Vedom |            si bil zahrepenel po njem in ki ga zdaj uživaš, prijatelj,
1817 Vedom |           opravila s tistimi sanjami in s tistimi nadami, ki jih
1818 Vedom |        tistimi nadami, ki jih poznaš in ki sta jih bila onadva tako
1819 Vedom |             onadva sta stala ob poti in blagor jima, da sta se odpočila
1820 Vedom |              so še okna razsvetljena in kozarci zvenče. Vstopiva,
1821 Vedom |         Krničarju, jetičnemu Grebenu in nekoliko tudi debelušnemu
1822 Vedom |             ki je bil drugače prelen in predebel, da bi se mogel
1823 Vedom |              njegovi je ležalo breme in preslab je bil, da bi ga
1824 Vedom |             odru, slišal ljubeznivih in trpkih, nežnih in surovih
1825 Vedom |        ljubeznivih in trpkih, nežnih in surovih besed, živahnih
1826 Vedom |        korakov ljudi, ki so odhajali in prihajali? Da, vse je bilo
1827 Vedom |      Spustilo se je drugo zagrinjalo in tudi senc ni bilo več...
1828 Vedom |          znane osebe, da bi govorile in čutile in živele po njegovem
1829 Vedom |             da bi govorile in čutile in živele po njegovem ukazu.
1830 Vedom |           bil navezan nanje službeno in družabno. Vsi so bili pred
1831 Vedom |      družabno. Vsi so bili pred njim in pred njim so bile tudi vse
1832 Vedom |               brezpomembno, nizkotno in smešno je bilo tudi njih
1833 Vedom |              za zelo resno, pomembno in potrebno, da so smatrali
1834 Vedom |             ali manj imenitne, važne in neobhodne. On je hodil med
1835 Vedom |     neobhodne. On je hodil med njimi in je živel prav isto življenje,
1836 Vedom |          smatral ga je za nepotrebno in neumno, sam sebe za nepotrebnega
1837 Vedom |             sam sebe za nepotrebnega in nevažnega... ~Izgubljen
1838 Vedom |               Ali grizel je v vajeti in usta so se penila... ~Sedeli
1839 Vedom |               Sedeli so v gostilnici in tedaj je prišel mladi Mihelec
1840 Vedom |              je prišel mladi Mihelec in je prisedel v družbo. Njegov
1841 Vedom |             tako malomarno zavozlana in prozornega, vihrajočega
1842 Vedom |         prestrašil, spreletelo ga je in ni vedel kaj. ~"Kaj je s
1843 Vedom |            vprašanje z rezkim glasom in kakor strah in srd se je
1844 Vedom |         rezkim glasom in kakor strah in srd se je zasvetil v očeh. ~
1845 Vedom |                Ob tako vročem dnevu? In zunaj mesta? In po ravnem
1846 Vedom |        vročem dnevu? In zunaj mesta? In po ravnem polju, po razpokani,
1847 Vedom |               Greben, Pasar, Mihelec in jaz in še par drugih. Tako
1848 Vedom |        Greben, Pasar, Mihelec in jaz in še par drugih. Tako smo
1849 Vedom |               Tako smo bili zanikrni in malovredni, da bi nas še
1850 Vedom |              smo okoli velike sklede in smo izbirali lečo. Neumno
1851 Vedom |          izbirali lečo. Neumno delo, in mene je bilo skoro sram,
1852 Vedom |          hlačah, veliko pipo v ustih in je gledal zaničljivo na
1853 Vedom |            je vzel iz ust dolgo pipo in je zamahnil: 'Ali boš tiho,
1854 Vedom |        Življenje pa je bilo vendarle in v svojem srcu sem spoštoval
1855 Vedom |              ni poslušal veliko, trd in sivobled je bil njegov obraz. ~"
1856 Vedom |          Zbogom!" je odgovoril Jakob in ko je šel mimo Mihelca,
1857 Vedom |         njega ti ne dam!... Njega ne in ne sebe in nikogar več,
1858 Vedom |                  Njega ne in ne sebe in nikogar več, vedomec!...
1859 Vedom |            je spoznal vse tako jasno in da je rešitev tako lahka.
1860 Vedom |           sama odločna, urna kretnja in vedomca ni več in življenja
1861 Vedom |            kretnja in vedomca ni več in življenja ne... ~Tiho je
1862 Vedom |             duri, hodil je po prstih in prestrašil se je, če je
1863 Vedom |            tla je lila kri iz njenih in njegovih prsi... ~******** ~ ~
1864 Sreca |            bil sezidal brez zidarjev in brez polirja. ~Vesela burja
1865 Sreca |              bila vzdignila od morja in lasje so mu povihravali
1866 Sreca |         pesem pojejo gozdovi, pojejo in se priklanjajo nalahko,
1867 Sreca |           domovina sama sebi v obraz in je zardela od radosti... ~
1868 Sreca |         klonil glavo do tvojih grudi in jokal od sramu in od žalosti!
1869 Sreca |              grudi in jokal od sramu in od žalosti! Takrat, ko sem
1870 Sreca |            ponudila si mi prsi svoje in si me nadojila z mlado močjo!... ~
1871 Sreca |             rame, razprostrl je roke in bilo je, kakor da sega levica
1872 Sreca |           Zavidni so ljudje na svetu in hinavski! Bolan sem bil,
1873 Sreca |             Vedeli so morda na tihem in so čakali -- veselo pričakovanje! --
1874 Sreca |              veselo pričakovanje! -- in so si namežiknili časih
1875 Sreca |    naskrivoma, ko sem šel mimo, bled in upognjen, srce polno žalosti...
1876 Sreca |            sta kresova v mojih očeh. In zdaj hodijo mimo z dolgočasnimi
1877 Sreca |            da bi jih zgrabil za lase in stresel še bolj!... ~Močnejše
1878 Sreca |         težka bolezen po vsem telesu in noge so se mi opotekale.
1879 Sreca |               ker nisem videl cilja; in žalostna je pot, če hodi
1880 Sreca |      žalostna je pot, če hodi človek in kloni glavo in prav nič
1881 Sreca |           hodi človek in kloni glavo in prav nič ne upa, da ugleda
1882 Sreca |            dolgo, ko sem se vzdramil in sem pogledal skozi okno
1883 Sreca |              skozi okno v jasno zoro in sem bil zdrav. Kakšna je
1884 Sreca |             vzdihujočega? Šel bi bil in bi zaklenil duri in bi se
1885 Sreca |              bil in bi zaklenil duri in bi se skril. Legel bi tam
1886 Sreca |          meglen večer. Bolan sem bil in prikazala se mi je sreča
1887 Sreca |          svetila so se prepolna lica in tako prijazno in tako neumno
1888 Sreca |       prepolna lica in tako prijazno in tako neumno so gledale drobne
1889 Sreca |            zavit. Pozdravljena sreča in zbogom!... ~Višje se je
1890 Sreca |             drdrajočem, šumečem vozu in silne zlate grive so vihrale
1891 Sreca |          bilo bolno moje trudno telo in si je zaželelo malodušno
1892 Sreca |              ti, ki sem jaz gospodar in suženj tvoj, ki sem ti dolžan
1893 Sreca |             na burje drdrajočem vozu in jaz sam sem sveti Ilija
1894 Sreca |              jaz sam sem sveti Ilija in iz vseh deseterih prstov
1895 Sreca |            že september, pozno je že in skoro bo setev zamujena!... ~
1896 Sreca |              roke so se že prikazale in temni se tam doli nebo.
1897 Sreca |            se roke, malo so se uprle in glej, že so se zmotovilile
1898 Sreca |             dalje, zelo smešna stvar in zelo navadna. Po široki
1899 Sreca |           široki izvoženi cesti hodi in kakor hodi, temni nebo nad
1900 Sreca |              Pokašljuje, kihne časih in kobali. Velik je, do neba
1901 Sreca |              je drevje, preperelo... In silna senca hodi pred njim,
1902 Sreca |               sega že preko Karavank in lica so jim obledela! Pokaži
1903 Sreca |            ti ni mraz?" ~Pogledal je in se je začudil in je sklonil
1904 Sreca |         Pogledal je in se je začudil in je sklonil glavo. ~"Ni mi
1905 Sreca |            človek hišo brez zidarjev in brez polirja!  Zakaj mahoma
1906 Sreca |             ravnine, ne gor kraj nje in tudi gozdov, v burji šumečih,
1907 Sreca |        gnezdo. Stopil je človek nanj in balkon se je stresel, zazibala
1908 Sreca |          siloma, a niso hoteli dalje in motne oči so se vračale
1909 Sreca |             kadar so se omeglile oči in se je zamajala v mogočnem
1910 Sreca |           tam nekje, majhno, samotno in otožno, kakor plašen otrok
1911 Sreca |            je šel po ozkem koridorju in je stopil v svojo izbo;
1912 Sreca |          izbo; prazna je bila, temna in neprijazna. Miza pred oknom
1913 Sreca |            robu strehe je stal visok in tenek dimnik s sajastimi
1914 Sreca |            dimnik s sajastimi linami in sajasto strešico, kakor
1915 Sreca |        nerodna bitja s prestrašenimi in neumnimi očmi. ~"Kaj čakaš,
1916 Sreca |            ali oči so gledale hladno in trudno. ~Barica je stala
1917 Sreca |             na pragu; majhna je bila in drobna; na ustnicah njenih
1918 Sreca |           drobna; na ustnicah njenih in v njenem mirnem, razumnem
1919 Sreca |          ugledal življenje prezgodaj in se ga ni ustrašil, temveč
1920 Sreca |            je obrvi, stopil je k nji in jo prijel za roko. ~"Če
1921 Sreca |          zdrav, Barica, glej, zdrav, in prihodnji mesec se napravim
1922 Sreca |             že!" ~Govoril je hlastno in jo je stiskal trdo za roko;
1923 Sreca |              prsih ves ta črni strop in da se bližajo te črne stene
1924 Sreca |             se bližajo te črne stene in me duš‚... Ti nič ne razumeš,
1925 Sreca |            je v obraz z mirnimi očmi in mir je bil porojen iz velike
1926 Sreca |               zamahnil je nejevoljno in se je vrnil k oknu. ~"Tisto
1927 Sreca |        dimniki tam strme name neumno in sodijo, da sem bolan! Ako
1928 Sreca |           rdeč obraz, zasmejal se je in je pozdravil. ~"Glej, in
1929 Sreca |             in je pozdravil. ~"Glej, in jaz bi ne živel! Ta človek
1930 Sreca |              brez cilja: hodi veselo in žvižga pomladansko pesem
1931 Sreca |             žvižga pomladansko pesem in cilji mu niso na skrbi...
1932 Sreca |            cilji mu niso na skrbi... In to je človek -- kaj sem
1933 Sreca |         napol, ali ves se je stresel in je odprl hrupoma okno. ~"
1934 Sreca |              Pridi no sem! -- Jezus, in jaz sedim tukaj, ne vem
1935 Sreca |              se ne zmeni več zame... In kakšno življenje, o Bog --
1936 Sreca |           misli nanj, preslab je bil in se je oprl ob posteljo. ~
1937 Sreca |     dremajoče na neizoranem polju... In jaz bi ne živel?" ~Ne da
1938 Sreca |          stopil v izbo Jože Gorjanec in je položil klobuk na posteljo.
1939 Sreca |              Franc je stopil predenj in ga je stresel za ramo. ~"
1940 Sreca |         umetniki razstavijo v tujini in to ni nič? Kaj ne veš, da
1941 Sreca |            ki ne nesejo niti vinarja in ki so zategadelj nepotrebne?
1942 Sreca |        ustvaril, ker si sam ustvaril in ker je zategadelj slabo!
1943 Sreca |              imel vsaj ponos berača, in še tega ni! -- Neki človek
1944 Sreca |               pa je prišel v kavarno in je zabavljal in če bi stala
1945 Sreca |              kavarno in je zabavljal in če bi stala Jakopičeva skica
1946 Sreca |          narobe! Delaj, kakor krepak in ponosen človek, ponosen
1947 Sreca |              ponosen človek, ponosen in krepek narod: to je moje
1948 Sreca |             krepek narod: to je moje in zato ker je moje, je dobro;
1949 Sreca |          objektivnost?" ~"Za kritiko in za objektivnostjo se skriva
1950 Sreca |      filistejcih še ne govorim ne -- in vendar mu je ostala v srcu
1951 Sreca |        svojih stvari ga je bilo sram in kakor v samo nedosežno nebeško
1952 Sreca |          Dobro je vse, kar je našega in od vsega, kar smo napravili,
1953 Sreca |      hlastaje, zamahoval je s pestjo in se je tresel od vzburjenosti. ~"
1954 Sreca |        fantje preko praga; to je vse in je dovolj. In če bi jih
1955 Sreca |              to je vse in je dovolj. In če bi jih zasmehovali, jaz
1956 Sreca |               ker so jih zasmehovali in še rajši bi jih imel...
1957 Sreca |           spomin ponoči: potrkalo je in me je poklicalo..." ~"Odpravljaš
1958 Sreca |         večerja. Soba je bila velika in prazna, miza je stala kakor
1959 Sreca |             teta Mara je bila majhna in drobna in tudi v njenih
1960 Sreca |             je bila majhna in drobna in tudi v njenih očeh se je
1961 Sreca |             so bile vlažne njene oči in da so se ustnice zgenile,
1962 Sreca |                Izpregovorila je tiho in plašno; malo je bilo še
1963 Sreca |             še upanja v njenem glasu in veliko strahu. ~"Teta Mara,
1964 Sreca |             v Gorjančevih očeh jezen in užaljen pogled. ~Prišla
1965 Sreca |               ki so navajeni služiti in ki nimajo ne svojih rok,
1966 Sreca |             za mizo, Francu nasproti in ko bi se Franc ozrl nanjo,
1967 Sreca |        opazil, da so njene oči motne in nalahko otekle. Povečerjal
1968 Sreca |        nalahko otekle. Povečerjal je in tedaj se je zavedel tišine,
1969 Sreca |          senca; videl je tudi obraze in srd se je vzdignil v njegovem
1970 Sreca |            Ustnice so mu vztrepetale in izpregovoril je nenadoma. ~"
1971 Sreca |         otrok, izgnan v deževno noč? In jaz sem zakurila in sem
1972 Sreca |             noč? In jaz sem zakurila in sem ti napravila mehko posteljico,
1973 Sreca |          posteljico, ti pa si zaspal in prvikrat so se ob tisti
1974 Sreca |                 Ne očitam ti, Franc, in bojim se tvoje hvaležnosti --
1975 Sreca |    hvaležnosti -- ali burja je zunaj in ti si bolan, ne boš več
1976 Sreca |         ljubezen, da bi je ne videl, in prosila sem te, da bi jo
1977 Sreca |         videl. Nisi je videl, Franc, in nič ti ne očitam. Morda
1978 Sreca |          bila preslaba moja ljubezen in premajhna; preponižen je
1979 Sreca |              sem ti ga bila prinesla in zato nisi opazil trepetajoče
1980 Sreca |             iztegnjene roke, proseče in darujoče. Nič ti ne očitam,
1981 Sreca |              ne hodi odtod; bolan si in umrla bi od žalosti, če
1982 Sreca |              zaslužen vsakdanji kruh in komaj da nisi udaril po
1983 Sreca |           srečo? Kam? Služil bi vsem in ne služiš tistim, ki so
1984 Sreca |            od onih, ki stoje v tolpi in ki gledaš nanje z zaničevalnim
1985 Sreca |        govorili njih pogledi na glas in razločno in žalost mu je
1986 Sreca |          pogledi na glas in razločno in žalost mu je legla na srce. "
1987 Sreca |               Sovražnikov potrebujem in udarcev, tako ozdravim!" ~"
1988 Sreca |           tako ozdravim!" ~"Vstal je in si je oblačil suknjo. ~"
1989 Sreca |             vrnil se je že pri durih in je zamahnil z roko. ~"Naj
1990 Sreca |               obrvi so se mu strnile in postal je sredi sobe. ~"
1991 Sreca |             lovili: kadar mu bo mraz in kadar bo lačen, bolan in
1992 Sreca |             in kadar bo lačen, bolan in utrujen, se povrne sam..." ~
1993 Sreca |            križu od vzhoda do zahoda in od juga do severa. ~Franc
1994 Sreca |          pogledal je na cerkveno uro in že ga je bilo strah, da
1995 Sreca |              bil zgrabil pod pazduho in ga je potisnil na sredo
1996 Sreca |          sredo ceste. Opotekel se je in se je ozrl. Ni je bilo strah;
1997 Sreca |             je preko ulice z mirnimi in lahkimi koraki, kakor da
1998 Sreca |            nalahko je sklonila glavo in je šla mimo; na klobuku
1999 Sreca |        čakali so samo še s pokrovom, in glej, življenje se je ozrlo
2000 Sreca |              se je ozrlo name, mlado in veselo kakor je... Kaj bi