Chapter

2001 Sreca |              tiste velike oči, mirne in mrzle tiste rdeče ustnice?
2002 Sreca |            bi si mogel misliti mrtvo in neveselo to svoje srce,
2003 Sreca |              njem?" ~Hodila je hitro in tudi njemu so bili koraki
2004 Sreca |            za klobuk s prešerno roko in mu kuštrala lase, da so
2005 Sreca |             ko stojiš pred ogledalom in si popravljaš frizuro. Bog
2006 Sreca |            škropil ogromni kropilnik in gostejše so padale kaplje. ~"
2007 Sreca |                Kam ti?" ~Človek dolg in suh, oči zaspane, neobrit
2008 Sreca |          krčmo. ~Sedel je Franc Riba in obraz se mu je zelo izpremenil.
2009 Sreca |             v očeh je ugasnil plamen in drobne kaplje so padale
2010 Sreca |          zmočile so se mislim peroti in tako so legle, poskrile
2011 Sreca |          Začudil se je Martin Šlibar in se je nasmehnil. ~"Kaj bi
2012 Sreca |              je bil izpremenil Franc in če bi luč trepetala, umirala,
2013 Sreca |         prikazale so se oči, tope še in plašne. Ko bi si pač upale
2014 Sreca |           Kaj ni pogledal v ogledalo in je mislil, da gleda domovino?
2015 Sreca |           mislil, da gleda domovino? In če jo je zamenjal on, kaj
2016 Sreca |             bojazni v mojih očeh!... In kakor je tvoje srce, tako
2017 Sreca |              bila prišla iz nebes -- in glej, neizmerna sončna pokrajina
2018 Sreca |              smrt na tvoje duše prag in zastro se ti oči -- še sto
2019 Sreca |             let morda, še dvesto let in zapeli bodo mrtvaški zvonovi
2020 Sreca |          severa... Zamenjal si jo ti in zamenjal sem jo jaz!" ~Martin
2021 Sreca |             Martin je vzdignil glavo in je ugledal pred sabo režečo
2022 Sreca |          odgnal živino -- brez cilja in brez koristi, dokler ne
2023 Sreca |            koristi, dokler ne ugasne in ne razpade." ~"Žival! In
2024 Sreca |             in ne razpade." ~"Žival! In zdi se ti, da živiš! Poglej
2025 Sreca |            sem danes svoje življenje in krasno je!" ~Natočil je
2026 Sreca |             je!" ~Natočil je kozarec in je izpil. ~"Ti si še zmerom
2027 Sreca |              na svetu nepotrebnejših in ostudnejših ljudi! Suženj
2028 Sreca |         cesti, ki jo je bil preromal in ki se je že izgubljala v
2029 Sreca |       nerodno preko sončne pokrajine in jadrno je hitela silna senca
2030 Sreca |           njim." ~"Kaj nameravaš?" ~"In jezi me, da je naš smrtni
2031 Sreca |             že vdal. Saj si že ležal in pozabili smo nate; kako
2032 Sreca |             je, kakor spomin ponoči. In takrat sem spoznal, kje
2033 Sreca |             vidim znamenja življenja in tako se vrača življenje
2034 Sreca |              na zatemneli pokrajini. In jaz bi ne živel, dokler
2035 Sreca |              žarek, dokler ne bo noč in tišina vsenaokoli? Poklicalo
2036 Sreca |          vsenaokoli? Poklicalo me je in tako sem vstal." ~"Blagor
2037 Sreca |              je vračal, vesel je bil in velik. Kakor ogromna črna
2038 Sreca |            vzdignila hiša ob vodi. ~"In to je moj dom? To je moj
2039 Sreca |             Drugačnega doma si želim in drugačnega groba!" ~Vsa
2040 Sreca |           svetlega okna, vrnil se je in je malo postal in pogledal
2041 Sreca |              se je in je malo postal in pogledal na ulico.  "Pozdravljena,
2042 Sreca |            ki ti je srce tako veliko in tako majhno obenem! Kaj
2043 Sreca |            ki tišči uboge mlade rame in ki si ga bila zadela radovoljno?
2044 Sreca |            Tako veliko je tvoje srce in polno ljubezni, a tako majhna
2045 Sreca |              ljubezni, a tako majhna in plašna je tvoja ljubezen!
2046 Sreca |               nevajenimi perotnicami in se vzdigniti ne more! --
2047 Sreca |              bil oprl s komolci nanj in je sklonil glavo. ~"Pozdravljena
2048 Sreca |       postavil je luč poleg postelje in je legel. Toda brati ni
2049 Sreca |              iz knjige tujec, jecaje in nerazločno; vse močnejše
2050 Sreca |              iz gorke krvi porojene, in odložil je knjigo... ~Kdo
2051 Sreca |            volji? Tako majhen bi bil in tako otročji, ko bi te ljubil,
2052 Sreca |            na moj obraz; omahnil sem in reka življenja se je izlila
2053 Sreca |         korake po tvojih, brez volje in zelo naravno, tako kakor
2054 Sreca |              vrti zemlja okoli sonca in tako, kakor me uboga brez
2055 Sreca |           polsna, ozrl se je začuden in zlovoljen. ~"Prinesla sem
2056 Sreca |              Umorili me bodo s čajem in z ljubeznijo! ~"Postavi
2057 Sreca |                Slab si nocoj, Franc, in bled!" ~Domislil se je nečesa,
2058 Sreca |                Gledala si preko vode in tja preko poslopij -- kaj
2059 Sreca |          Barica?" ~Sklonila je glavo in ni odgovorila. ~"Da bi šla
2060 Sreca |          sonce! To si mislila, glej, in še zdaj te je strah tiste
2061 Sreca |             misli. Kako si ti majhna in plašna, Barica!" ~Izpustil
2062 Sreca |               tresla se je pred njim in je klonila glavo. ~"Reci
2063 Sreca |             tihimi koraki preko sobe in tiho je zaprla duri. Franc
2064 Sreca |             duri. Franc je popil čaj in je upihnil luč... ~In kmalu,
2065 Sreca |            čaj in je upihnil luč... ~In kmalu, ko je upihnil luč,
2066 Sreca |          nenadoma, objel bi ga lahko in poljubil. In krasno je,
2067 Sreca |             bi ga lahko in poljubil. In krasno je, kakor si nisem
2068 Sreca |              ozre nanjo plaho oko... In tako sem vstal in sem šel
2069 Sreca |             oko... In tako sem vstal in sem šel za njim, kamor so
2070 Sreca |            vodili koraki... Vstal je in je šel za njo, ki je hodila
2071 Sreca |         topli sobi po mehki preprogi in vendar je bil zunaj mraz
2072 Sreca |             vendar je bil zunaj mraz in je bil neprijazen večer.
2073 Sreca |         zakrohotala bi se mu v obraz in zgrudil bi se v blato...
2074 Sreca |      Prevelika je razdalja med njima in preveč so nerodne, preveč
2075 Sreca |          opletajo se druga ob drugo. In sapa je težka, lije sunkoma
2076 Sreca |                Ni ga mogoče dohiteti in če bi pal človek zdajle
2077 Sreca |         dolga ravna cesta do obzorja in ob cesti samotno drevje,
2078 Sreca |           žilah še nekaj kapelj krvi in hoditi je treba, dokler
2079 Sreca |            morda, ali manjša nikoli. In zmerom dalje, zmerom za
2080 Sreca |           sedi nasproti; mlada je še in lepa, od luči so rdeča in
2081 Sreca |            in lepa, od luči so rdeča in svetla njena lica... Sedi
2082 Sreca |           človek, kadi iz dolge pipe in se ne gane. Kdo si ti, ki
2083 Sreca |         vzdignile; odprlo se je nebo in je zasijalo v čudežni svetlobi. ~
2084 Sreca |            se roke, noge so omahnile in zgrudil se je na kolena.
2085 Sreca |              pomešala se je z blatom in omazal si je čelo, ko se
2086 Sreca |              bile razgaljene prsi... In zgrudil se je v težko spanje
2087 Sreca |               stal je pred ogledalom in si je odpenjal ovratnik,
2088 Sreca |            postelje, -- vse po vrsti in mirno. Luč je obsevala prijazno,
2089 Sreca |               da stanuje v nji resen in soliden človek. ~Odvezal
2090 Sreca |            Odvezal si je bil kravato in si odpel ovratnik, nato
2091 Sreca |            bil njegov obraz, otroški in skoro smešen: po rdečih
2092 Sreca |           nabirale so se ob ustnicah in kapale od okrogle obrite
2093 Sreca |      omahnila, sklonil se je globoko in si je zakril obraz. ~Franc
2094 Sreca |           poslavljal. Mrak je že bil in povečerjali so; hodil je
2095 Sreca |             odgovarjal je samo napol in razmišljen. Pogledal je
2096 Sreca |           Mara mu je gledala v obraz in glas se ji je tresel. Zdelo
2097 Sreca |       njegova lica nikoli tako upala in bolna, kakor ta poslednji
2098 Sreca |            Gledala ni naravnost nanj in njen pogled ga ni spremljal,
2099 Sreca |             odprte so bile njene oči in so strmele bogvedi kam --
2100 Sreca |        klobuk na glavi; resen je bil in zamišljen. ~"Kaj si resnično
2101 Sreca |            skrb za vsakdanji kruh... In kaj misliš, da nisem za
2102 Sreca |             je svoj izprehod po sobi in ni odgovoril. ~"Počakal
2103 Sreca |              jih prodajal nikomur -- in, kaj misliš, da bi se trgali
2104 Sreca |            za krščansko miloščino... In naposled še niti prepisane
2105 Sreca |        neokretne, ko je iskal klobuk in suknjo in se je oblačil. ~"
2106 Sreca |            je iskal klobuk in suknjo in se je oblačil. ~"No, daj
2107 Sreca |               Franc je stopil k teti in je iztegnil roko. ~"Zbogom...
2108 Sreca |           iztegnil roko. ~"Zbogom... in upam, da se še kdaj vidimo!" ~
2109 Sreca |              obrvi so se mu namršile in obrnil se je v stran. ~"
2110 Sreca |            vidiva!" ~Dala mu je roko in je stala pred njim, majhna
2111 Sreca |              stala pred njim, majhna in drobna; gledala mu je v
2112 Sreca |        drobna; gledala mu je v obraz in ustnice so ji trepetale,
2113 Sreca |               solz pa ni bilo v očeh in iz ust ni bilo glasu. Gorjanec
2114 Sreca |          nanjo, grizel si je ustnice in je skrčil pest. ~Na pragu
2115 Sreca |            pragu se je Franc okrenil in se je vrnil v sobo. ~"Niste
2116 Sreca |            ker bi pokleknila predenj in zajokala na glas. Gorjanec
2117 Sreca |                 Nagnil se je k njemu in je zašepetal s hladnim,
2118 Sreca |            naslanjal se truden v kot in se zavijal v suknjo. ~Pod
2119 Sreca |              Barica, lezi v posteljo in se odeni!" je zaklical Gorjanec
2120 Sreca |     ogovarjal otroka, ki ga je strah in si ne upa ostati sam doma. ~
2121 Sreca |           Barica!" je zaklical Franc in tudi njegov glas je bil
2122 Sreca |            obema so bile misli težke in neprijazne. ~Zasvetile so
2123 Sreca |             si ostavil doma?" ~"Nič! In ko bi ostavil svojo neumrljivo
2124 Sreca |             je padla desetica na tla in jo je iskal v gneči. Ko
2125 Sreca |               je bil zelo vznemirjen in zlovoljen; skeleče, nelepe
2126 Sreca |           zlovoljen; skeleče, nelepe in čudno majhne so bile njegove
2127 Sreca |              Zbogom! Rad sem te imel in še zmerom te imam rad, ali
2128 Sreca |              za zmerom. Še se vidiva in drugače!" ~Gorjanec mu je
2129 Sreca |          Gorjanec mu je stisnil roko in je gledal za njim, ko je
2130 Sreca |              desnici je nosil kovčeg in tako je klonil život globoko
2131 Sreca |             za njim, stisnil je pest in zaškrtal z zobmi. ~Pred
2132 Sreca |            na peron se je Franc ozrl in izpreletel ga je mraz po
2133 Sreca |             je prijel Barico za roko in jo je vodil domov kakor
2134 Sreca |              drobnimi koraki, majhna in sključena. ~"Ne vem, kaj
2135 Sreca |          kradeš slovensko literaturo in umetnost! Vse tvoje življenje
2136 Sreca |        Življenjepisi naših umetnikov in poetov so si že tako podobni,
2137 Sreca |            delo profesorjem lenuhom! In kar je glavno: saj niso
2138 Sreca |            ležal oblečen na postelji in se je obrnil k steni. ~"
2139 Sreca |             z ozkim, veselim obrazom in malo kozjo bradico. ~"Saj
2140 Sreca |      spominjaš: da si imel le tobaka in za kosilo kos kruha, pa
2141 Sreca |          zagrizel z zobmi v vzglavje in je zatisnil oči. ~"Čemu
2142 Sreca |             zakričal na glas od srda in od žalosti. ~"Prijatelj,
2143 Sreca |           Obraz njegov je bil koščen in suh, oči so ležale globoko;
2144 Sreca |           jako zrasla, redka je bila in zmršena. ~"Kaj pa misliš?
2145 Sreca |            pa misliš? Zdaj sem sedel in obsedim, da te malo pokratkočasim...
2146 Sreca |               preveč bi bil žalosten in morda bi mahoma loputnil
2147 Sreca |              narod, na tisti posebni in smešni način, kakor ga rešujejo
2148 Sreca |             na kakršenkoli že način. In kadar pride čas, se poslovi
2149 Sreca |        prijazno od vseh tistih lepih in pisanih misli ter gre svojo
2150 Sreca |              oženi se, vzgaja otroke in umrje v Gospodu..." ~Francu
2151 Sreca |         zasvetile oči v čudnem ognju in nelep smehljaj mu je legel
2152 Sreca |             poišči si pošteno službo in živi! Zakaj, le mirno, prijatelj:
2153 Sreca |          volja!" ~Na pragu je postal in mu je pogledal srepo v obraz. ~"
2154 Sreca |         počni nikar!" ~Zaprl je duri in je odšel mrmraje po stopnicah,
2155 Sreca |      delavnici za dekoracijske slike in kulise, obenem soliden človek. ~* ~
2156 Sreca |           obenem soliden človek. ~* ~In nocoj je sveti večer in
2157 Sreca |              In nocoj je sveti večer in nocoj zvone zvonovi, čudovite
2158 Sreca |         kruha se plazim kakor žival, in nebeške zvezde sem mislil
2159 Sreca |           capati z zevajočimi čevlji in vozil sem se na zlatem vozu
2160 Sreca |     trepetajoč, z zobmi šklepetajoč, in hodil sem v kraljevskem
2161 Sreca |          beraško sklonjeno, razcapan in zmrzujoč. "Teta Mara, vaš
2162 Sreca |              truden je od dolge poti in ves prezebel; rad bi si
2163 Sreca |               rad bi si malo odpočil in si ogrel noge; tako toplo
2164 Sreca |               saj je cesta še prazna in prostora je še dovolj!"... ~
2165 Sreca |       trenotek, da si odpočiješ!... ~In sveti večer je nocoj, vesele
2166 Sreca |         pozno, k polnočnici že zvoni in jaz ležim na postelji nepripravljen,
2167 Sreca |              noge se ne opletajo več in glava je čisto jasna kakor
2168 Sreca |            da ni to zimska suknja -- in koga pač briga moja suknja?
2169 Sreca |            nič svetilke, šla bi mimo in opazila bi me morda samo
2170 Sreca |          njena lica moje žareče oči, in nasmehnila bi se morda...
2171 Sreca |             se morda... Kako nerodne in strme so stopnice, nikoli
2172 Sreca |             bile take! Ni jim konca, in vžigalic nimam, da bi posvetil... ~
2173 Sreca |           pijan. Stopnic je že konec in tako lazim bogvekod; na
2174 Sreca |          vodi ozki hodnik, vlažno je in vzduh je težak. Sam Bog
2175 Sreca |          bile bi mi noge tako trudne in neokretne, ne stopical bi,
2176 Sreca |          zasijal vsaj medel žarek -- in glej, tam je zasijal! Počasi
2177 Sreca |              sem jaz, tu je postelja in tam še gori sveča, dogoreva...
2178 Sreca |              v prejšnjem stanovanju. In cesta šumi kakor reka; vse
2179 Sreca |           vzdigniti. Nekaj ostudnega in težkega mi je bilo leglo
2180 Sreca |            tenek glas, poln ljubezni in usmiljenja. Tako so se spomnili;
2181 Sreca |      ostavijo samega na sveti večer! In kako imenitno so prišli!
2182 Sreca |        prihajamo; ali sveti večer je in težko bi nam bilo brez tebe.
2183 Sreca |               Prinesli smo ti potice in vina, nato pa skuhamo čaja..." ~"
2184 Sreca |              Pa smo vendarle prišli! In zdaj ne misli, da te pustimo
2185 Sreca |           nas ostaneš, da se ogreješ in si odpočiješ. ~Stregli ti
2186 Sreca |      prinesli!... Urno čaja, Barica, in potem na voz!"... ~Kako
2187 Sreca |             zvonovi... Tako prijetno in toplo nam je tu pod odejo,
2188 Sreca |               Prespal je sveti večer in pol svetega dne! Spal bi
2189 Sreca |           svetega dne! Spal bi morda in se prispal v večnost! Vzdrami
2190 Sreca |              je bil zelo nežen, rdeč in bel, polženski; mali brki
2191 Sreca |              komolcem ob posteljnjak in je gledal zelo resno; očitno
2192 Sreca |             je igral vlogo zdravnika in da se je čutil imenitnega. ~
2193 Sreca |            bi mu hotele otipati dušo in da so ga pitali z usmiljenjem
2194 Sreca |              ga pitali z usmiljenjem in s čajem, kakor berača. ~"
2195 Sreca |           Preiskal te je, ko si spal in ti je zapisal čaja, potice
2196 Sreca |              je zapisal čaja, potice in domovino. Dober zdravnik
2197 Sreca |            bradatim, kozavim obrazom in zelo veselimi, svetlorjavimi
2198 Sreca |        zavihane, jedel je neprestano in ni govoril besedice. Ko
2199 Sreca |             ime, se je ozrl postrani in je vtaknil v usta velik
2200 Sreca |                Poznaš ga. To je nada in dika naše umetnosti. Tudi
2201 Sreca |              Tudi on je časih obupan in klavrn, kakor se spodobi
2202 Sreca |         obupan po svoje. Ti si legel in ne bilo bi spomina po tebi,
2203 Sreca |             popil čaj, truden je bil in je legel, ali utrujenost
2204 Sreca |              dolgem izprehodu. Lahke in mirne so bile misli. ~Nenadoma
2205 Sreca |           Tudi Franc sam je pomislil in je mislil trudoma. ~"Kaj
2206 Sreca |     Zableščalo se je bilo tudi njemu in videl je svetlobo, ki je
2207 Sreca |              sencah. ~* ~"To je prvo in poslednje pismo, ki ti ga
2208 Sreca |            še hodim. Ko bi bil vesel in krepak in svetega življenja
2209 Sreca |            Ko bi bil vesel in krepak in svetega življenja poln,
2210 Sreca |       drugače, le malo pozneje morda in bolj polagoma, kar bi bilo
2211 Sreca |             godilo; kmalu pridem dol in zapisano mi je vse na obrazu.
2212 Sreca |             na obrazu. Tam bom legel in ti boš sedel k postelji
2213 Sreca |              ti boš sedel k postelji in boš bral. Rad pa bi ti povedal,
2214 Sreca |              bilo, da bi se zasmejal in razjokal... Zmerjal si me
2215 Sreca |           sanje, vsaj slutil si jih. In očital si mi v svojem srcu: '
2216 Sreca |              človeka hudo. ~Umori ga in ga ozdravi. Razžene mu megle,
2217 Sreca |               Zgroze se v prvem hipu in srce omahne -- ali dobro
2218 Sreca |           posel. Zdaj sem doštudiral in če bi prav mogel, ne lotil
2219 Sreca |              kruh imam znanja dovolj in drugih ciljev nimam, da
2220 Sreca |            sveti plamen v teh dolgih in nelepih nočeh, ki sem jih
2221 Sreca |              gledam neprestano v tla in vidim samo blato... O, da
2222 Sreca |              bil nekega dne do smrti in sem ji pisal; tako pismo,
2223 Sreca |          vrsti, od besede do besede. In ona mi je odgovorila, da
2224 Sreca |              v žensko, čisto navadno in zelo lepo žensko, ki hodi,
2225 Sreca |            bitja. Spoznal sem to reč in žal mi je bilo tiste lepe
2226 Sreca |             domislil imenitne stvari in jo nameravam izvršiti. V
2227 Sreca |         dolgčas kak večer, vzemi jih in jih prepiši, bova že poravnala,
2228 Sreca |            Gorjanec je sedel za mizo in je pisal. Imel je lepo okroglo
2229 Sreca |          Imel je lepo okroglo pisavo in kadar je bila stran polna,
2230 Sreca |           Obraz njen je bil resnejši in zrelejši; iz žalostnih dni
2231 Sreca |            dni se je bil porodil lep in čist mir. ~"Kako je bilo
2232 Sreca |         Takrat je imel še vesele oči in se je smejal na glas; nihče
2233 Sreca |         obraz se je nenadoma zresnil in skoraj žalostno so pogledale
2234 Sreca |            bolan! Vrne se v domovino in ozdravi -- vse bo, kakor
2235 Sreca |             odprte so bile njene oči in videle so, da je stal na
2236 Sreca |            da je stal na pragu bolan in beraški, lica udrta, oči
2237 Sreca |       sunkoma okrenil, vztrepetal je in ji je pogledal v oči. Takrat
2238 Sreca |             se srečali njuni pogledi in nikoli niso bili taki kakor
2239 Sreca |          stresel je nevoljno z glavo in je gledal za njim. ~Tako
2240 Sreca |          njim. ~Tako je prišel Franc in je stal na pragu, kakor
2241 Sreca |      Pozdravljeni!" ~Nasmehnil se je in napravilo se mu je ob ustnicah
2242 Sreca |              si upal stopiti predenj in mu podati roko. Gledal mu
2243 Sreca |           roko. Gledal mu je v obraz in njegov pogled je bil plašen
2244 Sreca |          njegov pogled je bil plašen in neodločen. Mirno je stopila
2245 Sreca |            je stopila predenj Barica in se mu je ozrla v lice z
2246 Sreca |         Franc!" ~Sklonil se je k nji in ji je položil obe roke na
2247 Sreca |            izginil mir iz njenih oči in zasolzile so se. ~"Zakaj
2248 Sreca |              stopil Gorjanec predenj in mu je stisnil roko tako
2249 Sreca |               da je Franca zabolelo. In Franc se je nasmehnil; gledal
2250 Sreca |           bil zagrešil pohleven greh in trepeče od prevelikega strahu. ~"
2251 Sreca |              tako je pač moralo biti in dobro je, da je tako!" ~
2252 Sreca |       Gorjanec je zardel, od kesanja in od žalosti so se mu orosile
2253 Sreca |              božjo voljo! Tako nizek in ničvreden stojim pred tabo!" ~
2254 Sreca |           izbi, ozrl se je po ljudeh in velika grenkost se je vzdigala
2255 Sreca |           ugasnila, oči so bile tope in prazne, noge so se mu tresle. ~"
2256 Sreca |            nanj. Franc se je okrenil in je odšel počasi v svojo
2257 Sreca |       rokopis. Tresel se je od sramu in od srda, jecljal je in se
2258 Sreca |         sramu in od srda, jecljal je in se oziral z nestalnim pogledom
2259 Sreca |            nujno... drugače ne bi... In malo zahtevam zanje... pesmi
2260 Sreca |           Čemu pa zdaj še stojim tu, in kakšne so besede, ki jih
2261 Sreca |           govorim? Kar okrenil bi se in bi šel brez slovesa..." ~
2262 Sreca |     debelušen človek, mel si je roke in skomigal je z rameni. ~"
2263 Sreca |              vaše pesmi iz časopisov in vem natanko, da so jako
2264 Sreca |         zares --" ~"O kanalja!" ~"-- in da so vredne veliko več,
2265 Sreca |        slovenske literature, za koga in za kateri čas, to sam Bog
2266 Sreca |     molitveniki, pripovesti za narod in za mladino -- to še gre
2267 Sreca |        lahkomiseln trgovec, idealist in zapravljivec bi se ukvarjal
2268 Sreca |           ljudje, ki nimajo denarja. In ti ljudje so nam trgovcem
2269 Sreca |         Barico, ugledal je teto Maro in tudi Gorjanca, ki je vstal
2270 Sreca |             vrnil, kam bi se ozrl? ~"In kljub vsemu -- jaz mislim,
2271 Sreca |             se je spotaknil na pragu in mu je pal rokopis na mokra
2272 Sreca |             mokra tla. Pobiral ga je in ko se je sklonil, se mu
2273 Sreca |             teh par dni pač ni truda in sramote vredno..." ~Mračilo
2274 Sreca |          temna voda je šumela spodaj in obšla ga je čudna misel.
2275 Sreca |             je roko, zamahnil krepko in spodaj je zašumelo, zastokalo
2276 Sreca |        ljubijo moderno literaturo... in moderne literate... Tam
2277 Sreca |              Ulice so bile svetlejše in živejše. Nenadoma se je
2278 Sreca |             se je zdrznil, postal je in je strmel z žarečimi očmi. ~
2279 Sreca |             Šla je mimo, vitka, lepa in mlada, mlad kavalir ob njeni
2280 Sreca |             je mimo, smehljala se je in je govorila in se ni ozrla. ~
2281 Sreca |       smehljala se je in je govorila in se ni ozrla. ~Ko sta govorila
2282 Sreca |            vzdignil Franc Riba glavo in se je zasmejal na glas,
2283 Sreca |           veže ter se ozrl po ulici. In smejal se je ves čas, ko
2284 Sreca |           ves čas, ko je meril pijan in truden dolgo pot proti domu... ~* ~
2285 Sreca |                   Franc je bil miren in tudi krog njegovih ustnic
2286 Sreca |      obsojeno v smrt, naj leži mirno in čaka žalostnega konca..." ~
2287 Sreca |          Tiha je bila zdaj pokrajina in mrtva, dolge sence so se
2288 Sreca |            je počasi temnelo obzorje in se je bližalo, zmerom manjša
2289 Sreca |               trgale so kos za kosom in ona je ležala mrtva in trudna,
2290 Sreca |         kosom in ona je ležala mrtva in trudna, ni se branila...
2291 Sreca |            obnošeni salonski suknji! In stopil je, sklonil se je,
2292 Sreca |               Spravil ga je v suknjo in je odkobalil, na vso tiho
2293 Sreca |               ni bilo burje, umazano in zatohlo je viselo nad pokrajino
2294 Sreca |         Barica!" ~Stopila je k njemu in mu je obrisala z robcem
2295 Sreca |           belim pajčolanom njene oči in tisto srečo v njih, ki je
2296 Sreca |               samo tiho... tiho..." ~In še ob tisti uri je Franc
2297 Pozdr |              oranžasto večerno nebo. In vstal sem in sem hodil po
2298 Pozdr |           večerno nebo. In vstal sem in sem hodil po širokih cestah,
2299 Pozdr |           širokih cestah, tako živih in ah, tako praznih, tako šumečih
2300 Pozdr |           tako praznih, tako šumečih in tako tihih; vstal sem in
2301 Pozdr |             in tako tihih; vstal sem in sem hodil in sem iskal domovine...
2302 Pozdr |               vstal sem in sem hodil in sem iskal domovine... samo
2303 Pozdr |         zalesketalo zlato plavih las in moje ubogo sentimentalno
2304 Pozdr |              gibkih dunajskih teles, in tudi jaz sam sem bil del
2305 Pozdr |         življenja, tega nerazločnega in nerazločljivega šuma, vsenaokoli --
2306 Pozdr |            je, zazvonilo od daleč... In hipoma so se spet odprle
2307 Pozdr |              se spet odprle moje oči in prestrašene so ugledale
2308 Pozdr |              mojo čisto, pravo pesem in ki ni zazvenela že tako
2309 Pozdr |             daleč gori v lepem gozdu in plava bogve kam. Potok se
2310 Pozdr |         valovi, mečejo jo ob breg -- in zmerom dalje, bogve kam... ~
2311 Pozdr |            Tuji ljudje, tuja zemlja, in nikjer več domovine, komaj
2312 Pozdr |            bilo, sad se spominjalo." In zazdelo se mi je, da je
2313 Pozdr |              neprestano v mojem srcu in mi ne dajo, da bi poljubaval
2314 Pozdr |            Odprla so se velika vrata in lepo mesto se je odprlo,
2315 Pozdr |            ves zrak je bil poln luči in vsi obrazi in vse svetle
2316 Pozdr |              poln luči in vsi obrazi in vse svetle toalete; ves
2317 Pozdr |             zrak je bil poln parfuma in čudovit vonj je dihal iz
2318 Pozdr |            bilo nikjer, ne zvezd nič in ne pobožne lune; tudi ni
2319 Pozdr |         cvetic, celo kamenja ni bilo in prsti; lepa ženska z gosposko
2320 Pozdr |            je pisano krilo do kolena in je zaplesala kankan... Tako
2321 Pozdr |          Tako sem zaplesal tudi jaz, in sem zapel razposajeno pesem
2322 Pozdr |             taktih razposajene godbe in celo moj obraz je bil pisan
2323 Pozdr |         Napol že pijan svetle lepote in svojih misli sem s‚del in
2324 Pozdr |            in svojih misli sem s‚del in prijazna ženska, "mlada
2325 Pozdr |           lepa", v belem predpasniku in črnem krilu, mi je prinesla
2326 Pozdr |         beložarečimi ženskimi obrazi in šumno godbo tam zunaj za
2327 Pozdr |              je godba za trenotek -- in o, moje sanje so se mi bile
2328 Pozdr |        vsesale s trdimi, od bolečine in poželenja krvavečimi ustnicami
2329 Pozdr |          krvavečimi ustnicami v srce in tudi moje srce je krvavelo...
2330 Pozdr |       beložarečega veselja tam zunaj in zazvonilo je -- zvonilo
2331 Pozdr |             je neprestano, tako tiho in stokajoče, očitajoče, kakor
2332 Pozdr |            že malo ohlapni podbradek in takoj so odnehale ustnice,
2333 Pozdr |          vsesane globoko v moje srce in kanila je samo še rdeča
2334 Pozdr |              deklamiral svojo žalost in ki bi imela tako ozke, nežne
2335 Pozdr |            bi imela tako ozke, nežne in pregrešne roke, kakor jih
2336 Pozdr |           roke, kakor jih imam rad. ~In komaj je zaklicalo moje
2337 Pozdr |           lesene stopnice na verandi in prišla je devica, nagelj
2338 Pozdr |               pisano krilce je imela in kratke bele rokave in pisano
2339 Pozdr |          imela in kratke bele rokave in pisano jopico -- čisto kakor
2340 Pozdr |             Kupil sem ji nagelj rdeč in sem ji ga vtaknil v nedrije,;
2341 Pozdr |           srajco je imela pod jopico in spodaj je bila gorka koža,
2342 Pozdr |         Dorilis! Sedla je poleg mene in pila sva in kramljala, da
2343 Pozdr |            je poleg mene in pila sva in kramljala, da je bilo lepo
2344 Pozdr |           kramljala, da je bilo lepo in prijetno. ~"Odkod si, Dorilis?
2345 Pozdr |        misliš nanjo, kadar spiš sama in se vzbudiš nenadoma, ker
2346 Pozdr |           poklical nekdo iz groba?" ~In ko mi je odgovorila, je
2347 Pozdr |            zapihal od severne strani in je odnesel s sabo vonj Latermanovih
2348 Pozdr |             kostanjev... Ozrl sem se in sem ugledal zakajeno beznico
2349 Pozdr |              s tistim blatnim smehom in blatnim srcem... tisto domovino
2350 Pozdr |             me je je bilo tako strah in ki me je zdaj tako ljubeznivo
2351 Pozdr |             kadar sem bežal pred njo in sem iskal one druge domovine,
2352 Pozdr |             izraz: zloben, potuhnjen in neizmerno hlapčevski obenem... ~
2353 Pozdr |            slovensko kletvico, dolgo in prisrčno kletvico... in
2354 Pozdr |              in prisrčno kletvico... in zasmejala se je in je ponovila
2355 Pozdr |       kletvico... in zasmejala se je in je ponovila kletvico; s
2356 Pozdr |            na srcu tako dolgo, dolgo in izgovorila jo je morda komaj
2357 Pozdr |              bratov! Kako ponižna si in sramežljiva v primeri z
2358 Pozdr |            kletve! Kako si enostavna in plitka v primeri z globokopremišljeno
2359 Pozdr |          nerodovitne, peščene prsti, in kakor ginevajo sokovi iz
2360 Pozdr |            bilo porodilo, tako gineš in veneš sama in komaj še te
2361 Pozdr |             tako gineš in veneš sama in komaj še te goji pobožni
2362 Pozdr |         zapeli bodo mizerere: "Danes in nikoli več!" -- in razbili
2363 Pozdr |             Danes in nikoli več!" -- in razbili bodo ščit... ~Izpraznjena
2364 Pozdr |         Izpraznjena sta bila kozarca in natočila sva in vesela sva
2365 Pozdr |              kozarca in natočila sva in vesela sva bila. Zunaj,
2366 Pozdr |    razposajeno, poželjivo, od slasti in nadživljenjske radosti do
2367 Pozdr |        nezavesti razbičano življenje in žareča luč njegova je padala
2368 Pozdr |           svojo pot, tisto razhojeno in dolgočasno pot -- podobno
2369 Pozdr |        jopice, kratkih belih rokavov in kratkega krilca... Tako
2370 Pozdr |           voza, mora po blatni cesti in zelo naravno je, da se oškropi
2371 Pozdr |               da se oškropi do vratu in do srca... ~Tam nekje blizu
2372 Pozdr |            na rdeče dišeče pomaranče in na črno grozdje. Ali njen
2373 Pozdr |        romarice imajo raskav glas -- in ne samo na ustnicah, tudi
2374 Pozdr |              da bi začul sredi gnusa in strahote lahen, tih, nenaden
2375 Pozdr |         Šumelo je zunaj pod verando, in njen razposajeni, predrzni
2376 Pozdr |            da bi se razjokal najprej in potem obesil. ~O sladka
2377 Pozdr |               kadar se nasmeješ tiho in prijazno, bi bil lahko še
2378 Pozdr |            si nosila še kratko krilo in lase gladko počesane...
2379 Pozdr |      pogrebščino! ~Zagrebiva spomine in bodiva vesela -- veselo
2380 Pozdr |          vesela -- veselo šumi potok in veselo se igrajo odkrhle
2381 Pozdr |            ljubim v dnu svojega srca in ki mi ne da miru v neumnih
2382 Pozdr |            da miru v neumnih sanjah. In našel sem tebe in pozdravila
2383 Pozdr |            sanjah. In našel sem tebe in pozdravila me je tista domovina,
2384 Pozdr |      domovina, ki sem bežal pred njo in ki me srečava zdaj neprestano,
2385 Pozdr |            blatnih očeh sem jo našel in v tvojem blatnem smehu in
2386 Pozdr |            in v tvojem blatnem smehu in v tvoji hladni besedi. Zatorej
2387 Pozdr |            Dorilis, mazurko ljubezni in pojdiva vsak po svoji poti... ~
2388 Pozdr |                 Smejala se je devica in je vzdigala poln kozarec...
2389 Pozdr |            se razširile od začudenja in radosti, od srca se mi je
2390 Pozdr |        razlila sladka toplota v lica in po vsem telesu... Igral
2391 Pozdr |            se z njeno bluzo na prsih in beli koži, pod njenim vratom
2392 Pozdr |              Tudi ona se je sklonila in je utihnila in je položila
2393 Pozdr |              sklonila in je utihnila in je položila kozarec na mizo.
2394 Pozdr |             Njene oči so bile vlažne in plahe in so se umaknile
2395 Pozdr |              so bile vlažne in plahe in so se umaknile mojim... ~
2396 Pozdr |            domači bajtici, oba mlada in čista in vesela; v moji
2397 Pozdr |          bajtici, oba mlada in čista in vesela; v moji roki je ležala
2398 Pozdr |           uboga roka, tako še drobna in že tako trudna... ~In zunaj
2399 Pozdr |         drobna in že tako trudna... ~In zunaj so zvonili zvonovi
2400 Poet  |             je shodil, ves še majhen in šibek je bil, pa so ga pognali
2401 Poet  |            pa so ga pognali na cesto in so zaloputnili duri za njim;
2402 Poet  |             je že sijalo sonce jarko in veselo, kakor na Veliko
2403 Poet  |          Veliko nedeljo. Fant je šel in je hodil in mar mu je bilo
2404 Poet  |              Fant je šel in je hodil in mar mu je bilo cilja kakor
2405 Poet  |          takrat je bila cesta široka in ravna; sončni travniki na
2406 Poet  |           časih hiša z zelenimi okni in rdečo streho; fant je šel
2407 Poet  |             streho; fant je šel mimo in je žvižgal -- in glej, ob
2408 Poet  |            šel mimo in je žvižgal -- in glej, ob oknu se je prikazal
2409 Poet  |              človek, nasmehnil se je in prijetno mu je bilo pri
2410 Poet  |              je pogledal proti nebu. In ko je videl, da je sonce
2411 Poet  |             uri, ko je ugledal sonce in se domislil ceste, pa se
2412 Poet  |          nebes je vzplapolala radost in bila je podobna bolesti.
2413 Poet  |           trepetajočih, ne travnikov in ne pisanega polja. Pot se
2414 Poet  |      pisanega polja. Pot se je ožila in se je vzpenjala v klanec,
2415 Poet  |              nebo. ~Bilo je prvikrat in samo tedaj, da mu je prišlo
2416 Poet  |            nazaj, ko je dan že velik in se oblači na vzhodu? Tako
2417 Poet  |            na vzhodu? Tako je mislil in še ko je mislil, je stopal
2418 Poet  |       ustaviti. Ves majhen je bil še in šibek, ali ker se je vzpenjal
2419 Poet  |             zakrili. Ni poznal cilja in vendar se mu je mudilo,
2420 Poet  |              oziral se je proti nebu in je stopal hitreje. Pot je
2421 Poet  |           Pot je bila strma, grapava in na debelo pokrita s čudnim
2422 Poet  |         proti nebu, ni gledal na pot in kriv je bil sam, če se je
2423 Poet  |           bila dežela; pusta je bila in samotna in vsa njena samota
2424 Poet  |             pusta je bila in samotna in vsa njena samota je legla
2425 Poet  |              kaplje so padale v prah in rdeči prah je oživel, oživela
2426 Poet  |            je oživel, oživela je pot in je tonila v senco. Zdelo
2427 Poet  |              v blatu sledovi korakov in ravnal se je natanko po
2428 Poet  |             mu rezale robide v obraz in da se je spotikal ob grapah
2429 Poet  |             se je spotikal ob grapah in jarkih, zasekanih v klanec. ~
2430 Poet  |               Nič več ni mislil, kam in čemu; pot je bila pred njim
2431 Poet  |          čemu; pot je bila pred njim in pot je bila ukaz. Čudil
2432 Poet  |            belo hišo z zelenimi okni in rdečo streho. Toplo je bilo
2433 Poet  |             Toplo je bilo pač tam... In kadar je prišel mimo, se
2434 Poet  |               na samotnega popotnika in se je nasmehnil... Misel
2435 Poet  |            pogledal?... No mislil je in je šel dalje po svoji strmi
2436 Poet  |         nenadoma, brez večerne zarje in brez avemarije; natanko
2437 Poet  |         nazaj. Noge so mu bile težke in mrtve, hodil je ves sključen
2438 Poet  |         mrtve, hodil je ves sključen in je sopel težko; od jutra
2439 Poet  |               pa mu je bil obraz suh in vel, obraz starca. Nerazločne,
2440 Poet  |             so, kakor je umiral dan. In je mislil, spominjal se
2441 Poet  |             ali ni bila cesta široka in gladka? Mislil je, pa se
2442 Poet  |      praznikom. Popotnik je šel mimo in glasovi so utihnili; tiho
2443 Poet  |              spogledali so se v izbi in smehljaj, od Boga poslan,
2444 Poet  |              nosil križ Izveličarja. In ker se mu je čelo skoro
2445 Poet  |               si je mislil popotnik. In misel na vse tiste, ki so
2446 Poet  |            čelom tal, misel prešerna in škodoželjna mu je bila v
2447 Poet  |               popotnik, en sam korak in odpro se ti duri, odpočiješ
2448 Poet  |             se je, padal, vstajal je in se opotekal. ~Na obeh straneh
2449 Poet  |              bile prijazne bele hiše in najbrž bi se mu bile povsod
2450 Poet  |            iz ozirov na javni promet in na dostojnost. ~Dalje v
2451 Poet  |              Dalje v noč, brez konca in brez cilja!...~ ~