| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sapa 2 sapo 2 scasoma 1 se 2012 sebe 12 sebi 11 sebicne 1 | Frequency [« »] ----- 4448 je 2451 in 2012 se 1008 v 863 so 776 na | Ivan Cankar Mimo življenja IntraText - Concordances se |
Chapter
1 MimoZ | pustosive osamljenosti in sem se umaknil ljudem. ~Čisto sam 2 MimoZ | okno sem videl ljudi, ki so se sprehajali v soncu; opazil 3 MimoZ | sem časih celó, kako so se premikale lepe ustnice, 4 MimoZ | premikale lepe ustnice, kako so se smejale mlade oči. Nasmehne 5 MimoZ | smejale mlade oči. Nasmehne se človek, kadar vidi vesel 6 MimoZ | je ostal miren, moje oči se niso nasmehnile. Kar je 7 MimoZ | nasmehnile. Kar je šumelo, kar se je lesketalo tam zunaj v 8 MimoZ | sončni žarki... raztopilo bi se človeku srce... Silni slamniki, 9 MimoZ | roka gola do komolca, če se je vzdignila; krilo tesno, 10 MimoZ | nedosegljivo za zmerom! ~Omeglilo se mi je bilo oko za trenotek; 11 MimoZ | bilo oko za trenotek; morda se je bil porodil -- hipna 12 MimoZ | nezavednega življenja. Zazibalo se je nekoliko, vztrepetalo 13 MimoZ | zakaj bi me ne zanimalo, kar se gnete tam v svetli izložbi? 14 MimoZ | rosnooka? Postoj, -- kam se je bil izgubil tvoj pogled? 15 MimoZ | Videl sem pogled, utrnil se je bil nenadoma iz čistega 16 MimoZ | je bil nečisti pogled in se je spet vžgal in je gorel 17 MimoZ | obrobljenih očeh; predrzno so se smejale rdeče ustnice; lica, 18 MimoZ | udrta in našminkana; koketno se je zibalo telo, levica je 19 MimoZ | do kolena... Začudil sem se, zasenčil sem oči z dlanjó, 20 MimoZ | da bi videl natanko. Saj se ne smejó rdeče ustnice -- 21 MimoZ | upognila je glavo, da bi se branila; zmerom nižje kloni 22 MimoZ | iztegnjene roke; pogreznila se je tiho, izginila je... ~ 23 MimoZ | njegova svetloba, svetili so se v nji obrazi kakor s potom 24 MimoZ | takrat v modi, smehljal se je koketno pod črnimi brčicami; 25 MimoZ | črnimi brčicami; nameril se je bil za dekletcem mladim, 26 MimoZ | starec ob palici! Tresejo se mu šibka kolena, oči brez 27 MimoZ | tiplje kakor slepec, opoteka se, pada; samo še plešasto 28 MimoZ | plešasto glavo sem videl, ki se je zamajala, vzdignila, 29 MimoZ | utonila kakor v vodi... ~Nič se ni poznalo v gneči, da je 30 MimoZ | je utonil -- kakor da bi se bila posušila bilka na prostranem 31 MimoZ | prostranem travniku... Kam si se napotil, mladenič? Tam beži, 32 MimoZ | sam, svoboden in umakne se mu strahoma, kogar se dotakne 33 MimoZ | umakne se mu strahoma, kogar se dotakne njegov komolec. 34 MimoZ | tako predrznovesel, so se bleščale tudi moje oči v 35 MimoZ | tako žarkem ognju... Kam si se napotil? Postani!... No 36 MimoZ | nisem njegov varuh! Naj bi se ne bil rinil v gnečo... 37 MimoZ | njegova krepka pleča so se zožila, glava se je povesila; 38 MimoZ | pleča so se zožila, glava se je povesila; roke, tresoče, 39 MimoZ | kakor vrabčevi kremplji, se iztegajo; ne morejo se več 40 MimoZ | se iztegajo; ne morejo se več braniti, ne morejo si 41 MimoZ | vsi stoj‚, ne pomaknejo se za ped po cesti navzgor! 42 MimoZ | navzgor! Noge stopajo, šibe se, omahujejo -- ne za korak 43 MimoZ | vina, fant! ~Zmotil sem se bil namreč, kakor se zmoti 44 MimoZ | sem se bil namreč, kakor se zmoti človek, ki se vozi 45 MimoZ | kakor se zmoti človek, ki se vozi po v‚liki cesti: -- 46 MimoZ | zaspanim natakarjem vred se je vozila jadrno mimo okamenele 47 MimoZ | je že popolnoma blazen in se mu resnično dozdeva, da 48 MimoZ | Moja prijazna koliba se je vozila čudovito hitro, 49 MimoZ | vina, fant! ~Skozi mrak se je vozila moja koliba, mimo 50 MimoZ | celo v globoki jarek. Zdi se mi, da je bilo mesto že 51 MimoZ | holmi s cerkvami, ki so se svetile v čudno rdečem plamenu, 52 MimoZ | brezuspešnost tega početja, ali pa se je počutil dobro v svojem 53 MimoZ | bili obloženi; visoko so se vzdigale koščene roke, visoko 54 MimoZ | jim zaklical?... In če bi se osvestile oči, če bi omahnile 55 MimoZ | ponosen tvoj korak. Zdaj se ti že tresejo kolena, nič 56 MimoZ | padajo drugi. Ti stojiš, se ne ganeš -- moja koliba 57 BrezD | pred praznimi kavarnami smo se skrivali mi, ki ni bil za 58 BrezD | že nisem bil dom in zdi se mi, kakor da je domovina 59 BrezD | oko, da bi jo videl, kako se blešči v daljavi, tako svetla, 60 BrezD | seženj od mene in bojim se, da mi nazadnje popolnoma 61 BrezD | hrepeneč v tujini. Glas se mu je tresel, ko mi je pripovedoval, 62 BrezD | naprej hrepeneča, ozirajoča se plaho po poti nazaj! Kadar 63 BrezD | stal pred njegovimi deli, se ni vzradostilo moje srce: 64 BrezD | nerazumljive besede. Ozrl sem se nanj in sem spoznal, da 65 BrezD | sebi tujec... ~Takrat sva se ločila in sva šla vsak po 66 BrezD | vsak po svojih potih in se nisva srečala pet let. ~ 67 BrezD | nekoliko redko brado. Dokopal se je bil do belega kruha. 68 BrezD | in kakor s tenko bilko so se igrali vetrovi z njim... 69 BrezD | doma?" sem ga prašal. ~Ozrl se je z nemirnim pogledom v 70 BrezD | prej... Čas je; tako daleč, se mi zdi, da je domovina že 71 BrezD | domovina že od mene in bojim se, da mi naposled popolnoma 72 BrezD | spoznal sem in prestrašil sem se, ko mi je pripovedoval. ~" 73 BrezD | že ob pozni jeseni, sem se bil že čisto napravil. Stanovanje 74 BrezD | bila obšla, opotekal sem se kakor pijan; solze so mi 75 BrezD | sem bil na kolodvoru, sem se vrnil, sam nisem vedel, 76 BrezD | me je bilo... Ločila sva se in gledal sem za njim, ko 77 BrezD | je bil z močno vrvjó in se ni mogel geniti, ni se smel. 78 BrezD | in se ni mogel geniti, ni se smel. Če bi stopil v kup‚, 79 BrezD | zmerom globlje; na obrazu so se poznala znamenja bolečine 80 OPresc| neutešljivega hrepenenja se spominjam dogodka izza davnih 81 OPresc| Lepo jutro je bilo, ko sem se vzdramil. Sonce je sijalo, 82 OPresc| goro v daljavo. Oblekel sem se hitro, popil v naglici kavo 83 OPresc| naglici kavo in nato sem se napravil na pot. Poiskal 84 OPresc| vzel palico v roko ter se napotil. ~Deset let mi je 85 OPresc| je pač že mrtev, ali pa se je izgubil v svetu, ki je 86 OPresc| poti. Toda šla je. ~Sprva se nismo ustavili nikjer, hodili 87 OPresc| izpodrecala krilo. Kmalu se je vzdignil pred nami klanec 88 OPresc| bila gladka, izmita. Tone se je zadel z nogo ob kamen, 89 OPresc| in še dalje v dolini so se svetile bele trške hiše. 90 OPresc| umito, okopano; prazniško se je lesketalo jabolko na 91 OPresc| božja samota. ~Domenili smo se bili, da ne pojdemo po préšce 92 OPresc| loputali z durmi. ~Lojze se je bil domislil prvi. Gledal 93 OPresc| tako daleč!..." Zavila se je pot nekoliko navzdol 94 OPresc| oblaki. Razgovarjali smo se prej, ali v tem trenotku, 95 OPresc| smo bili drugačni. Zgenilo se je v meni nejasno in boječe, 96 OPresc| nejasno in boječe, da bi se vrnili; spogledali smo se, 97 OPresc| se vrnili; spogledali smo se, ali šli smo dalje. ~Zdelo 98 OPresc| ali šli smo dalje. ~Zdelo se nam je, da hodimo že dolgo. 99 OPresc| hodimo že dolgo. Neprestano se je pot vzdigala in se je 100 OPresc| Neprestano se je pot vzdigala in se je spet spuščala, zmerom 101 OPresc| rasle ob poti. Kakor da bi se nič ne premikali in bi bilo 102 OPresc| je pohitel na holm, da bi se ozrl naokoli. ~"Tam je vas, 103 OPresc| naokoli. ~"Tam je vas, zvonik se sveti!" je zaklical. ~"Saj 104 OPresc| pozlačenim jabolkom; vzdigal se je zvonik, pa se ni mogel 105 OPresc| vzdigal se je zvonik, pa se ni mogel vzdigniti visoko; 106 OPresc| pokopališču. ~Ozrli smo se, stopili smo v prvo vežo. 107 OPresc| durmi smo ostali in smo se tiščali k zidu; temno je 108 OPresc| Molili smo očenaš, ali slišal se je skoro samo tenki glas 109 OPresc| spredaj in je sklenila roke in se ni nič bala. ~Odprle so 110 OPresc| ni nič bala. ~Odprle so se duri, umolknili smo; neobrita 111 OPresc| zagodrnjalo je in duri so se zaprle. ~"Počakajmo!" je 112 OPresc| Počakajmo!" je dejal Tone in se je pomaknil bliže proti 113 OPresc| proti pragu. Tedaj pa so se oglasili urni ženski koraki 114 OPresc| postrani, ni rekla nič in se je vrnila. Posedli smo v 115 OPresc| spravili vse skupaj v vreče ter se napotili dalje. ~Vas je 116 OPresc| blatna in pusta. Hiše so se tiščale na kupu kakor kokoši; 117 OPresc| vsaki hiši. Nekje ob vrtu se je prikazal fant, gledal 118 OPresc| Lakota beraška je dejal!" se je razjezil Tone, hotel 119 OPresc| je razjezil Tone, hotel se je spustiti za njim, ali 120 OPresc| spustiti za njim, ali premislil se je precej in je samo zakričal: " 121 OPresc| coklarja"; zasmejali smo se in smo se napravili v drugo 122 OPresc| zasmejali smo se in smo se napravili v drugo vežo. ~ 123 OPresc| Poslušal je in gledal in se ni ganil. Ali ko smo nehali, 124 OPresc| ganil. Ali ko smo nehali, se je počasi okrenil, vzel 125 OPresc| vreče ter bežali; noge so se vdirale preko gležnjev v 126 OPresc| Komaj smo bili spet na poti, se je že izgubila vas v drevju; 127 OPresc| mrtva tam in kakor na grobu se je svetil nad njo križ na 128 OPresc| oni strani, tam na rebri, se je svetilo dvoje, troje 129 OPresc| prijetno in lahko, kakor da bi se bil Bog ozrl na nas... ~ 130 OPresc| Bog ozrl na nas... ~Dobro se nam je godilo v tisti dolini. 131 OPresc| gonili od praga in malhe so se polnile. V neki prostorni 132 OPresc| svetu tista dolina; zdi se mi, kakor da bi je ne bilo 133 OPresc| bilo več. Samotna pokrajina se je razprostrla pred nami. 134 OPresc| razprostrla pred nami. Zgodilo se je takrat drugič, da smo 135 OPresc| drugič, da smo postali in smo se spogledali. Ali šli smo 136 OPresc| neba nad nami. Umirili so se bili oblaki, počasi so se 137 OPresc| se bili oblaki, počasi so se še plazili, utrujeni in 138 OPresc| Podajali so si roke in so se spajali, sinjina se je izgubljala, 139 OPresc| in so se spajali, sinjina se je izgubljala, kakor da 140 OPresc| nisva nič odgovorila. Kaj se je godilo v meni ob tistem 141 OPresc| je že "težko, ali nismo se zmenili zanjo. ~Zašli smo 142 OPresc| skoro ni bilo več in tako se ni nič genilo; samo tam 143 OPresc| samo tam na najvišjem holmu se je premikalo počasi in enakomerno 144 OPresc| belega kamenja, med katerim se je pretakala rumena dežnica. ~ 145 OPresc| je bila pokrajina. ~"Kaj se nismo izgubili?" je vprašala 146 OPresc| bila v obraz in ustnice so se držale na jok. ~Na visokem 147 OPresc| grebenu smo bili, videlo se je daleč naokoli. "Kako 148 OPresc| daleč naokoli. "Kako bi se izgubili? Tam so sveti Trije 149 OPresc| in bukve..." ~Lojzetu so se zasvetile oči in tudi meni 150 OPresc| zasvetile oči in tudi meni se je zasmejalo srce, Hanca 151 OPresc| skoro vso pot, odkar smo se bili odpravili z doma. ~ 152 OPresc| pestovala je ves dan in se ni nikoli najedla; sanjala 153 OPresc| bela in bolna, oči pa so se bleščale kakor dvoje plamenov. 154 OPresc| plamenov. Zato, ker je bil tak, se je pač klavrno izgubil, 155 OPresc| Postali smo. Tam po onem holmu se je vila bela pot v lepih 156 OPresc| tako lepa in bela, kakor se nam je zdela prej. Morda 157 OPresc| ali ko je noga stopila, se je vdrla. Tudi trava je 158 OPresc| je bila še mokra in časih se je stresla veja tam gori 159 OPresc| veja tam gori in kaplje so se usule na nas. ~Velika kmečka 160 OPresc| pojdimo tja, v božjem imenu!" se je počasi osmelil Tone in 161 OPresc| kolnice, nekaj črnega ter se zapodilo proti nam. Velik 162 OPresc| potegnila siloma nazaj, tako da se je prevrnil. Nato je zalajal 163 OPresc| zalajal hripavo, pognal se je vdrugič. ~Tone je bil 164 OPresc| kamenja in blata. Malha se je odprla in jabolka so 165 OPresc| je odprla in jabolka so se iztresala, tudi koruzen 166 OPresc| padel v blato; sredi bega se je Lojze okrenil, pobral 167 OPresc| smo bili in potni, ko smo se ustavili, Hanca je bila 168 OPresc| nič. Tihi in žalostni smo se napotili dalje. ~Pot pa 169 OPresc| padali neprestano. Lojze se je zasmejal nekoč, ko je 170 OPresc| umolknil je precej, prestrašil se je svojega glasu. Zdelo 171 OPresc| je svojega glasu. Zdelo se nam je prej, da je ravnina, 172 OPresc| prej, da je ravnina, ki se je razprostirala tam, čisto 173 OPresc| bilo nikoli, kakor da bi se pogrezala ravnina zmerom 174 OPresc| ravnina zmerom niže. Ozrl se je Tone nekoč in je videl, 175 OPresc| mislili na préšce in zdi se mi zdaj, da sploh nikoli 176 OPresc| bilo... ~V širokem ovinku se je spustila pot v dolino 177 OPresc| potem na levo, vzpenjala se na holme in padala, izgubila 178 OPresc| holme in padala, izgubila se potem za hribom. Na desni 179 OPresc| travo poraščena; jarki so se križali na vse strani, samotno 180 OPresc| tupatam. In napotili smo se preko ravni. ~Vodila nas 181 OPresc| ko smo opazili, kako so se prikazovale na tej, na oni 182 OPresc| Hanca zadaj. Tudi v meni se je zgenilo takrat -- tako 183 OPresc| Ali nihče ni rekel, da bi se vrnili, in tudi mislil ni 184 OPresc| mislil ni nihče... ~Razlila se je voda preko steze, mahoma 185 OPresc| pokrivala in majhni valčki so se igrali, delali so se mehurji 186 OPresc| so se igrali, delali so se mehurji in trava je nalahko 187 OPresc| upal précej dalje, deska se je bila pogreznila pod korakom 188 OPresc| korakom za ped globoko. Tone se je ozrl z resnim obrazom. ~" 189 OPresc| Stopil je, ali udiralo se je pod njim, zelo mehko 190 OPresc| zadnji tik za njo. Deske so se vdirale globoko, preko kolen 191 OPresc| Ko smo bili na sredi, sem se opotekel, ker se mi je bilo 192 OPresc| sredi, sem se opotekel, ker se mi je bilo zazdelo nenadoma, 193 OPresc| vode in da voda pljuska ter se nam bliža od vseh strani. 194 OPresc| vseh strani. Toda zazibalo se je in streslo, samo luža 195 OPresc| nismo videli neba. Nebo pa se je temnilo zmerom bolj, 196 OPresc| In skoro mi je, kakor da se je resnično pomikal mrtvaški 197 OPresc| pod sivim nebom. Molče se je pomikal, črno oblečeni 198 OPresc| pogrebci so klonili glave, križ se je zibal spredaj... ~Tako 199 OPresc| cesta. Po veliki cesti pa se vrnemo. ~Ali zdaj se je 200 OPresc| pa se vrnemo. ~Ali zdaj se je vse izpremenilo -- čisto 201 OPresc| tako majhno in nejasno, se je bilo preselilo tja in 202 OPresc| Nič nismo govorili, nismo se ozrli drug drugemu v obraz, 203 OPresc| je na ves život in oči so se hotele zapirati. Nad nami 204 OPresc| Vstala je Hanca in vsi smo se ozrli začudeni nanjo. Zdela 205 OPresc| ozrli začudeni nanjo. Zdela se nam je čudno majhna, upognjena 206 OPresc| smo vanjo. Vzdignili smo se in smo šli noge so nam bile 207 OPresc| neokretne, lesene. ~Nižalo se je nebo in je temnelo, z 208 OPresc| gledalo na nas in bali smo se ga. Deževalo je močneje 209 OPresc| zmerom večje in zmerom bolj se je udiralo. ~"Tam bi bili 210 OPresc| očeh in čutil sem, kako se je bila vzbudila tudi v 211 OPresc| gledali smo v tla. Kmalu nato se je prikazala na nebu žareča 212 OPresc| pa je zabobnelo. ~Hanca se je prekrižala. ~Tisti holm, 213 OPresc| desni, je izginil. Nebo se je čisto približalo, pogreznilo 214 OPresc| čisto približalo, pogreznilo se je skoro do vrha samotnih 215 OPresc| samotnih dreves, od vseh strani se je zgrinjalo kakor morje. 216 OPresc| nego tiha ravan. ~Ko sem se ozrl, sem zapazil, da smo 217 OPresc| bil njegov glas, razlegel se je po vsej ravni; podoben 218 OPresc| gledal v stran, ustnice so se mu premikale, kakor da bi 219 OPresc| hrbtu, gledalo nazaj ter se nam smejalo hudobno. ~Prijela 220 OPresc| imela dojenca, dvoje otrok se je držalo njenega krila. 221 OPresc| bili vsi premočeni, in mraz se je vzdigal iz preplavljene 222 OPresc| strah nas je bilo, tako da se nismo upali ozreti. Že je 223 OPresc| odpočil. In spogledala sva se z Lojzetom. ~Takrat pa je 224 OPresc| je bil širok; vsled dežja se je bil nenadoma napolnil 225 OPresc| strah je rasel v nas, dvigal se je v grlo, kakor da bi nas 226 OPresc| grabilo za vrat. Tresel sem se, ko je stopila Hanca na 227 OPresc| utrujeni smo bili in noge so se nam tresle, kakor da bi 228 OPresc| nekaj odgovoril, zagnal se je, stopil je na brv tako 229 OPresc| skokoma na tej strani. Nato pa se je opotekel in je padel. ~" 230 OPresc| na istem mestu. Kolikor se je odgrnilo puste ravni 231 OPresc| ravni pred nami, toliko se je je zagrnilo za nami. 232 OPresc| z nami. Na vseh straneh se je bilo spustilo od neba 233 OPresc| konca ni bilo... ~Steza se je razširila nenadoma v 234 OPresc| vzkliknila Hanca. ~Resnično se je bil vzdignil na desni 235 OPresc| vzdignil na desni holm, na vrhu se je svetilo nekaj belega 236 OPresc| stopale noge in tudi Hanca se je bila nekoliko vzravnala. ~ 237 OPresc| ujeti vrabci so bila, ki se tresejo, ker se bliža roka, 238 OPresc| bila, ki se tresejo, ker se bliža roka, da jim zavije 239 OPresc| ga ugledali... ~Tedaj pa se je zgodilo kakor čudež. 240 OPresc| zgodilo kakor čudež. Prikazala se nam je široka bela cesta 241 OPresc| cesta in v tistem trenotku se je zasvetilo na vzhodu, 242 OPresc| na vzhodu, kakor slavolok se je bila vzdignila mavrica 243 OPresc| do neba. In tam v daljavi se je bleščalo kakor veliko 244 OPresc| mavrica nanj. ~Razširila so se nam srca od silnega koprnenja. 245 OPresc| silnega koprnenja. Lojzetu so se zabliskale oči in vzkriknil 246 OPresc| Stopili smo, toda glej, noge se niso hotele premikati, privezane 247 OPresc| velikemu, belemu mestu, ki se je svetilo v mavrici. Mavrica 248 OPresc| stal na gugalnici; zibala se je cesta, zibal se je holm... ~ 249 OPresc| zibala se je cesta, zibal se je holm... ~Mavrica je bila 250 OPresc| ugasnila tudi na vzhodu so se spet spojili oblaki in deževalo 251 OPresc| in deževalo je. Meni pa se je zdelo tedaj, da smo še 252 OPresc| nikjer in nikoli... Ko smo se vozili domov na ropotajočem 253 OPresc| kmečkem vozu in smo spali, se mi je sanjalo še zmerom, 254 OPresc| nikoli... ~To je dogodek, ki se ga spominjam v teh časih 255 VTemi | V TEMI~Mračilo se je. Bilo je še zgodaj, ali 256 VTemi | zgodaj, ali na zahodu so se vzdigali oblaki, gosta, 257 VTemi | stolcu in je krpala. Ozrla se je časih na sestro Tončko 258 VTemi | njene mlajše sestre; živo so se svetile oči in ustnice so 259 VTemi | nezdrave barve. ~Oblaki so se vzdigali višje, v sobo je 260 VTemi | legel mrak. Ana je vstala in se je naslonila ob okno; gledala 261 VTemi | bratom. Toda premislila se je; ležalo ji je na srcu 262 VTemi | izbi prezgodnji mrak in se vzdigajo zunaj oblaki. ~ 263 VTemi | zunaj oblaki. ~In tedaj se tudi Tinetu ni hotelo več. 264 VTemi | ni hotelo več. Naslonil se je s komolci na mizo in 265 VTemi | obraz zelo star. Tončka se je vzdignila, da bi šla 266 VTemi | preko ceste in vzdignil se je prah. ~Tine je prašal: " 267 VTemi | je bil tisti voz, Ana, ki se je peljal zjutraj mimo?" ~ 268 VTemi | vesel, tudi v njenih očeh se je prikazala skrb. ~"Kaj 269 VTemi | odgovora. ~Vsi trije so se zamislili. Govorili bi bili 270 VTemi | izbi prezgodnji mrak in se vzdigajo zunaj oblaki. ~ 271 VTemi | vzdigajo zunaj oblaki. ~Ana se je vrnila k oknu in ko se 272 VTemi | se je vrnila k oknu in ko se je sklonila, so ji vihrali 273 VTemi | navzgor, navzdol -- zdaj se morda prikaže mati z belim 274 VTemi | dela, prinese kruha. Ali ni se prikazala. Pogledala je 275 VTemi | vedela odgovora. Napotila se je bila mati kakor mnogokdaj -- 276 VTemi | kam. Samo to so vedeli, da se vrne z belim zavojem pod 277 VTemi | Težko jim je bilo, kakor da se snuje nekjé nekaj nelepega, 278 VTemi | v naročju, naslanjale so se na mizo. ~Ali je ugašala 279 VTemi | temnejše; na obrazih, ki so se sklanjali k svetilki, je 280 VTemi | obraze imajo mrliči, kadar se tresejo ob odru plameni 281 VTemi | odru plameni sveč. ~Ozrla se je Ana na cesto; še se je 282 VTemi | Ozrla se je Ana na cesto; še se je svetilo medlo, morda 283 VTemi | da pridejo mati!" ~Zdaj se je domislila Ana, kako se 284 VTemi | se je domislila Ana, kako se je bila mati napotila. In 285 VTemi | mati napotila. In spomnila se je tudi na reči, ki bi jih 286 VTemi | Zdaj jih je opazila in sama se je prestrašila nerazumljive 287 VTemi | nerazumljive bojazni, ki se je plazila polagoma v srce 288 VTemi | pogledala v izbo samo časih in se je vrnila pred hišo na prag. 289 VTemi | molče, s težkimi koraki, in se ni ozrla nanjo. Ko se je 290 VTemi | in se ni ozrla nanjo. Ko se je že skoro mračilo, je 291 VTemi | Tine je šel za njo, ali ko se ni ozrla nanj, je post... 292 VTemi | je post...l ob oglu in se je vrnil. ~Ana je čutila 293 VTemi | prestrašen je bil, kakor da bi se bližalo nekaj neveselega. ~ 294 VTemi | jo je privila; zasvetilo se je, toda spet je temnel 295 VTemi | rumeni kolobar na mizi, nižal se je plamen. Vsi so strmeli 296 VTemi | pojemal tako hitro; že so se prikazovale rdeče iskre, 297 VTemi | na plašnih obrazih, ki so se sklanjali globoko. Ana je 298 VTemi | Zajokala je, ali prestrašila se je in umolknila. Tudi jok 299 VTemi | ga je bilo tišine in ni se je upal žaliti. Komaj je 300 VTemi | Komaj je Tine izpregovoril, se je oglasila v odgovor ura 301 VTemi | zahreščalo, kakor da bi se vrtilo s čudovito naglostjo 302 VTemi | v srcih in iz bojazni so se porajale čudne misli, kakršnih 303 VTemi | so bili koraki? Glasilo se je in je utihnilo, oddaljilo 304 VTemi | in je utihnilo, oddaljilo se je; samo v mislih so bili 305 VTemi | so bili koraki, in ko so se misli razžalostile, so koraki 306 VTemi | in je vzcvetelo. ~Morda se spremení življenje nenadoma -- 307 VTemi | skrbí in konec temè. God‚ se čudeži na svetu, veliko 308 VTemi | želel v svet, bogve kam. Pa se pripelje mimo lepa kočija 309 VTemi | zjutraj gospod in..." Zmerom se gode čudeži na svetu in 310 VTemi | čudeži na svetu in zato se zgodi čudež tudi zdaj. Kaj 311 VTemi | svetlobo, v deveto deželo so se izgubile misli... ~Zapihal 312 VTemi | in udaril z močno rokó, se je odprlo okno na stežaj. 313 VTemi | okno na stežaj. Duri so se stresle v tečajih. ~Ana 314 VTemi | Vsa je trepetala, bojazen se je spremenila v grozo. 315 VTemi | oprezno, in prestrašili so se, če se je zadel kdo ob stol, 316 VTemi | in prestrašili so se, če se je zadel kdo ob stol, ob 317 VTemi | Ana je vztrepetala, zadela se je bila ob nekaj mrzlega, 318 VTemi | Nekdo je bil zraven mene in se me je dotaknil z mrzlo roko. 319 VTemi | roko. Sedimo za mizo in se stisnimo skupaj." ~Sedli 320 VTemi | zofo vsi trije. Držali so se za roke in so se tiščali 321 VTemi | Držali so se za roke in so se tiščali tesno drug k drugemu. ~ 322 VTemi | Mahoma je vstala, tresla se je po vsem životu in zobje 323 VTemi | pogledal naravnost v obraz. Ana se je branila trepetaje; toda 324 VTemi | in Tine sta videla, kako se je premikalo nekaj črnega 325 VTemi | so mati." ~Stisnila sta se tesneje drug k drugemu. ~" 326 VTemi | duri, v tistem trenutku pa se je prestrašila in sta se 327 VTemi | se je prestrašila in sta se prestrašila onadva. ~"Ne 328 VTemi | kuhinji je bila temà in vendar se je zazdelo Ani, kakor da 329 VTemi | nekdo naproti. Umaknila se je strahoma in se je vrnila 330 VTemi | Umaknila se je strahoma in se je vrnila v izbo. Ko je 331 VTemi | čutila Tončka in Tine, kako se je nenadoma tema zgostila; 332 VTemi | Sedla je k njima, roke so se upirale ob kolena, glava 333 VTemi | kolena, glava je klonila in se je skoro dotikala mize. ~" 334 VTemi | bila v izbi, toda okrenil se je k Ani in videla sta si 335 VTemi | tistih neznanih senc, ki so se premikale oprezno, sence 336 VTemi | skozi dež in noč. Vsi so se stisnili k oknu in so strmeli 337 VTemi | rumeni plamen. In ko so se uprle vanj njih oči, je 338 VTemi | je pričel plapolati in se zvijati; sunil je veter 339 VTemi | plamen je ugasnil. Objeli so se in vsa tri drobna telesa 340 VTemi | vsa premočena, mokri lasje se sprijemajo na čelu. In mati 341 VTemi | sprijemajo na čelu. In mati se trese od mraza, veter piha 342 VTemi | življenju... ~Vsi hkrati so se zdrznili, odprli so okno. 343 VTemi | postelji, ob zofi. Sklonili so se skozi okno. ~"Mati!" ~Ali 344 VTemi | sunil veter in umaknili so se strahoma, zaprli so okno. ~ 345 VTemi | pojdem! Lezita na posteljo in se odejta čez glavo; vrnem 346 VTemi | odejta čez glavo; vrnem se kmalu." ~Ana je položila 347 VTemi | ne naglas, ali ustnice so se premikale, molile so, srce 348 VTemi | Kam greš, Ana?" ~Stisnila se je ob zid, široko so gledale 349 VTemi | groza je obšla Ano; sklonila se je, pritisnila je ruto k 350 VTemi | hitela domov. Opotekala se je, ker jo je suval veter 351 VTemi | nihče, tudi mati ne. Ko se je vrnila v izbo, je trepetala 352 VTemi | ko je mahoma postala in se domislila: prav tako je 353 VTemi | na prsih. In prestrašila se je sama, da je hodila tako 354 VTemi | ležala v postelji. Objela sta se bila tesno, odeje pa nista 355 VTemi | odprtimi očmi. In oči so se privadile, razločevale so 356 VTemi | sedel na nji, čisto razločno se je vzdigala velika senca. 357 VTemi | tudi ob oknu, premikale so se tudi po sobi, počasi, po 358 VTemi | pihnil v izbo. Srepo so se uprle oči v duri, videle 359 VTemi | neizmerno žalostno misel, se je uprlo upanje s poslednjo 360 VTemi | kričečim glasom, vse telo se je streslo. Omahovaje je 361 VTemi | roka. ~Slišali so, da so se odprle zunaj duri, narahlo, 362 VTemi | tipalo je po durih in duri so se odprle tako nalahko, kakor 363 VTemi | tako nalahko, kakor da bi se odpahnile same. Na pragu 364 VTemi | zmerom bolj in zmerom bolj so se širile oči od strahu. Stal 365 VTemi | je tam človek visok, da se je skoro dotikal stropa 366 VTemi | temni bradi. Tako je stal in se ni ganil, gledali so naravnost 367 VTemi | senca je bila tam, dasi so se bile duri že narahlo zaprle 368 VTemi | nikogar več na pragu so se pričeli tresti kakor v silnem 369 VTemi | potrkavalo še zmerom. Tedaj pa so se oglasili zunaj mnogoštevilni, 370 VTemi | težki in hitri koraki so se bližali po tlaku; nekdo 371 VTemi | razposajeno pesem; pijanci so se vračali iz krčme. Prav pred 372 VTemi | preko ceste, oddaljevali so se in so utihnili... ~Vsak 373 VTemi | utihnili... ~Vsak šum, ki se je oglasil nenadno, je napravil 374 VTemi | Da bi bila luč!" ~Ana se je prijela za glavo z obema 375 VTemi | začutila roke na sencih, se je prestrašila, zakaj domislila 376 VTemi | prestrašila, zakaj domislila se je, da se je tudi mati tako 377 VTemi | zakaj domislila se je, da se je tudi mati tako prijemala 378 VTemi | sedela za mizo. ~"Slecita se in zaspita, ko ni luči; 379 VTemi | neizmerno žalostno misel. ~Tine se je vzdignil v postelji. ~" 380 VTemi | V tistem trenotku so se odprle duri brez šuma; odpirale 381 VTemi | duri brez šuma; odpirale so se počasi, dokler niso bile 382 VTemi | nikogar na pragu. In kakor so se odprle, tako so se počasi 383 VTemi | kakor so se odprle, tako so se počasi in nalahko zapirale. 384 VTemi | zapihal veter in odprlo se je okno... ~Na stopnicah 385 VTemi | okno... ~Na stopnicah so se oglasili koraki. ~"Gor, 386 VTemi | moški glas. ~Koraki so se bližali in zunaj so se zasvetile 387 VTemi | so se bližali in zunaj so se zasvetile luči. Dvoje moških 388 VTemi | zasvetile luči. Dvoje moških se je sklanjalo in je neslo 389 VTemi | nekaj belega... ~Otroci so se objeli tesno; krika ni bilo 390 Greh | GREH~I Sonce se je bilo skrilo za župniškim 391 Greh | župniškim vrtom in mračilo se je hitro. Tone se je ozrl 392 Greh | mračilo se je hitro. Tone se je ozrl na nebo, in ko je 393 Greh | viselo veliko razpelo, ali ni se razločil več križ, svetilo 394 Greh | razločil več križ, svetilo se je samo Kristusovo telo. ~ 395 Greh | Stopil je v cerkev in cerkev se mu je zdela v tej samotni 396 Greh | sredi tišine; prikradli so se bili skozi presledke v barvastih 397 Greh | je pripognil koleno in se je prekrižal. Nato je odprl 398 Greh | debele vrvi zvonov. Zazibala se je vrv, ko je šel mimo; 399 Greh | čipkasti srajci. ~Vrnil se je na hodnik in je odklenil 400 Greh | strmih ovinkih. Prikazala se je medla svetloba; tam je 401 Greh | daleč svoj dom. In domislil se je, da ne bo večerje nocoj 402 Greh | A tam daleč, tam daleč se je še svetilo sonce na belem 403 Greh | stopnicah navzgor. In polagoma se je svetlilo, razločevale 404 Greh | svetlilo, razločevale so se sive, prašne stene. En sam 405 Greh | segal v daljno daljavo, kjer se je izgubljala pokrajina 406 Greh | je za vrv in veliki zvon se je pričel polagoma zibati, 407 Greh | polagoma zibati, tam zgoraj se je začulo hripavo škripanje. 408 Greh | škripanje. Počasi in enakomerno se je zibal zvon in kladivo 409 Greh | je še zmerom, polagoma so se mirili valovi in so peli 410 Greh | kakor krik človeka, ki se je izgubil in blodi sredi 411 Greh | in ne ve več poti. In ko se je zvon samo še nalahko 412 Greh | pri srcu. ~Ko je odzvonil, se je naslonil na visoko okno 413 Greh | v dlani, V temno daljavo se je širila ravan pred njim, 414 Greh | njim, hiše, drevje, vse se je potapljalo v noč, izgubljalo; 415 Greh | kresnica v temnem grmu. Nebo pa se je še svetilo, v prelepi 416 Greh | zgoraj. Tipal je ob zidu, da se ne bi spotaknil na strmih 417 Greh | neprijazno, kakor koraki tatu so se glasili v temi plazeči se 418 Greh | se glasili v temi plazeči se in drsajoči koraki njegovih 419 Greh | njegovih bosih nog. Zasvetilo se je medlo, prišel je do okenca. 420 Greh | stopil korak navzdol, a nato se je vrnil; zdelo se mu je 421 Greh | nato se je vrnil; zdelo se mu je pozneje, da ga je 422 Greh | valovita, poševna in noge so se vdirale v prah in blato. 423 Greh | je visel lestenec. Tone se je sklonil in je pogledal 424 Greh | je pogledal navzdol; ni se dalo razločiti v cerkvi 425 Greh | samo od velikega oltarja se je svetlikalo zaspano, plapolaje. 426 Greh | belo platno zaviti lestenec se je nalahko zazibal -- oglasilo 427 Greh | nalahko zazibal -- oglasilo se je, kakor da bi brusil nož 428 Greh | brusila smrt koso. ~V tramovju se je zgenilo, zafrfotalo je 429 Greh | bile odprte male duri in se je vzdigal zunaj silni kameniti 430 Greh | in ko je bil pri durih, se je sklonil in je stopil 431 Greh | da bi prišel do križa ter se naslonil nanj in gledal 432 Greh | nogo ni stopil, stresel se je in se je okrenil, zakaj 433 Greh | stopil, stresel se je in se je okrenil, zakaj poklicalo 434 Greh | slišal čisto razločno, ni se mu več samo zdelo, da ga 435 Greh | jokajočim glasom kakor otrok, ki se je bil izgubil v temi. Tone 436 Greh | razritih, kamenitih tleh; obok se je spuščal na obeh straneh 437 Greh | od druge strani in ozrl se je in se je vrnil. Plezal 438 Greh | strani in ozrl se je in se je vrnil. Plezal je navzgor 439 Greh | široko odprte. ~In tedaj se je zasvetilo na kupoli, 440 Greh | nočnega neba. Zasvetilo se je in je svetilo mirno. ~ 441 Greh | očmi. Tone je postal in se ni mogel geniti in tudi 442 Greh | čepelo in je gledalo in se ni genilo. ~In ko je spoznal 443 Greh | gledala naravnost v oči, se je zasmejal; toda njegov 444 Greh | bilo v njenih očeh. Zgenila se je, sklonila je glavo in 445 Greh | je, sklonila je glavo in se je bližala plašno in neodločno. ~ 446 Greh | Zamahnil je, toda mačka se ni prestrašila, plazila 447 Greh | ni prestrašila, plazila se je bliže. ~"No, idi, vrag!" ~ 448 Greh | njim in je govoril zanj in se je kretal zanj. ~"No, idi, 449 Greh | stopil bliže. Ali mačka se ni prestrašila; sklonila 450 Greh | je glavo še niže, hrbet se je krivil in se je vzdigal, 451 Greh | niže, hrbet se je krivil in se je vzdigal, vdano, plašno, 452 Greh | noge in mlado belo telo se je vilo, je trepetalo. " 453 Greh | neprijazna posoda noči. Tedaj se je oglasilo, zastokalo je, 454 Greh | Dihal je težko in tresel se je; ko je stopil navzgor, 455 Greh | je; ko je stopil navzgor, se je spotaknil in je padel 456 Greh | je padel na koleno. Nato se je vzdignil hitro, z velikimi, 457 Greh | Tam je padlo zamolklo in se ni več oglasilo. Kakor žoga 458 Greh | prav do odprtih duri, kjer se je vzdigal zunaj silni kameniti 459 Greh | Obležala je, toda glej, kmalu se je vzdignila, plazila se 460 Greh | se je vzdignila, plazila se je bliže. Velike oči so 461 Greh | je bliže. Velike oči so se svetile, gledale so naravnost 462 Greh | nekdo drugi in nekdo drugi se je kretal zanj. ~Kakor se 463 Greh | se je kretal zanj. ~Kakor se je bližala mačka, tako se 464 Greh | se je bližala mačka, tako se je bližal tudi on, ni hitel 465 Greh | omahoval in tudi tresel se ni več. Počasi se je bližal, 466 Greh | tresel se ni več. Počasi se je bližal, s tihimi koraki, 467 Greh | pridi!" ~In tudi smejal se je, s tihim, hudobnim smehom. 468 Greh | Cmokal je z ustnicami in se je trkal rahlo po kolenu. ~" 469 Greh | mačka, mačica!" ~In bližala se je z visokim, skrivljenim 470 Greh | pol plašno in pol gosposko se je vilo mlado belo telo. ~ 471 Greh | mlado belo telo. ~Sklonil se je globoko in je zgrabil 472 Greh | vzdignil visoko. ~Smejal se je in ji je gledal v oči. ~" 473 Greh | belimi tačicami, hotela se je približati obrazu in 474 Greh | naravnost na svetle oči. Nič se ni oglasilo, tačice so zamahnile 475 Greh | oči. In mehko belo telo se je vilo, mehke bele tačice 476 Greh | so zamahovale plašno in se niso branile, vzdignile 477 Greh | niso branile, vzdignile so se časih, da bi zakrile oči. ~ 478 Greh | bi zakrile oči. ~Utrudila se je roka, vrgel je mačko 479 Greh | Ležala je mirno, ali glej, že se je zgenila, vzdignila se 480 Greh | se je zgenila, vzdignila se je, plazila se je bliže; 481 Greh | vzdignila se je, plazila se je bliže; oči so mežikale, 482 Greh | so mežikale, svetile so se kakor prej. ~"No, idi, vrag!" ~ 483 Greh | vrag!" ~Glej, vzpenjal se je tudi hrbet in se je krivil, 484 Greh | vzpenjal se je tudi hrbet in se je krivil, mehko, plašno 485 Greh | stopale bele tačice. In tedaj se je oglasilo -- tenak, proseč, 486 Greh | jokajoč glas. V njegovem srcu se je vzdigala silna, divja 487 Greh | divja zloba. Kakor da bi se bile odprle durce tam doli 488 Greh | koščene kremplje. Odpirale so se durce in so se odprle na 489 Greh | Odpirale so se durce in so se odprle na stežaj. ~Zakaj 490 Greh | zobmi. ~"Idi, vrag!" ~In se je tresel in se je sklonil, 491 Greh | vrag!" ~In se je tresel in se je sklonil, zgrabil je z 492 Greh | oster kamen in prikazalo se je nekaj črnega, pricurljala 493 Greh | razsvetlile noč, tako da se je vrnil v tramovje vzbujeni 494 Greh | spuščal v taktu. ~In ni se oglasilo, ni se genilo, 495 Greh | In ni se oglasilo, ni se genilo, kakor mehek bel 496 Greh | skrivljeni kakor kremplji, so se zasajali globoko v mehki 497 Greh | klobčič. ~Postal je, sklonil se je globoko, z obrazom čisto 498 Greh | šape na plenu. Odprle so se oči, ozrle so se naravnost 499 Greh | Odprle so se oči, ozrle so se naravnost nanj in so sijale. 500 Greh | obležalo. ~Ker je bilo tiho in se ni genilo v vsej prostrani