Chapter

 1 MimoZ |        ostal miren, moje oči se niso nasmehnile. Kar je šumelo,
 2 MimoZ |       ki so hodili tam, živeli, niso mislili mojih misli, ne
 3 BrezD |         po drugih zapovedih, ki niso bila prejšnjim čisto nič
 4 OPresc|       in nova kapelica ob poti. Niso nas gonili od praga in malhe
 5 OPresc|         smo, toda glej, noge se niso hotele premikati, privezane
 6 VTemi |      zunaj in so segale v izbo, niso hotele izginiti. Velik rumen
 7 VTemi |          Igrali so na dolg, ker niso imeli ne krajcarjev, ne
 8 VTemi |   vsenaokoli; oči so strmele in niso videle ničesar. ~Tončka
 9 VTemi |       stopi gospod..." In nekoč niso imeli ne kruha, ne moke... "
10 VTemi |         gledale oči, ali videle niso ničesar. Čisto razločno
11 VTemi |        in so spoznale Ano, toda niso je hotele spoznati. In nato
12 VTemi |        segal do peta, obraza pa niso mogli razločiti, zato ker
13 VTemi |   odpirale so se počasi, dokler niso bile odprte na stežaj. In
14 Greh  |        tako tudi njegovi koraki niso motili tišine. Skozi visoko
15 Greh  |         zamahovale plašno in se niso branile, vzdignile so se
16 Greh  |        bil pes brez gospodarja, niso storili Martinu nič zlega,
17 Greh  |         čudna tema, niti zvezde niso svetile, tudi meseca ni
18 Greh  | neprestano, neusmiljeno, dokler niso omahnile roke. Nato je zgrabil
19 Greh  |     bili večidel še mehki in se niso dali robkati; robke so bile
20 Greh  |   Prišle so, ali razveseliti ga niso mogle. Sanjal je in še v
21 Tinica|    tiste nežne bele roke, ki se niso zdaj nič več svetile iz
22 Tinica|         duri so se stresle, ali niso se odprle. Izpustil je takoj,
23 Tinica|     očeh, v besedah. Moji grehi niso nič manjši in nič drugačni
24 LepaV |         ves večer in nikoli več niso bile njene oči tako otroško
25 Zaljub|      Zdaj pa malo poezije. "Ali niso najlepša tista čustva, ki
26 Zaljub|       mahoma udarilo po čelu -- niso bile sanje... Čisto sama
27 Zaljub|        na dlani -- ali naposled niso nič drugega nego ženske.
28 Zaljub|   neizmernost. Ali doslej se še niso prikazale, samo nekoč je
29 Vedom |           Naj jih pobijejo, saj niso za drugega. Kolikor manj
30 Vedom | vzdignil, treščil ob tla... Kaj niso bile osebe že čisto jasno
31 Vedom |       Prišle so -- ali glej, to niso živi ljudje, to so strašila
32 Sreca |     hinavski! Bolan sem bil, pa niso videli moje bolezni. Vedeli
33 Sreca |       vzpenjali so se siloma, a niso hoteli dalje in motne oči
34 Sreca |   pomladansko pesem in cilji mu niso na skrbi... In to je človek --
35 Sreca |         Debele rdeče ustnice se niso več smejale, oči so pogledale
36 Sreca | zavzdihne, govori v omotici; to niso znamenja življenja, to je
37 Sreca |      zgenilo v tvojem srcu, kaj niso morda pogledale plašne,
38 Sreca |         plašne peroti v kletki, niso se mogle vzdigniti... ~Okno
39 Sreca |      tresel. Zdelo se ji je, da niso bila njegova lica nikoli
40 Sreca |      naposled še niti prepisane niso!" ~"Ti jih prepišem jaz." ~"
41 Sreca |  lenuhom! In kar je glavno: saj niso več zanimivi ti življenjepisi!
42 Sreca |    strme so stopnice, nikoli še niso bile take! Ni jim konca,
43 Sreca |        leglo na prsi... ~Kaj mi niso znani tisti glasovi, ki
44 Sreca |         njuni pogledi in nikoli niso bili taki kakor tisto uro... ~
45 Sreca |         zahtevam zanje... pesmi niso slabe..." ~O, Franc Riba! ~"
46 Poet  |        vse lepša pokrajina? Ali niso tam zeleni travniki, kakor
47 Poet  |       videl nekoč v sanjah, ali niso tam pisana polja, visoki
48 Poet  |      sijalo sonce nekoč, ali se niso razprostirali zeleni travniki