Chapter

 1 MimoZ |           obraz pa je ostal miren, moje oči se niso nasmehnile.
 2 MimoZ | predrznovesel, so se bleščale tudi moje oči v tako žarkem ognju...
 3 MimoZ |         svoji blaznosti... ~Ali so moje oči že trudne, ali pa je
 4 BrezD |            deli, se ni vzradostilo moje srce: hotela so govoriti
 5 Tinica|   prezgodaj razbrazdan, da so bile moje oči tako nemirne in plašljive
 6 Tinica|         kraju... Hinavstvo je bilo moje vstajenje. Obsodil sem bil
 7 LepaV |       sanje so vzrasle iz mojih in moje so se porodile iz tvojih. ~
 8 Zaljub|       ljudi, tako da bi videl svet moje lakajstvo. In to bi mi bilo
 9 Zaljub|            je že vedelo o ljubezni moje srce, ko so stopale moje
10 Zaljub|           moje srce, ko so stopale moje misli še po ravni cesti
11 Zaljub|               zdaj so se napravile moje misli na druga pota, kjer
12 Zaljub|         vrnila muha proti stropu. "Moje srce je zdaj drugod -- moje
13 Zaljub|        Moje srce je zdaj drugod -- moje življenje je nastopilo nova
14 Zaljub|         moja obleka, da bi ne bilo moje kretanje tako smešno in
15 Vedom |   spominjaš več?" ~"Če so litanije moje, tedaj mi jih pusti; opravim
16 Vedom |          jih kličem? Kaj je to res moje opravilo? Kaj je moja dolžnost,
17 Sreca |            sem bil, pa niso videli moje bolezni. Vedeli so morda
18 Sreca |            videl, ko je bilo bolno moje trudno telo in si je zaželelo
19 Sreca |        počasi, živo še v grobu, to moje življenjaželjno telo, počasi,
20 Sreca |     ponosen in krepek narod: to je moje in zato ker je moje, je
21 Sreca |          to je moje in zato ker je moje, je dobro; če se vam zdi
22 Sreca |            nisi opazil trepetajoče moje iztegnjene roke, proseče
23 Sreca |           hvaležnim nasmehom na te moje raskave roke, ki so skrbele
24 Sreca |          se nisi ozrla! Slišala si moje korake, kakor sem slišal
25 Sreca |        živiš! Poglej mojo lobanjo, moje oči -- ti misliš, da gleda
26 Sreca |           življenja se je izlila v moje srce. Takrat sem te spoznal,
27 Sreca |        berem čelo knjige pri luči. Moje življenje, kolikor ga je
28 Sreca |          name žarek veselja, na to moje malodušno srce. O, da bi
29 Sreca |            bile uprte v njena lica moje žareče oči, in nasmehnila
30 Sreca |            kako se je izpreobrnilo moje srce. ~Prašal me je zadnjič
31 Sreca |            bili otročji. Poznal si moje izveličarske sanje, vsaj
32 Sreca |            z zmočenimi perotnicami moje reformatorske želje! Glej,
33 Sreca |         prašam te tišje: ali so to moje besede, ali so besede tiste
34 Sreca |          izvršiti. V predalcu leže moje pesmi: če ti bo dolgčas
35 Sreca |               jaz mislim, da bi se moje pesmi izplačale. Velik del
36 Pozdr |    zalesketalo zlato plavih las in moje ubogo sentimentalno srce
37 Pozdr |           hipoma so se spet odprle moje oči in prestrašene so ugledale
38 Pozdr |         godba za trenotek -- in o, moje sanje so se mi bile vsesale
39 Pozdr |           ustnicami v srce in tudi moje srce je krvavelo... Senca
40 Pozdr |         ustnice, vsesane globoko v moje srce in kanila je samo še
41 Pozdr |              In komaj je zaklicalo moje srce, že so zaškripale lesene
42 Pozdr |          padla na mizo prédme. Ali moje srce je bilo veselo zaradi
43 Pozdr |      odsevala od njenega obraza na moje motne oči, na mojo žalostno-veselo
44 Pozdr |         Ali takrat sem se sklonil, moje oči so se razširile od začudenja