Chapter

 1 BrezD |          rosna, ljubezniva lepota njegove mladosti... zelene pokrajine,
 2 OPresc|         Tudi Lojze je sanjal. Ali njegove sanje so bile kakor pravljice,
 3 Greh  |      Razširjene in svetle so bile njegove oči, videle so kakor podnevi;
 4 Greh  |          kakor dvoje luči so bile njegove oči in so razsvetlile noč,
 5 Greh  |    premikalo tam doli v temi, oči njegove so slutile strahoma in tako
 6 Greh  |           bile dvoje svetlih luči njegove oči. ~Poslušal je in oglasilo
 7 Greh  |        njim, debel in neroden, in njegove oči so se svetile v čudni
 8 Greh  |           iz mladega obraza, tudi njegove besede so bile kakor besede
 9 Tinica|          bil preselil smehljaj na njegove, prav tako nedolžen in vesel
10 Tinica|    spremenil tudi umetnik v njem. Njegove misli so bile drugačne,
11 Tinica|           misli so bile drugačne, njegove sanje in njegove oči. Tako
12 Tinica|        drugačne, njegove sanje in njegove oči. Tako so se barve drugače
13 Tinica|            Suhe in žareče so bile njegove ustnice. ~Vstal je, zibalo
14 Tinica|         doteknila se je bila roka njegove rame in znan obraz se je
15 Tinica|     njegov glas se je vzdignil iz njegove krvi -- nikoli več se ne
16 Tinica|          žilice, ki so prepregale njegove motne oči; pogledala mu
17 Tinica|           mirno in nedolžno. Tudi njegove besede so bile mirne in
18 Tinica|          mu je v obraz, vabila je njegove oči, ali begale so drugod,
19 LepaV |          v obraz so ji sijale oči njegove, tako čiste in mirne; tudi
20 LepaV |           v obraz so ji zasvetile njegove oči. ~"Samo v sanjah, samo
21 LepaV |    trenotna senca je bila zastrla njegove oči, je legla na njegov
22 LepaV |        moja!" Vesele so bile zdaj njegove oči, toda ona ni več čutila
23 LepaV |         je in je stal pred njo in njegove oči so sijale v čistem ognju. ~
24 LepaV |             Ali izpremenil se je; njegove oči, takrat jasne in rjave,
25 Zaljub|           kakor medla luč iz teme njegove žalosti. Upàl je bil njegov
26 Zaljub|          moj fant in tako so bile njegove ustnice še bolj debele,
27 Zaljub|           ustnice še bolj debele, njegove roke še bolj dolge in nerodne.
28 Zaljub|     brezdanji nič ter se polastil njegove preteklosti in njegove prihodnosti.
29 Zaljub|   polastil njegove preteklosti in njegove prihodnosti. Čuvaj, prijatelj,
30 Zaljub|          pod roke, kolikor mogoče njegove preteklosti, njegove duše.
31 Zaljub|       mogoče njegove preteklosti, njegove duše. Brez usmiljenja si
32 Zaljub| usmiljenja si izrežem svoj del iz njegove krvaveče duše, če morem,
33 Zaljub|          dol in je brenčala okoli njegove glave. On se je ozrl nanjo
34 Vedom |      travo. Lucija se je oklepala njegove roke, zdelo se mu je, da
35 Vedom |  odgovoril. In kakor da je slišal njegove misli, se je tovariš v tistem
36 Vedom |         njegov glas je bil rezek, njegove oči so se svetile. ~"Glavni
37 Sreca |          je stiskal trdo za roko; njegove oči so se svetile v temnem
38 Sreca |      nerodne, preveč so že trudne njegove noge; neokretno stopajo
39 Sreca |           Kakor njega sem ljubila njegove pesmi!" se je spomnila Barica. ~
40 Sreca |           in čudno majhne so bile njegove misli. ~"Daj mi kovčeg pa