Chapter

 501 Greh  |           telesu mrzel pot. Toda že se je premikalo, že se je vzdigalo. ~
 502 Greh  |         Toda že se je premikalo, že se je vzdigalo. ~Vzdigalo se
 503 Greh  |           se je vzdigalo. ~Vzdigalo se je počasi na kupoli, hrbet
 504 Greh  |             počasi na kupoli, hrbet se je vzpenjal in krivil --
 505 Greh  |            in krivil -- in razleglo se je trepetaje po tišini,
 506 Greh  |             pritrjeno na ročniku in se je vrtelo. Ves umazan je
 507 Greh  |       umazan je bil že kamen, dlaka se je mešala s krvjo. Izpustil
 508 Greh  |             s krvjo. Izpustil je in se je sklonil. ~Ležalo je pred
 509 Greh  |          njim mirno, iztegnjeno; ni se genilo in tudi oči ni bilo
 510 Greh  |           tudi oči ni bilo več, nič se ni svetilo. ~Tresel se je,
 511 Greh  |          nič se ni svetilo. ~Tresel se je, sklonjen, omahujoč je
 512 Greh  |           da bi bežal. Ali domislil se je in se je prestrašil.
 513 Greh  |        bežal. Ali domislil se je in se je prestrašil. Tam je ležalo,
 514 Greh  |            bi videl od daleč. Vrnil se je in je zgrabil ter zalučal
 515 Greh  |         Nato je šel hitro, ne da bi se ozrl. ~Toda ozrl se je,
 516 Greh  |           da bi se ozrl. ~Toda ozrl se je, ko je prišel do duri;
 517 Greh  |             In tedaj je videl, kako se je premikalo tam doli v
 518 Greh  |           tako so videle. Premikalo se je nerodno, plezalo je navzgor,
 519 Greh  |             plezalo in padalo, telo se je vlačilo po tleh. Toda
 520 Greh  |      vlačilo po tleh. Toda glej, že se je hrbet vzpenjal in krivil,
 521 Greh  |       zastokalo glasno, cvileče, da se je razleglo rezko po tišini. ~
 522 Greh  |            v njegovih prsih, a nato se je razleglo glasno in rezko
 523 Greh  |         cerkvi doli in netopirji so se prestrašili v tramovju.
 524 Greh  |             z ostrini robom. ~In ko se je nato sklonil in je pogledal,
 525 Greh  |         brezobličnega, ležalo je in se ni več genilo. Deska mu
 526 Greh  |          več ne vzdignil; in obrnil se je, da bi šel. V tistem
 527 Greh  |           šel. V tistem trenotku so se zgenile duri, kjer se je
 528 Greh  |            so se zgenile duri, kjer se je vzdigal zunaj veliki
 529 Greh  |           kameniti križ, zgenile so se in so se počasi in škripaje
 530 Greh  |           križ, zgenile so se in so se počasi in škripaje zapirale. ~
 531 Greh  |         Samo brž, o Jezus!" ~Tresel se je in domislil se je, da
 532 Greh  |            Tresel se je in domislil se je, da bi molil, toda ni
 533 Greh  |         Stopal je hitreje, spotikal se je ter se zadeval z rokami,
 534 Greh  |         hitreje, spotikal se je ter se zadeval z rokami, z životom
 535 Greh  |             ob zid. In ko je hitel, se je spomnil, da hiti navzgor,
 536 Greh  |            temo. ~"O Jezus!" ~Vrnil se je; in bilo mu je, da so
 537 Greh  |      strmoglavi navzdol. Prestrašil se je in je sedel, toda vzdignil
 538 Greh  |             je sedel, toda vzdignil se je takoj. Tipal je z rokami,
 539 Greh  |              ali plezam navzgor, pa se mi samo zdi, da hodim navzdol? --
 540 Greh  |           brž, o Jezus!" ~Zasvetilo se je medlo, prikazalo se je
 541 Greh  |    Zasvetilo se je medlo, prikazalo se je majhno okence v zidu.
 542 Greh  |         bolan, da bi legel v kot in se sključil in zatisnil oči.
 543 Greh  |        zatisnil oči. Omahoval je in se je spotikal in si je ranil
 544 Greh  |          veliki oltar in večno luč, se je prestrašil v srcu in
 545 Greh  |        oltarja s sklonjeno glavo in se ni ozrl, odpahnil je hrupoma
 546 Greh  |         tako dolgo tam gori?" ~Tone se je ves prestrašil, ni odgovoril
 547 Greh  |      Cerkovnik je gledal za njim in se je čudil. ~Zakaj me je vprašal? --
 548 Greh  |             cerkvi, tam skozi durce se je glasilo na klanec in
 549 Greh  |            je samo tako, nalašč, in se je smejal na tihem; zdaj
 550 Greh  |            tam in gleda za njim. Ni se ozrl, ali videl je, kako
 551 Greh  |          vpraša naravnost. ~Jasnila se je noč, zakaj zvezde so
 552 Greh  |          bile ob potu in svetile so se belo; tudi hiše so se mu
 553 Greh  |            so se belo; tudi hiše so se mu zdele prijazne in lepe
 554 Greh  |            na srcu. ~Pod klancem so se križala pota in tam je stala
 555 Greh  |            bil širok in prijazen in se je smejal neprestano. Kadar
 556 Greh  |            jo je pred štacuno in že se je okrenil, da bi se ji
 557 Greh  |             že se je okrenil, da bi se ji ognil, pobegnil preko
 558 Greh  |             branjevke pred štacuno, se ni spomnil, da je bila mačka
 559 Greh  |              Kam pa, Tone?" ~Bližal se je počasi; sam je čutil,
 560 Greh  |       počasi; sam je čutil, kako so se mu kolena tresla. ~"Zvonil
 561 Greh  |         čula vse tudi ona, zakaj bi se zdaj lagal in izgovarjal?
 562 Greh  |            prav pod klancem, videlo se je odtod naravnost na frčado,
 563 Greh  |            kamenitim križem in tako se je tudi slišalo vse. Slišalo
 564 Greh  |           tudi slišalo vse. Slišalo se je, če je potrkal s prstom
 565 Greh  |          klancu, po dolini. Kako bi se torej ne bilo slišalo, ko
 566 Greh  |           in v tramovju? ~Branjevka se je smehljala, ali Tone ni
 567 Greh  |            ni verjel. ~-- Samo igra se z mano, kakor sem se jaz
 568 Greh  |           igra se z mano, kakor sem se jaz z njeno mačko, ko sem
 569 Greh  |             ter pobegnil, predno bi se vrnila branjevka. Toda že
 570 Greh  |           vrnila branjevka. Toda že se je vrnila ter mu je dala
 571 Greh  |     Branjevka je gledala za njim in se je čudila; tako majhen in
 572 Greh  |         čudila; tako majhen in ubog se ji je zdel kakor nikoli. "
 573 Greh  |            fant!" si je mislila ter se je napravila, da bi zaprla
 574 Greh  |         bila visoka živa meja. Tone se je domislil in je zalučal
 575 Greh  |           mu je prišel kdo naproti, se je ognil daleč v stran in
 576 Greh  |           in je hitel ob jarku. Bal se je, da bi ga kdo ne ogovoril
 577 Greh  |          ulice in v temi. Ali zdelo se mu je, da se je vsakdo.
 578 Greh  |              Ali zdelo se mu je, da se je vsakdo. ki je šel mimo,
 579 Greh  |             že vedo! Po vsej dolini se je slišalo, zato ker je
 580 Greh  |           po cesti učitelj, napotil se je bil morda v krčmo. Tone
 581 Greh  |             pa ti tako pozno? Zakaj se ne odkriješ?" ~Tone je stal
 582 Greh  |           Tone je stal pred njim in se je tresel in ni odgovoril. ~"
 583 Greh  |             ve učitelj natanko, kaj se je zgodilo. ~"Zvonil sem!" ~--
 584 Greh  |                   Vse vedo, čemu bi se lagal? -- ~"In nato sem
 585 Greh  |           spat!" ~Učitelj je šel in se ni več ozrl, Tone pa je
 586 Greh  |             hiše ob potu in okna so se svetila, tam je bil že njegov
 587 Greh  |      Vstopim v božjem imenu, pa naj se zgodi karkoli. -- ~Izba
 588 Greh  |            je segala vrv in na vrvi se je sušilo perilo. Vzduh
 589 Greh  |            Na mizi imaš kruha." ~Ni se ozrla nanj; Tone ji je poznal
 590 Greh  |         Tudi ona ve. -- ~Ustnice so se mu zgenile, izpregovoril
 591 Greh  |             in plašno, ali takoj so se ji prikazale solze v očeh. ~"
 592 Greh  |                   Ničesar ne ve! -- se je začudil. Ni slišala ničesar,
 593 Greh  |           ali kadar je padla solza, se je zasvetilo. ~"Ali ne maraš
 594 Greh  |         mati; spat pojdem." ~Slekel se je in je legel na tla poleg
 595 Greh  |             kadar je šla mimo okna, se je prikazala senca, kakor
 596 Greh  |             mislil Tone -- in ko bi se zjutraj vzbudil in bi bilo
 597 Greh  |          veselo sonce in na mizi bi se kadilo, dišalo bi po kavi,
 598 Greh  |        rumeno skorjo; napravljal bi se v cerkev, mati pa bi nalivala
 599 Greh  |            Vroče mu je bilo, obrnil se je v postelji in vrgel odejo
 600 Greh  |            Tako živeti, kakor da bi se ne bilo zgodilo in kakor
 601 Greh  |       ničesar ni bilo vmes... Morda se motim, nihče ni morda slišal
 602 Greh  |          morda slišal in samo zdelo se mi je tako, da gledajo name
 603 Greh  |            pa boš zaspal; prekrižaj se!" ~Tone se je prekrižal,
 604 Greh  |        zaspal; prekrižaj se!" ~Tone se je prekrižal, ali moliti
 605 Greh  |            svete besede in kakor da se je bil Bog obrnil od njega
 606 Greh  |           bil. -- ~V tistem hipu pa se je spomnil, kako je ubil
 607 Greh  |        groze in je bežal... ~Mahoma se je vzpel v postelji in velik
 608 Greh  |          odprte -- kdor pojde mimo, se ozre noter in vse bo videl! -- ~
 609 Greh  |          vse bo videl! -- ~Vzdignil se je, da bi se oblekel in
 610 Greh  |               Vzdignil se je, da bi se oblekel in šel. Ob oknu
 611 Greh  |           morem!" ~Legel je spet in se je odel, ker ga je vročina
 612 Greh  |             ga je vročina minila in se je tresel. ~-- Saj je vse
 613 Greh  |             vse izgubljeno, čemu bi se zdaj mučil? Tudi na hlačah,
 614 Greh  |        brizgalo je naokoli in morda se pozna celo na srajci, na
 615 Greh  |           obrazu. -- ~In silen stud se mu je vzdignil v životu.
 616 Greh  |          napravil zdaj, z odejo sem se brisal! In jutri zjutraj
 617 Greh  |        skril, zakopal! -- ~Vzdignil se je z životom, ali omahnil
 618 Greh  |          Ležal je mirno, toda kmalu se je zdrznil, oprl se je s
 619 Greh  |           kmalu se je zdrznil, oprl se je s komolcem ob odejo in
 620 Greh  |              ječalo; bilo mu je, da se bliža, da hiti k njemu. ~"
 621 Greh  |           ne spiš, Tone?" ~Sklonila se je k njemu in ga je pobožala
 622 Greh  |            je in je vstala. ~Tresel se je in slišal je sam, kako
 623 Greh  |           bile... O Bog! -- ~Obrnil se je na postelji in je zatisnil
 624 Greh  |          Ali komaj je zatisnil oči, se je izvil iz daljave, iz
 625 Greh  |           in trepetajoč, ali bližal se je zmerom bolj in zmerom
 626 Greh  |           tudi zloba -- odpirale so se durce tam -- globoko v srcu
 627 Greh  |        svetlimi očmi. Od one strani se je pač bližal glas, tam
 628 Greh  |           glas, tam iz doline, kjer se je pogrezal kameniti klanec
 629 Greh  |           klanec v temo. In napotil se je s hriba doli. Lezel je
 630 Greh  |           poslušal, toda glej, zdaj se je oglasilo od nasprotne
 631 Greh  |            je bil prišel. In vračal se je trudoma, dihal je težko,
 632 Greh  |           Stal je na hribu, odkoder se je videlo daleč naokoli
 633 Greh  |             Poslušal je in oglasilo se je na oni strani, pod klancem,
 634 Greh  |           je, zaprosilo -- izgubilo se je bilo in je blodilo po
 635 Greh  |            noči in kamenja. ~Treslo se mu je vse telo od strahu,
 636 Greh  |           strahu, od zlobe. Napotil se je in je plezal navzdol,
 637 Greh  |              stopal je varno, da bi se ne ranil, ker je bila pot
 638 Greh  |         razločil iz tišine. In glas se mu je zdel znan, slišal
 639 Greh  |            pod klancem, legel bi in se sključil in zatisnil oči.
 640 Greh  |           davno udarilo nanj. ~Ozrl se je, kakor da bi ga bilo
 641 Greh  |        poklicalo, in glej, na hribu se je zasvetilo in hrib je
 642 Greh  |             in posegel tja. Svetilo se je dvoje velikih oči in
 643 Greh  |             naravnost nanj. Sklonil se je niže -- strah ga je bilo,
 644 Greh  |          strah ga je bilo, od zlobe se mu je treslo telo. ~"Idi,
 645 Greh  |          neroden, in njegove oči so se svetile v čudni luči. ~"
 646 Greh  |          mežikati hudobno, razlezel se je obraz in se je smejal
 647 Greh  |             razlezel se je obraz in se je smejal prešerno, vse
 648 Greh  |            pridržanega smeha. ~Tone se je sklonil, zgrabil je za
 649 Greh  |           sopel je težko, kolena so se mu tresla... Ali bratov
 650 Greh  |          tresla... Ali bratov obraz se je smejal neprestano, širok
 651 Greh  |           kipela od smeha. ~Utrudil se je in je izpustil; padlo
 652 Greh  |           ležalo mirno, toda oči so se svetile in obraz se je smejal. ~
 653 Greh  |          oči so se svetile in obraz se je smejal. ~Smejal se je,
 654 Greh  |         obraz se je smejal. ~Smejal se je, ali ob istem hipu se
 655 Greh  |            se je, ali ob istem hipu se je razlegel po tišini stokajoč
 656 Greh  |        kolobarju, padlo, zakotalilo se malo po klancu in obležalo.
 657 Greh  |         gledal, in ko je gledal, so se mu smejale naproti velike
 658 Greh  |             suval z nogami, sklonil se je in je b"l, neprestano,
 659 Greh  |        Ugledal je ta črni potok, ki se je vil med kamenjem, in
 660 Greh  |             je vil med kamenjem, in se je prestrašil in je izpustil
 661 Greh  |           Potok pa je rastel, že so se bočili majhni valovi, kri
 662 Greh  |            preko kamenja in kamenje se je premikalo, kotalilo se
 663 Greh  |           se je premikalo, kotalilo se je po klancu. Od groze ni
 664 Greh  |             ubežal!... A tam, glej, se je zganilo telo, vzdignila
 665 Greh  |             zganilo telo, vzdignila se je glava in zasmejale so
 666 Greh  |            je glava in zasmejale so se mu v obraz vesele bratove
 667 Greh  |             bratove oči... Opotekal se je, gazil je po krvi --
 668 Greh  |      strašne svetle oči, vabile. Ni se ozrl in ni videl, toda roke
 669 Greh  |             oči so ugasnile. ~Izvil se je krik iz tišine, proseč
 670 Greh  |       proseč in očitajoč; Tonetu so se zašibile noge, vzkriknil
 671 Greh  |      zašibile noge, vzkriknil je in se je pogrezal v potok... ~"
 672 Greh  |             sonce je sijalo in Tone se je napravljal v cerkev,
 673 Greh  |            šel. Ko je bil na pragu, se je vrnil v izbo, ali ko
 674 Greh  |            duri, ni vedel več, čemu se je vrnil. ~"Kaj ne greš?
 675 Greh  |            odpreti duri, toda vrnil se je hitro, stopil je k postelji,
 676 Greh  |                je mislil Tone, ozrl se je na brata, ki je spal
 677 Greh  |            gledala za njim; tudi on se je ozrl na ovinku, zamahnil
 678 Greh  |        desno, na ono stran, kjer so se vzdigali iz doline pusti
 679 Greh  |       nedeljskem jutranjem soncu so se svetile hiše, se je svetila
 680 Greh  |           soncu so se svetile hiše, se je svetila cerkev od daleč.
 681 Greh  |          poredkoma -- ženske, ki so se bile napotile k maši iz
 682 Greh  |           vesel čut ga je obšel, ko se je domislil cerkovnika.
 683 Greh  |        znotraj vse izumrlo. Nato pa se je vzdignil klanec strmo
 684 Greh  |         breme leži na srcu, ne gane se, tišči ga k tlom... ~Romal
 685 Greh  |            kamenitih klancih, ki so se vzpenjali v hrib, spuščali
 686 Greh  |          vzpenjali v hrib, spuščali se v dolino. Spočetka so ga
 687 Greh  |           koder so ga nosile. Sonce se je vzpenjalo hitro, trava
 688 Greh  |           je vzpenjalo hitro, trava se je sušila, zrak je bil miren
 689 Greh  |        neznanem samotnem klancu, ki se je bil vzdignil iz ozke
 690 Greh  |           upognil težko polno vejo, se je oprasnil in kri se je
 691 Greh  |         vejo, se je oprasnil in kri se je prikazala na roki. Obrisal
 692 Greh  |          prikazala na roki. Obrisal se je hitro z zelenim listom,
 693 Greh  |           zelenim listom, zastudilo se mu je in šel je dalje. ~
 694 Greh  |            bili večidel še mehki in se niso dali robkati; robke
 695 Greh  |            je in ni pomislil nič in se je vrnil. ~-- Če me vprašajo,
 696 Greh  |             povem vse po vrsti, naj se zgodi karkoli. -- ~Kakor
 697 Greh  |            karkoli. -- ~Kakor da bi se mu nekaj zasvetilo, je zamežnil
 698 Greh  |            strnil obrvi. ~-- Kaj bi se pač zgodilo? Kaj sem pač
 699 Greh  |          storil? -- ~Toda zasvetilo se je samo in je švignilo mimo. ~--
 700 Greh  |           je švignilo mimo. ~-- Naj se zgodi karkoli, zdaj je že
 701 Greh  |             izgubljeno. -- ~Spomnil se je na kosilo. Zdaj že diši
 702 Greh  |           Bog vedi zakaj... ~Vračal se je in je bil že na hribu,
 703 Greh  |            bil že na hribu, odkoder se je videlo po dolini. Tam
 704 Greh  |          videlo po dolini. Tam doli se je svetila velika cesta,
 705 Greh  |         cesta, kakor črna procesija se je vilo skozi vas in še
 706 Greh  |          vas in še onostran vasi so se pomikale črne gruče skozi
 707 Greh  |        gruče skozi dolino; od daleč se je videlo, kakor da bi stale
 708 Greh  |             stale mirno, samo časih se je zasvetilo nekaj belega
 709 Greh  |           in blatni, tudi na obleki se mu je poznalo, da ni bil
 710 Greh  |            je zaklical: "Potepal si se!" Tone se ni ozrl in je
 711 Greh  |     zaklical: "Potepal si se!" Tone se ni ozrl in je stopil v vežo. ~
 712 Greh  |            si hodil?" ~"Potepal sem se!" je odgovoril Tone in mati
 713 Greh  |           je odgovoril Tone in mati se je začudila. ~"Kaj nisi
 714 Greh  |             Mati ga je pogledala in se je prestrašila. Videla je,
 715 Greh  |              in opazila je celo, da se mu noge tresejo. Ko je sedel
 716 Greh  |            oči so bile velike in so se svetile v čudni sivi luči.
 717 Greh  |         njegov je bil globok. ~Mati se je prestrašila in srce se
 718 Greh  |           se je prestrašila in srce se ji je stisnilo v nerazumljivi
 719 Greh  |             ni mu verjela. Ali zdaj se je srečal njen plašni pogled
 720 Greh  |           zato ker si bolan." ~Tone se je razveselil štrukljev,
 721 Greh  |     razveselil štrukljev, toda mati se mu je zasmilila. ~-- Glej,
 722 Greh  |      nedeljsko oblečeni, smejali so se in razgovarjali veselo.
 723 Greh  |            ob glavi... Glej, ljudje se imajo radi in so veseli. ~
 724 Greh  |             bila glava in pred očmi se mu je bleščalo, dasi je
 725 Greh  |             odprte duri. ~-- Kaj bi se zgodilo, če bi skočil zdaj
 726 Greh  |         cesto? Tako nizko je, da bi se komaj oprasnil. In čemu
 727 Greh  |       skakal? -- ~V tistem trenotku se je pripeljala mimo gosposka
 728 Greh  |           sedela v njej. Pripeljala se je mimo in je izginila v
 729 Greh  |     izginila v tistem hipu.  -- Kam se pač peljeta? Pač daleč v
 730 Greh  |          ali slišal je vse, tudi če se je zganila bilka v senu
 731 Greh  |           in senca na sosednji hiši se je plazila zmerom više;
 732 Greh  |      Zaškripale so stopnice in Tone se je prestrašil. Prišla je
 733 Greh  |      ljubezni je bil njen obraz, da se je Tonetu zasmilila. ~"Ali
 734 Greh  |             razumeti ničesar... Kaj se ti je sanjalo?" ~"Pozabil
 735 Greh  |      malomarno, skoro neprijazno in se je obrnil v stran. ~Mati
 736 Greh  |              je ležal Tone mirno in se ni okrenil, ali vedel je,
 737 Greh  |           okrenil, ali vedel je, da se je ozrla mati vrh stopnic
 738 Greh  |            je bil na dnu. ~-- Da bi se že znočilo! Kako počasi
 739 Greh  |             že znočilo! Kako počasi se mrači nocoj in kako nizko
 740 Greh  |           še senca tam! -- ~Mračilo se je in na ulici je bilo živahneje,
 741 Greh  |             vrtom. Na podstrešju pa se ni shladilo; zaduhlo je
 742 Greh  |            je začul glasove spodaj, se je skril, da bi ga kdo ne
 743 Greh  |             kdo ne opazil. ~-- Kako se smejó vsi! Starci so, pa
 744 Greh  |            smejó vsi! Starci so, pa se smejó kakor otroci, in glej,
 745 Greh  |        otroci, in glej, poljubujejo se celo tam za vrtom. Imajo
 746 Greh  |             živel... in popeljal bi se v mesto, iz mesta še dalje,
 747 Greh  |          Breme je ležalo na srcu in se ni hotelo ganiti. ~-- V
 748 Greh  |            doseže senca vrh strehe, se odpravim. Bogvedi, če se
 749 Greh  |            se odpravim. Bogvedi, če se je že kaj izpremenilo tam,
 750 Greh  |          vrh visoke strehe. Plazila se je počasi in Tone se je
 751 Greh  |        Plazila se je počasi in Tone se je vselej oddahnil, kadar
 752 Greh  |              nič ne vedel, potem bi se dalo pač še napraviti, vsaj
 753 Greh  |           napraviti, vsaj čakati bi se dalo... Vse bi lepo pospravil,
 754 Greh  |          groze, že ob sami misli so se mu šibila kolena. ~-- Vse
 755 Greh  |              Vse je izgubljeno, nič se ne da več napraviti in vseeno
 756 Greh  |         slutijo ali ne. -- ~Napotil se je; sosednja hiša je bila
 757 Greh  |         miren in blagodišeč. Videlo se je po vasi doli, kjer so
 758 Greh  |            je po vasi doli, kjer so se vžigale luči, in zdelo se
 759 Greh  |           se vžigale luči, in zdelo se mu je, da sliši vesele glasove. ~--
 760 Greh  |              prijazen, razprostiral se je na ono stran v daljavo,
 761 Greh  |           ono stran v daljavo, hrib se je vzdigal za hribom in
 762 Greh  |          Tja bi šel človek, izgubil se in legel... ~Navzdol je
 763 Greh  |             stopal bolj počasi, bal se je, da bi koga ne srečal. ~--
 764 Greh  |           prej v krčmo. ~Prestrašil se je in je pospešil korake. ~--
 765 Greh  |             vse drugače. --  Plazil se je ob pokopališču in noge
 766 Greh  |           ob pokopališču in noge so se mu tresle od strahu. Nikogar
 767 Greh  |       pometat pred oltar... Kako bi se zdaj vrnil? Nocoj mora biti,
 768 Greh  |        pozabil ugasniti svečo, tako se mu je mudilo v krčmo. Lahko
 769 Greh  |            mudilo v krčmo. Lahko bi se kaj vžgalo. -- Ugasnil je
 770 Greh  |            kolena in tudi prekrižal se ni. ~Plezal je po vijugastih
 771 Greh  |           vztrepetala; in zadaj. so se vrstili hribi, v temno daljavo,
 772 Greh  |       odprte so bile. Toda domislil se je in ni prestopil praga,
 773 Greh  |      stopnicah dalje; ko je stopil, se je dotaknil vrvi in zaškripalo
 774 Greh  |         stala mati in je slišala in se je začudila. Potrkal je
 775 Greh  |     zastokalo je, zatrepetalo. Zdaj se je pač zdrznila mati in
 776 Greh  |             Čas je zdaj! -- ~Vračal se je hitro; spotaknil se je,
 777 Greh  |       Vračal se je hitro; spotaknil se je, ko je skočil preko trojih
 778 Greh  |      zabobnelo je zamolklo, vrvi so se zgenile in zgoraj je zaškripalo. ~
 779 Greh  |           vrgel stran? -- ~Dotaknil se je je in izpreletela ga
 780 Greh  |             poiskal telo; na kupoli se je svetilo, ali bil je bel
 781 Greh  |             in truden je bil, da bi se opotekel. Mimo obraza mu
 782 Greh  |             zletel skozi duri, kjer se je vzdigal zunaj veliki
 783 Greh  |             letel netopir; sključil se je, ko je prestopil prag,
 784 Greh  |            poševni kositrni strehi, se mu je zameglilo pred očmi,
 785 Tinica|           ubežal preteklosti. Skril se je v neznano predmestje,
 786 Tinica|       pohištvo ga ni oviralo, kadar se je izprehajal. Skozi okno
 787 Tinica|            in oprašenih vrtov. Tako se je udomačil in je bil vesel
 788 Tinica|           bil in zdrav, kakor da bi se bil po prečuti noči, po
 789 Tinica|             blagoslovila. Odprle so se namreč duri in v sobo je
 790 Tinica|        krožniku kos kolača. Začudil se je ves in se razveselil
 791 Tinica|        kolača. Začudil se je ves in se razveselil neizmerno. ~Tinica
 792 Tinica|         Držala je v roki krožnik in se je smehljala, njemu pa se
 793 Tinica|           se je smehljala, njemu pa se je zdelo, da je zadišalo
 794 Tinica|       pečenega Tinici za god, in on se je poklonil Tinici in se
 795 Tinica|            se je poklonil Tinici in se je zahvalil. Že so se zaprle
 796 Tinica|            in se je zahvalil. Že so se zaprle duri, on pa je stal
 797 Tinica|             držal v roki krožnik in se je smehljal -- z njenih
 798 Tinica|         smehljal -- z njenih ustnic se je bil preselil smehljaj
 799 Tinica|           Darovala so mu dom, kamor se je vračal s čistim hrepenenjem,
 800 Tinica|           ter blodil zunaj, kjer so se že svetili od daleč travniki
 801 Tinica|      trepetajoč in plašen od sramu, se je bil napotil v lepše življenje,
 802 Tinica|         hodil naravnost, svetla pot se je odprla pred njim in ni
 803 Tinica|           je odprla pred njim in ni se bal, da bi zašel. ~Kakor
 804 Tinica|            bal, da bi zašel. ~Kakor se je spremenil sam, tako se
 805 Tinica|           se je spremenil sam, tako se je spremenil tudi umetnik
 806 Tinica|             in njegove oči. Tako so se barve drugače svetile, pele
 807 Tinica|           ni dvomil nad seboj. Tudi se ni žalostil, ker ni mogel
 808 Tinica|         nikoli, in vesel je bil, če se je svetil na platnu en sam
 809 Tinica|             je njegova naloga; zato se je ni lotil lahkomiselno.
 810 Tinica|          prav tako tiho-nedolžno so se smehljale ustnice. Ali vendar
 811 Tinica|         njegov pogum in zmerom bolj se je bližal resnični lepoti.
 812 Tinica|         profilu. Čudovito fina črta se je skoro spajala z zrakom.
 813 Tinica|             ista Tinica je bila, ki se mu je bila prikazala prvikrat.
 814 Tinica|          preglasne. Ali na ustnicah se je treslo, v očeh se je
 815 Tinica|       ustnicah se je treslo, v očeh se je svetilo blaženstvo tistega
 816 Tinica|          srce, da bi jo obseglo. Že se je skoro spajal v eno umetnik
 817 Tinica|          umetnik in človek. ~Ali ni se ustavil; dolga in lepa je
 818 Tinica|           na njenem belem vratu, ki se je zasvetil časih, kadar
 819 Tinica|           kadar je nagnila glavo in se je odpel zgornji gumb na
 820 Tinica|             trepalnice, ali svetilo se je smehljaje in vprašujoče
 821 Tinica|    povpraševale. Slikal jo je in ko se je ozrl na platno, se je
 822 Tinica|            ko se je ozrl na platno, se je ozrlo tudi nanj s platna,
 823 Tinica|             izza temnih vejic in on se je stresel, kakor da bi
 824 Tinica|             je stresel, kakor da bi se bil domislil nečesa strašnega
 825 Tinica|            upadla lica, zarezale so se od oči do ustnic grde gube. "
 826 Tinica|       dovolj je!" ~Odprla je oči in se je začudila. Malomarno kakor
 827 Tinica|            drobna bela roka. ~In on se je bližal z nerodnimi, težkimi
 828 Tinica|             z nerodno in težko roko se je dotaknil njenih belih
 829 Tinica|     dotaknil njenih belih prstov in se je sklonil in jo poljubil
 830 Tinica|          ustnice. ~Vstal je, zibalo se mu je motno pred očmi. ~"
 831 Tinica|              Postal je hipoma, ozrl se je in se je prestrašil.
 832 Tinica|            je hipoma, ozrl se je in se je prestrašil. Pet mesecev,
 833 Tinica|          pozdravljale, nasmihali so se mu celo obrazi. Postal je
 834 Tinica|           spoznal in ko je spoznal, se je zasmejalo z grohotom
 835 Tinica|     grohotom vsenaokoli. Smejale so se sive hiše, ozke puste ulice
 836 Tinica|           hiše, ozke puste ulice so se smejale. ~"Ali si se vrnil,
 837 Tinica|             so se smejale. ~"Ali si se vrnil, spokornik?" ~Zašel
 838 Tinica|       škodoželjnim smehom. ~"Ali si se vrnil, spokornik? Zapisano
 839 Tinica|     spokornik? Zapisano je bilo, da se povrneš, ni mogoče ubežati." ~
 840 Tinica|               Bežal je, ali noge so se mu tresle... Ni gledal,
 841 Tinica|            si odpočil. Osvobodil bi se rad težke groze, ki je bila
 842 Tinica|        odgrnil motno zagrinjalo, ki se mu je bilo spustilo pred
 843 Tinica|             od neba do zemlje. ~Kaj se je zgodilo, fant? Kaj se
 844 Tinica|            se je zgodilo, fant? Kaj se je moglo zgoditi v enem
 845 Tinica|            samem trenotku? ~Zdrznil se je, doteknila se je bila
 846 Tinica|            Zdrznil se je, doteknila se je bila roka njegove rame
 847 Tinica|          njegove rame in znan obraz se je sklonil k njemu. ~"Ej,
 848 Tinica|            je k njemu. ~"Kako da si se povrnil? mislila sem, da
 849 Tinica|             Tudi jaz sem mislil, da se ne povrnem več." ~Strah
 850 Tinica|            si počel tako dolgo? Ali se še spominjaš -- --!" ~Spominjal
 851 Tinica|        spominjaš -- --!" ~Spominjal se je; vse se je odprlo pred
 852 Tinica|                Spominjal se je; vse se je odprlo pred njim, lepo
 853 Tinica|           strašno je bilo. Upijanil se je bil. sam ni vedel kdaj,
 854 Tinica|            sam ni vedel kdaj, in že se je tresel, da se ne strezni
 855 Tinica|              in že se je tresel, da se ne strezni nikoli več. Toda
 856 Tinica|           nikoli več. Toda streznil se je in bežal je, ves še umazan
 857 Tinica|             pričakovala -- kadar so se odprle duri, sem se ozrla." ~
 858 Tinica|        kadar so se odprle duri, sem se ozrla." ~Govorila je še,
 859 Tinica|           ali on je vstal, opotekel se je kakor pijan in je šel. ~
 860 Tinica|          pijan in je šel. ~Začudila se je in je gledala za njim. ~"
 861 Tinica|              Golob je hitel, mudilo se mu je, zgrešil je ulico,
 862 Tinica|            zgrešil je ulico, vračal se je na levo, bežal naravnost,
 863 Tinica|           ponoči v kolobarju. Odprl se je svet, zasvetilo se je
 864 Tinica|         Odprl se je svet, zasvetilo se je sonce, prijazno mu je
 865 Tinica|    spomladanska toplota in vzdramil se je. ~"Sanje! Sanje!" ~Tiho
 866 Tinica|                Sanje! Sanje!" ~Tiho se je zaprl grob; mrtveci se
 867 Tinica|           se je zaprl grob; mrtveci se ne vračajo, komaj spomin
 868 Tinica|            v srcu. ~Z urnimi koraki se je vračal proti domu, proti
 869 Tinica|     njegovih licih, v njegovih očeh se je svetila čudovita mirna
 870 Tinica|          komaj okrevalo, narahlo so se zibali še poslednji tihi
 871 Tinica|            je padal na platno, kjer se je svetilo dvoje belih nežnih
 872 Tinica|   izpraševale in so vabile... ~Tako se je bilo nenadoma zasvetilo,
 873 Tinica|             je spoznal nenadoma, da se je bila odela v nedolžno
 874 Tinica|            prišla naproti; oblačila se je zmerom drugače; hodil
 875 Tinica|           tako lahko in veselo, ter se ozira nanj z velikimi vprašujočimi
 876 Tinica|       vprašujočimi očmi. ~Zasvetilo se je nenadoma in minilo je. ~
 877 Tinica|            vzel paleto in čopič ter se spravil na delo. Uničil
 878 Tinica|         Tudi on je bil miren, komaj se je zavedal, kakor da bi
 879 Tinica|           tiste nežne bele roke, ki se niso zdaj nič več svetile
 880 Tinica|      svetile iz puste teme... ~Tiho se je zaprl grob, nikoli več
 881 Tinica|           je zaprl grob, nikoli več se ne povrne preteklost. ~Nikoli
 882 Tinica|             pri durih -- nikoli več se ne povrne preteklost --
 883 Tinica|        preteklost -- in njegov glas se je vzdignil iz njegove krvi --
 884 Tinica|          njegove krvi -- nikoli več se ne povrne -- in je zaklical
 885 Tinica|           bil podoben starcu. Časih se je spremenil za par dni,
 886 Tinica|           bolj rdeč je bil in v oči se je povrnila mladost; to
 887 Tinica|             Kakor v pijanosti, tako se je postaral ob vsakem silnejšem
 888 Tinica|         obvladala nenadno, sključil se je, omršavel je in se postaral
 889 Tinica|      sključil se je, omršavel je in se postaral v srdu, v nemiru
 890 Tinica|      življenjem: gledal je, kako so se rezale gube v lica, kako
 891 Tinica|        nekdaj kakor v omotici in ko se je vzdramil, je videl, da
 892 Tinica|           je vzdramil, je videl, da se je postaral in da je veliko
 893 Tinica|            prepil, prespal; in zdaj se je sonce že nagnilo, prišel
 894 Tinica|   trepetajoča od strahu. ~Osvobodil se je bil za lep trenotek.
 895 Tinica|            za lep trenotek. Zazdelo se mu je tedaj, da še ni zašlo
 896 Tinica|           bila preteklost, komaj še se je je spominjal s tiho grozo.
 897 Tinica|             noči; in ko je okreval, se je oddahnil, pogledal naokoli
 898 Tinica|         pogledal naokoli in zazdelo se mu je, da je zunaj še zmerom
 899 Tinica|             groza ga je bilo, kadar se je nagnil dan in so prihajale
 900 Tinica|             sence iz kotov, plazile se bliže ter segale proti njemu... ~
 901 Tinica|       segale proti njemu... ~Strese se časih bolnik, pozabi siloma
 902 Tinica|         pozabi siloma bolezni, igra se vedoma z lepo mislijo, kako
 903 Tinica|            pod velikim nebom, ozira se za lepimi ženskami -- ali
 904 Tinica|       prebila tenko skorjo, razlije se, preplavi vse srce in bolnik
 905 Tinica|              zagrgrale so prsi, kri se je prikazala na ustnicah... ~
 906 Tinica|            so mu lica, zasvetile so se -- oči. Ali že pod ognjem
 907 Tinica|             nečiste podobe, vračala se je prežeča neumrljiva preteklost.
 908 Tinica|             da bi razpel platno ter se skušal s Stvarnikom, se
 909 Tinica|             se skušal s Stvarnikom, se je vdajal nemočen, poželjiv
 910 Tinica|   gnusnomrzlimi rokami, stiskale so se k njemu, šepetale mu na
 911 Tinica|        šepetale mu na uho. In kadar se je zavedel, kadar jim je
 912 Tinica|     praznoval vstajenje. Ali Tinica se je spremenila v tem času;
 913 Tinica|             mirneje in tišje; še so se smehljale ustnice, ali smehljaj
 914 Tinica|             je že skrivalo... Morda se je spremenilo vse ob tisti
 915 Tinica|      začudene oči, ob tisti uri, ko se je bil nagnil k nji bled
 916 Tinica|            vlažne ustnice. ~Zganilo se je bilo v njenem srcu in
 917 Tinica|      nemirne sanje vso noč, tako da se je vzbudila vsa trudna in
 918 Tinica|       praznoval vstajenje. Stisnila se je k njemu s komaj polzavedno,
 919 Tinica|           kostanju. Sunkoma, siloma se je dramilo v njeni duši.
 920 Tinica|        kakor je spoznavala duša, so se odpirale tudi oči, ugledala
 921 Tinica|          nekoč naravnost v lice, ko se je nagnil k nji, da se je
 922 Tinica|           ko se je nagnil k nji, da se je skoro dotaknil z ustnicami
 923 Tinica|            njenega čela, in zganilo se ji je v prsih kakor stud...
 924 Tinica|          časih bonbonov in oklenila se ga je okoli vratu z obema
 925 Tinica|            zdaj je čakala mirno, da se je sklonil sam ter jo poljubil
 926 Tinica|           na ustnice; rdeče pege so se prikazale tedaj na njenih
 927 Tinica|             njen smehljaj... Vračal se je nekoč domov, mračilo
 928 Tinica|             je nekoč domov, mračilo se je že. Šel je sključen,
 929 Tinica|           obrvi strnjene. Med vrati se je ozrl ves prestrašen;
 930 Tinica|            ves prestrašen; zazibalo se mu je pod nogami in naslonil
 931 Tinica|           je pod nogami in naslonil se je ob zid. Tam je stala
 932 Tinica|            pred njo. ~Smehljala sta se obadva; on je imel rdeč,
 933 Tinica|           rdeč, svež obraz; brki so se komaj šele prikazovali,
 934 Tinica|         šele prikazovali, veselo so se svetile oči. Segla sta si
 935 Tinica|       gledala sta si v obraz in sta se smejala obadva. Že sta se
 936 Tinica|           se smejala obadva. Že sta se poslovila, ločila sta se,
 937 Tinica|            se poslovila, ločila sta se, ali vrnila sta se hkrati
 938 Tinica|       ločila sta se, ali vrnila sta se hkrati in spet je ležala
 939 Tinica|           rdela lica, smehljala sta se v zadregi; in tedaj sta
 940 Tinica|             v zadregi; in tedaj sta se stisnila tesno drug k drugemu
 941 Tinica|         tesno drug k drugemu in sta se poljubila, narahlo, hitro,
 942 Tinica|              skoro strahoma ter sta se poslovila brez besede, obadva
 943 Tinica|            očmi. ~"Tinica!" ~Tinica se je ozrla; suh, zoprn glas
 944 Tinica|           jo je bil poklical. Ozrla se je in je šla molče in počasi
 945 Tinica|           stopnicah navzgor. ~Golob se je vrnil v mesto. Prišel
 946 Tinica|            velikem svojem trpljenju se je oklenil misli, ki je
 947 Tinica|             je bila zlagana, ali ki se ji je vdal z veseljem in
 948 Tinica|          ljubeznijo. ~"Dobro je, da se je končalo tako nenadno;
 949 Tinica|         tako nenadno; namesto da bi se rešil sam in da bi ob tem
 950 Tinica|     spomladi in nedolžnosti in kako se je spremenilo v blato! Kakor
 951 Tinica|           je bil; oblatil je, česar se je dotaknil, lilije same
 952 Tinica|             same bi začrnele, če bi se ozrl nanje. Kako je sijalo
 953 Tinica|          slikal Tinico v profilu in se je spajala neizrekljivo
 954 Tinica|      sladkoskeleče rane na roki, če se je dotaknil slučajno njene
 955 Tinica|       obleke. ~Zaželel si je, da bi se vrnilo tisto življenje.
 956 Tinica|           tisto življenje. Lahko bi se vrnilo in zdaj je čas, ko
 957 Tinica|           vrnilo in zdaj je čas, ko se je vse tako nenadno končalo,
 958 Tinica|  smehljajoči mladi fant... ~Vdrugič se ga je domislil in vztrepetal
 959 Tinica|             bolečina, ustnice pa so se smehljale: "Prav in dobro
 960 Tinica|            spomlad, ali na dnu srca se je zavedal z žalostjo in
 961 Tinica|            umetnim zelenjem. Trudil se je malo prehlastno, malo
 962 Tinica|      prenemirno, da bi sezidal, kar se je bilo tako nenadno porušilo.
 963 Tinica|           Govorila sta, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo, samo
 964 Tinica|          Razpel je platno, ali roka se je tresla; oči so gledale,
 965 Tinica|            širokimi rokavi, tako da se je zableščala bela polt,
 966 Tinica|             ni bilo v njih. Zdrznil se je, kakor da bi se hotel
 967 Tinica|          Zdrznil se je, kakor da bi se hotel otresti nečesa, kar
 968 Tinica|          tiščalo k tlom... Domislil se je siloma spomladi, ki je
 969 Tinica|          podoba, ki si jo je želel, se ni zasvetila iz megle. Ozrl
 970 Tinica|            zasvetila iz megle. Ozrl se je nanjo, da bi našel v
 971 Tinica|           do kolen. In ko je risal, se je prestrašil: ni se bil
 972 Tinica|         risal, se je prestrašil: ni se bil dotaknil obraza niti
 973 Tinica|          ogel je bil predrzen, roka se je tresla, ali risala je
 974 Tinica|              Stopil je korak, da bi se obrnil od nje, ali noga
 975 Tinica|            nji. Tinica je vstala in se je odmaknila. ~Sklonil je
 976 Tinica|      razpleteni lasje. ~Komaj ozrla se je nanj in ga je ostavila... ~
 977 Tinica|             za ključavnico, duri so se stresle, ali niso se odprle.
 978 Tinica|             so se stresle, ali niso se odprle. Izpustil je takoj,
 979 Tinica|           tisto noč je bil zunaj in se je vrnil šele pozno v jutro,
 980 Tinica|           bila jako vesela in komaj se je branila, če se je sklonil
 981 Tinica|             komaj se je branila, če se je sklonil ter jo poljubil
 982 Tinica|             jeseni je bilo, mračilo se je. Šla je poleg njega in
 983 Tinica|           je poleg njega in začudil se je, kako je bila majhna
 984 Tinica|          pripovedovala bogvekaj ter se ozirala po ulici. Prišel
 985 Tinica|           lep mlad fant in okrenila se je z vsem telesom ter se
 986 Tinica|            se je z vsem telesom ter se ozrla za njim. On je stopal
 987 Tinica|             je stopal hitro, mudilo se mu je, gledal je v tla;
 988 Tinica|            je v tla; nekaj zoprnega se mu je bilo oglasilo v srcu,
 989 Tinica|          minilo, žal mu je bilo, da se je bil napravil na to smešno
 990 Tinica|          njegovega obraza; oklenila se ga je časih za roko, da
 991 Tinica|             ga je časih za roko, da se je vzdramil ter se ozrl
 992 Tinica|         roko, da se je vzdramil ter se ozrl nevoljno. ~"Čakajte
 993 Tinica|             stisnila mu je roko ter se je ozrla z velikimi, vlažnimi
 994 Tinica|  šepetajočih, mrmrajočih, polglasno se smejočih glasov se je spajalo
 995 Tinica|        polglasno se smejočih glasov se je spajalo v prijeten nerazločen
 996 Tinica|            ponujale rože. Vzdignilo se je zagrinjalo; nastopila
 997 Tinica|           tista ženska in oddehnila se je, ko se je zastor spustil...
 998 Tinica|       ženska in oddehnila se je, ko se je zastor spustil... Potem
 999 Tinica|       vztrepetala in prebledela, ko se je ozrl nekoč nanjo ter
1000 Tinica|             je ozrl nekoč nanjo ter se nasmehnil. Strmela mu je