Chapter

1001 Tinica|           čudne, globoke radosti so se ji orosile oči... Nato so
1002 Tinica|          bila tesna in tenka, da so se tresli krepki udje... Kadar
1003 Tinica|             krepki udje... Kadar so se poklonili, malo utrujeni,
1004 Tinica|            majhnimi črnimi brki, so se Tinici skoro zasmilili,
1005 Tinica|         delo mu je dobro, hipoma so se umirile vroče misli. ~"Zavij
1006 Tinica|        umirile vroče misli. ~"Zavij se, Tinica, stisni se k meni!" ~
1007 Tinica|            Zavij se, Tinica, stisni se k meni!" ~Tinica je ogrnila
1008 Tinica|            so bile na nebu. Sklonil se je časih, pogledal ji je
1009 Tinica|           bi vzdignila obraz, da bi se ozrla nanj, da bi se nasmehnila;
1010 Tinica|             bi se ozrla nanj, da bi se nasmehnila; čutil je, da
1011 Tinica|             hladno ji je bilo in ni se ozrla nanj. ~"Tinica!" ~
1012 Tinica|       stisniti k sebi. Ali zdrznila se je, sklonila, šla je hitro,
1013 Tinica|              korak pred njim, in ni se ozrla nanj. ~"Zakaj se mi
1014 Tinica|           ni se ozrla nanj. ~"Zakaj se mi umikaš, Tinica? Daj,
1015 Tinica|             samotneje, temneje, pot se je vila navkreber, sredi
1016 Tinica|          morda, komaj še sto. Zdelo se mu je, da že vidi tam visoko
1017 Tinica|         trdo okoli pasu in vzbudila se je napol iz sanj, vročih
1018 Tinica|         vročih in svetlih, vzbudila se je nevoljna, kakor otrok
1019 Tinica|             v gorki postelji, ozrla se mu je v obraz s kratkim
1020 Tinica|             spojenima na trotoarju, se je prikazala dolga svetla
1021 Tinica|            bežali, omahovali, nista se strnili več; kakor ugasujoč
1022 Tinica|          šinila preko ulice, vrnila se, zaplapolala v stran ter
1023 Tinica|             ter skoro umrla; lovila se je s smešnim brezuspešnim
1024 Tinica|    brezuspešnim trudom za senco, ki se ji je umikala; ni je dosegla
1025 Tinica|            ne bil umazan, na obrazu se jim pozna umazanost in bolezen,
1026 Tinica|        sodnika v sebi samem ter sem se križal vsako uro posebej,
1027 Tinica|             vsak greh posebej. Tako se je zgodilo, da je bil moj
1028 Tinica|         danes, rdeč in vesel, če bi se ne bil ukvarjal sam s seboj,
1029 Tinica|            človeška natura... ~Ozrl se je na sliko, ki je visela
1030 Tinica|  rdečekričečega bogastva. ~Zasmejal se je in je pljunil pred podobo. ~
1031 Tinica|   hinavskega čuta porojena. Kako so se svetile rdeče polne ustnice,
1032 Tinica|            ki so začele mežikati in se smehljati, če je gledal
1033 Tinica|            ni odpenjal... ~Zasmejal se je in je pljunil naravnost
1034 Tinica|        tiho-nedolžni obraz. Zazdelo se mu je, da so v tistem hipu
1035 Tinica|         veselo pomežiknile in da so se zgenile bujnordeče ustnice... ~
1036 Tinica|    bujnordeče ustnice... ~Šel je in se je napil ter se je vrnil
1037 Tinica|           Šel je in se je napil ter se je vrnil na večer pijan
1038 Tinica|            so gledale oči. Opotekel se je, ko je stopil v izbo
1039 Tinica|           je bila pred njim, zibala se je, umikala; šel je proti
1040 Tinica|      prednjo na kolena. ~"Ti, ki si se vrnila po tako dolgem času...
1041 Tinica|  polrazumljive besede, poželjivo so se napenjale penaste ustnice,
1042 Tinica|     napenjale penaste ustnice, ovil se je z rokami njenih nog... ~
1043 Tinica|   prestrašen krik, zibala in rušila se je izba pred njim, zgrudil
1044 Tinica|             izba pred njim, zgrudil se je z obrazom na tla. ~Napravil
1045 Tinica|           obrazom na tla. ~Napravil se je, ko se je komaj danilo.
1046 Tinica|            tla. ~Napravil se je, ko se je komaj danilo. Šel je
1047 Tinica|             komaj danilo. Šel je in se izgubil in je poginil...
1048 NaGolg|          levi zapiha veter, pripodi se oblak prahu in kakor v gosto,
1049 NaGolg|             prsih odprti. S komolci se je bil naslonil na klop,
1050 NaGolg|            sije sonce. ~Sredi parka se igra v prahu par umazanih
1051 NaGolg|            na klopi okrene glavo in se ozre z zlovoljnim pogledom. ~
1052 NaGolg|            vstalo petletno dekle in se je napotilo z lenimi koraki
1053 NaGolg|          napete in resne. ~Od daleč se je oglasil nenavaden šum,
1054 NaGolg|        oglasil nenavaden šum, otrok se je vzdramil in je strmel
1055 NaGolg|      prihajal šum. ~Globoko v ulici se je prikazala gruča kričečih
1056 NaGolg|         gruča kričečih ljudi. Gruča se je zibala na to, na ono
1057 NaGolg|         prihajali na cesto, okna so se odpirala, otroci so hiteli
1058 NaGolg|                Naravnost skozi park se je napotila procesija. Kričali
1059 NaGolg|          razumeti besede. Preplašen se je vrnil otrok h klopi in
1060 NaGolg|           je vrnil otrok h klopi in se je pritisnil k sestri. Ona
1061 NaGolg|             pritisnil k sestri. Ona se je komaj ozrla s trudnimi,
1062 NaGolg|      očrnele do komolcev. Med njima se je opotekal majhen, suhoten
1063 NaGolg|            od prahu čisto sive. Nič se ni upiral, ko ga je držalo
1064 NaGolg|             in brez barve. Opotekel se je časih in je vzdignil
1065 NaGolg|             narazen štrlečimi prsti se je mešala kri s prahom.
1066 NaGolg|       bingljala sta neprestano, ker se je zadeval s koleni óbnja.
1067 NaGolg|          mirna in zelo resna. Ozrla se nista nikamor; stopala sta
1068 NaGolg|            je komaj dohajal. Videlo se je, da je hotel časih pričeti
1069 NaGolg|      pričeti razgovor, opravičevati se morda, razložiti svojo stvar.
1070 NaGolg|           sta bingljala. ~Veselo so se podili otroci okoli gruče.
1071 NaGolg|       otroci okoli gruče. Približal se je bosonog fant s predrznim
1072 NaGolg|        hudodelca za suknjo, tako da se je opotekel. ~"Tak no...!" ~"
1073 NaGolg|                Glej, še prepiral bi se!" ~Potegnila sta ga krepkejše,
1074 NaGolg|            prijaznega prigovora, so se povesile in ustnice so se
1075 NaGolg|           se povesile in ustnice so se zakrivile na jok. ~"Dajte
1076 NaGolg|           in objestni. Zasmejali so se na glas. ~"Glejte, jokal
1077 NaGolg|         naravnost v obraz. ~"Zares, se že cmeri!" ~Razlegel se
1078 NaGolg|             se že cmeri!" ~Razlegel se je hrupen krohot. Fant v
1079 NaGolg|           za kuštrave lase, tako da se je glava globoko nagnila. ~"
1080 NaGolg|         krik je bil tako smešen, da se je zakrohotala veselo vsa
1081 NaGolg|             no to hlačnico!" ~Komaj se je oglasil razposajeni vzklik,
1082 NaGolg|         oglasil razposajeni vzklik, se je približal suhoten fant,
1083 NaGolg|          sta vzdignila glavi in sta se nasmehnila. ~"Kaj pa je
1084 NaGolg|            oslepele od sonca. Tedaj se je vzdignil čokati človek,
1085 NaGolg|         zleknjen na klopi. Vzdignil se je in se je vzravnal, nato
1086 NaGolg|            klopi. Vzdignil se je in se je vzravnal, nato je stopil
1087 NaGolg|           otroški krik in hudodelec se je zgrudil na kolena. Roke
1088 NaGolg|          dvignile so ga in opotekal se je dalje. Obraz je bil še
1089 NaGolg|             višnjeve. Čokati človek se je vrnil h klopi in se je
1090 NaGolg|       človek se je vrnil h klopi in se je zleknil prav tako leno
1091 NaGolg|     polzaprte... ~Otrok pred klopjo se je stisnil krčevito k sestri
1092 NaGolg|        stisnil krčevito k sestri in se je je oklepal okoli kolen.
1093 NaGolg|         oklepal okoli kolen. Tresel se je po vsem životu in od
1094 NaGolg|             silne groze. ~Procesija se je pomikala urno dalje,
1095 NaGolg|             urno dalje, oblak prahu se je vlekel za njo. Časih
1096 NaGolg|             je vlekel za njo. Časih se je vzdignila roka, zazibala
1097 NaGolg|            vzdignila roka, zazibala se je vsa gruča; za trenotek
1098 NaGolg|           je vsa gruča; za trenotek se je ustavila procesija, otroci
1099 NaGolg|         otroci so kričali, od daleč se je glasil razposajen krohot.
1100 NaGolg|          pestjo ga je udaril!" ~Ona se ni zgenila; njen suhi, postarni
1101 NaGolg|       sestri na kolenih; ustnice so se mu stresale in zastokal
1102 LepaV |           listje je orumenelo, grbi se in pada trepetaje; šel je
1103 LepaV |        senca preko obraza, domislil se je bogve česa in je zavzdihnil.
1104 LepaV |             ovratnik preko ramen in se je dotaknil njenih las.
1105 LepaV |             ni odgovorila, še komaj se je ozrla nanj, ki jo je
1106 LepaV |             šla preko perona, ozrla se še malo za grbavo damo,
1107 LepaV |              nato pa je stopila ter se lepo nastanila v kupeju. ~
1108 LepaV |          skrbeh in zavzdihne, kadar se ozre po tihi sobi. Prinesla
1109 LepaV |       kuštravi lasje na čelo, in bi se zasmejala, kadar bi vzdignil
1110 LepaV |           in spomladanskega veselja se je zasmejala in oni človek,
1111 LepaV |       človek, ki je sedel nasproti, se je vzdramil in si je pomel
1112 LepaV |       počesal si je z roko lase ter se poklonil. To je bilo takrat,
1113 LepaV |       kupeju toplo in prijetno, sta se razgovarjala o lepih stvareh,
1114 LepaV |          ima in na oknu so rože. Pa se bliža večer, topli spomladanski
1115 LepaV |            tam ob vrtu? Oglasili so se plašni in nerodni koraki,
1116 LepaV |             na pesku, razmeknili so se na vrtu rosni grmi in so
1117 LepaV |           zašumeli. "St!" Odprla so se vrata oprezno, toda zaškripala
1118 LepaV |          majhnih plašnih src, komaj se je upala roka dotakniti
1119 LepaV |            dotakniti roke in oči so se umikale. Ker se je bližal
1120 LepaV |           in oči so se umikale. Ker se je bližal večer, topli spomladanski
1121 LepaV |         topli spomladanski mrak, so se nenadoma napele ustnice
1122 LepaV |            in so vztrepetale, glava se je sklonila in dvoje krepkih,
1123 LepaV |           dvoje krepkih, vročih rok se je oklenilo njenega pasu... ~
1124 LepaV |          Bila je tam aleja in večer se je bližal, topli spomladanski
1125 LepaV |            dišeča rokavica. Sklonil se je in se je poklonil viteško
1126 LepaV |          rokavica. Sklonil se je in se je poklonil viteško ter
1127 LepaV |            trepetajoč. Zasmejale so se njene oči, tudi njene ustnice
1128 LepaV |          oči, tudi njene ustnice so se narahlo nasmehnile in šla
1129 LepaV |           zeleno ravan, vzdigale so se že večerne sanje proti nebu.
1130 LepaV |           njunih srcih. Kakor da bi se bila poznala že iz davnih
1131 LepaV |         vzrasle iz mojih in moje so se porodile iz tvojih. ~Toplota
1132 LepaV |           mesec v kupe. ~Vračale so se sanje, že pozabljene, skoro
1133 LepaV |           in čudne otroške želje so se vračale, po daljnih lepih
1134 LepaV |        smehljaj na njenih ustnicah, se je porodila v njenem srcu
1135 LepaV |       daljnodaljno svobodo. Zdaj pa se pomika vlak tako počasi,
1136 LepaV |        holma do holma... Ustnice so se smehljale srečno, in ko
1137 LepaV |          smehljale srečno, in ko so se smehljale, je zavzdihnila
1138 LepaV |            ga ljubila." ~Nato pa so se sanje utrudile, skoro so
1139 LepaV |          obžalovanja. ~Vzdramile so se bile nenadoma tiste majhne
1140 LepaV |         človek skoro ne čuti, kadar se prikaže prvikrat drobna
1141 LepaV |         drobna kapljica krvi, ki pa se pozneje, bogvekdaj, nenadoma
1142 LepaV |   pobliskoma preko ustnic... Zgrudi se človek od velike bolečine
1143 LepaV |             njenih ustnicah. Počasi se je pomikal vlak preko ravnine,
1144 LepaV |          legla je že noč, zasvetila se je dremotna luč v kupeju.
1145 LepaV |             v dolino. ~Vzdignile so se trepalnice in v obraz so
1146 LepaV |        hrepenenju... ~In ustnice so se spet nasmehnile, polagoma
1147 LepaV |             veliki beli kosmi; nebo se je bilo združilo z zemljo,
1148 LepaV |         časih zapraskeče v peči ter se zasveti v žarni rdeči svetlobi.
1149 LepaV |       praska pero po papirju, časih se premakne stol. In tedaj
1150 LepaV |             premakne stol. In tedaj se domisli, da bi napravila
1151 LepaV |            prstih in nasmehljala bi se mu v oči. Tudi on bi se
1152 LepaV |             se mu v oči. Tudi on bi se ji nasmehnil in bi ji morda
1153 LepaV |        čašico na belem krožniku, in se je smehljala kakor otrok,
1154 LepaV |            je na obrazu in umaknila se je za korak. Samo trenotna
1155 LepaV |            njegovih ustnicah, ki so se nasmehljale. ~"No, daj,
1156 LepaV |         čutila gorke ustnice, ki so se bile dotaknile njenih prstov. ~
1157 LepaV |        dotaknile njenih prstov. ~Ko se je vrnila v izbo, je sedla
1158 LepaV |        kakor z oprezno nevidno roko se je časih narahlo dotaknilo
1159 LepaV |           čelo, v srce... ~Zdrznila se je in se je vzdramila. Ob
1160 LepaV |          srce... ~Zdrznila se je in se je vzdramila. Ob tistem
1161 LepaV |      zasvetil mesec v kupe. Zgodilo se je, da je bil ugledal nenadoma
1162 LepaV |            je ni našel. Izpremenila se je pač nekoliko; njene oči,
1163 LepaV |             bila drugačna. In ko so se trepalnice zatisnile, ko
1164 LepaV |         trepalnice zatisnile, ko so se smehljale vroče ustnice
1165 LepaV |          ustnice v polspanju, tedaj se je zgenila žalost v njegovem
1166 LepaV |            njegovem srcu, vzdignilo se je hrepenenje in ga je vsega
1167 LepaV |       ovladalo, tako da je vstal in se sklonil k njej ter pokleknil
1168 LepaV |            in jo objel. Da, zgodilo se je, da je ugledala nenadoma
1169 LepaV |             vrtu. Na belem pesku so se oglasili koraki, bližali
1170 LepaV |         oglasili koraki, bližali so se plašno... "St!"... ~In oprezno
1171 LepaV |              St!"... ~In oprezno so se odprla vrata, zaškripala
1172 LepaV |              St!"... Ali izpremenil se je; njegove oči, takrat
1173 LepaV |           bled je bil. Zakaj počasi se je pomikal zdaj vlak in
1174 LepaV |          bile trudne. ~Zasvetile so se žarke bele luči na peronu,
1175 LepaV |        senca preko obraza, domislil se je pač za trenotek tistih
1176 LepaV |            ob motnem spominu, ko bi se ozrl na okno. Šel je mimo
1177 LepaV |             ovratnik preko ramen in se je dotaknil njenih las.
1178 LepaV |      dotaknil njenih las. Ali komaj se je ozrla nanj in njen pogled
1179 LepaV |           Izpreletel ga je mraz, ko se je ozrla nanj, ki jo je
1180 LepaV |           ljubil strahoma. Okrenila se je počasi in je šla in ga
1181 LepaV |      ovratnik raz ramena in duri so se samo narahlo priprle. ~******** ~
1182 Zaljub|              Zaljubljen je bil. ~Ko se je napil vina moj fant,
1183 Zaljub|         začel pridigo in vsa cerkev se je useknila; tudi jaz sem
1184 Zaljub|           je useknila; tudi jaz sem se useknil; zelo lepo je bilo.)
1185 Zaljub|       morale v sebi, ker drugače bi se vsa ta reč nikoli ne bila
1186 Zaljub|           In nad idealno ljubeznijo se še celo ni mogel zadosti
1187 Zaljub|       oblački plavajo po njem. Reka se vije kakor srebrn pas, slavec
1188 Zaljub|          ljubezen, ponižna vijolica se skriva... luna sije..." ~
1189 Zaljub|          petek krvavico, drugo leto se je prehladil in bi bil kmalu
1190 Zaljub|         sitnosti pozneje. ~Zaljubil se je bil moj fant in tako
1191 Zaljub|      advokat, temveč da je umetnik, se obrnejo od njega; mahoma
1192 Zaljub|          ustvaril kot take. Jaz sem se nekoč prav dobro priliznil
1193 Zaljub|         Kadar sem slišal njeno ime, se mi je zdelo, da me je nekdo
1194 Zaljub|         tako umeten kakor moj; kdor se šopiri najglasneje, je v
1195 Zaljub|            žensko. Samo natura moja se je vzbudila. Nisem je ljubil,
1196 Zaljub|             kakor izgubljen pes, ki se ne meni več za slučajne
1197 Zaljub|          sredi tega življenja -- da se tako izrazim, sredi te noči
1198 Zaljub|         tako izrazim, sredi te noči se je mahoma zasvetilo, zableščalo
1199 Zaljub|        mahoma zasvetilo, zableščalo se mi je pred očmi. Videl sem
1200 Zaljub|            leto dni od tega. Takrat se je toliko spremenilo v meni,
1201 Zaljub|            bi glavo v blazino in bi se jokal od sramu. Ali si že
1202 Zaljub|        prijatelja lepe ženske? Tebi se zdi človek smešen, meni
1203 Zaljub|          zdi človek smešen, meni pa se gnusi, Razen sebe poznam
1204 Zaljub|             kakor riba -- hitim, da se operem. ~Zdaj pa sem jo
1205 Zaljub|            jo videl vdrugič in tako se pričenja komedija. ~* ~Sedela
1206 Zaljub|             lep večer je bil. Zdelo se mi je, da sem zmerom manjši
1207 Zaljub|             nad levim ušesom in nič se mu ni podalo... ~In potem,
1208 Zaljub|             kakor je pripovedovala, se je vse spremenilo. Morda
1209 Zaljub|             je bilo tako -- zdaj so se napravile moje misli na
1210 Zaljub|          sanje. Misliš si morda, da se je zaljubila v tistega lepega
1211 Zaljub|        aagrave;, dragi moj, zgodilo se je nekaj čudnega -- ob tisti
1212 Zaljub|       večeru sem jo poljubil. ~Kako se človek spremeni. Jaz imam,
1213 Zaljub|       človek spremeni. Jaz imam, če se ne motim, kostanjeve lase,
1214 Zaljub|        svetu. Poznal sem nekoga, ki se je spreminjal neprestano;
1215 Zaljub|             jutri tak. Celo duševno se ljudje spreminjajo. Koliko
1216 Zaljub|           oni profesor. Nekdo drugi se je odlikoval z močnim glasom,
1217 Zaljub|           jutri. Glej, na tak način se ljudje spreminjajo. Votli
1218 Zaljub|        žalostne praznote -- ali kar se je nekaj preobrnilo v njih,
1219 Zaljub|          tako je, glej! ~Misliš, da se spreminjajo ljudje samo
1220 Zaljub|          samo od danes do jutri, da se ni mogoče spreminjati od
1221 Zaljub|    preteklost nazaj, tako kakor sem se spremenil jaz? Oh, jaz sem
1222 Zaljub|       stopil na njegovo mesto. Tako se godi na svetu zmerom. Iztegni
1223 Zaljub|            zmerom. Iztegni roko, pa se že dotakneš ob komolec človeka,
1224 Zaljub|     potisnil ga v brezdanji nič ter se polastil njegove preteklosti
1225 Zaljub|         svoje življenje -- iztegajo se nevidne roke, grabežljivo
1226 Zaljub|           in ker mu je bila pogodi, se je je kratkomalo polastil
1227 Zaljub|            sladko v srcu. Čisto sem se udomačil tam, tam je bil
1228 Zaljub|            dolgo, in glej, zdaj sem se oddahnil, da bi se sladko
1229 Zaljub|         zdaj sem se oddahnil, da bi se sladko odpočil... Kako bi
1230 Zaljub|            je Bog vedi kako; smilil se mi je in strah me je bilo.
1231 Zaljub|         strah me je bilo. In usmili se Bog še mene -- zdaj vem,
1232 Zaljub|        natakar je smrčal. Na stropu se je vzbudila velika muha,
1233 Zaljub|             okoli njegove glave. On se je ozrl nanjo in se je otožno
1234 Zaljub|              On se je ozrl nanjo in se je otožno nasmehnil. ~"Poznam
1235 Zaljub|             skupaj na Dunaju in sva se sprehajala po Ringu. Zdaj
1236 Zaljub|           nekoliko odebelela in zdi se mi, da so njene oči večje..."
1237 Zaljub|             oči večje..." Nasmehnil se je še bolj otožno in je
1238 Zaljub|         zamahnil odločneje, tako da se je vrnila muha proti stropu. "
1239 Zaljub|                   Vstala sva, večer se je bil že globoko nagnil.
1240 Zaljub|        stran. ~* ~Po njenem slovesu se me je polastila neizmerna
1241 Zaljub|          žalost in sredi te žalosti se mi je zjasnilo v duši. O,
1242 Zaljub|          Ali je sploh mogoče, da bi se človek tako hitro spremenil?
1243 Zaljub|            tudi tista rdeča pentlja se mi je prav lepo podala... ~
1244 Zaljub|            že pozno v noč in listje se je stresalo od zaspanosti
1245 Zaljub|           so tako dolgočasno, da bi se človek naslonil na katero
1246 Zaljub|            na katero izmed njih ter se razjokal. Nobenega gosta
1247 Zaljub|          dolg, zelo dolg in jabolko se je pomikalo neprestano gor
1248 Zaljub|             na vekah; tudi las, zdi se mi, da ni imela; slučajno
1249 Zaljub|           mi, da ni imela; slučajno se ji je krilo malo privzdignilo
1250 Zaljub|             govoriva o tem! Loki so se vzdignili, zasvirala je
1251 Zaljub|          usmiljenja. Celo mize, zdi se mi, so stokale; ali veter
1252 Zaljub|          visokih nočnih streh; luna se je skrila za bel oblak,
1253 Zaljub|             plakajočih strun, ki so se tresle ter nategale, ne
1254 Zaljub|       tresle ter nategale, ne da bi se mogle odtrgati. Dirigentka
1255 Zaljub|             odprla usta -- prikazal se je velik zob. Zakričala
1256 Zaljub|        Zakričala je nekaj, sklonila se je in udarila goslarico
1257 Zaljub|        Boben je zaropotal, krohotal se je hudobno. Dirigentka se
1258 Zaljub|           se je hudobno. Dirigentka se je okrenila in je udarila
1259 Zaljub|        bobnarico po prstih. In tako se je pričel strašen boj --
1260 Zaljub|           boben je skočil kvišku in se je zagnal v dirigentko,
1261 Zaljub|          zagnal v dirigentko, podij se je gibal, svetilke so se
1262 Zaljub|            se je gibal, svetilke so se tresle; že so frčale po
1263 Zaljub|     nedolžnobelih oblačil, lasje so se odvezavali, nogavice so
1264 Zaljub|            padale od nog, srajce so se trgale in nesramni okostniki
1265 Zaljub| iztegnjenimi rokami... In takrat bi se bilo zgodilo nekaj zelo
1266 Zaljub|       zaukazal z osornim glasom, da se v slovenski literaturi ne
1267 Zaljub|         vrhni gumb na telovniku, ki se mi je bil odpel in je visel
1268 Zaljub|           sem prišel domov -- že so se prikazovali na mirnih vzhodnih
1269 Zaljub|            škrlatasti robovi -- sem se nenadoma domislil. Ves čas,
1270 Zaljub|      pajčolan na njenem klobuku, ki se dotika njenega čela, njenih
1271 Zaljub|           tisti neumni gumb, a gumb se ni ganil, pomisli, ves čas
1272 Zaljub|             čas je gledala nanj, pa se ni ganil. Ta gumb je bil
1273 Zaljub|     Pripovedujejo to in ono, delajo se vrag vedi kakšne, duhovite,
1274 Zaljub|       predsodkov, tako odkritosrčne se kažejo, da bi človek mislil,
1275 Zaljub|          bitje, o katerem misli, da se zaljubim vanj, da me priklene,
1276 Zaljub|        spalnici Semiramide, o da bi se pisal baron Patapouf in
1277 Zaljub|   Humbertova! Prišel bi k nji in bi se poklonil, kakor se poklanjajo
1278 Zaljub|            in bi se poklonil, kakor se poklanjajo baroni. In ona
1279 Zaljub|          Ženska je in nasmehnila bi se, kakor se smehljajo ženske
1280 Zaljub|             nasmehnila bi se, kakor se smehljajo ženske baronom... ~* ~
1281 Zaljub|            baronom... ~* ~Spremenil se je nenadoma njegov obraz,
1282 Zaljub|         pomežiknile. ~"Ali veš, kam se odpravljam?" ~Vprašal sem
1283 Zaljub|             neizmernost. Ali doslej se še niso prikazale, samo
1284 Zaljub|            priliko tisti človek, ki se šopiri v svojem ukradenem
1285 Zaljub|            angleškim telovnikom, ki se mu priklanjajo, kadar se
1286 Zaljub|            se mu priklanjajo, kadar se pelje v landaverju po trgu
1287 Zaljub|             vaš suženj!" ~Nasmehnil se je, namežiknil je: "In ona
1288 Zaljub|            Odpel si je suknjo. ~"Ko se je peljal tod mimo šah Muzzafer-Eddin,
1289 Zaljub|             šah Muzzafer-Eddin, sem se mu predstavil in ob tej
1290 Zaljub|         redom vzhajajoče lune; lepo se mi pod in rečem ti, da bi
1291 Zaljub|     zasijalo je zunaj, zasvetlikalo se je... stopnice!" ~Skočil
1292 Zaljub|               Skočil je kvišku, ves se je tresel in komaj sem se
1293 Zaljub|           se je tresel in komaj sem se osvestil, ga ni bilo več. ~
1294 Zaljub|         vzhajala luna in par žarkov se je zasvetilo na steni. Natakar
1295 Zaljub|         glavo v dlani. Domislil sem se Bog vedi česa in šel bi
1296 Vedom |             so mu bili podobni, ter se je zaljubil vanjo. Treba
1297 Vedom |            je bilo sram in imenoval se je rajši Radoslav -- je
1298 Vedom |           lepo vreme. Tudi zaljubil se je bil že pogostokrat, poljubljal
1299 Vedom |             opeval mnogo oči; kadar se je naveličal, se je poslovil
1300 Vedom |              kadar se je naveličal, se je poslovil ves solzen in
1301 Vedom |       suknjo po istem potu in ozrla se je čelo, kadar je šla mimo
1302 Vedom |          belem plamenu; mirno, leno se je pripogibalo rumeno klasje --
1303 Vedom |           daleč do obzorja, kjer so se dvigali nizki holmi kakor
1304 Vedom |              zaspani krik vrane, ki se je bila vzdignila žejna
1305 Vedom |            je lahno in prožno, telo se je zibalo, kipelo je pod
1306 Vedom |            oči, ki so sanjale. ~Pot se je vila sredi neizmernega
1307 Vedom |    Trubaduril sem okoli nje, dokler se ni omožila. Vzela je mojega
1308 Vedom |           ki je pošten človek. Tako se mi godi zmerom; saj nisem
1309 Vedom |        prijatelja ne vzela. Brigajo se ženske!" ~In tudi suknja
1310 Vedom |            bom prav počasi, zato da se ne zlažem. Tako sem navajen
1311 Vedom |         Tako sem navajen lagati, da se laže jezik sam če ne pazim
1312 Vedom |          nanj." ~In že je čutil, da se laže. ~"Nečem te vprašati,
1313 Vedom |            živel veselo dalje in bi se pasel po sočnih zelenih
1314 Vedom |            na sočne poljane! -- Kaj se je oglasilo? Kdo je govoril? --
1315 Vedom |              filister, dol! ~Lucija se je privila k njemu, vitka,
1316 Vedom |     razpaljena, upala in ustnice so se tresle. Poljubljal jo je
1317 Vedom |             dihal je težko -- polje se je zgenilo tam, zazibalo
1318 Vedom |            je zgenilo tam, zazibalo se je od vzhoda do zahoda... ~
1319 Vedom |          rdeči prah; spogledala sta se z motnimi očmi in sta molčala. ~
1320 Vedom |          travnika gruča hrastov. Ni se zgenilo težko, temno listje,
1321 Vedom |       Lucija je pokazala z roko; on se je ozrl z velikimi, oteklimi
1322 Vedom |            suh in okoren, kolena so se mu šibila. ~"Ne, Lucija!" ~
1323 Vedom |             s poti na travo. Lucija se je oklepala njegove roke,
1324 Vedom |        oklepala njegove roke, zdelo se mu je, da se ga oklepa z
1325 Vedom |            roke, zdelo se mu je, da se ga oklepa z vsem vitkim,
1326 Vedom |          noge so bile nerodne in so se spotikale ob krtinah. ~"
1327 Vedom |       ustnice so bile odprte, da so se svetili drobni ostri zobje.
1328 Vedom |               si je mislil. Ženiral se je tovarišev, sam ni vedel
1329 Vedom |           sam ni vedel zakaj. Zdelo se mu je, da mu je zapisano
1330 Vedom |            je zapisano na čelu, kar se je godilo v njem in ž njim. ~
1331 Vedom |            je ugledal obraze, ki so se mu posmihali. Troje prijateljev
1332 Vedom |             jo je porinil v kot, ki se je globoko povesil, tako
1333 Vedom |        Krničar je odložil karte; ni se mu več hotelo. Ko je bil
1334 Vedom |            Ko je bil vstopil Jakob, se je ozrl nanj s čudnim, pol
1335 Vedom |            službo pri magistratu in se je pripravljal neprestano,
1336 Vedom |      študiral dalje; ali izgovarjal se je le bolj samemu sebi,
1337 Vedom |             odgovoril na kratko, da se mu je muza obesila. "Je
1338 Vedom |      odgovoril Krničar trdo. "Varuj se! Ta punca je -- vedomec..." ~
1339 Vedom |            je -- vedomec..." ~Jakob se je zdrznil, začudil. Presenečena
1340 Vedom |            začudil. Presenečena sta se ozrla na Krničarja tudi
1341 Vedom |           ne dovrši nikoli. Začudil se je Pasar in nato se je zasmejal
1342 Vedom |         Začudil se je Pasar in nato se je zasmejal široko in zadovoljno. ~"
1343 Vedom |       Krničar je udaril ob mizo, da se je prevrnil kozarec; skočil
1344 Vedom |            je zgrabil za prsi. "Ali se ti blede?" ~Jakob mu je
1345 Vedom |             je strmel v obraz. ~"Če se ti blede, te vprašam?" ~"
1346 Vedom |            Ni mi do šale." ~Krničar se je obrnil počasi in je sedel.
1347 Vedom |             je bil v lica in oči so se mu svetile v čudnem plamenu.
1348 Vedom |             je ugasoval, na ustnice se je vračala zasmehujoča in
1349 Vedom |            skoro hladen. ~"Torej si se naveličal tega življenja?" ~"
1350 Vedom |      uradnik; neumno bi bilo, če bi se zakopal v urad brez izpitov.
1351 Vedom |            še časa, da študiram, če se mi bo hotelo... Sit sem
1352 Vedom |             je hlastno, kakor da bi se bil izpozabil predaleč.
1353 Vedom |    izpozabil predaleč. Debeli Pasar se je smehljal; svetila so
1354 Vedom |             je smehljal; svetila so se mu žarko tolsta lica. ~"
1355 Vedom |            govoril časih. Takrat bi se bil prej zakopal v urad
1356 Vedom |          Prodal si samega sebe. Tam se ne pravi zamolčati prepričanja,
1357 Vedom |             na semenj ž njim! Zgodi se lahko, da ti je na poti
1358 Vedom |             ob vsakem koraku, zgodi se lahko, da moraš pljuvati
1359 Vedom |           Tvoje so te litanije, kaj se ne spominjaš več?" ~"Če
1360 Vedom |          kakor živa bitja. In bojim se zmerom, da bi ne začel prezgodaj.
1361 Vedom |             svojih načrtih!" ~Jakob se je začudil, zakaj Krničar
1362 Vedom |          neko zgodovinsko tragedijo se ukvarjam... naposled pa
1363 Vedom |    pripovedovanju gledal na mizo in se je smehljal zmerom bolj
1364 Vedom |            zmerom bolj zlobno. Nato se je ozrl Jakobu v obraz in
1365 Vedom |           je ozrl Jakobu v obraz in se je zasmejal grohotoma.  "
1366 Vedom |            in pol začuden. ~Krničar se je sklonil k njemu in se
1367 Vedom |            se je sklonil k njemu in se mu je smejal v lice. ~"Ničesar
1368 Vedom |             Živeti hočem!" ~Razgrel se je bil, in ko je govoril,
1369 Vedom |             prepričanja. Krničar pa se je bil zamislil. Izpregovoril
1370 Vedom |              vprežena v voz: zaželi se jim na zeleni travnik, toda
1371 Vedom |          toda bič švigne, nategnejo se vajeti... Doslej si sanjal,
1372 Vedom |         sanjal prijetno. Zdaj pa si se vzbudil, ali iz groba ne
1373 Vedom |        zavozlana in umazana. Smejal se je veselo, malo otročje
1374 Vedom |         koga sem srečal?" ~Ozrli so se brez zanimanja. ~"Lucijo!" ~
1375 Vedom |             Zavzdihnil je skoro ter se pogladil z roko po čelu. ~
1376 Vedom |            položil karte na mizo in se je nasmehnil prav z istim
1377 Vedom |      zamišljen: ~"Sam ne vem... Res se mi zdi že pusto in rad bi
1378 Vedom |           na misel in komaj sam sem se zavedal." ~Krničar je mešal
1379 Vedom |             ga je bil zaželel in ki se ga zdaj ni zavedal, kakor
1380 Vedom |           ga zdaj ni zavedal, kakor se ni zavedal zraka, ki ga
1381 Vedom |          pol prijetno. In razgreval se je ob tem, žalostil in veselil,
1382 Vedom |       Zbogom, Lucija!" je dejal, ko se je napravljal v uredništvo
1383 Vedom |         bilo več med durmi. Začudil se je in bil bi se vrnil. Toda
1384 Vedom |             Začudil se je in bil bi se vrnil. Toda stopal je kakor
1385 Vedom |        vesele in zadovoljne obraze, se ni razvedril. Pogladil se
1386 Vedom |           se ni razvedril. Pogladil se je z roko po čelu, ali sence
1387 Vedom |            mi ni odzdravila? Vrnila se je v izbo, kakor da bi se
1388 Vedom |           se je v izbo, kakor da bi se ji bilo mudilo..." ~V uredništvu
1389 Vedom |          bolje. Ni jim treba, da bi se obešali sami, -- bolj komodno
1390 Vedom |             tako..." ~In prestrašil se je, ko se je zalotil na
1391 Vedom |             In prestrašil se je, ko se je zalotil na takih mislih.
1392 Vedom |           takih mislih. Norčeval bi se, ali ni se mogel, izprevidel
1393 Vedom |              Norčeval bi se, ali ni se mogel, izprevidel je precej,
1394 Vedom |            izprevidel je precej, da se laže samemu sebi. ~"Če je
1395 Vedom |           počakala med durmi, da bi se ozrl in da bi mi odgovorila?
1396 Vedom |         torej nalašč tako. Zato ker se je naveličala... Pa že prej,
1397 Vedom |             okna v kabinetu, predno se je vrnil. Nikoli ni pozabila
1398 Vedom |          vsaj pol ure prej, zato da se spet razlije po izbi vonj
1399 Vedom |           kaj? Na koga?... Nenadoma se je zdrznil. Kakor da jo
1400 Vedom |             ugledal šele zdaj. Prej se je oblačila drugače, njemu
1401 Vedom |             oblačila drugače, njemu se je oblačila; zdaj se doma
1402 Vedom |          njemu se je oblačila; zdaj se doma ni brigala za toaleto
1403 Vedom |           ali mu ugaja ali ne. Kdaj se je to zgodilo? Kako se je
1404 Vedom |         Kdaj se je to zgodilo? Kako se je zgodilo, da ni opazil
1405 Vedom |            zdaj brž domov! Zaželelo se mu je silno, da bi stal
1406 Vedom |            enim samim pogledom, kaj se je zgodilo ž njo. In tudi
1407 Vedom |         izbo bi rad videl, tudi tam se je bilo pač mnogo izpremenilo,
1408 Vedom |            izpil kozarec vode. Ozrl se je na tovariša in si je
1409 Vedom |            je slišal njegove misli, se je tovariš v tistem trenotku
1410 Vedom |          spreletelo; pozabil je, da se tovariš sploh nikoli ni
1411 Vedom |   ustvarjene... ~Skoro tekel je, ko se je vračal na večer domov.
1412 Vedom |             frizuro? Na prvi pogled se bo videlo, če me je pričakovala..." ~
1413 Vedom |             pričakovala..." ~In bal se je, da bi mu ne spoznala
1414 Vedom |          obrazu. Čutil je, ne da bi se bil pogledal v ogledalo,
1415 Vedom |            je obraz upadel in da so se bile prikazale grde gube. ~
1416 Vedom |              je odgovorila mirno in se je ozrla nanj v ogledalu.  "
1417 Vedom |          Kod si hodila?" ~Zasmejala se je brezskrbno. ~"Kaj bi
1418 Vedom |            bi doma? Izprehajala sem se." ~"Kod?" ~Majhna guba se
1419 Vedom |           se." ~"Kod?" ~Majhna guba se ji je prikazala na čelu,
1420 Vedom |         prikazala na čelu, okrenila se je. ~"Tod in ondod." ~Odpenjala
1421 Vedom |             mimo njega, in ne da bi se ozrla nanj, je stopila v
1422 Vedom |         zaprla duri za sabo. ~Videl se je v ogledalu: lica so mu
1423 Vedom |           osinele kipeče ustnice in se vile; vzdignil bi in butil
1424 Vedom |           ob tla in tenki batist bi se trgal, zasvetila bi se bela
1425 Vedom |           bi se trgal, zasvetila bi se bela poželjiva polt, zasvetila
1426 Vedom |        poželjiva polt, zasvetila bi se in kakor studenci bi pritekli
1427 Vedom |            drobne roke, iztegali bi se tenki prsti... Bij! Bij
1428 Vedom |              Nategnile, povesile so se vesele gube okoli ustnic
1429 Vedom |            in efektno..." In precej se je domislil: ~"Porabim jo
1430 Vedom |           niti na cesto..." ~Lucija se je vrnila v sobo, v lahki,
1431 Vedom |            telesa. ~"Glej, zdaj sem se razpravila. Sedi na divan
1432 Vedom |             preko sobe v kabinet in se je zaklenil. Tudi k večerji
1433 Vedom |         sabo, je pomislil in odprla se mu je na stežaj vsa resnica. ~
1434 Vedom |      kratkem času, ko je mislil, da se je bil rešil v življenje?
1435 Vedom |      najneznatnejšega povoda, da bi se vzdramil. Zdaj se je vzdramil
1436 Vedom |             da bi se vzdramil. Zdaj se je vzdramil in povod niti
1437 Vedom |              Ko bi jim bil enak, bi se ne brigal zanje, bi ne premišljeval
1438 Vedom |             ž njimi isti zrak in bi se ne zavedal, da ga diha,
1439 Vedom |           govoril kakor drugi in bi se ne zavedal svojih besed.
1440 Vedom |          druga nego navadno. Ogibal se je širokih ulic; znanci
1441 Vedom |            Debela, rdeča natakarica se je začudila in začudili
1442 Vedom |             začudila in začudili so se tudi tovariši, ki so pili
1443 Vedom |            rdeče obrvi. ~Krničar pa se ni bil začudil; ozrl se
1444 Vedom |             se ni bil začudil; ozrl se je samo postrani in se je
1445 Vedom |         ozrl se je samo postrani in se je nasmehnil s svojim navadnim,
1446 Vedom |    zaničujočim nasmehom. Tudi Jakob se je nasmehnil, ali gledal
1447 Vedom |        zadregi in si ni upal ozreti se nikomur naravnost v oči. ~"
1448 Vedom |         šaljivim naglasom. In Jakob se je trudil, da bi odgovarjal
1449 Vedom |            biti pošten mrtvec, nego se siliti po nepotrebnem v
1450 Vedom |            tisti pisani kolobar ter se lagati neprenehoma..." ~"
1451 Vedom |        dolžnost in navada!" ~"Pozna se ti, siromak! Pa bi mi bil
1452 Vedom |           ki imam izkušnje! Nevarno se je pečati z vedomcem. Kogar
1453 Vedom |            sam nekako podobno, zato se ni ne čudil, ne vznemirjal.  "
1454 Vedom |         vdano. "Božja kazen. Kdo bi se upiral!" ~"Koliko pa si
1455 Vedom |           osupel v lica. ~"No, da!" se je smejal Krničar. "Saj
1456 Vedom |           tisti zadnji večer, ko si se tako čemerno poslavljal!
1457 Vedom |      jecljal Jakob. V tem hipu šele se je zavedel, da res ni bil
1458 Vedom |      prestrašen je bil. ~Krničar pa se je smejal na glas. ~"Kaj
1459 Vedom |           je priznal Jakob, nato pa se je domislil. ~"Ali pač,
1460 Vedom |           efektno --" ~Krničarju so se zasvetile oči. ~"Novelo?
1461 Vedom |              je odgovarjal Jakob in se je nekoliko začudil. ~Krničar
1462 Vedom |           bil rezek, njegove oči so se svetile. ~"Glavni prizor
1463 Vedom |             je ta prizor?" ~Krničar se je naslonil udobno in je
1464 Vedom |            upal in razoran in da so se mu svetile oči kakor blaznemu
1465 Vedom |           blaznemu človeku. Sklonil se je, težko so sople prsi,
1466 Vedom |        težko so sople prsi, roke so se iztegale in prsti so se
1467 Vedom |             se iztegale in prsti so se krčili, trepetajoči, belega
1468 Vedom |         glej, že je obraz bledel in se je pačil v silni grozi,
1469 Vedom |         pačil v silni grozi, oči so se širile in vsa luč je izginila
1470 Vedom |            ni bilo iz grla, dasi so se odpirale in krivile osinele
1471 Vedom |           okrutno silo. Zakopali so se kremplji v dolge, mehke,
1472 Vedom |             čisto blizu, tako da bi se roka skoro dotaknila zvezd,
1473 Vedom |         ovratniku, pomečkani klobuk se je skoro dotikal obrvi.
1474 Vedom |           Hodila sta tiho, misli so se spajale v misli, brez besed.
1475 Vedom |            izpil vedomec..." ~Jakob se ju je spomnil, mladih duš,
1476 Vedom |             mislim nanju." ~Krničar se je nasmehnil. ~"Kakšno je
1477 Vedom |         poti in blagor jima, da sta se odpočila o pravem času...
1478 Vedom |           prelen in predebel, da bi se mogel čutiti nesrečnega. ~
1479 Vedom |           čutiti nesrečnega. ~Jakob se ni vdal v prvem trenotku.
1480 Vedom |            je spoznal svoje stanje, se je branil, grizel je v vajeti,
1481 Vedom |           grizel je v vajeti, da so se penila usta. ~Sedel je dolgo
1482 Vedom |             zakopane v laseh. Mučil se je, da bi ukrotil misli,
1483 Vedom |            jo je bil začrtal. Že so se misli vdajale, trepetaje
1484 Vedom |             toda glej, vzdignile so se misli kakor jata golobov,
1485 Vedom |          jata golobov, razpršile so se na vse strani. Na čelu,
1486 Vedom |           ali izginilo je, spustilo se je zagrinjalo, samo črne,
1487 Vedom |           črne, nerazločne sence so se še premikale tam zadaj.
1488 Vedom |       premikale tam zadaj. Spustilo se je drugo zagrinjalo in tudi
1489 Vedom |            skrčene, globoke gube so se rezale v čelo... Torej od
1490 Vedom |           mrtve oči, ne pregibljejo se ustnice... Stran, strašila!... ~
1491 Vedom |              strašila!... ~Zasmejal se je. Čemu pač to, čemu jih
1492 Vedom |            Kaj je moja dolžnost, da se ukvarjam ž njimi, da zapravljam
1493 Vedom |    nepotrebnem udobno noč? ~Čemu bi se mučil, da bi stvaril življenje,
1494 Vedom |       grizel je v vajeti in usta so se penila... ~Sedeli so v gostilnici
1495 Vedom |         haveloka ni imel. Vlažno so se svetile oči, ustnice so
1496 Vedom |           vprašal Krničar. Jakob pa se je skoro prestrašil, spreletelo
1497 Vedom |        glasom in kakor strah in srd se je zasvetil v očeh. ~Mihelec
1498 Vedom |        zasvetil v očeh. ~Mihelec pa se je smehljal, ni vedel, kako
1499 Vedom |            tega življenja, kaj ne?" se je nasmehnil Krničar. "Sit
1500 Vedom |            danes?" ~"Izprehajal sem se." ~"Ob tako vročem dnevu?