Chapter

1501 Vedom |             goreča ploha?" ~Mihelec se je čudil zmerom bolj. ~"
1502 Vedom |       Izkušnje, prijatelj!" ~Takrat se je vžgal čuden plamen v
1503 Vedom |  sedemdesetletnemu starcu. ~"Ne boš se izprehajal več!" ~Hotel
1504 Vedom |        Jakob!" je pripovedoval,"kaj se mi je sanjalo nocoj. Bili
1505 Vedom |           dokler ne boš pameten! Če se mi še enkrat zacmeriš, ti
1506 Vedom |             tako vesel, kakor da bi se bilo nekaj zgodilo z menoj.
1507 Vedom |              Skoro vesel je bil, ko se mu je zdelo, da je spoznal
1508 Vedom |             po prstih in prestrašil se je, če je zaškripalo, zašumelo.
1509 Vedom |             bile malo odprte, zdelo se mu je, da se svetijo hudobno
1510 Vedom |          odprte, zdelo se mu je, da se svetijo hudobno zelenosinje
1511 Vedom |           zelenosinje oči... Za hip se je zdrznil, je pomislil,
1512 Vedom |             bilo vse jasno, zavedel se je svoje dolžnosti. ~Narahlo
1513 Vedom |         odgrnil odejo, zasvetile so se bele gole prsi. Sklonil
1514 Vedom |             bele gole prsi. Sklonil se je. ~"Bog se te usmili,
1515 Vedom |          prsi. Sklonil se je. ~"Bog se te usmili, vedomec!..." ~
1516 Sreca |         brez polirja. ~Vesela burja se je bila vzdignila od morja
1517 Sreca |  povihravali nad čelom. ~Tam, glej, se razprostira domovina, lepa
1518 Sreca |           pojejo gozdovi, pojejo in se priklanjajo nalahko, poigrava
1519 Sreca |       priklanjajo nalahko, poigrava se burja s silnimi hrasti,
1520 Sreca |          žitom na polju. Tam, glej, se razprostira ravan, okópana
1521 Sreca |           zlati cvetovi; razlili so se preko široke ceste, žareča
1522 Sreca |             ceste, žareča bela reka se vije preko ravni. Tam, glej,
1523 Sreca |             preko ravni. Tam, glej, se je vzdignilo mahoma, silno,
1524 Sreca |          silno, od vzhoda do zahoda se je vzdignilo, od zemlje
1525 Sreca |            do neba; ob rob ravni so se bile uprle silne roke, vzraslo
1526 Sreca |            močjo!... ~Razmaknile so se mu rame, razprostrl je roke
1527 Sreca |            iz srca, iz grenkih sanj se je bila razlila težka bolezen
1528 Sreca |           po vsem telesu in noge so se mi opotekale. Že koj od
1529 Sreca |     opotekale. Že koj od začetka so se opotekale, ko sem bil komaj
1530 Sreca |             ali nič me ni strah, če se ozrem. Tam od obzorja, kjer
1531 Sreca |     nastopil, pa do mojega podnožja se še poznajo krvavi sledovi
1532 Sreca |            izvirala steza, spuščala se je v doline, vzpenjala se
1533 Sreca |           se je v doline, vzpenjala se je v hribe, grapava, kamenita;
1534 Sreca |         rasle izpod kamnov. ~Širila se je steza, trnjeva meja se
1535 Sreca |           se je steza, trnjeva meja se je razmaknila, široka bela
1536 Sreca |       razmaknila, široka bela cesta se je izlila v ravan... ~Bil
1537 Sreca |           jutra ni še dolgo, ko sem se vzdramil in sem pogledal
1538 Sreca |           in bi zaklenil duri in bi se skril. Legel bi tam na posteljo,
1539 Sreca |             bi bil umrl; plazila bi se leno moja ranjena duša po
1540 Sreca |          Bolan sem bil in prikazala se mi je sreča v nedeljski
1541 Sreca |            kmečki obleki, široko so se smejale prepolne ustnice,
1542 Sreca |        prepolne ustnice, svetila so se prepolna lica in tako prijazno
1543 Sreca |          sreča in zbogom!... ~Višje se je vzdignilo sonce, v jadrnem
1544 Sreca |     vzdignilo sonce, v jadrnem diru se je vozilo preko neba na
1545 Sreca |       vihrale do obzorja. Zasvetilo se je žarno tam nad gozdom;
1546 Sreca |        žarno tam nad gozdom; zaplel se je pramen zlate grive v
1547 Sreca |           veselo trpljenje -- pelje se tam sveti Ilija na burje
1548 Sreca |          setev zamujena!... ~Balkon se stresa v burji, že se je
1549 Sreca |        Balkon se stresa v burji, že se je bila vzdignila na jugu
1550 Sreca |            črna glava, tudi roke so se že prikazale in temni se
1551 Sreca |            se že prikazale in temni se tam doli nebo. Zapni si
1552 Sreca |        Franc!... ~Velika črna glava se je bila vzdignila, prikazale
1553 Sreca |             vzdignila, prikazale so se roke, malo so se uprle in
1554 Sreca |       prikazale so se roke, malo so se uprle in glej, že so se
1555 Sreca |             se uprle in glej, že so se zmotovilile na zemljo tudi
1556 Sreca |            vise na nosu, a na glavi se sveti visok cilinder. Kako
1557 Sreca |            vzdigni meč!... ~Stresel se je, napele so se mu prsi,
1558 Sreca |            Stresel se je, napele so se mu prsi, omahnil je ter
1559 Sreca |             mu prsi, omahnil je ter se naslonil ob ograjo. ~"Franc,
1560 Sreca |           ni mraz?" ~Pogledal je in se je začudil in je sklonil
1561 Sreca |           Barica!" ~Z lenimi koraki se je vrnil v izbo. ~* ~To
1562 Sreca |            je človek nanj in balkon se je stresel, zazibala se
1563 Sreca |             se je stresel, zazibala se je morda tudi hiša v gnilih
1564 Sreca |       valovi glasneje, vzpenjali so se siloma, a niso hoteli dalje
1565 Sreca |        hoteli dalje in motne oči so se vračale počasi, kakor so
1566 Sreca |            vračale počasi, kakor so se vračali valovi... Na onem
1567 Sreca |             valovi... Na onem bregu se je tresel enakomerno visok
1568 Sreca |             fabriški stolp, zamajal se je časih, kadar so se omeglile
1569 Sreca |       zamajal se je časih, kadar so se omeglile oči in se je zamajala
1570 Sreca |         kadar so se omeglile oči in se je zamajala v mogočnem loku
1571 Sreca |         črno kučmo; na drugi strani se je tiščalo skupaj troje
1572 Sreca |      ugledal življenje prezgodaj in se ga ni ustrašil, temveč je
1573 Sreca |             breme na svoje rame ter se napotil. ~"Bolan si, Franc;
1574 Sreca |           zdrav, in prihodnji mesec se napravim na pot! Prihodnji
1575 Sreca |             za roko; njegove oči so se svetile v temnem ognju,
1576 Sreca |          svetile v temnem ognju, ki se ga je bala. ~"Prihodnji
1577 Sreca |            je bilo toliko groze, da se je zdrznil sam. ~"Zakaj
1578 Sreca |             je zdrznil sam. ~"Zakaj se bojiš, Barica? Tesno mi
1579 Sreca |        Barica, jaz moram odtod! Zdi se mi časih, da mi leži na
1580 Sreca |             ves ta črni strop in da se bližajo te črne stene in
1581 Sreca |           zamahnil je nejevoljno in se je vrnil k oknu. ~"Tisto
1582 Sreca |           Zbogom, Barica!" ~Tiho so se zaprle duri... ~Odtod, poizkusiti
1583 Sreca |       Nasproti, v podstrešnem oknu, se je prikazal vesel rdeč obraz,
1584 Sreca |          vesel rdeč obraz, zasmejal se je in je pozdravil. ~"Glej,
1585 Sreca |      Razumel je samo napol, ali ves se je stresel in je odprl hrupoma
1586 Sreca |            vem ničesar, v brlog sem se bil zakopal, življenje se
1587 Sreca |           se bil zakopal, življenje se ne zmeni več zame... In
1588 Sreca |             o Bog -- kaj je res, da se pričenja novo življenje?
1589 Sreca |             nanj, preslab je bil in se je oprl ob posteljo. ~Zdaj
1590 Sreca |            slovenskih umetnikov? Da se je ukvarjalo tam, po samotnih
1591 Sreca |            ne bodo nič opravili! Če se blamirajo vsi skupaj --
1592 Sreca |            od straha tudi menda, ki se ga sam ni zavedal. ~"Hlapec!
1593 Sreca |            ponižnosti, ne sramovala se, da je na svetu? O ponižnost! --
1594 Sreca |           ker je moje, je dobro; če se vam zdi drugače, tem slabše
1595 Sreca |        kritiko in za objektivnostjo se skriva malodušnost, sram
1596 Sreca |          tisto tujo umetnost, ki bi se ji veselo zasmejal, če bi
1597 Sreca |            zamahoval je s pestjo in se je tresel od vzburjenosti. ~"
1598 Sreca |            imel... Zdaj, prijatelj, se pričenja novo življenje;
1599 Sreca |          poklicalo..." ~"Odpravljaš se torej na pot?" ~Debele rdeče
1600 Sreca |                Debele rdeče ustnice se niso več smejale, oči so
1601 Sreca |             še videl!" ~* ~Zmračilo se je, v sobi je bila napravljena
1602 Sreca |        drobna in tudi v njenih očeh se je poznalo, da je bila zadela
1603 Sreca |              Franc?" ~"Res!" ~Ko bi se bil ozrl, bi opazil, da
1604 Sreca |           vlažne njene oči in da so se ustnice zgenile, kakor užaljenemu
1605 Sreca |            na tisto službo." ~Ko bi se bil ozrl zdaj, bi opazil
1606 Sreca |            Francu nasproti in ko bi se Franc ozrl nanjo, bi opazil,
1607 Sreca |              Povečerjal je in tedaj se je zavedel tišine, ki je
1608 Sreca |         videl je tudi obraze in srd se je vzdignil v njegovem srcu.
1609 Sreca |           odgovora, ali šestero oči se je ozrlo nanj. "Ali se nič
1610 Sreca |          oči se je ozrlo nanj. "Ali se nič ne spominjaš, Franc,
1611 Sreca |             dolge bolne noči? Bojiš se, da bi te držala -- ali
1612 Sreca |         zato da bi te držala? Bojiš se, da pogineš v tem brlogu --
1613 Sreca |         pogineš v tem brlogu -- ali se nisi zaupno zatekel k meni,
1614 Sreca |            si zaspal in prvikrat so se ob tisti uri mirno smehljale
1615 Sreca |          očitam ti, Franc, in bojim se tvoje hvaležnosti -- ali
1616 Sreca |             morda tako močan, da bi se vrnil k meni, legel na mehko
1617 Sreca |            s prijaznim pogledom, da se nisi se nikoli ozrl s hvaležnim
1618 Sreca |      prijaznim pogledom, da se nisi se nikoli ozrl s hvaležnim
1619 Sreca |           si, Franc, od onih, ki so se ti bili zapisali v hlapčevsko
1620 Sreca |       zaničevalnim posmehom!" ~Ozrl se je z velikimi očmi, razumel
1621 Sreca |             po stopnicah, ali vrnil se je že pri durih in je zamahnil
1622 Sreca |            Barici v obraz, obrvi so se mu strnile in postal je
1623 Sreca |            lačen, bolan in utrujen, se povrne sam..." ~Prestrašena
1624 Sreca |         povrne sam..." ~Prestrašena se je ozrla nanj. ~"Zanesi
1625 Sreca |             je ozrla nanj. ~"Zanesi se name, Barica!" ~Že je bila
1626 Sreca |                Ne pride morda, boji se morda burje; -- čudni so
1627 Sreca |                 čudni so ljudje, ki se boje viharja..." ~Prijel
1628 Sreca |            boje viharja..." ~Prijel se je za klobuk; veter ga je
1629 Sreca |            na sredo ceste. Opotekel se je in se je ozrl. Ni je
1630 Sreca |            ceste. Opotekel se je in se je ozrl. Ni je bilo strah;
1631 Sreca |        pokrovom, in glej, življenje se je ozrlo name, mlado in
1632 Sreca |           grabila za suknjo, igrala se z njegovo brado, prijemala
1633 Sreca |            je malo na pragu, ali ni se ozrla; čul je njene korake
1634 Sreca |            utihnili so, zamolklo so se zaprle duri. ~"Bog s tabo!
1635 Sreca |            duri. ~"Bog s tabo! Nisi se ozrla, ali hvaležen sem
1636 Sreca |          zakaj mislila si name, ker se nisi ozrla! Slišala si moje
1637 Sreca |      frizuro. Bog s tabo!" ~Mračilo se je, na vse štiri strani
1638 Sreca |             pojdiva skupaj!" ~Ulica se je ožila, zožila se je popolnoma
1639 Sreca |           Ulica se je ožila, zožila se je popolnoma ter se je izlila
1640 Sreca |          zožila se je popolnoma ter se je izlila v gostoljubno
1641 Sreca |        Sedel je Franc Riba in obraz se mu je zelo izpremenil. Usehnila
1642 Sreca |       Deževalo je zunaj, zmočile so se mislim peroti in tako so
1643 Sreca |             tako so legle, poskrile se po čemernih kotih. ~"Jaz
1644 Sreca |             pojdem odtod." ~Začudil se je Martin Šlibar in se je
1645 Sreca |      Začudil se je Martin Šlibar in se je nasmehnil. ~"Kaj bi ne
1646 Sreca |        hodil na tuje umirat."  Zelo se je bil izpremenil Franc
1647 Sreca |        umetniki na Dunaju?" ~Martin se je zamislil. Kakor da bi
1648 Sreca |            je zamislil. Kakor da bi se bila zgenila mrtva prst,
1649 Sreca |         zgenila mrtva prst, dvigala se počasi široka ilovnata plast:
1650 Sreca |           ilovnata plast: prikazala se je koščena roka, prikazale
1651 Sreca |          koščena roka, prikazale so se oči, tope še in plašne.
1652 Sreca |           Tako si mislim jaz: zgane se časih nekaj polzavedno,
1653 Sreca |          neizmerna sončna pokrajina se razprostira pred teboj!
1654 Sreca |           tvoje duše prag in zastro se ti oči -- še sto let morda,
1655 Sreca |             režečo lobanjo. Zgodilo se je čudo: zasijal je plamen
1656 Sreca |           globokih votlin, vzdignil se je glas iz širokih ust: ~"
1657 Sreca |           razpade." ~"Žival! In zdi se ti, da živiš! Poglej mojo
1658 Sreca |        pesnik, Franc!" ~Tudi Francu se je zjasnil obraz, prikazale
1659 Sreca |         zjasnil obraz, prikazale so se rdeče ustnice na golih zobeh
1660 Sreca |               Brez verzov!" ~Martin se je začudil. ~"Nič več literat?" ~"
1661 Sreca |       izkoval svoj meč!" ~Nasmehnil se je Martin; ozrl se je morda
1662 Sreca |        Nasmehnil se je Martin; ozrl se je morda za trenotek po
1663 Sreca |            jo je bil preromal in ki se je že izgubljala v mrak;
1664 Sreca |          nekaj strašnega: vzdignilo se je bilo tam izza kraških
1665 Sreca |         pred njim, nad njim, skoraj se je že nagibala nad Karavanke...
1666 Sreca |             nad Karavanke... Rad bi se poizkusil z njim." ~"Kaj
1667 Sreca |             človek drugače, nego da se oskruni; če umrje, ne more
1668 Sreca |                   Mislil sem, da si se bil že vdal. Saj si že ležal
1669 Sreca |          znamenja življenja in tako se vrača življenje tudi vame.
1670 Sreca |      življenje tudi vame. Zmerom še se oglasi vesel glas sredi
1671 Sreca |          glas sredi tišine, zasveti se zlat žarek na zatemneli
1672 Sreca |            glavo... Tja v leni mrak se izgublja cesta, porojena
1673 Sreca |             bi naprej?... ~* ~Franc se je vračal, vesel je bil
1674 Sreca |             Kakor ogromna črna gora se je vzdignila hiša ob vodi. ~"
1675 Sreca |           črne oči iz teme. Ali tam se je svetilo, tam je bil šel
1676 Sreca |           mimo svetlega okna, vrnil se je in je malo postal in
1677 Sreca |             tja preko onih gora, ki se svetijo v daljavi? Kaj se
1678 Sreca |           se svetijo v daljavi? Kaj se ne ozreš nikoli s hrepenečimi
1679 Sreca |           nevajenimi perotnicami in se vzdigniti ne more! -- O,
1680 Sreca |              jaz bi ljubezni, ki bi se vzdignila preko gora, do
1681 Sreca |          orlovih krilih!... ~Odprlo se je okno, nekdo se je bil
1682 Sreca |            Odprlo se je okno, nekdo se je bil oprl s komolci nanj
1683 Sreca |          Pozdravljena Barica!" ~Kaj se ni zdajle morda zgenilo
1684 Sreca |      razumela -- kakor daljni blisk se je zasvetilo za obzorjem,
1685 Sreca |        plašne peroti v kletki, niso se mogle vzdigniti... ~Okno
1686 Sreca |            mogle vzdigniti... ~Okno se je zaprlo, zatemnelo je
1687 Sreca |          senca je šla mimo... Franc se je napotil v svojo izbo,
1688 Sreca |           če bi govoril s tabo, zdi se mi, da bi te ne bilo več;
1689 Sreca |             bilo več; prestrašil bi se tvojega glasu, tresel bi
1690 Sreca |            tvojega glasu, tresel bi se pred tabo!... ~Omahnil sem,
1691 Sreca |       omahnil sem in reka življenja se je izlila v moje srce. Takrat
1692 Sreca |            zelo naravno, tako kakor se vrti zemlja okoli sonca
1693 Sreca |             bi bila ljubezen, ki bi se izlila v obcestni jarek!
1694 Sreca |             spiš, Franc?" ~Vzdramil se je iz polsna, ozrl se je
1695 Sreca |      Vzdramil se je iz polsna, ozrl se je začuden in zlovoljen. ~"
1696 Sreca |          Franc, in bled!" ~Domislil se je nečesa, prijel jo je
1697 Sreca |      Izpustil je njeno roko; tresla se je pred njim in je klonila
1698 Sreca |             si ti, Helena? ~Zgodilo se je nekaj čudnega z menoj.
1699 Sreca |           kolikor ga je še bilo, pa se je poslovilo od mene ter
1700 Sreca |            je poslovilo od mene ter se odpravilo po stopnicah na
1701 Sreca |            izgrešim... Komaj da sem se zavedal prej svojega življenja,
1702 Sreca |         kloni beli obraz, smehljajo se ustnice nezavedno -- narahlo,
1703 Sreca |         nezavedno -- narahlo, kakor se zganejo na oltarju ustnice
1704 Sreca |         ustnice Matere božje, kadar se ozre nanjo plaho oko...
1705 Sreca |    neprijazen večer. Ni postala, ni se ozrla; zdelo se mu je, da
1706 Sreca |         postala, ni se ozrla; zdelo se mu je, da se njene noge
1707 Sreca |           ozrla; zdelo se mu je, da se njene noge ne dotikajo mokrega
1708 Sreca |        silno pestjo, zakrohotala bi se mu v obraz in zgrudil bi
1709 Sreca |            mu v obraz in zgrudil bi se v blato... Prevelika je
1710 Sreca |           spolzkem tlaku, spotikajo se, opletajo se druga ob drugo.
1711 Sreca |              spotikajo se, opletajo se druga ob drugo. In sapa
1712 Sreca |            življenje, glej, ne ozre se, ne postoji za trenotek,
1713 Sreca |           človek oddahnil, naslonil se malo ob zid... Ni ga mogoče
1714 Sreca |              ni več ulic, v temo so se pogreznila poslopja. Vsenaokoli
1715 Sreca |            poletna noč! Do gležnjev se vdirajo noge v blato, preko
1716 Sreca |           roke krvav‚; izza oblakov se je zasvetilo, zasvetila
1717 Sreca |             je zasvetilo, zasvetila se je kosa nad pokrajino, prsa
1718 Sreca |            kosa nad pokrajino, prsa se ji vzpenjajo naproti... ~
1719 Sreca |           manjši, tišji, spreminjal se je v topo vdanost. Hoditi
1720 Sreca |      preprogi; počitka ni, zgruditi se ni mogoče, dokler ne kane
1721 Sreca |            hiša ob cesti, zasvetilo se je nezagrnjeno okno. Na
1722 Sreca |       človek, kadi iz dolge pipe in se ne gane. Kdo si ti, ki je
1723 Sreca |             v tvojih žilah? Ne ozre se, v neizmernost vodi ravna
1724 Sreca |          ugasnilo okno... Razširila se je pokrajina, vzdignili
1725 Sreca |             pokrajina, vzdignili so se holmi, gore so se vzdignile;
1726 Sreca |      vzdignili so se holmi, gore so se vzdignile; odprlo se je
1727 Sreca |             so se vzdignile; odprlo se je nebo in je zasijalo v
1728 Sreca |           te dvigajo peroti? Razpel se je bil pajčolan, zafrfotal
1729 Sreca |          spomladanska megla... Ozri se, postani!... ~Iztegnile
1730 Sreca |           postani!... ~Iztegnile so se roke, noge so omahnile in
1731 Sreca |         noge so omahnile in zgrudil se je na kolena. V tistem trenotku
1732 Sreca |           ust kaplja krvi, pomešala se je z blatom in omazal si
1733 Sreca |            in omazal si je čelo, ko se je dotaknil tal... ~Tako
1734 Sreca |       razgaljene prsi... In zgrudil se je v težko spanje brez sanj. ~* ~
1735 Sreca |            sanj. ~* ~Ob tistem času se je Jože Gorjanec napravljal
1736 Sreca |        dostojno opravljeno izbo, ki se ji je poznalo na prvi pogled,
1737 Sreca |           debele solze, nabirale so se ob ustnicah in kapale od
1738 Sreca |             glava omahnila, sklonil se je globoko in si je zakril
1739 Sreca |             je zakril obraz. ~Franc se je poslavljal. Mrak je že
1740 Sreca |            je časih na uro, kazalec se ni hotel premakniti. ~"Kaj
1741 Sreca |            zaostaja ta ura?" ~"Kako se ti mudi, Franc! Posedi še
1742 Sreca |             gledala v obraz in glas se ji je tresel. Zdelo se ji
1743 Sreca |         glas se ji je tresel. Zdelo se ji je, da niso bila njegova
1744 Sreca |               in, kaj misliš, da bi se trgali zanje? Ne maram barantati
1745 Sreca |        barantati z židi, poniževati se še morda, molédovati, kakor
1746 Sreca |             ljubila njegove pesmi!" se je spomnila Barica. ~Gorjanec
1747 Sreca |               čas je blizu!" ~Franc se je ozrl, za hip se mu je
1748 Sreca |            Franc se je ozrl, za hip se mu je zazibalo pred očmi,
1749 Sreca |             Tedaj na pot!" ~Noge so se mu tresle, roke so bile
1750 Sreca |           iskal klobuk in suknjo in se je oblačil. ~"No, daj kovčeg
1751 Sreca |               Zbogom... in upam, da se še kdaj vidimo!" ~Gorjanec
1752 Sreca |             na njen obraz, obrvi so se mu namršile in obrnil se
1753 Sreca |            se mu namršile in obrnil se je v stran. ~"Zbogom, Barica,
1754 Sreca |          Zbogom, Barica, tudi midva se še vidiva!" ~Dala mu je
1755 Sreca |             ni bilo glasu. Gorjanec se je ozrl nanjo, grizel si
1756 Sreca |           je skrčil pest. ~Na pragu se je Franc okrenil in se je
1757 Sreca |        pragu se je Franc okrenil in se je vrnil v sobo. ~"Niste
1758 Sreca |           besede zame, Barica?" ~Ni se domislil, da ni mogla izpregovoriti,
1759 Sreca |      Pojdiva, pozno je že!" ~Nagnil se je k njemu in je zašepetal
1760 Sreca |        ljudi! Idiva!" ~Napotila sta se po stopnicah, Gorjanec je
1761 Sreca |             je stopal hitro, mudilo se mu je, slišal je že od daleč
1762 Sreca |            železniških koles, zibal se je že na trdi klopi, naslanjal
1763 Sreca |            na trdi klopi, naslanjal se truden v kot in se zavijal
1764 Sreca |        naslanjal se truden v kot in se zavijal v suknjo. ~Pod stopnicami
1765 Sreca |             suknjo. ~Pod stopnicami se je zdrznil, obadva sta postala. ~"
1766 Sreca |          Barica, lezi v posteljo in se odeni!" je zaklical Gorjanec
1767 Sreca |           neprijazne. ~Zasvetile so se od daleč bleščeče bele luči
1768 Sreca |        Franc je kupoval karto; roka se mu je tresla, da mu je padla
1769 Sreca |             jo je iskal v gneči. Ko se je vrnil, je bil zelo vznemirjen
1770 Sreca |             v oči. ~"Jaz ne vem, če se kdaj vrneš, Franc. Ali če
1771 Sreca |             vrneš, Franc. Ali če bi se ti kdaj zahrepenelo po domu,
1772 Sreca |          zahrepenelo po domu, tedaj se spomni, Franc, da smo te
1773 Sreca |             rad, ali ni mi prav, da se poslavljaš, kakor da bi
1774 Sreca |             poslavljaš, kakor da bi se poslavljal za zmerom. Še
1775 Sreca |            poslavljal za zmerom. Še se vidiva in drugače!" ~Gorjanec
1776 Sreca |        zobmi. ~Pred vhodom na peron se je Franc ozrl in izpreletel
1777 Sreca |        dolgo sivo ruto, iz mraka so se svetile njene velike oči.
1778 Sreca |        ležal oblečen na postelji in se je obrnil k steni. ~"Pusti
1779 Sreca |             kaj humorja, Franc! Ali se nič ne spominjaš: da si
1780 Sreca |           sem jo od doma..."  Franc se je zagrizel z zobmi v vzglavje
1781 Sreca |         lepo, ti pa si šel!" ~Franc se je vzdignil v postelji;
1782 Sreca |            v jarek, iz katerega sem se bil komaj izkopal, dasi
1783 Sreca |            v njem vse najlepše, kar se imel... Tudi jaz sem nameraval
1784 Sreca |             odleglo. Še Bog, da sem se rešil sam. Treba je človeku
1785 Sreca |          način. In kadar pride čas, se poslovi človek prijazno
1786 Sreca |            si vsakdanji kruh, oženi se, vzgaja otroke in umrje
1787 Sreca |            v Gospodu..." ~Francu so se zasvetile oči v čudnem ognju
1788 Sreca |              da naj storim?" ~"Vrni se v domovino, poišči si pošteno
1789 Sreca |              ostavi me!" -- ~"Zgodi se tvoja volja!" ~Na pragu
1790 Sreca |         mladosti, iz domovine. ~Zdi se mi, da nisem tako bolan,
1791 Sreca |            da nisem tako bolan, zdi se mi, da bi lahko še vstal,
1792 Sreca |             lahko še vstal, napotil se po ulicah, kjer so svetle
1793 Sreca |           kruha, glej, za kos kruha se plazim kakor žival, in nebeške
1794 Sreca |      zevajočimi čevlji in vozil sem se na zlatem vozu preko neba,
1795 Sreca |           vzhoda do zahoda! Zavijam se v tenko poletensko suknjo,
1796 Sreca |              Hej, glej, zazibala so se tla, prijetno so se zamajale
1797 Sreca |     zazibala so se tla, prijetno so se zamajale stene! To ni bolezen,
1798 Sreca |             več ne poznaš? Zelo sem se pač izpremenil; samo usmiljenja
1799 Sreca |           vredno tvoje srce!... Nič se mi ne umikajte, vi blagi
1800 Sreca |       Resnično, pijan sem, opletajo se mi noge... Poceni je vino,
1801 Sreca |            moj, sveti Frančišek, ki se mi bližaš od stene tako
1802 Sreca |         zemlje, lijo z neba... Tako se spodobi zame, vernega kristjana,
1803 Sreca |           Kristusu na čast. Vzdigni se!... Glej, lažje je zdaj,
1804 Sreca |              lažje je zdaj, nič več se ne zibljejo tla tudi noge
1805 Sreca |           ne zibljejo tla tudi noge se ne opletajo več in glava
1806 Sreca |             čisto jasna kakor da bi se bilo pravkar breme zvrnilo
1807 Sreca |           videl v obraz. Stisnil bi se tesno v kot, kjer nič svetilke,
1808 Sreca |          tako od daleč. Spomnila bi se name, ker bi bile uprte
1809 Sreca |        žareče oči, in nasmehnila bi se morda... Kako nerodne in
1810 Sreca |             leglo name, kakor da bi se mi bila zavalila na prsi
1811 Sreca |            pod oknom; dvorišče, zdi se mi, da je bilo v prejšnjem
1812 Sreca |             vse je še svetlo, žarko se leskečejo bele električne
1813 Sreca |             morem ubogati, ne morem se vzdigniti. Nekaj ostudnega
1814 Sreca |     ljubezni in usmiljenja. Tako so se spomnili; o vedel sem, da
1815 Sreca |           bijejo kopita ob tlak. Že se glase koraki po stopnicah,
1816 Sreca |           bolj so razločni, bližajo se... Vstani zdaj, idi jim
1817 Sreca |       naproti. ~"Naprej!" ~Odpirajo se duri. Prva je na pragu Barica,
1818 Sreca |          velik bel zavoj. ~"Ne srdi se, Franc, da prihajamo; ali
1819 Sreca |            ji sega do nog; na pragu se smehlja Gorjanec; velike
1820 Sreca |             nosi pod pazduho. ~"Ali se nas nisi nadejal, kaj? Pa
1821 Sreca |          stran! Pri nas ostaneš, da se ogreješ in si odpočiješ. ~
1822 Sreca |             potem na voz!"... ~Kako se je razlila prijetna toplota
1823 Sreca |            po trdih tleh... Zavijmo se, stisnimo se tesno drug
1824 Sreca |                Zavijmo se, stisnimo se tesno drug k drugemu, čisto
1825 Sreca |             k drugemu, čisto k meni se stisni, Barica!... Poženi,
1826 Sreca |         urneje od belih oblakov, ki se vozijo po nebu... Poženi,
1827 Sreca |         lepim belim nebom... Stisni se k meni, Barica!... ~* ~Začul
1828 Sreca |       svetega dne! Spal bi morda in se prispal v večnost! Vzdrami
1829 Sreca |          prispal v večnost! Vzdrami se, prijatelj, preveč prijazna
1830 Sreca |             Vzdignil je glavo, ozrl se je po izbi z motnim očesom. ~"
1831 Sreca |               No, glej, glej, polil se boš... daj meni čašo, siromak!" ~
1832 Sreca |           čašo, siromak!" ~Sklanjal se je nad njim Piškurjev ozki,
1833 Sreca |         velike hvale vredna. Opiral se je s komolcem ob posteljnjak
1834 Sreca |         igral vlogo zdravnika in da se je čutil imenitnega. ~Franc
1835 Sreca |          jih bo napravil... Zdaj pa se ozri naravnost proti mizi!
1836 Sreca |             Ko je slišal svoje ime, se je ozrl postrani in je vtaknil
1837 Sreca |             obupan in klavrn, kakor se spodobi to vsakemu slovenskemu
1838 Sreca |         takih okoliščinah vstal ter se napotil s silnimi koraki
1839 Sreca |            so bile misli. ~Nenadoma se je oglasil izza mize Jerina
1840 Sreca |         gnalo od doma?" ~Svetlikalo se je nekaj od daleč -- velika
1841 Sreca |             umirala za goro, topila se v mogočnih sencah. Piškur
1842 Sreca |             mogočnih sencah. Piškur se je nasmehal. ~"Ni prišel
1843 Sreca |         svojo nalogo..." ~Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo
1844 Sreca |        veliko grenkosti. Zableščalo se je bilo tudi njemu in videl
1845 Sreca |             umirala za goro, topila se v mogočnih sencah. ~* ~"
1846 Sreca |          veselje, da me objameš ter se razjokaš nad menoj. Povrnem
1847 Sreca |         razjokaš nad menoj. Povrnem se s skesanim srcem, z lepo
1848 Sreca |       življenja poln, ne zgodilo bi se bilo z mano drugače, le
1849 Sreca |               Ne bom ti pisal, kako se mi je godilo; kmalu pridem
1850 Sreca |          Rad pa bi ti povedal, kako se je izpreobrnilo moje srce. ~
1851 Sreca |           zadnjič nekdo, počemu sem se bil napotil z doma. Nisem
1852 Sreca |          ali tako mi je bilo, da bi se zasmejal in razjokal...
1853 Sreca |           srcu: 'Odrešitelj, odreši se sam!' Zdaj storim po tvojih
1854 Sreca |         pogledajo oči jasno. Zgroze se v prvem hipu in srce omahne --
1855 Sreca |            sveči... ~Pripraviti sem se hotel pošteno za svoj veliki
1856 Sreca |             prav mogel, ne lotil bi se več ničesar. Za vsakdanji
1857 Sreca |           mi jaha na tilniku? Zazdi se mi časih prav na tihem,
1858 Sreca |            pisal; tako pismo, da bi se danes jokal od smeha, če
1859 Sreca |         danes jokal od smeha, če bi se spominjal nanje po vrsti,
1860 Sreca |            trudni kadaver. Zato sem se domislil imenitne stvari
1861 Sreca |          zrelejši; iz žalostnih dni se je bil porodil lep in čist
1862 Sreca |           nam je bral te pesmi! Zdi se mi, kakor da bi gledal iz
1863 Sreca |            je imel še vesele oči in se je smejal na glas; nihče
1864 Sreca |            je smejal na glas; nihče se ni znal smejati kakor on!" ~
1865 Sreca |         kakor on!" ~Gorjančev obraz se je nenadoma zresnil in skoraj
1866 Sreca |              Potrpi, Barica, smejal se bo še kakor takrat! Ni vse
1867 Sreca |              ni še tako bolan! Vrne se v domovino in ozdravi --
1868 Sreca |             nelep nasmeh. ~Gorjanec se je sunkoma okrenil, vztrepetal
1869 Sreca |           pogledal v oči. Takrat so se srečali njuni pogledi in
1870 Sreca |              Lump! Živina!" ~Udaril se je s pestjo po čelu; neki
1871 Sreca |         videla v svojem srcu. ~Zdel se ji je večji, nego je bil
1872 Sreca |           Pozdravljeni!" ~Nasmehnil se je in napravilo se mu je
1873 Sreca |        Nasmehnil se je in napravilo se mu je ob ustnicah dvoje
1874 Sreca |           stopila predenj Barica in se mu je ozrla v lice z jasnimi
1875 Sreca |       Pozdravljen, Franc!" ~Sklonil se je k nji in ji je položil
1876 Sreca |              Barica!" ~Tako globoko se je sklonil k nji, da je
1877 Sreca |          njenih oči in zasolzile so se. ~"Zakaj nisi prej nikoli
1878 Sreca |           Franca zabolelo. In Franc se je nasmehnil; gledal je
1879 Sreca |           prevelikega strahu. ~"Nič se me ne boj, prijatelj; tako
1880 Sreca |            kesanja in od žalosti so se mu orosile oči. ~"Oprosti
1881 Sreca |           stojim pred tabo!" ~Franc se je ozrl z dolgim pogledom
1882 Sreca |       dolgim pogledom po izbi, ozrl se je po ljudeh in velika grenkost
1883 Sreca |           ljudeh in velika grenkost se je vzdigala iz srca; hipno
1884 Sreca |             tope in prazne, noge so se mu tresle. ~"Teta, pripravite
1885 Sreca |             mi posteljo!" ~Ozrli so se prestrašeni nanj. Franc
1886 Sreca |             prestrašeni nanj. Franc se je okrenil in je odšel počasi
1887 Sreca |          lepo zavit rokopis. Tresel se je od sramu in od srda,
1888 Sreca |           in od srda, jecljal je in se oziral z nestalnim pogledom
1889 Sreca |             govorim? Kar okrenil bi se in bi šel brez slovesa..." ~
1890 Sreca |         brez slovesa..." ~Pred njim se je smehljal rdeč, postaren,
1891 Sreca |         idealist in zapravljivec bi se ukvarjal z moderno literaturo.
1892 Sreca |          literaturo. Nesreča je, da se zanimajo za to literaturo
1893 Sreca |         Izdajalca domovine -- potem se pomeniva... Resnično mi
1894 Sreca |        pričakovanje v očeh. Kako bi se pač vrnil, kam bi se ozrl? ~"
1895 Sreca |             bi se pač vrnil, kam bi se ozrl? ~"In kljub vsemu --
1896 Sreca |          vsemu -- jaz mislim, da bi se moje pesmi izplačale. Velik
1897 Sreca |           prihodnje leto..." ~Franc se je poslovil. Odprl je vrata
1898 Sreca |           je vrata tako nerodno, da se je spotaknil na pragu in
1899 Sreca |            tla. Pobiral ga je in ko se je sklonil, se mu je zazibalo
1900 Sreca |             je in ko se je sklonil, se mu je zazibalo pred očmi. ~"
1901 Sreca |         sramote vredno..." ~Mračilo se je že zunaj, že so gorele
1902 Sreca |            Tam spodaj... tam spodaj se nič ne pritožujejo nad slabo
1903 Sreca |      svetlejše in živejše. Nenadoma se je zdrznil, postal je in
1904 Sreca |              Šla je mimo, smehljala se je in je govorila in se
1905 Sreca |             se je in je govorila in se ni ozrla. ~Ko sta govorila
1906 Sreca |        vzdignil Franc Riba glavo in se je zasmejal na glas, tako
1907 Sreca |         prišel slučajno iz veže ter se ozrl po ulici. In smejal
1908 Sreca |            ozrl po ulici. In smejal se je ves čas, ko je meril
1909 Sreca |         polmrtvo truplo kako počasi se ruši ta brezoblična, brezkoristna
1910 Sreca |          dunajsko razstavo! Razbilo se je vse..." ~Franc je bil
1911 Sreca |           umirajočega obraza, da bi se napravljalo umirajoče truplo
1912 Sreca |             upanje v srcu! ~Zgodilo se je tiste dni poslednjikrat,
1913 Sreca |            in mrtva, dolge sence so se plazile preko nje, mrak
1914 Sreca |           počasi temnelo obzorje in se je bližalo, zmerom manjša
1915 Sreca |          ležala mrtva in trudna, ni se branila... Zdaj pridi, vitez,
1916 Sreca |           Riba, stopi dol! ~Zgenilo se je na obzorju, prikazala
1917 Sreca |            je na obzorju, prikazala se je visoka senca, od neba
1918 Sreca |       suknji! In stopil je, sklonil se je, posegel je, kakor da
1919 Sreca |        zemljo je legla noč... Franc se je nasmehnil topo; tako
1920 Sreca |            bi pljunil dol, poslovil se z odurno psovko... Viharja
1921 Sreca |             razen nje. Čudno upanje se je zgenilo v srcu, vzdignil
1922 Sreca |            zgenilo v srcu, vzdignil se je čuden spomin. ~"Če ozdravim,
1923 Pozdr |       Trojice na holmu... ~Nagibalo se je na večer. Skozi tisto
1924 Pozdr |      pisanih ženskih oblekah... tam se je bilo zalesketalo zlato
1925 Pozdr |          pala svetloba, potopil sem se bil v gnečo, objeli so me
1926 Pozdr |            od daleč... In hipoma so se spet odprle moje oči in
1927 Pozdr |           ni bilo tiste roke, ki bi se bila dotaknila strune v
1928 Pozdr |         Košček lesa, trhla veja, ki se je bila odlomila tam daleč
1929 Pozdr |           in plava bogve kam. Potok se igra ž njo, vzdigajo jo
1930 Pozdr |           spominu. "Nekad bilo, sad se spominjalo." In zazdelo
1931 Pozdr |             spominjalo." In zazdelo se mi je, da je nikoli ni bilo,
1932 Pozdr |           tuje obraze... ~Odprla so se velika vrata in lepo mesto
1933 Pozdr |          velika vrata in lepo mesto se je odprlo, kjer je bilo
1934 Pozdr |         našminkanim veselim obrazom se je bila zasmejala naturi
1935 Pozdr |           ohlapni podbradek ter sem se zamislil. ~Izbica je bila
1936 Pozdr |     trenotek -- in o, moje sanje so se mi bile vsesale s trdimi,
1937 Pozdr |            rdeča kaplja... Ozrl sem se z modrim očesom tja dol,
1938 Pozdr |           nanjo, kadar spiš sama in se vzbudiš nenadoma, ker te
1939 Pozdr |  Latermanovih kostanjev... Ozrl sem se in sem ugledal zakajeno
1940 Pozdr |          one druge domovine, ki sem se spominjal nanjo v nerazločnih
1941 Pozdr |          sanjah... ~O Dorilis, kako se je izpremenil tvoj obraz! --
1942 Pozdr |             zadnjič na cesti. Če bi se mi utelesila domovina, bi
1943 Pozdr |      hlapčevski obenem... ~Tudi ona se je vzradostila, zažarela
1944 Pozdr |            okoli vratú... Zasmejala se je zvonko, zažvrgolela je
1945 Pozdr |            kletvico... in zasmejala se je in je ponovila kletvico;
1946 Pozdr |        cesti in zelo naravno je, da se oškropi do vratu in do srca... ~
1947 Pozdr |        besedah, v očeh, na licih so se poznali ostudni poljubi,
1948 Pozdr |           debelih, pijanih, penečih se ustnic. Težko mi je bilo,
1949 Pozdr |          razposajeni, predrzni glas se je spajal s tem tujim šumom,
1950 Pozdr |       pijanemu razbojniku, -- da bi se razjokal najprej in potem
1951 Pozdr |             vsaj v smehljaju, kadar se nasmeješ tiho in prijazno,
1952 Pozdr |          siromašna tvoja culica, da se je izpraznila tako hitro?...
1953 Pozdr |             tako hitro?... Potolaži se, Dorilis, tudi meni ni ostalo
1954 Pozdr |         veselo šumi potok in veselo se igrajo odkrhle veje na razposajenih
1955 Pozdr |           po svoji poti... ~Smejala se je devica in je vzdigala
1956 Pozdr |           kozarec... Ali takrat sem se sklonil, moje oči so se
1957 Pozdr |             se sklonil, moje oči so se razširile od začudenja in
1958 Pozdr |       začudenja in radosti, od srca se mi je razlila sladka toplota
1959 Pozdr |            vsem telesu... Igral sem se z njeno bluzo na prsih in
1960 Pozdr |             koži, pod njenim vratom se je mahoma zasvetilo -- na
1961 Pozdr |        Božje na Brezju...  Tudi ona se je sklonila in je utihnila
1962 Pozdr |          bile vlažne in plahe in so se umaknile mojim... ~Vse tuje
1963 Poet  |          dan je bil lep. Toliko, da se je bilo vzdignilo izza holma,
1964 Poet  |            belemu nebu. Izza drevja se je zasvetila časih hiša
1965 Poet  |         žvižgal -- in glej, ob oknu se je prikazal človek, nasmehnil
1966 Poet  |          prikazal človek, nasmehnil se je in prijetno mu je bilo
1967 Poet  |          Jutro je bilo; iz jutra pa se je vzdignil velik, svetel
1968 Poet  |              da je sonce že visoko, se je spomnil nenadoma, da
1969 Poet  |              ko je ugledal sonce in se domislil ceste, pa se je
1970 Poet  |            in se domislil ceste, pa se je vznemirilo njegovo srce:
1971 Poet  |           in ne pisanega polja. Pot se je ožila in se je vzpenjala
1972 Poet  |           polja. Pot se je ožila in se je vzpenjala v klanec, polagoma
1973 Poet  |        klanec, polagoma šele, da bi se ne utrudil prekmalu, da
1974 Poet  |             utrudil prekmalu, da bi se ne prestrašil prezgodaj,
1975 Poet  |         prestrašil prezgodaj, vrnil se morda; na vzhodu je sivelo
1976 Poet  |        nazaj, ko je dan že velik in se oblači na vzhodu? Tako je
1977 Poet  |            bil še in šibek, ali ker se je vzpenjal klanec zmerom
1978 Poet  |       oblaki; od obzorja do obzorja se je širila, vzdigala silna
1979 Poet  |           Ni poznal cilja in vendar se mu je mudilo, oziral se
1980 Poet  |             se mu je mudilo, oziral se je proti nebu in je stopal
1981 Poet  |            videl še nikoli. Zgodilo se je časih, da se je iztegnila
1982 Poet  |             Zgodilo se je časih, da se je iztegnila dolga robida
1983 Poet  |           je še bilo, prestrašil bi se morda prehudó. Bilo mu je
1984 Poet  |             je neprijetno; toda ker se je oziral proti nebu, ni
1985 Poet  |          pot in kriv je bil sam, če se je prikazala kaplja krvi
1986 Poet  |            je tonila v senco. Zdelo se je popotniku, da hodijo
1987 Poet  |          nevidni ljudje; poznali so se v prahu, v blatu sledovi
1988 Poet  |           sledovi korakov in ravnal se je natanko po njih. Tisti
1989 Poet  |         rezale robide v obraz in da se je spotikal ob grapah in
1990 Poet  |             pot je bila ukaz. Čudil se je samo, da je ugledal časih
1991 Poet  |            In kadar je prišel mimo, se je odprlo okno, ozrl se
1992 Poet  |             se je odprlo okno, ozrl se je človek proti nebu, ozrl
1993 Poet  |             človek proti nebu, ozrl se je na klanec, na samotnega
1994 Poet  |           na samotnega popotnika in se je nasmehnil... Misel je
1995 Poet  |           je bilo vse sivo, znočilo se je nenadoma, brez večerne
1996 Poet  |           natanko v tistem trenotku se je znočilo, ko je začutil
1997 Poet  |             In je mislil, spominjal se je mukoma: Ali ni sijalo
1998 Poet  |             sijalo sonce nekoč, ali se niso razprostirali zeleni
1999 Poet  |            in gladka? Mislil je, pa se ni mogel domisliti natanko.
2000 Poet  |        jutra do noči. ~Zasvetila so se okna ob poti, prijazna svetla