| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] uživam 2 uživanju 1 uživaš 1 v 1008 vabi 1 vabijo 1 vabila 1 | Frequency [« »] 4448 je 2451 in 2012 se 1008 v 863 so 776 na 708 da | Ivan Cankar Mimo življenja IntraText - Concordances v |
Chapter
1 MimoZ | ljudem. ~Čisto sam sem bil v krčmi, v veliki, temni izbi. 2 MimoZ | Čisto sam sem bil v krčmi, v veliki, temni izbi. Kakor 3 MimoZ | ljudi, ki so se sprehajali v soncu; opazil sem časih 4 MimoZ | se je lesketalo tam zunaj v soncu, mi je bilo tuje; 5 MimoZ | gledal hladán in miren -- v tisto sonce, ki je sijalo 6 MimoZ | zanimalo, kar se gnete tam v svetli izložbi? Prijetno 7 MimoZ | je spet vžgal in je gorel v široko odprtih, temno obrobljenih 8 MimoZ | ne smejó rdeče ustnice -- v trudnem ihtenju trepečejo; 9 MimoZ | iščoč, proseč, očitajoč; in v šminko na licih kopljejo 10 MimoZ | bila ena sama karikatura v komediji, ki sem jo gledal 11 MimoZ | svetloba, svetili so se v nji obrazi kakor s potom 12 MimoZ | sem elegantnega človeka v sivi ogrinjači, belo rožo 13 MimoZ | sivi ogrinjači, belo rožo v gumbnici. Hodil je prej 14 MimoZ | sključen, kakor je bilo takrat v modi, smehljal se je koketno 15 MimoZ | gledajo motno. umirajoče v poslednjem nelepem žarku 16 MimoZ | vzdignila, utonila kakor v vodi... ~Nič se ni poznalo 17 MimoZ | vodi... ~Nič se ni poznalo v gneči, da je utonil -- kakor 18 MimoZ | napotil, mladenič? Tam beži, v črni množici sam, svoboden 19 MimoZ | bil tudi moj obraz takrat, v tistem nezavednem življenju, 20 MimoZ | se bleščale tudi moje oči v tako žarkem ognju... Kam 21 MimoZ | Naj bi se ne bil rinil v gnečo... Že je raztrgana, 22 MimoZ | legli na čelo, preko oči, v dolgih svetlih grivah in 23 MimoZ | zmoti človek, ki se vozi po v‚liki cesti: -- mirno stoji 24 MimoZ | brevir -- vse hiti mimo v pisanih podobah, radost 25 MimoZ | jih, koprneče popotnike, v kolobar začarane, kako so 26 MimoZ | pot na čelu, krvave solze v očeh in smeh, o čudež, smeh 27 MimoZ | kolobar je začrtan, zarisan v zemljo tako ozko, da omahuje, 28 MimoZ | kretnji... Velik, suh človek v črni salonski suknji, z 29 MimoZ | kakor si ga je bil izmislil v svoji blaznosti... ~Ali 30 MimoZ | hitro, že smo bili zunaj na v‚liki cesti; fant je dremal... 31 MimoZ | so padali nekateri celo v globoki jarek. Zdi se mi, 32 MimoZ | mi, da je bilo mesto že v daljni daljavi, že v noči; 33 MimoZ | že v daljni daljavi, že v noči; samotna pokrajina 34 MimoZ | cerkvami, ki so se svetile v čudno rdečem plamenu, kakor 35 MimoZ | videl sem jo že nekoč, v daljni preteklosti, in takrat 36 MimoZ | Spredaj je hodil človek v duhovskem ornatu, v rokah 37 MimoZ | človek v duhovskem ornatu, v rokah velik križ; on edini 38 MimoZ | ali pa se je počutil dobro v svojem ozkem kolobarju. 39 MimoZ | so mi tujci ob tej uri... V daljavo nikdar dosegljivo 40 MimoZ | kolena, nič več ni upanja v tvojih očeh, čas je blizu, 41 MimoZ | tovariš od rojstva! Tudi v mojem srcu ni več upanja, 42 MimoZ | sočutja, ne strahu, ko gledam v ogledalu tvoj spačeni obraz. 43 BrezD | zaprašenih mestnih vrtovih -- v žarkem soncu, v sivem dimu 44 BrezD | vrtovih -- v žarkem soncu, v sivem dimu venečih, umirajočih --, 45 BrezD | golim zidovjem obzidanih, v vročo senco na trotoarju 46 BrezD | prijatelj in mi ni pogledal v obraz. "Zdajle še ne morem; 47 BrezD | jo videl, kako se blešči v daljavi, tako svetla, vsa 48 BrezD | popotnik, ženin, hrepeneč v tujini. Glas se mu je tresel, 49 BrezD | pokrajine, zlata polja, valujoča v toplem vetru... bele cerkve 50 BrezD | stisnilo mi srce kakor v čudnem strahu... ~Takrat 51 BrezD | njegova je bila šibka, plaha, v vetru omahujoča. Moč brez 52 BrezD | ljudem lepoto, ki je bila v njegovem srcu. Niti o svoji 53 BrezD | deveti deželi; da bi govoril v jeziku, ki ga sam ni razumel, 54 BrezD | zatrepetala je lepota ki je bila v njegovem srcu in ki si ni 55 BrezD | se je z nemirnim pogledom v stran in je zardel. ~"Ne 56 BrezD | ustnicah sem mu videl in v očeh in slišal sem iz glasu 57 BrezD | njegovega, kako je glodalo v njem globoko domotožje, 58 BrezD | polno. Toda nič več ni bilo v njegovem glasu tistega tihega, 59 BrezD | porojenega; nič več ni bilo vere v njegovih očeh. ~In spoznal 60 BrezD | nikomur nisem pogledal v obraz... Žal mi je bilo 61 BrezD | Toliko trpljenja je bilo v njegovem pripovedovanju, 62 BrezD | ni se smel. Če bi stopil v kup‚, bi ga potegnilo za 63 BrezD | Zasenči si okó, glej od daleč v obljubljeno deželo, umiraj 64 BrezD | obljubljeno deželo, umiraj v koprnenju!... Ne dalje -- 65 BrezD | doma nikjer, zakaj ni ga v tvojem srcu... ~In koprnenje 66 BrezD | znamenja bolečine in stokal je v sanjah. ~******* ~ ~ 67 OPresc| O PREŠCAH~V teh časih neutešenega in 68 OPresc| streh in na polje, čez goro v daljavo. Oblekel sem se 69 OPresc| Oblekel sem se hitro, popil v naglici kavo in nato sem 70 OPresc| Poiskal sem veliko vrečo, v kakršnih nosijo krompir, 71 OPresc| preko rame, vzel palico v roko ter se napotil. ~Deset 72 OPresc| slab, bel in nežen je bil v obraz in gledal je srepo 73 OPresc| mrtev, ali pa se je izgubil v svetu, ki je tako prostran. 74 OPresc| bila že vas in še dalje v dolini so se svetile bele 75 OPresc| ne pojdemo po préšce ne v vas, ne v trg. Tolpe otrok 76 OPresc| pojdemo po préšce ne v vas, ne v trg. Tolpe otrok so lazile 77 OPresc| je pot nekoliko navzdol v tiho dolino, kjer so ležale 78 OPresc| Razgovarjali smo se prej, ali v tem trenotku, ko je vzrastel 79 OPresc| drugačni. Zgenilo se je v meni nejasno in boječe, 80 OPresc| tam, ker je bila skrita v drevju; samo mala, žalostna 81 OPresc| Ozrli smo se, stopili smo v prvo vežo. Prav za durmi 82 OPresc| tiščali k zidu; temno je bilo v veži, dišalo je po sveže 83 OPresc| urni ženski koraki globoko v veži, v temi, zaškripalo 84 OPresc| ženski koraki globoko v veži, v temi, zaškripalo je nekaj 85 OPresc| se je vrnila. Posedli smo v veži na tla, prešteli hruške 86 OPresc| razdelili, spravili vse skupaj v vreče ter se napotili dalje. ~ 87 OPresc| kakor da bi imeli mrliča v vsaki hiši. Nekje ob vrtu 88 OPresc| smo se in smo se napravili v drugo vežo. ~Ko smo molili, 89 OPresc| se vdirale preko gležnjev v blato. ~Obredli smo vso 90 OPresc| po dva krajcarja in tudi v malhah je bilo že nekaj. 91 OPresc| poti, se je že izgubila vas v drevju; nobenega glasu ni 92 OPresc| živino na vodo. Spodaj, v čudnem, neprijaznem zatišju, 93 OPresc| vode. Pot je vodila mimo v dolgo in ozko dolino, nečkàm 94 OPresc| Dobro se nam je godilo v tisti dolini. Ljudje so 95 OPresc| in malhe so se polnile. V neki prostorni veži smo 96 OPresc| utrujeni in leni in zmerom v isti smeri, proti severu. 97 OPresc| odgovorila. Kaj se je godilo v meni ob tistem času, Bog 98 OPresc| zmenili zanjo. ~Zašli smo bili v čudno pokrajino, tako neizmerno 99 OPresc| vprašala Hanca. Potna je bila v obraz in ustnice so se držale 100 OPresc| sebe. Gledali smo -- tam v daljavi, visoko, zraven 101 OPresc| Kaj jabolka! Imeli smo jih v malhah dovolj. Ali bilo 102 OPresc| nič ne videle. Šla sta oba v boljšo deželo, kjer so hiše 103 OPresc| holmu se je vila bela pot v lepih ovinkih mimo lepega 104 OPresc| nam zdaj hudobno mežikala v hudoben pozdrav. Blizu smo 105 OPresc| srce. ~"No, pojdimo tja, v božjem imenu!" se je počasi 106 OPresc| koruzen hlebec je padel v blato; sredi bega se je 107 OPresc| upali pogledati drug drugemu v oči, tudi govorili nismo 108 OPresc| videl, da sedi Hanca zadaj v blatu. Sedela je in je gledala 109 OPresc| ne. Nekaj drugega je bilo v nas in z bolestjo čutim, 110 OPresc| bolestjo čutim, kaj je bilo... ~V širokem ovinku se je spustila 111 OPresc| ovinku se je spustila pot v dolino in je zavila potem 112 OPresc| rekla Hanca zadaj. Tudi v meni se je zgenilo takrat -- 113 OPresc| holma, ki je tam daleč kakor v megli, in mimo holma drži 114 OPresc| megli, in mimo holma drži v‚lika cesta. Po veliki cesti 115 OPresc| in da smo bili zabredli v večnost, kjer ni ne glasu 116 OPresc| tisti holm, ki je dremal v megli, pač ni bil holm ob 117 OPresc| megli, pač ni bil holm ob v‚liki cesti. Upanje, ki je 118 OPresc| to je bil holm... In tudi v‚like ceste ni bilo nikjer. ~ 119 OPresc| Tja smo šli in smo sedli v mokro travo. ~Globoka, trudna 120 OPresc| trudna malodušnost je bila v nas. Nič nismo govorili, 121 OPresc| nismo se ozrli drug drugemu v obraz, da bi ne zajokali. 122 OPresc| je zadela malho na ramo. ~V tistem trenotku je bila 123 OPresc| ga. Deževalo je močneje v tenkih, ravnih curkih. Luže 124 OPresc| izpregovoril Tone in je gledal v tla. ~Hanca je skoro zakričala: ~" 125 OPresc| sem videl tisto misel tudi v Lojzetovih očeh in čutil 126 OPresc| se je bila vzbudila tudi v meni samem... ~Zabobnelo 127 OPresc| izpregovoril in gledali smo v tla. Kmalu nato se je prikazala 128 OPresc| sem zapazil, da smo hodili v drugačnem redu: Hanca je 129 OPresc| rokama... ~Tako bi pač hodila v večnost, Hanca... ~Tedaj 130 OPresc| postali; Lojze je gledal v stran, ustnice so se mu 131 OPresc| zadnjič sem videl žensko v obnošeni in zakrpani obleki; 132 OPresc| obraza so gledale mirne oči; v naročju je imela dojenca, 133 OPresc| postala, gledala je nekam v daljavo... Mislil sem, da 134 OPresc| prijetna misel, da bi legel v blato, v lužo ter si odpočil. 135 OPresc| misel, da bi legel v blato, v lužo ter si odpočil. In 136 OPresc| jarkom in strah je rasel v nas, dvigal se je v grlo, 137 OPresc| rasel v nas, dvigal se je v grlo, kakor da bi nas grabilo 138 OPresc| bilo mogoče, da smo hodili v kolobarju... ~Kamor so pogledale 139 OPresc| življenje. Mi pa smo hodili v kolobarju in konca ni bilo... ~ 140 OPresc| se je razširila nenadoma v razvožen, blaten kolovoz. " 141 OPresc| je široka bela cesta in v tistem trenotku se je zasvetilo 142 OPresc| od zemlje do neba. In tam v daljavi se je bleščalo kakor 143 OPresc| mestu, ki se je svetilo v mavrici. Mavrica pa je ugasovala, 144 OPresc| umirajočemu. Lojze je hotel sesti v travo ob poti, da bi si 145 OPresc| dogodek, ki se ga spominjam v teh časih neutešenega in 146 VTemi | V TEMI~Mračilo se je. Bilo 147 VTemi | bila odprta in prašilo je v sobo. ~Soba pa je bila majhna 148 VTemi | ogledalo, ki je viselo med okni v nekdaj pozlačenem okviru, 149 VTemi | podoba Matere božje z Jezusom v naročju. Troje otrok je 150 VTemi | naročju. Troje otrok je bilo v sobi. Ana, dvanajstletno 151 VTemi | Oblaki so se vzdigali višje, v sobo je legel mrak. Ana 152 VTemi | so tisti večeri, ko leži v izbi prezgodnji mrak in 153 VTemi | je s komolci na mizo in v tistem hipu je bil njegov 154 VTemi | je vzdignila, da bi šla v kuhinjo in iskala po omari. ~ 155 VTemi | omari. ~Zabobnelo je nekje v daljni daljavi; že so plezali 156 VTemi | več. ~Tončka je zajokala v kuhinji. ~"Kaj ni nič kruha, 157 VTemi | bil nič več vesel, tudi v njenih očeh se je prikazala 158 VTemi | žalostni so večeri, ko leži v izbi prezgodnji mrak in 159 VTemi | sklonila, so ji vihrali lasje v vetru. Gledala je po ulici 160 VTemi | Ana; temà je!" ~Ana je šla v kuhinjo po svetilko; ali 161 VTemi | bile zunaj in so segale v izbo, niso hotele izginiti. 162 VTemi | kolobar je bil na mizi, ali v izbi je bilo vse temnó in 163 VTemi | pazduho. ~Pomislila je Ana in v prsih jo je zabolelo; spreletelo 164 VTemi | lesene; ležale so mirno v naročju, naslanjale so se 165 VTemi | debele kaplje so padale v prah. ~"Poglej, Ana, še 166 VTemi | še ti, če ni več kruha v omari!" ~"Nič več ga ni." ~" 167 VTemi | ki se je plazila polagoma v srce in je rasla zmerom 168 VTemi | in tudi Ana je pogledala v izbo samo časih in se je 169 VTemi | prag. In kadar je pogledala v izbo, je hodila mati molče, 170 VTemi | je plamen. Vsi so strmeli v ta plamen, ki je pojemal 171 VTemi | Ana je privila, odvila, in v tistem hipu je bila tem... 172 VTemi | izpregovoril, se je oglasila v odgovor ura v sosednjem 173 VTemi | je oglasila v odgovor ura v sosednjem stanovanju; zid 174 VTemi | ubite udarce, ki so rezali v tišino kakor s skrhanim 175 VTemi | tiho. ~Bojazen je utripala v srcih in iz bojazni so se 176 VTemi | belem dnevu in ki čakajo tam v sencah. Vesele so morda 177 VTemi | frfot prijetno kakor metulj v soncu, in tudi ni glasno, 178 VTemi | težko mislijo, živ človek v rakvi. ~Pride morda mati, 179 VTemi | obložena, z veselim nasmehom v obrazu. "Glejte, otroci, 180 VTemi | utihnilo, oddaljilo se je; samo v mislih so bili koraki, in 181 VTemi | veselega upanja pa je ostala v srcu kal, klilo je neprestano 182 VTemi | gospodarja in si je želel v svet, bogve kam. Pa se pripelje 183 VTemi | ne moke in fant je šel v cerkev in je molil. Pa pride 184 VTemi | ne sliši tega upanja?... V svetlobo, v deveto deželo 185 VTemi | tega upanja?... V svetlobo, v deveto deželo so se izgubile 186 VTemi | stežaj. Duri so se stresle v tečajih. ~Ana je šla zapirat 187 VTemi | bojazen se je spremenila v grozo. Tončka je zaklicala: " 188 VTemi | čudne misli, ki so čakale v sencah že dolgo in so stopale 189 VTemi | bi ji pogledal naravnost v obraz. Ana se je branila 190 VTemi | Omahovaje je šla Ana preko izbe, v kot ob postelji; poiskala 191 VTemi | dramila zlè tišine, ki je bila v temi. ~Ana je odprla duri, 192 VTemi | temi. ~Ana je odprla duri, v tistem trenutku pa se je 193 VTemi | Ne pojdi, ostani tu!" ~V kuhinji je bila temà in 194 VTemi | strahoma in se je vrnila v izbo. Ko je bila odprla 195 VTemi | jima je, kakor da nista v izbi, temveč daleč nekje 196 VTemi | izbi, temveč daleč nekje v gozdu, sama in ponoči: dež 197 VTemi | neizmerna. Gosta tem... je bila v izbi, toda okrenil se je 198 VTemi | je k Ani in videla sta si v oči, tudi v lica sta si 199 VTemi | videla sta si v oči, tudi v lica sta si videla in lica 200 VTemi | stisnili k oknu in so strmeli v dremajoči rumeni plamen. 201 VTemi | Kakor je rasla strašna misel v njenem srcu, je videla Ana 202 VTemi | kako hodi mati po ulicah, v dežju in vetru. Ogrnila 203 VTemi | tenko obleko, zbada z iglami v kožo, v meso, zbada v srce. 204 VTemi | zbada z iglami v kožo, v meso, zbada v srce. Nikoli 205 VTemi | iglami v kožo, v meso, zbada v srce. Nikoli ni videla Ana 206 VTemi | jo bila ugledala prvikrat v življenju... ~Vsi hkrati 207 VTemi | odprto okno je planil veter v sobo, mrzle kaplje so jim 208 VTemi | mrzle kaplje so jim udarile v obraz, zašumelo je v izbi, 209 VTemi | udarile v obraz, zašumelo je v izbi, na postelji, ob zofi. 210 VTemi | strgal ji je ruto z glave, v lice so ji bíle mrzle kaplje, 211 VTemi | ulica in dež je pljuskal v vetru. ~Globoka groza je 212 VTemi | mati ne. Ko se je vrnila v izbo, je trepetala vsa od 213 VTemi | Tončka in Tine sta ležala v postelji. Objela sta se 214 VTemi | naposled duri, veter je pihnil v izbo. Srepo so se uprle 215 VTemi | izbo. Srepo so se uprle oči v duri, videle so kakor podnevi 216 VTemi | In ko je izgovorila Ana v svojem srcu naglas tisto 217 VTemi | na glavi. Ogrnjen je bil v dolg črn kožuh, ki mu je 218 VTemi | zato ker je bil ves skrit v temni bradi. Tako je stal 219 VTemi | se pričeli tresti kakor v silnem mrazu, glasu pa ni 220 VTemi | strašnejšo tišino, ki je bila v izbi; kakor da bi ugasnila 221 VTemi | zmerom še je živel človek v rakvi, živel je in je trkal 222 VTemi | spet je bila izpregovorila v svojem srcu naglas tisto 223 VTemi | misel. ~Tine se je vzdignil v postelji. ~"Nikoli več ne 224 VTemi | pridejo mati, nikoli več!" ~V tistem trenotku so se odprle 225 VTemi | oglasili koraki. ~"Gor, v prvo nadstropje!" ~In ženski 226 VTemi | odprte, neznana groza je bila v njih. ~******* ~ ~ 227 Greh | odprl duri in je stopil v zakristijo. Temno je bilo 228 Greh | zakristijo. Temno je bilo v zakristiji in tiho; Tone 229 Greh | Kristusovo telo. ~Stopil je v cerkev in cerkev se mu je 230 Greh | in cerkev se mu je zdela v tej samotni tišini neizmerno 231 Greh | se bili skozi presledke v barvastih oknih in so blodili 232 Greh | bogve odkod globoka žalost v njegovo srce; tako je bila 233 Greh | nikoli tako na prižnici, v talarju in beli čipkasti 234 Greh | navzgor, zmerom navzgor, v strmih ovinkih. Prikazala 235 Greh | je bilo okence, izdolbeno v debeli zid. Pogledal je 236 Greh | dol in vas je ležala tam v večernem mraku, vsa že v 237 Greh | v večernem mraku, vsa že v sencah utopljena. Gledal 238 Greh | večerje nocoj in da stoji mati v kuhinji in joka. A tam daleč, 239 Greh | okna in pogled je segal v daljno daljavo, kjer se 240 Greh | je izgubljala pokrajina v sence in noč. ~Potegnil 241 Greh | življenje in Tone je živel v njem, plaval je na silnih 242 Greh | okno in je stisnil obraz v dlani, V temno daljavo se 243 Greh | je stisnil obraz v dlani, V temno daljavo se je širila 244 Greh | drevje, vse se je potapljalo v noč, izgubljalo; tuintam 245 Greh | plašna luč kakor kresnica v temnem grmu. Nebo pa se 246 Greh | Nebo pa se je še svetilo, v prelepi oranžni svetlobi 247 Greh | koraki tatu so se glasili v temi plazeči se in drsajoči 248 Greh | zadušen vzduh mu je prhnil v lica, duh po netopirjih 249 Greh | trohnobi in mrtvašnici. V strehi so bila okna, toda 250 Greh | dremotne, sive svetlobe v tramovju je bila noč še 251 Greh | poševna in noge so se vdirale v prah in blato. Na sredi 252 Greh | sredi je bila kupola in v kupoli velika okrogla odprtina; 253 Greh | navzdol; ni se dalo razločiti v cerkvi nič več, samo od 254 Greh | je za verižico in veliki, v belo platno zaviti lestenec 255 Greh | da bi brusila smrt koso. ~V tramovju se je zgenilo, 256 Greh | Gledal je, in frfotalo je v velikem kolobarju naokoli 257 Greh | otrok, ki se je bil izgubil v temi. Tone je stopal počasi 258 Greh | vrnil. Plezal je navzgor in v zadušnem, gluhem mraku mu 259 Greh | vsenaokoli, tako je legla tudi v njegovo srce in zastokal 260 Greh | mu je gledala naravnost v oči, se je zasmejal; toda 261 Greh | in nič hudobnega ni bilo v njenih očeh. Zgenila se 262 Greh | neodločno. ~Strah je še trepetal v njem in trepetalo mu je 263 Greh | vsenaokoli, tako je bila tudi v njegovem srcu; nič lepega 264 Greh | lepega in veselega ni bilo v njem; bilo je kakor cerkev 265 Greh | Smejal se je in ji je gledal v oči. ~"No, mačka, mačica?" ~ 266 Greh | mačica?" ~Gledala mu je v oči in je zamahovala narahlo 267 Greh | mačko na tla in obležala je v kotu, ob durih. Ležala je 268 Greh | proseč, jokajoč glas. V njegovem srcu se je vzdigala 269 Greh | bile odprle durce tam doli v srcu in bi čepela na pragu 270 Greh | noč, tako da se je vrnil v tramovje vzbujeni netopir. ~ 271 Greh | vzdigal jih in spuščal v taktu. ~In ni se oglasilo, 272 Greh | mehek bel klobčič je bilo v njegovih rokah in prsti, 273 Greh | so se zasajali globoko v mehki beli klobčič. ~Postal 274 Greh | bilo tiho in se ni genilo v vsej prostrani tišini, je 275 Greh | se je premikalo tam doli v temi, oči njegove so slutile 276 Greh | po tišini. ~Zahroplo je v njegovih prsih, a nato se 277 Greh | ležala deska; ležala je v temi, tako da je ni videl, 278 Greh | vsem oboku, odmevalo je v cerkvi doli in netopirji 279 Greh | netopirji so se prestrašili v tramovju. Vzdignil je in 280 Greh | pogledal, je ležalo tam v prahu nekaj umazanega, brezobličnega, 281 Greh | obrnil se je, da bi šel. V tistem trenotku so se zgenile 282 Greh | stopal tako težko kakor v sanjah; bežal bi in ni mogel. 283 Greh | spomnil, da hiti navzgor, v temo. ~"O Jezus!" ~Vrnil 284 Greh | prikazalo se je majhno okence v zidu. Luč je bila bleda 285 Greh | bil in bolan, da bi legel v kot in se sključil in zatisnil 286 Greh | krvavele. Odprl je duri v cerkev. Pred oltarjem je 287 Greh | večno luč, se je prestrašil v srcu in je omahnil nazaj 288 Greh | odpahnil je hrupoma duri v zakristijo, kjer je visel 289 Greh | slišal, saj je odmevalo v cerkvi, tam skozi durce 290 Greh | čudno pri srcu, če strmi v njegovo neskončnost in ne 291 Greh | je odmevalo po cerkvi in v tramovju? ~Branjevka se 292 Greh | čakaj, Tone!" ~Stopila je v štacuno; Tone pa je pomislil, 293 Greh | mu je dala bonbonov, lepo v papir zavitih. Tone je vzel, 294 Greh | bilo odprto polje daleč v temo, do hribov; tudi na 295 Greh | naproti, se je ognil daleč v stran in je hitel ob jarku. 296 Greh | ogovoril sredi prazne ulice in v temi. Ali zdelo se mu je, 297 Greh | napotil se je bil morda v krčmo. Tone ga je spoznal 298 Greh | Ni mu še hotel reči; toda v ponedeljek, v šoli, stopi 299 Greh | reči; toda v ponedeljek, v šoli, stopi predme in me 300 Greh | že njegov dom. ~Postal je v veži in nato je prijel za 301 Greh | prijel za kljuko. ~-- Vstopim v božjem imenu, pa naj se 302 Greh | strop je bil zakajen in črn. V kotu pod razpelom je sedela 303 Greh | je pohajalo. Tam zadaj, v mraku, je bila postelja 304 Greh | si hodil tako dolgo?" ~"V cerkvi sem bil." ~Mati ni 305 Greh | glavo ob dlan in je gledala v tla. ~"Na mizi imaš kruha." ~ 306 Greh | so se ji prikazale solze v očeh. ~"Potrpi, Tone, vse 307 Greh | slišala ničesar, ker je zmerom v svojih mislih in bi ne slišala, 308 Greh | glavo ob dlan in je gledal v tla. ~-- Prej morda, zdaj 309 Greh | Luč je pojemala, čisto v senci je bil materin obraz, 310 Greh | dovolj. Da, jutri zjutraj že, v nedeljo, bi sijalo v izbo 311 Greh | že, v nedeljo, bi sijalo v izbo veselo sonce in na 312 Greh | skorjo; napravljal bi se v cerkev, mati pa bi nalivala 313 Greh | mu je bilo, obrnil se je v postelji in vrgel odejo 314 Greh | Tudi greh ni bil. -- ~V tistem hipu pa se je spomnil, 315 Greh | ga je ubil in ga je vrgel v potok, in ker je bil pes 316 Greh | bežal... ~Mahoma se je vzpel v postelji in velik strah 317 Greh | silen stud se mu je vzdignil v životu. Prijel je odejo 318 Greh | Strah ga je bilo, ali v strahu je bila že tudi zloba -- 319 Greh | se durce tam -- globoko v srcu in na pragu je čepela 320 Greh | pogrezal kameniti klanec v temo. In napotil se je s 321 Greh | kamenjem. Dolga je bila pot v temo, truden je bil in žalosten. 322 Greh | njegove oči so se svetile v čudni luči. ~"Idi, vrag!" ~ 323 Greh | in je udaril z desnico v obraz, naravnost na oči. 324 Greh | zalučil. Letelo je po zraku v velikem kolobarju, padlo, 325 Greh | tenek curek krvi je curljal v čudnih ovinkih v dolino, 326 Greh | curljal v čudnih ovinkih v dolino, v temo... ~Ugledal 327 Greh | čudnih ovinkih v dolino, v temo... ~Ugledal je ta črni 328 Greh | izpustil razbito telo; padlo je v kri in zabrizgnilo je naokoli. 329 Greh | glava in zasmejale so se mu v obraz vesele bratove oči... 330 Greh | vzkriknil je in se je pogrezal v potok... ~"Zakaj ne spiš, 331 Greh | Tone je pogledal materi v obraz in je zajokal. ~III ~ 332 Greh | in Tone se je napravljal v cerkev, da bi zvonil k jutranji 333 Greh | je kavo, kruh je spravil v suknjo in je šel. Ko je 334 Greh | bil na pragu, se je vrnil v izbo, ali ko je odprl duri, 335 Greh | Nedeljska in mirna je bila vas, v nedeljskem jutranjem soncu 336 Greh | ki so šumele mimo njega v pisanih naščeperjenih nedeljskih 337 Greh | ženska z velikim molitvenikom v roki in ga je pogledala 338 Greh | je vzdignil klanec strmo v hrib -- na poti kamenje, 339 Greh | doli na vas, ki je ležala v dolini bela, od rose in 340 Greh | klancih, ki so se vzpenjali v hrib, spuščali se v dolino. 341 Greh | vzpenjali v hrib, spuščali se v dolino. Spočetka so ga žulili 342 Greh | poklicalo mene... Naj bo v božjem imenu! -- ~Težko 343 Greh | že jagode; ko je posegel v grm, da bi upognil težko 344 Greh | nerazločno, zatrepetalo je v zraku. ~-- Zdaj je že blagoslov, 345 Greh | na kosilo. Zdaj že diši v kuhinji in mati stoji pred 346 Greh | mati stoji pred ognjiščem; v cerkev ne more, zato ker 347 Greh | naočnike globoko na nosu, v rokah molitvenik. In izza 348 Greh | je zasvetilo nekaj belega v soncu, svetla židana ruta. ~ 349 Greh | mu je poznalo, da ni bil v cerkvi, in roke in ustnice 350 Greh | se ni ozrl in je stopil v vežo. ~Bilo je že blizu 351 Greh | Nisem bil. Zunaj sem bil, v lazih." ~Mati ga je pogledala 352 Greh | velike in so se svetile v čudni sivi luči. Nikoli 353 Greh | in srce se ji je stisnilo v nerazumljivi bolečini. Pred 354 Greh | na podstrešje in je legel v seno. ~Tam so bila odprta 355 Greh | imajo radi in so veseli. ~V senu mu je bilo vroče in 356 Greh | In čemu bi skakal? -- ~V tistem trenotku se je pripeljala 357 Greh | gospod in gospa sta sedela v njej. Pripeljala se je mimo 358 Greh | se je mimo in je izginila v tistem hipu. -- Kam se 359 Greh | se pač peljeta? Pač daleč v svet, po velikih belih cestah, 360 Greh | po velikih belih cestah, v mesto. In tam so visoke 361 Greh | morja, neizmernega morja v beli ladji, zmerom dalje 362 Greh | tudi če se je zganila bilka v senu in najbolj razločno 363 Greh | stala je vrh stopnic in v roki je držala skodelico 364 Greh | morda sedla poleg njega v seno in da bi govorila, 365 Greh | časih, ko sta bdela pozno v noč in je bilo srce obema 366 Greh | slišala, ko sem govoril ponoči v sanjah. In zdaj ne ve natanko, 367 Greh | Pogledal ji je pazljivo v obraz in srce mu je bilo 368 Greh | nemirno. ~"Kaj sem govoril v spanju?" ~"Govoril si in 369 Greh | neprijazno in se je obrnil v stran. ~Mati je postala 370 Greh | ogovoril. Ko so utihnili koraki v veži, je sedel in je popil 371 Greh | živel... in popeljal bi se v mesto, iz mesta še dalje, 372 Greh | dalje, do morja, preko morja v beli ladji... ~Hipoma so 373 Greh | niso mogle. Sanjal je in še v sanjah je zavzdihnil, zahropel. 374 Greh | se ni hotelo ganiti. ~-- V tistem hipu, ko doseže senca 375 Greh | oddahnil, kadar je izginila v senco nova vrsta opeke. ~-- 376 Greh | sosednja hiša je bila vsa v senci in sinje sence so 377 Greh | slišala mati, ki je bila morda v veži. ~-- Preko polja pojdem 378 Greh | gozd in od druge strani v vas, naravnost proti cerkvi. ~ 379 Greh | razprostiral se je na ono stran v daljavo, hrib se je vzdigal 380 Greh | čaka, da bi zaklenil duri v zakristijo. Morda jih je 381 Greh | zaklenil, da bi prišel prej v krčmo. ~Prestrašil se je 382 Greh | prav zdaj je cerkovnik v zakristiji. Luč je prižgana. 383 Greh | za kljuko in je odprl. ~V zakristiji je gorela sveča, 384 Greh | svečo, tako se mu je mudilo v krčmo. Lahko bi se kaj vžgalo. -- 385 Greh | luč, nato je odklenil duri v cerkev; ključ je bil v ključavnici. 386 Greh | duri v cerkev; ključ je bil v ključavnici. Naglo, s sklonjeno 387 Greh | zadaj. so se vrstili hribi, v temno daljavo, do lepega 388 Greh | dolgo, počasi je romal glas v dolino in tam je pač stala 389 Greh | Prestopil je prag. ~-- V božjem imenu zdaj naj bo 390 Greh | sključil je život in oprl glavo v dlani. ~-- Zdaj sedim in 391 Tinica| preteklosti. Skril se je v neznano predmestje, kjer 392 Tinica| nelepem uživanju skopal v mrzli vodi. ~Spomlad je 393 Tinica| Spomlad je bila in vsak dan -- v tistih čudojasnih, svetlobe 394 Tinica| Odprle so se namreč duri in v sobo je prišla Tinica in 395 Tinica| kita plavih las. Držala je v roki krožnik in se je smehljala, 396 Tinica| stal sredi izbe in je držal v roki krožnik in se je smehljal -- 397 Tinica| sramu, se je bil napotil v lepše življenje, ki mu ni 398 Tinica| je spremenil tudi umetnik v njem. Njegove misli so bile 399 Tinica| mirno, s tihim veseljem v srcu, nič več ni dvomil 400 Tinica| steni na visokem stolu, roke v naročju, skoro čisto nič 401 Tinica| tistemu obrazu, ki je bil v njegovem srcu in ki ga je 402 Tinica| lepoti. Slikal je Tinico v profilu. Čudovito fina črta 403 Tinica| na ustnicah se je treslo, v očeh se je svetilo blaženstvo 404 Tinica| trenotka. ~To je bila Tinica v profilu. ~Nato je slikal 405 Tinica| veliko čisto zrcalo in v zrcalu romantično življenje, 406 Tinica| čudopisan svet, lepi vitezi v bleščečih oblekah, sončne 407 Tinica| zavedna ljubezen, vzcvetela že v marcu, še izpod snega, neokretni, 408 Tinica| poljubi... To je bila Tinica v pisani ruti. ~Nato je oblekla 409 Tinica| mlado ljubezen, vzcvetelo v marcu, ki je je bila izba 410 Tinica| obseglo. Že se je skoro spajal v eno umetnik in človek. ~ 411 Tinica| ne samo na njenem obrazu, v njenih velikih očeh, na 412 Tinica| ljubezen je bila povsod, v njenem glasu, v njenih kretnjah, 413 Tinica| povsod, v njenem glasu, v njenih kretnjah, v gubah 414 Tinica| glasu, v njenih kretnjah, v gubah njene obleke, na njenih 415 Tinica| smehljaje in vprašujoče; v enem samem trenotku so mu 416 Tinica| vrnil, spokornik?" ~Zašel je v deželo svoje preteklosti, 417 Tinica| deželo svoje preteklosti, v domovino svojih pozabljenih 418 Tinica| slepca in prišel je naravnost v deželo svoje preteklosti. 419 Tinica| bežal, vsa pota so vodila v domovino njegovih grehov. ~ 420 Tinica| Truden je bil, stopil je v kavarno, da bi si odpočil. 421 Tinica| Kaj se je moglo zgoditi v enem samem trenotku? ~Zdrznil 422 Tinica| polagoma in prijetno tonil v preteklost; stud mu je segal 423 Tinica| stud mu je segal do grla, v studu samem pa je bila že 424 Tinica| kakor da bi taval ponoči v kolobarju. Odprl se je svet, 425 Tinica| prijazno mu je dihnila v lice spomladanska toplota 426 Tinica| vračajo, komaj spomin še gloje v srcu. Preteklost je mrtva, 427 Tinica| samo grenak spomin še gloje v srcu. ~Z urnimi koraki se 428 Tinica| Tudi na njegovih licih, v njegovih očeh se je svetila 429 Tinica| sladka utrujenost je legala v srce, utrujenost večernega 430 Tinica| večernega sonca. ~Stopil je v izbo. Vsa je bila v mraku, 431 Tinica| Stopil je v izbo. Vsa je bila v mraku, samo bujen žarek 432 Tinica| so gledale nanj: Tinica v profilu, Tinica v pisani 433 Tinica| Tinica v profilu, Tinica v pisani ruti, Tinica v rdeči 434 Tinica| Tinica v pisani ruti, Tinica v rdeči bluzi, Tinica z belimi 435 Tinica| zasvetilo, prišlo je k njemu v nedolžni in čisti podobi, 436 Tinica| nenadoma, da se je bila odela v nedolžno in čisto podobo 437 Tinica| iz mrtvega platna: Tinico v profilu, Tinico v pisani 438 Tinica| Tinico v profilu, Tinico v pisani ruti, Tinico v rdeči 439 Tinica| Tinico v pisani ruti, Tinico v rdeči bluzi, Tinico z belimi 440 Tinica| legel na zofo. Zdaj je bilo v izbi tiho in mirno; in tudi 441 Tinica| izbi tiho in mirno; in tudi v njegovem srcu je bilo čudoprazno, 442 Tinica| zato ker je bil uničil v njem vse po vrsti, celo 443 Tinica| škodoželjni grohot, ki je bil v njegovem glasu: ~"Tinica!" ~ 444 Tinica| dni, bolj rdeč je bil in v oči se je povrnila mladost; 445 Tinica| vselej precej hitro. Kakor v pijanosti, tako se je postaral 446 Tinica| omršavel je in se postaral v srdu, v nemiru ljubezni. 447 Tinica| je in se postaral v srdu, v nemiru ljubezni. Prijazen 448 Tinica| kako so se rezale gube v lica, kako so padale oči 449 Tinica| kako so padale oči globoko v jame, in ko je gledal, je 450 Tinica| gledal, je rezalo še globlje v lica, so padale oči še globlje... ~ 451 Tinica| Živel je nekdaj kakor v omotici in ko se je vzdramil, 452 Tinica| Zmerom je glodal še strah v njegovem srcu, ali prevpilo 453 Tinica| ognjem na licih, za plamenom v očeh so vstajale nečiste 454 Tinica| pogledal začuden in prestrašen v lica, je videl samo en obraz -- 455 Tinica| samo en obraz -- Tinico v profilu, Tinico v pisani 456 Tinica| Tinico v profilu, Tinico v pisani ruti, Tinico v rdeči 457 Tinica| Tinico v pisani ruti, Tinico v rdeči bluzi, Tinico z belimi 458 Tinica| Tinica se je spremenila v tem času; prej še otrok, 459 Tinica| koprena brezskrbno svetlobo v očeh; bluza je bila še otroška, 460 Tinica| več glasen, ne predrzen, v smehljaju samem je izpraševalo 461 Tinica| ustnice. ~Zganilo se je bilo v njenem srcu in sanjala je 462 Tinica| Sunkoma, siloma se je dramilo v njeni duši. In kakor je 463 Tinica| pogledala mu je nekoč naravnost v lice, ko se je nagnil k 464 Tinica| čela, in zganilo se ji je v prsih kakor stud... Spomladi 465 Tinica| svetile oči. Segla sta si v roke in dolgo je ostala 466 Tinica| in dolgo je ostala roka v roki. Govorila nista več, 467 Tinica| nista več, gledala sta si v obraz in sta se smejala 468 Tinica| hkrati in spet je ležala roka v roki; molčala sta, obema 469 Tinica| rdela lica, smehljala sta se v zadregi; in tedaj sta se 470 Tinica| navzgor. ~Golob se je vrnil v mesto. Prišel je domov šele 471 Tinica| ves bled in umazan. ~IV ~V velikem svojem trpljenju 472 Tinica| da bi mu poljubil roko v znamenje hvaležnosti." ~ 473 Tinica| in kako se je spremenilo v blato! Kakor začaran je 474 Tinica| sijalo, ko je slikal Tinico v profilu in se je spajala 475 Tinica| in vztrepetal je vdrugič. V srcu je rezala bolečina, 476 Tinica| da bi mu poljubil roko v znamenje hvaležnosti..." ~ 477 Tinica| Tinico, kakor je bila doma: v lahki bluzi s širokimi rokavi, 478 Tinica| ali kapljice krvi ni bilo v njih. Zdrznil se je, kakor 479 Tinica| se je nanjo, da bi našel v njenih očeh spomlad, ki 480 Tinica| minila, ali minila je tudi v njenih očeh. ~Narisal je 481 Tinica| nanj in ga je ostavila... ~V tistem trenotku mu je bušila 482 Tinica| trenotku mu je bušila kri v obraz, skočil je, da bi 483 Tinica| da bi jo udaril s pestjo v obraz... udaril s pestjo 484 Tinica| in se je vrnil šele pozno v jutro, ves bled in umazan. ~ 485 Tinica| jutro, ves bled in umazan. ~V ~Samo malo časa je še trajalo 486 Tinica| In nekoč jo je spremil v gledišče. Ob pozni jeseni 487 Tinica| mudilo se mu je, gledal je v tla; nekaj zoprnega se mu 488 Tinica| zoprnega se mu je bilo oglasilo v srcu, vse veselje je minilo, 489 Tinica| smejočih glasov se je spajalo v prijeten nerazločen šum. 490 Tinica| nasmehnil. Strmela mu je v obraz, vabila je njegove 491 Tinica| plameni so ji trepetali v očeh... Šumelo je okoli 492 Tinica| nočna sapa mu je dihnila v lica in delo mu je dobro, 493 Tinica| je časih, pogledal ji je v obraz. Rad bi bil govoril 494 Tinica| nevoljna, kakor otrok ob zori v gorki postelji, ozrla se 495 Tinica| postelji, ozrla se mu je v obraz s kratkim pogledom 496 Tinica| vrnila se, zaplapolala v stran ter skoro umrla; lovila 497 Tinica| je dosegla nikoli, niti v smrti... ~VI ~Morda je bilo 498 Tinica| Franc Golob si je mislil v svojem srcu: ~Ko sem bil 499 Tinica| pozna umazanost in bolezen, v očeh, v besedah. Moji grehi 500 Tinica| umazanost in bolezen, v očeh, v besedah. Moji grehi niso