Chapter

 1 MimoZ |   silijo k luči! In zasijala je luč tudi na njegov obraz, vsega
 2 OPresc|     belo mesto, vso svojo jasno luč je razlivala mavrica nanj. ~
 3 VTemi |      vrha polni vod‚. ~"Napravi luč, Ana; temà je!" ~Ana je
 4 VTemi |     morda še prej. Napravila je luč. ~Luč pa je bila čudna tisti
 5 VTemi |        prej. Napravila je luč. ~Luč pa je bila čudna tisti večer,
 6 VTemi |        na mizo. ~Ali je ugašala luč, ali pa so rasle sence ter
 7 VTemi |        svetilki, je bila rumena luč. Take obraze imajo mrliči,
 8 VTemi |      žalostni so taki večeri. ~"Luč umira!" je vzkliknil Tine,
 9 VTemi |        bila bleda. ~"Da bi bila luč!" ~Iskali so vdrugič, ali
10 VTemi |       ob oknu. ~"Glejte, tam je luč!" ~Ob oglu je gorela svetilka
11 VTemi |      izbi; kakor da bi ugasnila luč in bi bila vsenaokoli neprodirna
12 VTemi |    prosila Tončka. ~"Da bi bila luč!" ~Ana se je prijela za
13 Greh  | prihajala nerazločna, dremajoča luč, bolj tiha in samotna nego
14 Greh  |    tuintam je zamigljala plašna luč kakor kresnica v temnem
15 Greh  |        ovinku je izginila bleda luč, ki je sijala od zgoraj.
16 Greh  |        je majhno okence v zidu. Luč je bila bleda in neprijazna,
17 Greh  |        oltarjem je gorela večna luč; in ko je ugledal veliki
18 Greh  |   ugledal veliki oltar in večno luč, se je prestrašil v srcu
19 Greh  |     morda, zdaj nikoli več! -- ~Luč je pojemala, čisto v senci
20 Greh  |         brata, mati je upihnila luč. Slišal je še, ko je hodila
21 Greh  |         cerkovnik v zakristiji. Luč je prižgana. Tam stoji in
22 Greh  |       kaj vžgalo. -- Ugasnil je luč, nato je odklenil duri v
23 Tinica|       je svetila čudovita mirna luč večernega sonca. Grde sanje
24 LepaV |        zasvetila se je dremotna luč v kupeju. Dolga je še vožnja
25 LepaV |      spomladansko noč. Dremotna luč je sijala od stropa, časih,
26 Zaljub|       zasijala samo kakor medla luč iz teme njegove žalosti.
27 Vedom |        razločna nenaravno rdeča luč, kakor da bi sijal skozi
28 Vedom |         oči so se širile in vsa luč je izginila iz njih; glasu
29 Sreca |   zemlje same raste stotisočera luč, na drevju tam ob cesti
30 Sreca |       izpremenil Franc in če bi luč trepetala, umirala, videl
31 Sreca |         svojo izbo, postavil je luč poleg postelje in je legel.
32 Sreca |         popil čaj in je upihnil luč... ~In kmalu, ko je upihnil
33 Sreca |         In kmalu, ko je upihnil luč, je prišel do zanimivega
34 Sreca |          vse po vrsti in mirno. Luč je obsevala prijazno, dostojno
35 Pozdr |     senco; samo še bela plinova luč, samo še šum ženskih oblek
36 Pozdr |   razbičano življenje in žareča luč njegova je padala na njen