Chapter

 501 Tinica|              ljudi. Razloček je samo v večji ali manjši meri hinavstva.
 502 Tinica|            sem bil ustanovil sodnika v sebi samem ter sem se križal
 503 Tinica|             svojo preteklost in sebe v preteklosti, ali obsodba
 504 Tinica|         pogled starim svetim podobam v pravoslavnih cerkvah. Obraz
 505 Tinica|           bili pozlačeni celo lasje, v Tinice tenkih belih rokah
 506 Tinica|              in je pljunil naravnost v tiho-nedolžni obraz. Zazdelo
 507 Tinica|              Zazdelo se mu je, da so v tistem hipu oči veselo pomežiknile
 508 Tinica|         Opotekel se je, ko je stopil v izbo in v izbi je bila Tinica.
 509 Tinica|               ko je stopil v izbo in v izbi je bila Tinica. Kakor
 510 Tinica|           izbi je bila Tinica. Kakor v megli je bila pred njim,
 511 Tinica|        njenih nog... ~Začul je kakor v divjih sanjah prestrašen
 512 Tinica|             pred njim, ne za njim -- v njegovem srcu je bila "preteklost"
 513 NaGolg|         Nikjer ni takih parkov, nego v teh žalostnih krajih. Vsenaokoli
 514 NaGolg|              se oblak prahu in kakor v gosto, zadušno meglo je
 515 NaGolg|             z vodenim tušem narisane v prah. ~Polprazne so klopi.
 516 NaGolg|         široko zleknjen čokat človek v modri bluzi, na prsih odprti.
 517 NaGolg|              so polzaprte; naravnost v lice mu sije sonce. ~Sredi
 518 NaGolg|          sonce. ~Sredi parka se igra v prahu par umazanih otrok.
 519 NaGolg|            Leni, zaspani leže otroci v prahu in brazdajo z rokami
 520 NaGolg|           ramo in zadremal je takoj. V polspanju so mu lica nekoliko
 521 NaGolg|            je prihajal šum. ~Globoko v ulici se je prikazala gruča
 522 NaGolg|              je mešala kri s prahom. V roki je držal dvoje zelo
 523 NaGolg|      oblečeni, klobuk postrani, roke v hlačnih žepih, obrazi pa
 524 NaGolg|         pogledal hudodelcu naravnost v obraz. ~"Zares, se že cmeri!" ~
 525 NaGolg|            se je hrupen krohot. Fant v pisani srajci in z dolgo
 526 NaGolg|            njega... ~Sonce je žgalo; v zadušnem prahu je ležal
 527 NaGolg|         zastokal je časih, vzkriknil v spanju. ~****** ~ ~
 528 LepaV |         nedeljski. ~Oblečena je bila v dolg popotni plašč, na glavi
 529 LepaV |            njen obraz vesel in rdeč, v očeh je bila Velika noč. ~
 530 LepaV |        stopila ter se lepo nastanila v kupeju. ~Prijetno je, če
 531 LepaV |            in ima doma moža, ki čaka v skrbeh in zavzdihne, kadar
 532 LepaV |            bila tako sama in je bilo v kupeju toplo in prijetno,
 533 LepaV |            na hrbtu in rdečo pentljo v kiti. Sredi lepe pokrajine,
 534 LepaV |   spomladanski mrak, že klonejo rože v polspanju. In kaj je takrat
 535 LepaV |                Tisti večer je jokala v postelji in nikoli več ni
 536 LepaV |    lahko-lenimi koraki je prihajala, v senci širokega klobuka so
 537 LepaV |            večerne sanje proti nebu. V kupeju je bilo toplo in
 538 LepaV |        motila lepega miru, ki je bil v njunih srcih. Kakor da bi
 539 LepaV |            čist in sladek mir je bil v duši, da bi ga motila, če
 540 LepaV |            okno, da bi posijal mesec v kupe. ~Vračale so se sanje,
 541 LepaV |              dolgih temnih hodnikih, v srcu hrepenenje po daljnodaljni
 542 LepaV |            po daljnodaljni svobodi. ~V polspanju, v polsanjah je
 543 LepaV |  daljnodaljni svobodi. ~V polspanju, v polsanjah je govorila šepetaje,
 544 LepaV |             ustnicah, se je porodila v njenem srcu čudna misel,
 545 LepaV |              samo tedaj, samo tam -- v tistem otroškem hrepenenju
 546 LepaV |              polpoznane svetove, tja v daljnodaljno svobodo. Zdaj
 547 LepaV |        narahlo in je odprla oči. ~In v obraz so ji sijale oči njegove,
 548 LepaV |            tako čiste in mirne; tudi v njih so bile sanje, bilo
 549 LepaV |           ohromele. ~Govorila sta in v glasu njenem in njegovem
 550 LepaV |         zasvetila se je dremotna luč v kupeju. Dolga je še vožnja
 551 LepaV |           naposled po pustih klancih v dolino. ~Vzdignile so se
 552 LepaV |        Vzdignile so se trepalnice in v obraz so ji zasvetile njegove
 553 LepaV |        zasvetile njegove oči. ~"Samo v sanjah, samo v tistem otroškem
 554 LepaV |           oči. ~"Samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju
 555 LepaV |          ponesrečen poskus..." ~Samo v sanjah... v tistem otroškem
 556 LepaV |         poskus..." ~Samo v sanjah... v tistem otroškem hrepenenju... ~
 557 LepaV |            Toplo in prijetno je bilo v kupeju, kakor pozimi, o
 558 LepaV |               kakor pozimi, o mraku, v zakurjeni izbi, ko je zunaj
 559 LepaV |            neba neizmeren bel oblak. V izbi je gorko in tiho, časih
 560 LepaV |            in tiho, časih zapraskeče v peči ter se zasveti v žarni
 561 LepaV |     zapraskeče v peči ter se zasveti v žarni rdeči svetlobi. Stopila
 562 LepaV |              in nasmehljala bi se mu v oči. Tudi on bi se ji nasmehnil
 563 LepaV |        oprezno, zato da bi ne slišal v sobo in da bi ga iznenadila.
 564 LepaV |        prijazne ljubezni, ki je bila v njegovem glasu, in komaj
 565 LepaV |             prstov. ~Ko se je vrnila v izbo, je sedla k oknu in
 566 LepaV |            mraz ji je legel na čelo, v srce... ~Zdrznila se je
 567 LepaV |             in njegove oči so sijale v čistem ognju. ~Vlak je hitel
 568 LepaV |            ovinku, je zasvetil mesec v kupe. Zgodilo se je, da
 569 LepaV |              smehljale vroče ustnice v polspanju, tedaj se je zgenila
 570 LepaV |           tedaj se je zgenila žalost v njegovem srcu, vzdignilo
 571 LepaV |              črne, ležale so globoko v senci košatih strnjenih
 572 LepaV |           neprijazen ... ~Zakaj samo v sanjah, samo v tistem otroškem
 573 LepaV |            Zakaj samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju
 574 Zaljub|                ZALJUBLJENA FANTAZIJA~V gostilnici sem ga dobil,
 575 Zaljub|           prida in zato pripovedujem v svojem, ki je priznano lep.
 576 Zaljub|           fant je imel veliko morale v sebi, ker drugače bi se
 577 Zaljub|         morali grdo in nespoštljivo, v srcu pa je bil bel golobček.
 578 Zaljub|          videl in lepša je bila nego v mojih sanjah. Če poznaš
 579 Zaljub|       zaželel, da bi bil njen lakaj; v tistem trenotku sem kakor
 580 Zaljub|            se šopiri najglasneje, je v svojem srcu najponižnejši
 581 Zaljub|           pokleknil bi bil pred njo, v blato, sredi ceste, vpričo
 582 Zaljub|       liričnih pesmi, ki jih skrivam v miznici. Ako ti je prav,
 583 Zaljub|              se je toliko spremenilo v meni, da sem spremenil tudi
 584 Zaljub|            prijatelj! Skril bi glavo v blazino in bi se jokal od
 585 Zaljub|            Morda je bila ljubezen že v mojem lakajstvu, že v tisti
 586 Zaljub|             že v mojem lakajstvu, že v tisti gorki želji, da bi
 587 Zaljub|               Morda je bila ljubezen v tem, tista neumna romantična
 588 Zaljub|             ki vozi gospó in gospoda v park, ob tihi noči. po samotni
 589 Zaljub|         prestrašenimi očmi naravnost v dušo in samo enkrat v življenju
 590 Zaljub|      naravnost v dušo in samo enkrat v življenju sem videl enako. ~
 591 Zaljub|            morda, da se je zaljubila v tistega lepega črnookega,
 592 Zaljub|      dostojanstven gospod nagrobnico v verzih, ki jih bo zložil
 593 Zaljub|           kar se je nekaj preobrnilo v njih, kakor silen duševni
 594 Zaljub|      spreminjati od danes do včeraj, v daljno preteklost nazaj,
 595 Zaljub|              preteklost, potisnil ga v brezdanji nič ter se polastil
 596 Zaljub|               ki si ga bil nakopičil v teku dolgih let... Poznal
 597 Zaljub|          umetnika, ki si je napravil v trudu svoje duše lepo preteklost,
 598 Zaljub|            živa duša; pokopali so ga v zgodovino... O, prijatelj,
 599 Zaljub|           pred očmi, motno in sladko v srcu. Čisto sem se udomačil
 600 Zaljub|               Čisto sama sva bila že v gostilnici, luči so gorele
 601 Zaljub|      vzbudila velika muha, počasi in v širokih kolobarjih je pribrenčala
 602 Zaljub|               njen sončnik sem nosil v roki. Segal sem ji komaj
 603 Zaljub|             in je nosil njen sončnik v nežnem gobčku. Tista rdeča
 604 Zaljub|     stopnicah, ki so segale do neba, v neizmernost. Še malo je
 605 Zaljub|          prišel mimo in ga je brcnil v stran. ~* ~Po njenem slovesu
 606 Zaljub|            žalosti se mi je zjasnilo v duši. O, prijatelj, -- Bog
 607 Zaljub|             hitro spremenil? In celo v kužka? Nikoli še nisem bral
 608 Zaljub|            kaj vse so iznašli ljudje v najnovejšem času! Znanost
 609 Zaljub|       vsekrižem po mestu. Prišel sem v neko dolgo vežo, tam je
 610 Zaljub|        dremala tam; bilo je že pozno v noč in listje se je stresalo
 611 Zaljub|              ki ga je prinašal veter v celih gostih oblakih preko
 612 Zaljub|        skočil kvišku in se je zagnal v dirigentko, podij se je
 613 Zaljub|         trgale in nesramni okostniki v sivo ohlapno kožo zaviti,
 614 Zaljub|            nekaj zelo čudnega, ko bi v tistem trenotku ne bil stopil
 615 Zaljub|              z osornim glasom, da se v slovenski literaturi ne
 616 Zaljub|   fantastično pisana, kakor preproge v spalnici Semiramide, o da
 617 Zaljub|           žarkov, ki segajo do neba, v neizmernost. Ali doslej
 618 Zaljub|              spoznajo nikoli. kaj so v resnici. Hodijo okoli --
 619 Zaljub|            državnega poslanca, ki ni v resnici nič drugega nego
 620 Zaljub|           tisti človek, ki se šopiri v svojem ukradenem dostojanstvu --
 621 Zaljub|          priklanjajo, kadar se pelje v landaverju po trgu in ki
 622 Zaljub|      žalostno, da sem naslonil glavo v dlani. Domislil sem se Bog
 623 Vedom |       prozoren havelok, ki je vihral v vetru. Obraz mu je bil nelep,
 624 Vedom |             Poljanskem nasipu s pipo v ustih, za Zupančičem, kadar
 625 Vedom |          naočnike... ~Nebo je gorelo v belem plamenu; mirno, leno
 626 Vedom |             nizki holmi kakor zaviti v siv dim. Tu, tam, ob poti,
 627 Vedom |         hodila kakor po mehkem mahu, v kostanjevi senci. Stopala
 628 Vedom |            kapljica življenja, ki je v meni, je vsa tvoja, brez
 629 Vedom |        nepotrebna in bi mi bila samo v nadlego. In če porečeš,
 630 Vedom |         njemu, vitka, kipeča, vroča. V tistem trenotku ni bilo
 631 Vedom |           Sončnik ji je padel na tla v rdeči prah; spogledala sta
 632 Vedom |            ga je bilo neumnih besed; v glavi mu je bilo topo in
 633 Vedom |           hrastovo listje je molčalo v poletnem snu; velika muha
 634 Vedom |              velika muha je brenčala v širokem kolobarju, utihnila
 635 Vedom |            na čelu, kar se je godilo v njem in ž njim. ~Stopil
 636 Vedom |           njem in ž njim. ~Stopil je v krčmo in je ugledal obraze,
 637 Vedom |          Troje prijateljev je sedelo v kotu za nepogrnjeno mizo.
 638 Vedom |              jetični Greben. Imel je v ustih kratko pipo in, kadar
 639 Vedom |            je govoril, jo je porinil v kot, ki se je globoko povesil,
 640 Vedom |             naravnost in skoro srepo v obraz, tako da je Jakob
 641 Vedom |           pogled in mu je šinila kri v lica. ~"Ž njo hodim. Kaj
 642 Vedom |          blede?" ~Jakob mu je strmel v obraz. ~"Če se ti blede,
 643 Vedom |            je sedel. Sivobled je bil v lica in oči so se mu svetile
 644 Vedom |              in oči so se mu svetile v čudnem plamenu. Ali plamen
 645 Vedom |               Če je tako, seveda! In v službo misliš?" ~"Da. Prav
 646 Vedom |            bi bilo, če bi se zakopal v urad brez izpitov. Nobene
 647 Vedom |             prihodnosti! Tako pa sem v tesni zvezi z dnevnim življenjem,
 648 Vedom |        Takrat bi se bil prej zakopal v urad nego v uredništvo.
 649 Vedom |             prej zakopal v urad nego v uredništvo. Če si cesarski
 650 Vedom |               da še ni bilo dozorelo v meni; in ta čut je zelo
 651 Vedom |              in naposled je umolknil v zadregi. Krničar je ob njegovem
 652 Vedom |               Nato se je ozrl Jakobu v obraz in se je zasmejal
 653 Vedom |             njemu in se mu je smejal v lice. ~"Ničesar ne boš dovršil!
 654 Vedom |        nadaljeval hlastno in glasno, v presekanih stavkih: ~"In
 655 Vedom |              po ulicah! In če bi bil v tem sanjarjenju napravil
 656 Vedom |             Kakor kljuseta, vprežena v voz: zaželi se jim na zeleni
 657 Vedom |            sanjal, blodil kakor muha v poletnem soncu in dobro
 658 Vedom |           usojeno. Živ človek si bil v grobu, spal si in sanjal
 659 Vedom |          teman in osoren. ~Stopil je v gostilnico mlad, še skoro
 660 Vedom |        golobrad fant. Oblečen je bil v dolg vihrajoč havelok, na
 661 Vedom |         prestrašena sta mu pogledala v obraz Jakob in Krničar. ~"
 662 Vedom |            Ni jih pogrešal. Živel je v vročih, bujnih sanjah. Tisto
 663 Vedom |           dejal, ko se je napravljal v uredništvo in je bil že
 664 Vedom |             odzdravila? Vrnila se je v izbo, kakor da bi se ji
 665 Vedom |            bi se ji bilo mudilo..." ~V uredništvu je bil še slabše
 666 Vedom |      znamenje, da je bilo že zdavnaj v srcu in da je samo čakalo
 667 Vedom |            prej..."  Prihajali so mu v spomin malenkostni dogodki,
 668 Vedom |           bila pozabila zapreti okna v kabinetu, predno se je vrnil.
 669 Vedom |             mara imeti odprtega okna v kabinetu, kadar je doma,
 670 Vedom |           bil kaj opazil. Bilo mu je v tem hipu, kakor da nikoli
 671 Vedom |         njegove misli, se je tovariš v tistem trenotku zlobno nasmehnil.
 672 Vedom |            stopil je časih mimogrede v kavarno, če je ugledal ob
 673 Vedom |            postal, sopel je težko in v prsih mu je utripalo močno
 674 Vedom |             ne da bi se bil pogledal v ogledalo, da mu je obraz
 675 Vedom |           Stala je pred ogledalom še v cestni obleki, lica rahlo
 676 Vedom |            mirno in se je ozrla nanj v ogledalu.  "Kod si hodila?" ~
 677 Vedom |            se ozrla nanj, je stopila v kabinet in je zaprla duri
 678 Vedom |           duri za sabo. ~Videl se je v ogledalu: lica so mu bila
 679 Vedom |              jo za sabo, iz kabineta v sobo, iz sobe v kabinet,
 680 Vedom |             kabineta v sobo, iz sobe v kabinet, butal bi ob steno,
 681 Vedom |                  Lucija se je vrnila v sobo, v lahki, precej obnošeni
 682 Vedom |          Lucija se je vrnila v sobo, v lahki, precej obnošeni domači
 683 Vedom |             Šel je počasi preko sobe v kabinet in se je zaklenil.
 684 Vedom |             je res živel kakor drugi v tem kratkem času, ko je
 685 Vedom |           mislil, da se je bil rešil v življenje? Ni živel kakor
 686 Vedom |     življenje? Ni živel kakor drugi; v svojem srcu in v svojih
 687 Vedom |              drugi; v svojem srcu in v svojih najskrivnejših mislih
 688 Vedom |          žive drugi in kako mislijo; v najbolj skrite kote njih
 689 Vedom |            ulic; znanci so ga čakali v veliki svetli gostilnici
 690 Vedom |             nasmehnil, ali gledal je v zadregi in si ni upal ozreti
 691 Vedom |          ozreti se nikomur naravnost v oči. ~"Iz življenja prihajam,
 692 Vedom |             se siliti po nepotrebnem v tisti pisani kolobar ter
 693 Vedom |                Koliko pa si napravil v tem času?" je vprašal Krničar
 694 Vedom |              Krničarju nem in osupel v lica. ~"No, da!" se je smejal
 695 Vedom |          napisal!" je jecljal Jakob. V tem hipu šele se je zavedel,
 696 Vedom |            ne vem natanko. Kar mi je v mislih, v srcu, je šele
 697 Vedom |         natanko. Kar mi je v mislih, v srcu, je šele nerazločen
 698 Vedom |               določnega. Vse, kar je v mojem srcu, v mojih mislih,
 699 Vedom |            Vse, kar je v mojem srcu, v mojih mislih, je šele nerazločen
 700 Vedom |         odpreti. Oblečena je bila še v cestno obleko, bluza je
 701 Vedom |          obraz bledel in se je pačil v silni grozi, oči so se širile
 702 Vedom |              Zakopali so se kremplji v dolge, mehke, svetle lase,
 703 Vedom |        Krničarjev obraz je bil skrit v ovratniku, pomečkani klobuk
 704 Vedom |            tiho, misli so se spajale v misli, brez besed. Prišla
 705 Vedom |            Krničarjevih besed. ~"Ali v njiju je bilo življenja
 706 Vedom |              zdaj uživaš, prijatelj, v naročju vedomca? Kaj ima
 707 Vedom |             Vstopiva, če si žejen!" ~V ~Jakob je živel, kakor jih
 708 Vedom |        nesrečnega. ~Jakob se ni vdal v prvem trenotku. Ko je spoznal
 709 Vedom |              se je branil, grizel je v vajeti, da so se penila
 710 Vedom |         penila usta. ~Sedel je dolgo v noč, glavo sklonjeno, roke
 711 Vedom |             sklonjeno, roke zakopane v laseh. Mučil se je, da bi
 712 Vedom |            globoke gube so se rezale v čelo... Torej od začetka,
 713 Vedom |             vedomca... Ali grizel je v vajeti in usta so se penila... ~
 714 Vedom |              se penila... ~Sedeli so v gostilnici in tedaj je prišel
 715 Vedom |         mladi Mihelec in je prisedel v družbo. Njegov klobuk pa
 716 Vedom |          strah in srd se je zasvetil v očeh. ~Mihelec pa se je
 717 Vedom |             se je vžgal čuden plamen v njegovih očeh, obraz mu
 718 Vedom |              Tam je stal namreč kmet v irhastih hlačah, veliko
 719 Vedom |         irhastih hlačah, veliko pipo v ustih in je gledal zaničljivo
 720 Vedom |     Življenje pa je bilo vendarle in v svojem srcu sem spoštoval
 721 Vedom |                 Nisem še umrl, še je v meni kapljica krvi." ~Skoro
 722 Vedom |             pomislil, zabolelo ga je v glavi, v srcu... Ali takoj
 723 Vedom |              zabolelo ga je v glavi, v srcu... Ali takoj je bilo
 724 Sreca |           razprostira ravan, okópana v soncu; iz zemlje same raste
 725 Sreca |      pogledala je domovina sama sebi v obraz in je zardela od radosti... ~
 726 Sreca |            mu povihravali nad čelom, v dolga, suha lica je bila
 727 Sreca |             Kdo mi je povedal nekoč, v davnem času, v sanjah morda,
 728 Sreca |        povedal nekoč, v davnem času, v sanjah morda, da te ne ljubim,
 729 Sreca |              do onih gozdov, šumečih v burji, desnica do gora,
 730 Sreca |             gorela poslednjikrat kri v njegovem obrazu... ~Zavidni
 731 Sreca |            sem ozdravel, zašumela je v mojih žilah nepokojna, vroča
 732 Sreca |               vzplamtela sta kresova v mojih očeh. In zdaj hodijo
 733 Sreca |             za to! Dovolj je še krvi v mojih žilah; če bi bilo
 734 Sreca |               Gledal je preko ravni, v soncu okópane: tam daleč
 735 Sreca |         okópane: tam daleč iz gozda, v sončno meglo zavitega, v
 736 Sreca |             v sončno meglo zavitega, v burji šumečega, je izvirala
 737 Sreca |       izvirala steza, spuščala se je v doline, vzpenjala se je
 738 Sreca |              doline, vzpenjala se je v hribe, grapava, kamenita;
 739 Sreca |              bela cesta se je izlila v ravan... ~Bil sem bolan;
 740 Sreca |              sem pogledal skozi okno v jasno zoro in sem bil zdrav.
 741 Sreca |         bolnika, pokritega z ranami, v bridkosti vzdihujočega?
 742 Sreca |            Legel bi tam na posteljo, v gorki, prijetno zakurjeni
 743 Sreca |             prikazala se mi je sreča v nedeljski kmečki obleki,
 744 Sreca |          gledale drobne pametne oči; v desnici je imela velik dežnik,
 745 Sreca |       desnici je imela velik dežnik, v levici pa molitvenik v bel
 746 Sreca |               v levici pa molitvenik v bel robeč zavit. Pozdravljena
 747 Sreca |         Višje se je vzdignilo sonce, v jadrnem diru se je vozilo
 748 Sreca |             se je pramen zlate grive v mogočne smreke Raskovca... ~
 749 Sreca |             življenje, kolikor ga je v meni. O sladka dolžnost,
 750 Sreca |              lije dol zlato bogastvo v širokih pramenih! Švrkni,
 751 Sreca |          lepe zemlje, da bo zazorelo v septembru vsepovsod kipeče
 752 Sreca |       zamujena!... ~Balkon se stresa v burji, že se je bila vzdignila
 753 Sreca |              njim. Oblečen je človek v črno salonsko suknjo, ki
 754 Sreca |              Noge so tenke, oblečene v črne prekratke hlače, glava
 755 Sreca |            zatemni sončna pokrajina, v onemoglem gnevu stokajo
 756 Sreca |             močna, če je res še krvi v tvojih žilah, vzdigni meč!... ~
 757 Sreca |            lenimi koraki se je vrnil v izbo. ~* ~To je tako, če
 758 Sreca |             kraj nje in tudi gozdov, v burji šumečih, ni bilo nič
 759 Sreca |       zazibala se je morda tudi hiša v gnilih tečajih, spodaj so
 760 Sreca |       omeglile oči in se je zamajala v mogočnem loku vsa zemlja.
 761 Sreca |         ozkem koridorju in je stopil v svojo izbo; prazna je bila,
 762 Sreca |        drobna; na ustnicah njenih in v njenem mirnem, razumnem
 763 Sreca |            njegove oči so se svetile v temnem ognju, ki se ga je
 764 Sreca |            Prihodnji mesec, Franc!" ~V njenem glasu je bilo toliko
 765 Sreca |         moram odtod!" ~Gledala mu je v obraz z mirnimi očmi in
 766 Sreca |          malo moči, kar je je ostalo v telesu izza grenkobne mladosti! ~"
 767 Sreca |            naj gnije počasi, živo še v grobu, to moje življenjaželjno
 768 Sreca |             za kosom?"... ~Nasproti, v podstrešnem oknu, se je
 769 Sreca |       umetniki razstavijo na Dunaju, v marcu že menda; toliko mi
 770 Sreca |         sedim tukaj, ne vem ničesar, v brlog sem se bil zakopal,
 771 Sreca |              bi bil trkal, je stopil v izbo Jože Gorjanec in je
 772 Sreca |             Naši umetniki razstavijo v tujini in to ni nič? Kaj
 773 Sreca |           umetnike na očitnem kraju, v bedasto navdušenem feljtonu;
 774 Sreca |    navdušenem feljtonu; pa je prišel v kavarno in je zabavljal
 775 Sreca |               in vendar mu je ostala v srcu poštena porcija slovenske
 776 Sreca |             ga je bilo sram in kakor v samo nedosežno nebeško glorijo
 777 Sreca |          videl!" ~* ~Zmračilo se je, v sobi je bila napravljena
 778 Sreca |             majhna in drobna in tudi v njenih očeh se je poznalo,
 779 Sreca |               malo je bilo še upanja v njenem glasu in veliko strahu. ~"
 780 Sreca |             bil ozrl zdaj, bi opazil v Gorjančevih očeh jezen in
 781 Sreca |           užaljen pogled. ~Prišla je v sobo Barica, s tihimi, obzirnimi
 782 Sreca |         zavedel tišine, ki je ležala v sobi kakor težka zadušna
 783 Sreca |         obraze in srd se je vzdignil v njegovem srcu. Ustnice so
 784 Sreca |              Da segnijem, da poginem v tem brlogu?" ~Ni bilo takoj
 785 Sreca |         držala? Bojiš se, da pogineš v tem brlogu -- ali se nisi
 786 Sreca |            meni, kakor otrok, izgnan v deževno noč? In jaz sem
 787 Sreca |           Franc, kako sem ti stregla v dolgih bolnih nočeh? Ali
 788 Sreca |           veš, Franc, kako sem upala v tistih nočeh -- ne zase,
 789 Sreca |            če bi vedela, da si zunaj v burji tako sam. Zate te
 790 Sreca |             ti je darovala ljubezen. V sreči si živel pa misliš
 791 Sreca |            so ti najbližji? Ni časti v tej tihi službi! Manjši
 792 Sreca |            ki so se ti bili zapisali v hlapčevsko službo, manjši
 793 Sreca |        manjši tudi od onih, ki stoje v tolpi in ki gledaš nanje
 794 Sreca |           njim!" ~Pogledal je Barici v obraz, obrvi so se mu strnile
 795 Sreca |         zahoda, zabobnevala zamolklo v silnih gubah svojega plašča.
 796 Sreca |            preko mesta debele kaplje v dolgem pramenu, kakor da
 797 Sreca |     kropilnik zamahnil preko zemlje, v velikem križu od vzhoda
 798 Sreca |            segala s prešernimi prsti v njegovo mahovito rdečo brado,
 799 Sreca |             toliko mladega življenja v njem?" ~Hodila je hitro
 800 Sreca |           ozrla; čul je njene korake v temni veži, utihnili so,
 801 Sreca |           popolnoma ter se je izlila v gostoljubno krčmo. ~Sedel
 802 Sreca |        izpremenil. Usehnila so lica, v očeh je ugasnil plamen in
 803 Sreca |                 Kaj bi ne umrl rajši v domovini? Jaz bi ne hodil
 804 Sreca |           domovina zavzdihne, govori v omotici; to niso znamenja
 805 Sreca |             s seboj? Kaj ni pogledal v ogledalo in je mislil, da
 806 Sreca |         nisem zamenjal jaz? Pogledam v ogledalo: kaj ni to nemir
 807 Sreca |             domovini! Tolik je strah v naših srcih, da govorimo
 808 Sreca |    umirajočem človeku, ki sope težko v sosedni izbi. Saj si ne
 809 Sreca |              upaš, da bi mi pogledal v oči, zato da bi ne videl
 810 Sreca |          zato da bi ne videl bojazni v mojih očeh!... In kakor
 811 Sreca |             ga je bil pozabil pastir v žerjavici, ko je odgnal
 812 Sreca |               da gleda smrt iz njih? V mezincu mojem je življenja
 813 Sreca |          mojem je življenja več nego v celi prostrani pokrajini!
 814 Sreca |            in ki se je že izgubljala v mrak; zato je bil nevesel
 815 Sreca |         skoraj smešen. Malo časti je v taki smrti, v takem boju
 816 Sreca |          Malo časti je v taki smrti, v takem boju malo časti. Ne
 817 Sreca |       zatemnela sončna pokrajina; ne v silnem viharju, v tuleči
 818 Sreca |      pokrajina; ne v silnem viharju, v tuleči divji noči: leno
 819 Sreca |              je sklonil glavo... Tja v leni mrak se izgublja cesta,
 820 Sreca |             onih gora, ki se svetijo v daljavi? Kaj se ne ozreš
 821 Sreca |            je tvoja ljubezen! Zaprta v ozki kletki frfota z boječimi,
 822 Sreca |              ni zdajle morda zgenilo v tvojem srcu, kaj niso morda
 823 Sreca |      objokane oči preko vode, šumeče v noč, tja preko tihih poslopij,
 824 Sreca |            tja preko tihih poslopij, v mraku težke sanje sanjajočih?
 825 Sreca |          Zafrfotale so plašne peroti v kletki, niso se mogle vzdigniti... ~
 826 Sreca |          mimo... Franc se je napotil v svojo izbo, postavil je
 827 Sreca |          reka življenja se je izlila v moje srce. Takrat sem te
 828 Sreca |            ljubezen, ki bi se izlila v obcestni jarek! Ali zložim
 829 Sreca |        Postavi na stol. Lahko noč!" ~V belem predpasniku je stala
 830 Sreca |          kresova, visoko plapolajoča v daljavi, za večernimi sencami.
 831 Sreca |              ulicah. Hodila je kakor v topli sobi po mehki preprogi
 832 Sreca |      nenadoma sam sredi temne ulice. V tistem hipu bi omahnil,
 833 Sreca |         pestjo, zakrohotala bi se mu v obraz in zgrudil bi se v
 834 Sreca |             v obraz in zgrudil bi se v blato... Prevelika je razdalja
 835 Sreca |          sapa je težka, lije sunkoma v usta kakor mrzla snežnica,
 836 Sreca |             na kolena, vzdignil roke v proseči molitvi, ne postalo
 837 Sreca |            hodilo po mehki preprogi, v topli zakurjeni sobi... ~
 838 Sreca |              več mesta, ni več ulic, v temo so se pogreznila poslopja.
 839 Sreca |            samotno drevje, stokajoče v vetru. Da bi človek varno
 840 Sreca |             gležnjev se vdirajo noge v blato, preko pokrajine reže
 841 Sreca |         vzpenjajo naproti... ~Saj je v žilah še nekaj kapelj krvi
 842 Sreca |          kaplja na tla. Strah je bil v srcu manjši, tišji, spreminjal
 843 Sreca |              tišji, spreminjal se je v topo vdanost. Hoditi je
 844 Sreca |            ki počivaš, ko je še krvi v tvojih žilah? Ne ozre se,
 845 Sreca |            tvojih žilah? Ne ozre se, v neizmernost vodi ravna cesta,
 846 Sreca |         ravna cesta, nikjer ni hiše, v daljavi je ugasnilo okno...
 847 Sreca |            se je nebo in je zasijalo v čudežni svetlobi. ~Kam te
 848 Sreca |           bil pajčolan, zafrfotal je v zraku kakor bele peroti,
 849 Sreca |             zgrudil se je na kolena. V tistem trenotku je kanila
 850 Sreca |             prsi... In zgrudil se je v težko spanje brez sanj. ~* ~
 851 Sreca |              prvi pogled, da stanuje v nji resen in soliden človek. ~
 852 Sreca |      premakniti. ~"Kaj ti ne bo mraz v tej tenki poletenski obleki?"
 853 Sreca |          drugega, večji strah je bil v njenih očeh nego v njenem
 854 Sreca |            je bil v njenih očeh nego v njenem glasu. ~"Kaj mi bo
 855 Sreca |              Teta Mara mu je gledala v obraz in glas se ji je tresel.
 856 Sreca |       sključena za pečjó, lica uprta v dlani. Gledala ni naravnost
 857 Sreca |             je sedel Gorjanec, zavit v suknjo, klobuk na glavi;
 858 Sreca |           prepišem jaz." ~"Ne maram! V ogenj pomečem vse skupaj.
 859 Sreca |               mu je vztrepetalo srce v bolestnem čutu, ki ga sam
 860 Sreca |             namršile in obrnil se je v stran. ~"Zbogom, Barica,
 861 Sreca |             in drobna; gledala mu je v obraz in ustnice so ji trepetale,
 862 Sreca |           trepetale, solz pa ni bilo v očeh in iz ust ni bilo glasu.
 863 Sreca |         Franc okrenil in se je vrnil v sobo. ~"Niste mi še rekli
 864 Sreca |              zbogom, teta! Kaj nimaš v slovo besede zame, Barica?" ~
 865 Sreca |           klopi, naslanjal se truden v kot in se zavijal v suknjo. ~
 866 Sreca |           truden v kot in se zavijal v suknjo. ~Pod stopnicami
 867 Sreca |         postala. ~"Idi, Barica, lezi v posteljo in se odeni!" je
 868 Sreca |            je nad stopnicami, zavita v dolgo sivo ruto; iz mraka
 869 Sreca |       desetica na tla in jo je iskal v gneči. Ko se je vrnil, je
 870 Sreca |         upala pogledati drug drugemu v oči. ~"Jaz ne vem, če se
 871 Sreca |              nizke, ušesa so štrlela v stran, kakor jetičnemu človeku.
 872 Sreca |             kakor jetičnemu človeku. V desnici je nosil kovčeg
 873 Sreca |          životu. Na stopnicah zunaj, v poltemi, je stala ženska,
 874 Sreca |              je stala ženska, zavita v dolgo sivo ruto, iz mraka
 875 Sreca |         Franc se je zagrizel z zobmi v vzglavje in je zatisnil
 876 Sreca |         stvari, pa mi še zmerom neče v glavo... O, Franc, tam doli
 877 Sreca |                 Franc se je vzdignil v postelji; bilo mu je, da
 878 Sreca |             morda bi mahoma loputnil v jarek, iz katerega sem se
 879 Sreca |              izkopal, dasi je ostalo v njem vse najlepše, kar se
 880 Sreca |             način, kakor ga rešujejo v svojih otročjih sanjah umetniki.
 881 Sreca |               vzgaja otroke in umrje v Gospodu..." ~Francu so se
 882 Sreca |           Francu so se zasvetile oči v čudnem ognju in nelep smehljaj
 883 Sreca |            da naj storim?" ~"Vrni se v domovino, poišči si pošteno
 884 Sreca |              in mu je pogledal srepo v obraz. ~"Minilo te bo, kakor
 885 Sreca |              ob tistem času pomočnik v veliki delavnici za dekoracijske
 886 Sreca |          izložbe, kjer hodijo ljudje v gosti pisani gneči, vsi
 887 Sreca |        vznemirjeni, vsi toplo zaviti v suknje. ~Tako bi morda padel
 888 Sreca |              zlatem vozu preko neba, v jadrnem diru od vzhoda do
 889 Sreca |         vzhoda do zahoda! Zavijam se v tenko poletensko suknjo,
 890 Sreca |            šklepetajoč, in hodil sem v kraljevskem plašču preko
 891 Sreca |             je tiho, ponižno, klobuk v roki, glavo po beraško sklonjeno,
 892 Sreca |           Zakaj mi gledaš tako srepo v obraz, Barica? Kaj me več
 893 Sreca |              prijazno, sveto razpelo v roki, zlato glorijo krog
 894 Sreca |               ovratnik do ušes, rok‚ v žep; ponoči ne bo nihče
 895 Sreca |              srečal, rad bi ji videl v obraz. Stisnil bi se tesno
 896 Sreca |           obraz. Stisnil bi se tesno v kot, kjer nič svetilke,
 897 Sreca |              name, ker bi bile uprte v njena lica moje žareče oči,
 898 Sreca |             vedi, kako sem bil zašel v ta čudni kolobar! Da bi
 899 Sreca |         kolobar! Da bi bil na cesti, v pisani gneči, ne bile bi
 900 Sreca |              ki je bil izgrešil smer v svoji ozki izbi. Da bi zasijal
 901 Sreca |        prihaja naproti -- bela roka; v roki sveča, ki gori z dolgim
 902 Sreca |      dvorišče, zdi se mi, da je bilo v prejšnjem stanovanju. In
 903 Sreca |              ima na glavi, zavita je v topel kožuhast ovratnik,
 904 Sreca |             topel kožuhast ovratnik, v roki ima velik bel zavoj. ~"
 905 Sreca |          Barico prihaja teta, zavita v dolgo črno ruto, ki ji sega
 906 Sreca |          Spal bi morda in se prispal v večnost! Vzdrami se, prijatelj,
 907 Sreca |           Prišli smo božič praznovat v tvoj prijazni dom... No,
 908 Sreca |          ozrl postrani in je vtaknil v usta velik kos potice, nato
 909 Sreca |         napotil s silnimi koraki peš v domovino, zato da bi umrl
 910 Sreca |           umirala za goro, topila se v mogočnih sencah. Piškur
 911 Sreca |         nalogo..." ~Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo veliko
 912 Sreca |           umirala za goro, topila se v mogočnih sencah. ~* ~"To
 913 Sreca |              si jih. In očital si mi v svojem srcu: 'Odrešitelj,
 914 Sreca |       pogledajo oči jasno. Zgroze se v prvem hipu in srce omahne --
 915 Sreca |             ugasnil moj sveti plamen v teh dolgih in nelepih nočeh,
 916 Sreca |           nočeh, ki sem jih preležal v svoji mrzli izbi! Glej,
 917 Sreca |            izbi! Glej, tako so padle v blato z zmočenimi perotnicami
 918 Sreca |           reformatorske želje! Glej, v tako klavrn grob sem zakopal
 919 Sreca |            tako pa gledam neprestano v tla in vidim samo blato...
 920 Sreca |             že tako je dovolj strahu v mojem srcu... ~Ali si videl
 921 Sreca |        čudoma, da sem bil zaljubljen v žensko, čisto navadno in
 922 Sreca |            in jo nameravam izvršiti. V predalcu leže moje pesmi:
 923 Sreca |          stran polna, jo je vzdignil v iztegnjeni roki ter jo ogledaval
 924 Sreca |            ni še tako bolan! Vrne se v domovino in ozdravi -- vse
 925 Sreca |      vztrepetal je in ji je pogledal v oči. Takrat so se srečali
 926 Sreca |            pragu, kakor ga je videla v svojem srcu. ~Zdel se ji
 927 Sreca |          vzbočeno, ker so ležale oči v globokih jamah. ~"Tako sem
 928 Sreca |            podati roko. Gledal mu je v obraz in njegov pogled je
 929 Sreca |             Barica in se mu je ozrla v lice z jasnimi očmi. ~"Pozdravljen,
 930 Sreca |          sklonil k nji, da je čutila v obraz vročo sapo iz njegovih
 931 Sreca |                 Bog te blagoslovi!" ~V tistem trenotku je izginil
 932 Sreca |            prej nikoli tako pogledal v oči?" ~Prašal je njen pogled,
 933 Sreca |           okrenil in je odšel počasi v svojo izbo. ~* ~Stal je
 934 Sreca |          svojo izbo. ~* ~Stal je tam v dolgi suknji, ovratnik privihan,
 935 Sreca |           suknji, ovratnik privihan, v levici klobuk, v desnici
 936 Sreca |           privihan, v levici klobuk, v desnici lepo zavit rokopis.
 937 Sreca |              silo. Ali kar malo cika v umetnost -- zastonj, izgubljeno!
 938 Sreca |       nasmehom, ponosno pričakovanje v očeh. Kako bi se pač vrnil,
 939 Sreca |         popotovanje? Kar je obsojeno v smrt, naj leži mirno in
 940 Sreca |               kako nizek je ta strah v srcu, kako neskončno nizko
 941 Sreca |         neskončno nizko je to upanje v srcu! ~Zgodilo se je tiste
 942 Sreca |             kakor da bi zajemal vode v perišče ter je spravil v
 943 Sreca |             v perišče ter je spravil v suknjo zadnji ubogi ostanek
 944 Sreca |             pokrajine. Spravil ga je v suknjo in je odkobalil,
 945 Sreca |         mukoma glavo, da bi ji videl v obraz, z onemoglim naporom
 946 Sreca |             njene oči in tisto srečo v njih, ki je ni na svetu
 947 Sreca |           Čudno upanje se je zgenilo v srcu, vzdignil se je čuden
 948 Sreca |             Barica... samo pri tebi, v tihi sobi... samo tiho...
 949 Pozdr |               zadišalo je bilo morda v zraku po Latermanovih kostanjih,
 950 Pozdr |              po široki, dolgi cesti, v gneči ljudi, mimo novih
 951 Pozdr |         svetloba, potopil sem se bil v gnečo, objeli so me bili
 952 Pozdr |              šuma, vsenaokoli -- val v potoku... ~Ali glej, zazelenelo
 953 Pozdr |             se bila dotaknila strune v moji duši, tiste strune,
 954 Pozdr |        plečih, ali jaz nisem bil val v potoku. Košček lesa, trhla
 955 Pozdr |              odlomila tam daleč gori v lepem gozdu in plava bogve
 956 Pozdr |        nikjer več domovine, komaj še v spominu. "Nekad bilo, sad
 957 Pozdr |             kljujejo zdaj neprestano v mojem srcu in mi ne dajo,
 958 Pozdr |   razposajena godba; pisano barvani, v orientalskih slogih stavljeni
 959 Pozdr |             je bila zasmejala naturi v obraz, vzdignila je pisano
 960 Pozdr |                mlada pol, pol lepa", v belem predpasniku in črnem
 961 Pozdr |             bila prijetna, sedel sem v varnem zatišju. Poltiha
 962 Pozdr |       poželenja krvavečimi ustnicami v srce in tudi moje srce je
 963 Pozdr |             ustnice, vsesane globoko v moje srce in kanila je samo
 964 Pozdr |             prišla je devica, nagelj v levici, v desnici pa košarico
 965 Pozdr |             devica, nagelj v levici, v desnici pa košarico rdečih
 966 Pozdr |            rdeč in sem ji ga vtaknil v nedrije,; samo belo, izrezano,
 967 Pozdr |            ki sem se spominjal nanjo v nerazločnih sanjah... ~O
 968 Pozdr |           surovih potez ob ustnicah; v očeh je bil isti izraz,
 969 Pozdr |             je bil isti izraz, kakor v očeh nekega slovenskega
 970 Pozdr |         utelesila domovina, bi imela v očeh pač tisti izraz: zloben,
 971 Pozdr |         izgovorila jo je morda komaj v tihi sobi, v tihi noči,
 972 Pozdr |             morda komaj v tihi sobi, v tihi noči, ko so poslušale
 973 Pozdr |           siromašen je tvoj register v primeri z bogastvom naših
 974 Pozdr |            ponižna si in sramežljiva v primeri z nebogrmečo surovostjo
 975 Pozdr |          Kako si enostavna in plitka v primeri z globokopremišljeno
 976 Pozdr |           ustnicah, tudi na besedah, v očeh, na licih so se poznali
 977 Pozdr |         kostanje, ki sem hodil nekoč v njih senci, srce polno ljubezni...
 978 Pozdr |        zvenela, vinska kri je gorela v najinih licih, ali pri srcu
 979 Pozdr |          zapraviti vsega -- ej, vsaj v smehljaju, kadar se nasmeješ
 980 Pozdr | sentimentalne domovine, ki jo ljubim v dnu svojega srca in ki mi
 981 Pozdr |             srca in ki mi ne da miru v neumnih sanjah. In našel
 982 Pozdr |             srečava zdaj neprestano, v tvojih blatnih očeh sem
 983 Pozdr |         blatnih očeh sem jo našel in v tvojem blatnem smehu in
 984 Pozdr |              tvojem blatnem smehu in v tvoji hladni besedi. Zatorej
 985 Pozdr |            je razlila sladka toplota v lica in po vsem telesu...
 986 Pozdr |      umolknilo, izginilo. Sedela sva v tihi domači bajtici, oba
 987 Pozdr |            mlada in čista in vesela; v moji roki je ležala njena
 988 Poet  |              gozdoviti zeleni holmi, v jutru prepevajoči; ob jarku
 989 Poet  |             ožila in se je vzpenjala v klanec, polagoma šele, da
 990 Poet  |              Debele kaplje so padale v prah in rdeči prah je oživel,
 991 Poet  |          oživela je pot in je tonila v senco. Zdelo se je popotniku,
 992 Poet  |        nevidni ljudje; poznali so se v prahu, v blatu sledovi korakov
 993 Poet  |               poznali so se v prahu, v blatu sledovi korakov in
 994 Poet  |               da so mu rezale robide v obraz in da se je spotikal
 995 Poet  |          grapah in jarkih, zasekanih v klanec. ~Nič več ni mislil,
 996 Poet  |          popotnika: Ali ni morda tam v daljavi, tam v daljni daljavi,
 997 Poet  |             morda tam v daljavi, tam v daljni daljavi, korak od
 998 Poet  |            kakor sem jih videl nekoč v sanjah, ali niso tam pisana
 999 Poet  |           ali ne sije tam sonce, tam v daljavi, korak od klanca?
1000 Poet  |              brez avemarije; natanko v tistem trenotku se je znočilo,