Chapter

  1 MimoZ |           okno sem videl ljudi, ki so se sprehajali v soncu; opazil
  2 MimoZ |        opazil sem časih celó, kako so se premikale lepe ustnice,
  3 MimoZ |       premikale lepe ustnice, kako so se smejale mlade oči. Nasmehne
  4 MimoZ |           je bilo tuje; ljudje, ki so hodili tam, živeli, niso
  5 MimoZ |         srce... Silni slamniki, ki so zasenčili vse čelo do obrvi,
  6 MimoZ |         obrobljenih očeh; predrzno so se smejale rdeče ustnice;
  7 MimoZ |            še tako nežna in polna, so bila že vsa udrta in našminkana;
  8 MimoZ |          njegova svetloba, svetili so se v nji obrazi kakor s
  9 MimoZ |     življenju, tako predrznovesel, so se bleščale tudi moje oči
 10 MimoZ |        ramen; njegova krepka pleča so se zožila, glava se je povesila;
 11 MimoZ |     Kuštravi lasjé, mokri od potú, so bili legli na čelo, preko
 12 MimoZ |         kje je vaš žarki ogenj? -- so buljile začudeno, neumno...
 13 MimoZ |           v kolobar začarane, kako so bili z nogami, krvav pot
 14 MimoZ |            svoji blaznosti... ~Ali so moje oči že trudne, ali
 15 MimoZ |          okamenelimi popotniki, da so padali nekateri celo v globoki
 16 MimoZ |         nizki holmi s cerkvami, ki so se svetile v čudno rdečem
 17 MimoZ |       dolga procesija, vsi za njim so bili obloženi; visoko so
 18 MimoZ |           so bili obloženi; visoko so se vzdigale koščene roke,
 19 MimoZ |      vzdigale koščene roke, visoko so držale težki križ, in noge
 20 MimoZ |         držale težki križ, in noge so stopale neprestano, vse
 21 MimoZ |           sem jih ljubil nekoč, ki so mi tujci ob tej uri... V
 22 BrezD |           bilo, ob tistem času, ko so bežali ljudjé iz mesta kakor
 23 BrezD |         sence kakor sanje... ~Lica so mu bila zardela, gledal
 24 BrezD |         obrit; redke rumene kocine so mu poganjale po obrazu.
 25 BrezD |      vzradostilo moje srce: hotela so govoriti in so jecala nerazumljive
 26 BrezD |        srce: hotela so govoriti in so jecala nerazumljive besede.
 27 BrezD |         njegova dela -- ustvarjena so bila po drugih zapovedih,
 28 BrezD |       hribu in kakor s tenko bilko so se igrali vetrovi z njim...
 29 BrezD |          sem se kakor pijan; solze so mi tekle po licih -- ali
 30 BrezD |          zmerom globlje; na obrazu so se poznala znamenja bolečine
 31 OPresc|            nemirni jesenski oblaki so begali po nebu in pod njimi
 32 OPresc|        begali po nebu in pod njimi so begale sence preko ceste,
 33 OPresc|           vas in še dalje v dolini so se svetile bele trške hiše.
 34 OPresc|         vas, ne v trg. Tolpe otrok so lazile tam od hiše do hiše,
 35 OPresc|        razcapani popotniki. Ljudje so jih gonili od hiše, in če
 36 OPresc|          jih gonili od hiše, in če so jim dali kruha, so godrnjali
 37 OPresc|           in če so jim dali kruha, so godrnjali ter loputali z
 38 OPresc|        kakor jih pečejo tam; nizki so, rumeni in lepo diše; rjava
 39 OPresc|        navzdol v tiho dolino, kjer so ležale dolge lehe. In tako
 40 OPresc|        bili -- nad nami nebo, kjer so begali jesenski oblaki.
 41 OPresc|        zmerom je bila enaka, enaki so bili vsi holmi in lazi in
 42 OPresc|       holmi in lazi in zmerom iste so bile tudi njive in črne
 43 OPresc|            njive in črne tepke, ki so rasle ob poti. Kakor da
 44 OPresc|       mirno, začarano. Samo oblaki so hiteli. ~Tone je skočil
 45 OPresc|            se ni nič bala. ~Odprle so se duri, umolknili smo;
 46 OPresc|             zagodrnjalo je in duri so se zaprle. ~"Počakajmo!"
 47 OPresc|        bliže proti pragu. Tedaj pa so se oglasili urni ženski
 48 OPresc|         zelo blatna in pusta. Hiše so se tiščale na kupu kakor
 49 OPresc|         smo vreče ter bežali; noge so se vdirale preko gležnjev
 50 OPresc|         suknje, ko smo hodili. Tod so pač gonili živino na vodo.
 51 OPresc|       majhnih belih vasi; prijazno so gledale dol kakor golobje.
 52 OPresc|      godilo v tisti dolini. Ljudje so bili kakor svetli zeleni
 53 OPresc|           gonili od praga in malhe so se polnile. V neki prostorni
 54 OPresc|     jasnega neba nad nami. Umirili so se bili oblaki, počasi so
 55 OPresc|          so se bili oblaki, počasi so se še plazili, utrujeni
 56 OPresc|             proti severu. Podajali so si roke in so se spajali,
 57 OPresc|             Podajali so si roke in so se spajali, sinjina se je
 58 OPresc|       nisem videl še nikoli. Holmi so bili poraščeni z grmovjem
 59 OPresc|       zamahovala s koso. Med holmi so bile zasekane globoke in
 60 OPresc|            bila v obraz in ustnice so se držale na jok. ~Na visokem
 61 OPresc|           Kako bi se izgubili? Tam so sveti Trije kralji!" je
 62 OPresc|       smreke in bukve..." ~Lojzetu so se zasvetile oči in tudi
 63 OPresc|        bilo upanje... Ni treba, da so bila jabolka, bilo bi lahko
 64 OPresc|            o srebrnih uhanih; zato so bile njene oči tako tihe,
 65 OPresc|          oba v boljšo deželo, kjer so hiše od kolačev in strehe
 66 OPresc|          sanjal. Ali njegove sanje so bile kakor pravljice, čudopisane,
 67 OPresc|         sanjal o belem kruhu; lica so mu bila bela in bolna, oči
 68 OPresc|         bila bela in bolna, oči pa so se bleščale kakor dvoje
 69 OPresc|            veja tam gori in kaplje so se usule na nas. ~Velika
 70 OPresc|           s slamo krita. Mala okna so gledala neprijazno, tako
 71 OPresc|            se je odprla in jabolka so se iztresala, tudi koruzen
 72 OPresc|      visoko travo poraščena; jarki so se križali na vse strani,
 73 OPresc|        dolgo, ko smo opazili, kako so se prikazovale na tej, na
 74 OPresc|           mirna, šopi visoke trave so rasli iz nje in tudi spodaj
 75 OPresc|            prej. Od brega do brega so bile položene deske, voda
 76 OPresc|         pokrivala in majhni valčki so se igrali, delali so se
 77 OPresc|        valčki so se igrali, delali so se mehurji in trava je nalahko
 78 OPresc|        stopil dalje po deski. ~"Če so deske tu, tedaj je to steza.
 79 OPresc|           zadnji tik za njo. Deske so se vdirale globoko, preko
 80 OPresc|         temnilo zmerom bolj, mirno so viseli oblaki od vzhoda
 81 OPresc|             črno oblečeni pogrebci so klonili glave, križ se je
 82 OPresc|       pokrajina in tudi naše misli so bile drugačne. Lojze je
 83 OPresc|         srepo in naravnost, oči pa so mu bile rdeče obrobljene.
 84 OPresc|       legla je na ves život in oči so se hotele zapirati. Nad
 85 OPresc|      šumelo narahlo, drobne kaplje so bíle ob listje... ~Vstala
 86 OPresc|   Vzdignili smo se in smo šli noge so nam bile neokretne, lesene. ~
 87 OPresc|        tenkih, ravnih curkih. Luže so bile zmerom večje in zmerom
 88 OPresc|            gledal v stran, ustnice so se mu premikale, kakor da
 89 OPresc|            suhega jetičnega obraza so gledale mirne oči; v naročju
 90 OPresc|          utrujeni smo bili in noge so se nam tresle, kakor da
 91 OPresc|        Gledal je topo na nas, roke so mu visele ob životu, kakor
 92 OPresc|       hodili v kolobarju... ~Kamor so pogledale oči in kolikor
 93 OPresc|     pogledale oči in kolikor daleč so mogle trudne, plašne misli,
 94 OPresc|         Pospešili smo korake, laže so stopale noge in tudi Hanca
 95 OPresc|          utrujenosti in od žalosti so bila naša srca še zmerom
 96 OPresc|    malodušna -- kakor ujeti vrabci so bila, ki se tresejo, ker
 97 OPresc|           mavrica nanj. ~Razširila so se nam srca od silnega koprnenja.
 98 OPresc|         silnega koprnenja. Lojzetu so se zabliskale oči in vzkriknil
 99 OPresc|        hotele premikati, privezane so bile na dolgo vrv, morale
100 OPresc|          bile na dolgo vrv, morale so nazaj na pusto, neizmerno
101 OPresc|            ugasnila tudi na vzhodu so se spet spojili oblaki in
102 VTemi |           še zgodaj, ali na zahodu so se vzdigali oblaki, gosta,
103 VTemi |            zmerom in soparno; okna so bila odprta in prašilo je
104 VTemi |            koščen, nelep, samo oči so bile lepe in velike, čudno
105 VTemi |         kakor jih imajo ljudje, ki so doživeli mnogo. Njeno telo
106 VTemi |          njene mlajše sestre; živo so se svetile oči in ustnice
107 VTemi |          se svetile oči in ustnice so bile rdeče in polne. Brat,
108 VTemi |            nezdrave barve. ~Oblaki so se vzdigali višje, v sobo
109 VTemi |    razumela, kaj je bilo. Žalostni so tisti večeri, ko leži v
110 VTemi |         nekje v daljni daljavi; že so plezali oblaki proti mestu,
111 VTemi |           oblaki proti mestu, bili so že skoro nad strehami. Zapihal
112 VTemi |    pričakoval odgovora. ~Vsi trije so se zamislili. Govorili bi
113 VTemi |       neprijetnega. Zakaj žalostni so večeri, ko leži v izbi prezgodnji
114 VTemi |         oknu in ko se je sklonila, so ji vihrali lasje v vetru.
115 VTemi |         proti nebu, in glej, vsega so bili že pokrili oblaki,
116 VTemi |           pregnati temè. Sence, ki so bile zunaj in so segale
117 VTemi |         Sence, ki so bile zunaj in so segale v izbo, niso hotele
118 VTemi |         temnó je bilo zunaj. ~"Kam so šli, mati?" je prašala Tončka. ~
119 VTemi |        nihčè ni vedel kam. Samo to so vedeli, da se vrne z belim
120 VTemi |      Igrajmo!" je dejal in posedli so okoli svetilke. Igrali so
121 VTemi |          so okoli svetilke. Igrali so na dolg, ker niso imeli
122 VTemi |      krajcarjev, ne orehov. Ali ko so doigrali prvo pot, so nehali.
123 VTemi |           ko so doigrali prvo pot, so nehali. Težko jim je bilo,
124 VTemi |    nelepega, neprijaznega, in zato so bile težke tudi roke, kakor
125 VTemi |         roke, kakor lesene; ležale so mirno v naročju, naslanjale
126 VTemi |        mirno v naročju, naslanjale so se na mizo. ~Ali je ugašala
127 VTemi |         Ali je ugašala luč, ali pa so rasle sence ter pile svetlobo.
128 VTemi |           temnejše; na obrazih, ki so se sklanjali k svetilki,
129 VTemi |      gorela ob oglu; debele kaplje so padale v prah. ~"Poglej,
130 VTemi |           prekrižane na prsih. Vsi so bili spodaj, Tine in Tončka,
131 VTemi |          biti tako, zakaj žalostni so taki večeri. ~"Luč umira!"
132 VTemi |            nižal se je plamen. Vsi so strmeli v ta plamen, ki
133 VTemi |          je pojemal tako hitro; že so se prikazovale rdeče iskre,
134 VTemi |        tudi na plašnih obrazih, ki so se sklanjali globoko. Ana
135 VTemi |        bila tem... vsenaokoli; oči so strmele in niso videle ničesar. ~
136 VTemi |            je bil tenak in slišali so čisto natanko hreščeče,
137 VTemi |         hreščeče, ubite udarce, ki so rezali v tišino kakor s
138 VTemi |           bílo neprestano, našteli so trinajst udarcev; nato je
139 VTemi |     utripala v srcih in iz bojazni so se porajale čudne misli,
140 VTemi |        čakajo tam v sencah. Vesele so morda časih, ali tisto veselje
141 VTemi |      motilo prijetnih korakov. Ali so bili koraki? Glasilo se
142 VTemi |     oddaljilo se je; samo v mislih so bili koraki, in ko so se
143 VTemi |       mislih so bili koraki, in ko so se misli razžalostile, so
144 VTemi |          so se misli razžalostile, so koraki utihnili. ~Od veselega
145 VTemi |        pripovedujejo knjige in vsi so resnični, ker so napisani. "
146 VTemi |            in vsi so resnični, ker so napisani. "Šel je nekoč
147 VTemi |          svetlobo, v deveto deželo so se izgubile misli... ~Zapihal
148 VTemi |        odprlo okno na stežaj. Duri so se stresle v tečajih. ~Ana
149 VTemi |            je, Ana; luči!" ~Hodili so po izbi in so iskali, če
150 VTemi |               Hodili so po izbi in so iskali, če bi bil kje ostanek
151 VTemi |           ostanek sveče. Po prstih so hodili, oprezno, in prestrašili
152 VTemi |            oprezno, in prestrašili so se, če se je zadel kdo ob
153 VTemi |           stisnimo skupaj." ~Sedli so na zofo vsi trije. Držali
154 VTemi |          na zofo vsi trije. Držali so se za roke in so se tiščali
155 VTemi |            Držali so se za roke in so se tiščali tesno drug k
156 VTemi |              tiste čudne misli, ki so čakale v sencah že dolgo
157 VTemi |        čakale v sencah že dolgo in so stopale zdaj razločno pred
158 VTemi |            po vsem životu in zobje so šklepetali. ~Misel je bila,
159 VTemi | prestrašena. "Pogledat pojdem, kje so mati." ~Stisnila sta se
160 VTemi |             Sedla je k njima, roke so se upirale ob kolena, glava
161 VTemi |         lica sta si videla in lica so bila bleda. ~"Da bi bila
162 VTemi |           Da bi bila luč!" ~Iskali so vdrugič, ali strah jih je
163 VTemi |            tihih korakov -- hodili so pač tuji ljudje po izbi --
164 VTemi |           tistih neznanih senc, ki so se premikale oprezno, sence
165 VTemi |        komaj skozi dež in noč. Vsi so se stisnili k oknu in so
166 VTemi |           so se stisnili k oknu in so strmeli v dremajoči rumeni
167 VTemi |     dremajoči rumeni plamen. In ko so se uprle vanj njih oči,
168 VTemi |          plamen je ugasnil. Objeli so se in vsa tri drobna telesa
169 VTemi |           in vsa tri drobna telesa so trepetala... ~Kakor je rasla
170 VTemi |       koščen, oči gledajo srepo in so rdeče obrobljene... Ali
171 VTemi |           življenju... ~Vsi hkrati so se zdrznili, odprli so okno.
172 VTemi |      hkrati so se zdrznili, odprli so okno. Materin glas je bil,
173 VTemi |         veter v sobo, mrzle kaplje so jim udarile v obraz, zašumelo
174 VTemi |        postelji, ob zofi. Sklonili so se skozi okno. ~"Mati!" ~
175 VTemi |            sunil veter in umaknili so se strahoma, zaprli so okno. ~
176 VTemi |    umaknili so se strahoma, zaprli so okno. ~Tončka je ihtela,
177 VTemi |          in ne naglas, ali ustnice so se premikale, molile so,
178 VTemi |            so se premikale, molile so, srce pa ni vedelo o molitvi.
179 VTemi |            je ruto z glave, v lice so ji bíle mrzle kaplje, ves
180 VTemi |      Stisnila se je ob zid, široko so gledale oči, ali videle
181 VTemi |       široko odprtimi očmi. In oči so se privadile, razločevale
182 VTemi |          se privadile, razločevale so zmerom bolj, ali vse, kar
183 VTemi |          zmerom bolj, ali vse, kar so razločile, je bilo strašno.
184 VTemi |    vzdigala velika senca. In sence so bile tudi ob oknu, premikale
185 VTemi |            tudi ob oknu, premikale so se tudi po sobi, počasi,
186 VTemi |            iskale luči. Zahreščale so naposled duri, veter je
187 VTemi |            je pihnil v izbo. Srepo so se uprle oči v duri, videle
188 VTemi |           uprle oči v duri, videle so kakor podnevi in so spoznale
189 VTemi |         videle so kakor podnevi in so spoznale Ano, toda niso
190 VTemi |       stopila k postelji in jokali so vsi trije. ~Zunaj je deževalo,
191 VTemi |      trkala nevidna roka. ~Slišali so, da so se odprle zunaj duri,
192 VTemi |      nevidna roka. ~Slišali so, da so se odprle zunaj duri, narahlo,
193 VTemi |       narahlo, tihotapsko; in srca so zastala. Stopalo je po kuhinji
194 VTemi |         tipalo je po durih in duri so se odprle tako nalahko,
195 VTemi |          velika senca, razločevali so zmerom bolj in zmerom bolj
196 VTemi |         zmerom bolj in zmerom bolj so se širile oči od strahu.
197 VTemi |            in se ni ganil, gledali so naravnost nanj kakor pričarani.
198 VTemi |           kakor pričarani. Gledali so in so ga videli tam na pragu
199 VTemi |           pričarani. Gledali so in so ga videli tam na pragu še
200 VTemi |            senca je bila tam, dasi so se bile duri že narahlo
201 VTemi |            nikogar na pragu. In ko so opazili, da ni nikogar več
202 VTemi |            ni nikogar več na pragu so se pričeli tresti kakor
203 VTemi |     potrkavalo še zmerom. Tedaj pa so se oglasili zunaj mnogoštevilni,
204 VTemi |     glasovi; težki in hitri koraki so se bližali po tlaku; nekdo
205 VTemi |         razposajeno pesem; pijanci so se vračali iz krčme. Prav
206 VTemi |       butnilo ob tla, gosti koraki so bežali preko ceste, oddaljevali
207 VTemi |           preko ceste, oddaljevali so se in so utihnili... ~Vsak
208 VTemi |        ceste, oddaljevali so se in so utihnili... ~Vsak šum, ki
209 VTemi |           več!" ~V tistem trenotku so se odprle duri brez šuma;
210 VTemi |           duri brez šuma; odpirale so se počasi, dokler niso bile
211 VTemi |         nikogar na pragu. In kakor so se odprle, tako so se počasi
212 VTemi |           kakor so se odprle, tako so se počasi in nalahko zapirale.
213 VTemi |           je okno... ~Na stopnicah so se oglasili koraki. ~"Gor,
214 VTemi |         surov, moški glas. ~Koraki so se bližali in zunaj so se
215 VTemi |      Koraki so se bližali in zunaj so se zasvetile luči. Dvoje
216 VTemi |            nekaj belega... ~Otroci so se objeli tesno; krika ni
217 VTemi |         krika ni bilo iz grla; oči so bile široko odprte, neznana
218 Greh  |         večerne svetlobe; ti žarki so bili kako tenki, plašni
219 Greh  |            sredi tišine; prikradli so se bili skozi presledke
220 Greh  |     presledke v barvastih oknih in so blodili izgubljeni in prestrašeni
221 Greh  |        Nato je odprl male duri, ki so vodile na stopnice, in je
222 Greh  |            stopnicah navzgor, kjer so visele od stropa debele
223 Greh  |          je odklenil duri, odkoder so vodile ozke lesene stopnice
224 Greh  |           je svetlilo, razločevale so se sive, prašne stene. En
225 Greh  |             Na vseh štirih straneh so bila velika okna in pogled
226 Greh  |          prihajalo morje in valovi so peli. Čudovita pesem je
227 Greh  |           je na silnih valovih, ki so peli, in tudi sam je bil
228 Greh  |      donelo je še zmerom, polagoma so se mirili valovi in so peli
229 Greh  |    polagoma so se mirili valovi in so peli tiše. Nato je zazvonil
230 Greh  |      neprijazno, kakor koraki tatu so se glasili v temi plazeči
231 Greh  |          ubogal je in je šel. ~Tam so bile nizke lesene duri,
232 Greh  |         bile nizke lesene duri, ki so vodile na podstrešje. Odprl
233 Greh  |            in mrtvašnici. V strehi so bila okna, toda steklo je
234 Greh  |     temnejša in neprijaznejša. Tla so bila valovita, poševna in
235 Greh  |          valovita, poševna in noge so se vdirale v prah in blato.
236 Greh  |     naposled je izginilo tam, kjer so bile odprte male duri in
237 Greh  |       vzdigal, vdano, plašno, tiho so stopale tenke noge in mlado
238 Greh  |            se je bliže. Velike oči so se svetile, gledale so naravnost
239 Greh  |         oči so se svetile, gledale so naravnost nanj in on je
240 Greh  |         Nič se ni oglasilo, tačice so zamahnile narahlo in plašno.
241 Greh  |            vilo, mehke bele tačice so zamahovale plašno in se
242 Greh  |            niso branile, vzdignile so se časih, da bi zakrile
243 Greh  |           plazila se je bliže; oči so mežikale, svetile so se
244 Greh  |           oči so mežikale, svetile so se kakor prej. ~"No, idi,
245 Greh  |           je krivil, mehko, plašno so stopale bele tačice. In
246 Greh  |         koščene kremplje. Odpirale so se durce in so se odprle
247 Greh  |            Odpirale so se durce in so se odprle na stežaj. ~Zakaj
248 Greh  |         kri. ~Razširjene in svetle so bile njegove oči, videle
249 Greh  |           bile njegove oči, videle so kakor podnevi; kakor dvoje
250 Greh  |          podnevi; kakor dvoje luči so bile njegove oči in so razsvetlile
251 Greh  |        luči so bile njegove oči in so razsvetlile noč, tako da
252 Greh  |         skrivljeni kakor kremplji, so se zasajali globoko v mehki
253 Greh  |           glavi in je gledal. Roke so počivale kakor šape na plenu.
254 Greh  |        kakor šape na plenu. Odprle so se oči, ozrle so se naravnost
255 Greh  |            Odprle so se oči, ozrle so se naravnost nanj in so
256 Greh  |            so se naravnost nanj in so sijale. Zakričal je, zgrabil,
257 Greh  |           doli v temi, oči njegove so slutile strahoma in tako
258 Greh  |           slutile strahoma in tako so videle. Premikalo se je
259 Greh  |           cerkvi doli in netopirji so se prestrašili v tramovju.
260 Greh  |          bi šel. V tistem trenotku so se zgenile duri, kjer se
261 Greh  |      veliki kameniti križ, zgenile so se in so se počasi in škripaje
262 Greh  |    kameniti križ, zgenile so se in so se počasi in škripaje zapirale. ~
263 Greh  |           se je; in bilo mu je, da so stopnice čisto navpične
264 Greh  |            in si je ranil noge, da so krvavele. Odprl je duri
265 Greh  |         cesti navzdol. Pred hišami so stali, na pragih in so poslušali,
266 Greh  |      hišami so stali, na pragih in so poslušali, kako je cvililo,
267 Greh  |         kako je butalo ob tla. Vse so slišali in vse so videli. --
268 Greh  |         tla. Vse so slišali in vse so videli. -- Vprašal je samo
269 Greh  |            se je noč, zakaj zvezde so že zasijale in za hribom
270 Greh  |           videl noči, ne zvezd, ki so sijale mirno, in ne velikega
271 Greh  |  neskončnost in ne misli nič. Hiše so bile ob potu in svetile
272 Greh  |            bile ob potu in svetile so se belo; tudi hiše so se
273 Greh  |      svetile so se belo; tudi hiše so se mu zdele prijazne in
274 Greh  |        kakor nikoli, in ljudje, ki so stali na pragu, so bili
275 Greh  |      ljudje, ki so stali na pragu, so bili prijazni in brez zla.
276 Greh  |       ležalo na srcu. ~Pod klancem so se križala pota in tam je
277 Greh  |         počasi; sam je čutil, kako so se mu kolena tresla. ~"Zvonil
278 Greh  |           in mirnejša, samo zvezde so svetile. Na desni je bilo
279 Greh  |            do hribov; tudi na levi so bile lehe in ob poti, ob
280 Greh  |            Kdor jih najde, njegovi so!" ~Srečal je malokdaj človeka,
281 Greh  |           vsej dolini in poslušali so in so gledali. -- ~Prišel
282 Greh  |          dolini in poslušali so in so gledali. -- ~Prišel je po
283 Greh  |            je zavila na levo, spet so bile hiše ob potu in okna
284 Greh  |          bile hiše ob potu in okna so se svetila, tam je bil že
285 Greh  |        velika in neprijazna, stene so bile sive, gole, leseni
286 Greh  |           Tudi ona ve. -- ~Ustnice so se mu zgenile, izpregovoril
287 Greh  |      začudeno in plašno, ali takoj so se ji prikazale solze v
288 Greh  |           pod oknom. In kako čudne so njene misli. "Boljše bo,
289 Greh  |          deska še leži tam in duri so odprte -- kdor pojde mimo,
290 Greh  |          je in slišal je sam, kako so šklepetali zobje. -- Zadremal
291 Greh  |         Zadremal sem bil že, sanje so bile... O Bog! -- ~Obrnil
292 Greh  |          že tudi zloba -- odpirale so se durce tam -- globoko
293 Greh  |           ostrim kamenjem, tako da so mu noge krvavele. Plezal
294 Greh  |           izgubljen in čigar misli so brez upanja, kakor misli
295 Greh  |           dvoje velikih oči in oči so gledale naravnost nanj.
296 Greh  |         Idi, idi, vrag!" ~Toda oči so strmele nanj, velike in
297 Greh  |            neroden, in njegove oči so se svetile v čudni luči. ~"
298 Greh  |         Idi, vrag!" ~Ali glej, oči so pričele mežikati hudobno,
299 Greh  |             sopel je težko, kolena so se mu tresla... Ali bratov
300 Greh  |            je bil in debel in lica so kipela od smeha. ~Utrudil
301 Greh  |          je ležalo mirno, toda oči so se svetile in obraz se je
302 Greh  |           gledal, in ko je gledal, so se mu smejale naproti velike
303 Greh  |             Potok pa je rastel, že so se bočili majhni valovi,
304 Greh  |           se je glava in zasmejale so se mu v obraz vesele bratove
305 Greh  |        gazil je po krvi -- klicale so ga strašne svetle oči, vabile.
306 Greh  |        ozrl in ni videl, toda roke so našle desko, široko in debelo,
307 Greh  |            med oči, in bratove oči so ugasnile. ~Izvil se je krik
308 Greh  |         proseč in očitajoč; Tonetu so se zašibile noge, vzkriknil
309 Greh  |          groza. Bratove trepalnice so bile nekoliko odprte in
310 Greh  |            in skozi ozke presledke so gledale naravnost nanj bele
311 Greh  |          desno, na ono stran, kjer so se vzdigali iz doline pusti
312 Greh  |         nedeljskem jutranjem soncu so se svetile hiše, se je svetila
313 Greh  |            poredkoma -- ženske, ki so se bile napotile k maši
314 Greh  |      daljnih hribovskih vasi in ki so šumele mimo njega v pisanih
315 Greh  |           po kamenitih klancih, ki so se vzpenjali v hrib, spuščali
316 Greh  |     spuščali se v dolino. Spočetka so ga žulili čevlji, ki jih
317 Greh  |         čutil nog, hodil je, koder so ga nosile. Sonce se je vzpenjalo
318 Greh  |         strah je minil. ~Ob klancu so rasle visoke robide in robidnice
319 Greh  |         visoke robide in robidnice so bile že črne in sočne. Trgal
320 Greh  |        skoro presladke in premehke so bile že jagode; ko je posegel
321 Greh  |        zeleno listje. Toda lešniki so bili večidel še mehki in
322 Greh  |           niso dali robkati; robke so bile še zelene in sočne. ~
323 Greh  |            vas in še onostran vasi so se pomikale črne gruče skozi
324 Greh  |          ne srečaval ljudi. Čevlji so bili mokri in blatni, tudi
325 Greh  |         cerkvi, in roke in ustnice so bile črne od robidnic. ~
326 Greh  |           zabuhla, sive barve, oči so bile velike in so se svetile
327 Greh  |       barve, oči so bile velike in so se svetile v čudni sivi
328 Greh  |      Nikoli ni bil Tone vesel, oči so gledale resno in srepo iz
329 Greh  |        obraza, tudi njegove besede so bile kakor besede starca
330 Greh  |           in je legel v seno. ~Tam so bila odprta velika vrata
331 Greh  |         njim je bila cesta. Ljudje so hodili mimo, vsi nedeljsko
332 Greh  |        nedeljsko oblečeni, smejali so se in razgovarjali veselo.
333 Greh  |         Tudi na ono stran, na vrt, so bila odprta vrata in tam
334 Greh  |            ljudje se imajo radi in so veseli. ~V senu mu je bilo
335 Greh  |            cestah, v mesto. In tam so visoke hiše, donebesni stolpi,
336 Greh  |          ob čudu je tam, in ljudje so gosposko oblečeni, hodijo
337 Greh  |          je in ni mogel spati. Oči so mu bile zatisnjene, ali
338 Greh  |           k litanijam. ~Zaškripale so stopnice in Tone se je prestrašil.
339 Greh  |     postala in nato je šla. Dokler so škripale stopnice, je ležal
340 Greh  |      čakala, da bi jo ogovoril. Ko so utihnili koraki v veži,
341 Greh  |          Kako se smejó vsi! Starci so, pa se smejó kakor otroci,
342 Greh  |            v beli ladji... ~Hipoma so prišle sanje, lepe, vroče,
343 Greh  |            in pisanih barv. Prišle so, ali razveseliti ga niso
344 Greh  |          vse, kakor je bilo. Morda so duri še odprte, kakor sem
345 Greh  |            groze, že ob sami misli so se mu šibila kolena. ~--
346 Greh  |         vsa v senci in sinje sence so plavale že tudi po nebu.
347 Greh  |           se je po vasi doli, kjer so se vžigale luči, in zdelo
348 Greh  |          je ob pokopališču in noge so se mu tresle od strahu.
349 Greh  |           s par koraki do duri, ko so mu noge odrevenele. ~--
350 Greh  |            tipal ob zidu, ali noge so vedele pot, stopale so varno.
351 Greh  |        noge so vedele pot, stopale so varno. Postal je pred okencem
352 Greh  |          ležala vas tam doli, luči so gorele mirno nocoj, nobena
353 Greh  |          ni vztrepetala; in zadaj. so se vrstili hribi, v temno
354 Greh  |          Bil je pred durmi, odprte so bile. Toda domislil se je
355 Greh  |        zabobnelo je zamolklo, vrvi so se zgenile in zgoraj je
356 Tinica|          vstajenje. In nebesa sama so ga blagoslovila. Odprle
357 Tinica|            ga blagoslovila. Odprle so se namreč duri in v sobo
358 Tinica|          bil še čisto otroški, oči so sijale, Bog vedi, kakor
359 Tinica|         sama Velika noč in ustnice so bile rdeče, sladkosti polne.
360 Tinica|       Tinici in se je zahvalil. Že so se zaprle duri, on pa je
361 Tinica|           in vesel je bil. ~Nebesa so blagoslovila njegovo vstajenje.
362 Tinica|        njegovo vstajenje. Darovala so mu dom, kamor se je vračal
363 Tinica|      koraki ter blodil zunaj, kjer so se že svetili od daleč travniki
364 Tinica|      umetnik v njem. Njegove misli so bile drugačne, njegove sanje
365 Tinica|         sanje in njegove oči. Tako so se barve drugače svetile,
366 Tinica|        barve drugače svetile, pele so združene drugačno pesem
367 Tinica|        drugačno pesem in celo črte so govorile drugače. Delal
368 Tinica|            mogel doseči lepote, ki so jo videle oči in ki jo je
369 Tinica|            Samo obraz. In vse črte so bile iste, prav tako jasno
370 Tinica|         bile iste, prav tako jasno so gledale velike oči, prav
371 Tinica|            prav tako tiho-nedolžno so se smehljale ustnice. Ali
372 Tinica|          spajala z zrakom. Ustnice so bile nekoliko odprte, glava
373 Tinica|          bila ista Tinica. Pretrde so bile črte, preneokretne,
374 Tinica|          črte, preneokretne, barve so bile preglasne. Ali na ustnicah
375 Tinica|         njene roke in glej, živeli so drobni beli prsti kakor
376 Tinica|          smehljajoče rdeče ustnice so povpraševale. Slikal jo
377 Tinica|  vprašujoče; v enem samem trenotku so mu upadla lica, zarezale
378 Tinica|           mu upadla lica, zarezale so se od oči do ustnic grde
379 Tinica|            ustnice. Suhe in žareče so bile njegove ustnice. ~Vstal
380 Tinica|            ni hodil tod. Ali kraji so mu bili znani, ulice so
381 Tinica|            so mu bili znani, ulice so ga pozdravljale, nasmihali
382 Tinica|            pozdravljale, nasmihali so se mu celo obrazi. Postal
383 Tinica|       grohotom vsenaokoli. Smejale so se sive hiše, ozke puste
384 Tinica|        sive hiše, ozke puste ulice so se smejale. ~"Ali si se
385 Tinica|      ubežati." ~Bežal je, ali noge so se mu tresle... Ni gledal,
386 Tinica|           stran je bežal, vsa pota so vodila v domovino njegovih
387 Tinica|            te pričakovala -- kadar so se odprle duri, sem se ozrla." ~
388 Tinica|        večernega sonca. Grde sanje so vzburkale srce, ki je bilo
389 Tinica|            komaj okrevalo, narahlo so se zibali še poslednji tihi
390 Tinica|          temnimi trepalnicami. Vse so bile blizu njega in so gledale
391 Tinica|         Vse so bile blizu njega in so gledale nanj: Tinica v profilu,
392 Tinica|           belimi rokami... Gledale so nanj in so izpraševale in
393 Tinica|       rokami... Gledale so nanj in so izpraševale in so vabile... ~
394 Tinica|          nanj in so izpraševale in so vabile... ~Tako se je bilo
395 Tinica|            in minilo je. ~Komaj še so segale iz mraka bele nežne
396 Tinica|      Uničil je vse po vrsti, kakor so bile prisijale iz mrtvega
397 Tinica|           z belimi rokami. Umirale so mirno, kakor otroci. Tudi
398 Tinica|     razbrazdan; če je bil pijan in so mu lica globoko upadla in
399 Tinica|        življenjem: gledal je, kako so se rezale gube v lica, kako
400 Tinica|           rezale gube v lica, kako so padale oči globoko v jame,
401 Tinica|          rezalo še globlje v lica, so padale oči še globlje... ~
402 Tinica|        takrat na postelj, položile so ga nanjo tiste divje noči;
403 Tinica|          čudovito hitro, še predno so veneli prvi listi na kostanju... ~
404 Tinica|      sijalo sonce. In prazne stene so gledale z velikimi belimi
405 Tinica|          kadar se je nagnil dan in so prihajale sence iz kotov,
406 Tinica|        bolnik zavzdihne, zagrgrale so prsi, kri se je prikazala
407 Tinica|             in mladost!... Zardela so mu lica, zasvetile so se --
408 Tinica|      Zardela so mu lica, zasvetile so se -- oči. Ali že pod ognjem
409 Tinica|          licih, za plamenom v očeh so vstajale nečiste podobe,
410 Tinica|   skritostrasten bujnim sanjam, ki so prihajale iz tistih davnih
411 Tinica|     gnusnomrzlimi rokami, stiskale so se k njemu, šepetale mu
412 Tinica|            belimi rokami... ~Komaj so šele veneli prvi listi na
413 Tinica|       krilo je bilo kratko, ali že so bile kretnje bolj mehke,
414 Tinica|       stopala mirneje in tišje; še so se smehljale ustnice, ali
415 Tinica|           ko je slonela na zofi in so opazovale izpod polzaprtih
416 Tinica|      spomlad je minila hitro in že so veneli prvi listi na kostanju.
417 Tinica|          kakor je spoznavala duša, so se odpirale tudi oči, ugledala
418 Tinica|            licih, rdeče žilice, ki so prepregale njegove motne
419 Tinica|    poljubil na ustnice; rdeče pege so se prikazale tedaj na njenih
420 Tinica|        imel rdeč, svež obraz; brki so se komaj šele prikazovali,
421 Tinica|           šele prikazovali, veselo so se svetile oči. Segla sta
422 Tinica|           roki; molčala sta, obema so rdela lica, smehljala sta
423 Tinica|        rezala bolečina, ustnice pa so se smehljale: "Prav in dobro
424 Tinica|          ne bilo zgodilo, samo oči so gledale nestalno, senca
425 Tinica|         ali roka se je tresla; oči so gledale, ali komaj so prodrle
426 Tinica|          oči so gledale, ali komaj so prodrle skozi senco, ki
427 Tinica|           in je gledal nanjo; lica so mu gorela od vročine, ali
428 Tinica|             Stresla je z glavo, da so zapluli preko ramen razpleteni
429 Tinica|       zgrabil za ključavnico, duri so se stresle, ali niso se
430 Tinica|           kupil ji je rokavice, ki so segale do komolca, in brošo
431 Tinica|      nedolžno. Tudi njegove besede so bile mirne in nedolžne,
432 Tinica|         nerazločen šum. Vsa omizja so bila polna; zvenčali so
433 Tinica|            so bila polna; zvenčali so kozarci, natakarji so hodili
434 Tinica|     zvenčali so kozarci, natakarji so hodili s tihimi koraki po
435 Tinica|          preprogah od mize do mize so hodile lepe parfumirane
436 Tinica|  parfumirane smehljajoče ženske in so ponujale rože. Vzdignilo
437 Tinica|            njegove oči, ali begale so drugod, zmerom sladke in
438 Tinica|             Tinica je videla, kako so tudi druge ženske strmele
439 Tinica|          od čudne, globoke radosti so se ji orosile oči... Nato
440 Tinica|          se ji orosile oči... Nato so nastopili telovadci; rjave
441 Tinica|      telovadci; rjave silne mišice so igrale na golih rokah, obleka
442 Tinica|            bila tesna in tenka, da so se tresli krepki udje...
443 Tinica|        tresli krepki udje... Kadar so se poklonili, malo utrujeni,
444 Tinica|          pod majhnimi črnimi brki, so se Tinici skoro zasmilili,
445 Tinica|          skoro zasmilili, ali lica so ji gorela in plameni so
446 Tinica|            so ji gorela in plameni so ji trepetali v očeh... Šumelo
447 Tinica|      Šumelo je okoli nje, zvenčali so kozarci, kakor čudolep,
448 Tinica|           delo mu je dobro, hipoma so se umirile vroče misli. ~"
449 Tinica|        bila mrzla in jasna, zvezde so bile na nebu. Sklonil se
450 Tinica|            ljubim te, Tinica!" ~Že so bile ulice samotneje, temneje,
451 Tinica|        Morda je bilo tisto noč, ko so zazveneli poslednjikrat
452 Tinica|           prezgodaj razbrazdan, da so bile moje oči tako nemirne
453 Tinica|           nemirne in plašljive ter so razodevale svetu stvari,
454 Tinica|           ki ne brigajo nikogar in so grde samo tedaj, kadar jih
455 Tinica|        mehak, nedolžen izraz; tiho so gledale velike oči, samo
456 Tinica|            oči, samo rdeče ustnice so žarele iz čiste beline lic.
457 Tinica|        široki okvir; na sliki sami so bili pozlačeni celo lasje,
458 Tinica|     hinavskega čuta porojena. Kako so se svetile rdeče polne ustnice,
459 Tinica|          je celo iz tistih oči, ki so začele mežikati in se smehljati,
460 Tinica|        obraz. Zazdelo se mu je, da so v tistem hipu oči veselo
461 Tinica|           veselo pomežiknile in da so se zgenile bujnordeče ustnice... ~
462 Tinica|          bil njegov obraz, nemirno so gledale oči. Opotekel se
463 Tinica|    polrazumljive besede, poželjivo so se napenjale penaste ustnice,
464 NaGolg|        sence, ki padajo od drevja, so kakor z vodenim tušem narisane
465 NaGolg|        narisane v prah. ~Polprazne so klopi. Tam sedi dvoje brezposelnih
466 NaGolg|      iztesan, krepak in surov; oči so polzaprte; naravnost v lice
467 NaGolg|     zadremal je takoj. V polspanju so mu lica nekoliko zardela,
468 NaGolg|       nekoliko zardela, ustnice pa so bile napete in resne. ~Od
469 NaGolg|          na to, na ono stran, roke so zamahovale po zraku; ljudje
470 NaGolg|        zamahovale po zraku; ljudje so prihajali na cesto, okna
471 NaGolg|           prihajali na cesto, okna so se odpirala, otroci so hiteli
472 NaGolg|        okna so se odpirala, otroci so hiteli od vseh strani. ~"
473 NaGolg|        napotila procesija. Kričali so vsevprek, ni bilo razumeti
474 NaGolg|          in je pletla dalje. ~Tako so prišli mimo. Sredi gruče
475 NaGolg|           tudi brez klobuka. Lasje so mu padali na čelo, ušesa
476 NaGolg|           mu padali na čelo, ušesa so štrleli daleč stran. Obleka
477 NaGolg|          do kolena razparane. Noge so bile bose, zelo velike in
478 NaGolg|            zamrmral je časih; lica so bila zelo upala, bleda,
479 NaGolg|        kocinami poraščena, ustnice so bile debele in brez barve.
480 NaGolg|     Škornja sta bingljala. ~Veselo so se podili otroci okoli gruče.
481 NaGolg|       opore, prijaznega prigovora, so se povesile in ustnice so
482 NaGolg|          so se povesile in ustnice so se zakrivile na jok. ~"Dajte
483 NaGolg|            desni, na levi in zadaj so spremljali procesijo ljudje,
484 NaGolg|      veseli in objestni. Zasmejali so se na glas. ~"Glejte, jokal
485 NaGolg|      ukradel!" ~In topo kakor prej so gledale oči, pol oslepele
486 NaGolg|            zgrudil na kolena. Roke so ga potegnile sunkoma kvišku,
487 NaGolg|           sunkoma kvišku, dvignile so ga in opotekal se je dalje.
488 NaGolg|          bolj siv in upal, ustnice so bile že čisto višnjeve.
489 NaGolg|           miren in dolgočasen, oči so bile polzaprte... ~Otrok
490 NaGolg|         ustavila procesija, otroci so kričali, od daleč se je
491 NaGolg|          razposajen krohot. Zavili so okoli ogla in vse je utihnilo... ~
492 NaGolg|         sestri na kolenih; ustnice so se mu stresale in zastokal
493 LepaV |           prihajajo; tam pod oknom so kostanji, ali listje je
494 LepaV |          tistih velikih cvetov, ki so dišali in jih ni bilo več. ~
495 LepaV |         visoko na nebu in kostanji so bili še vsi nedeljski. ~
496 LepaV |           spomladansko sonce in ki so dišale po kostanjevem cvetju. ~
497 LepaV |         Zelena okna ima in na oknu so rože. Pa se bliža večer,
498 LepaV |        stezi tam ob vrtu? Oglasili so se plašni in nerodni koraki,
499 LepaV |       koraki, velike in plašne oči so pogledale preko vrta proti
500 LepaV |      velike in plašne oči. Narahlo so hreščali koraki na pesku,