Chapter

501 LepaV |        koraki na pesku, razmeknili so se na vrtu rosni grmi in
502 LepaV |           se na vrtu rosni grmi in so zašumeli. "St!" Odprla so
503 LepaV |          so zašumeli. "St!" Odprla so se vrata oprezno, toda zaškripala
504 LepaV |           oprezno, toda zaškripala so narahlo. "St!" Tako je trepetalo
505 LepaV |         roka dotakniti roke in oči so se umikale. Ker se je bližal
506 LepaV |           topli spomladanski mrak, so se nenadoma napele ustnice
507 LepaV |         nenadoma napele ustnice in so vztrepetale, glava se je
508 LepaV |           v senci širokega klobuka so sanjale oči, o lepih deželah
509 LepaV |          ves trepetajoč. Zasmejale so se njene oči, tudi njene
510 LepaV |            oči, tudi njene ustnice so se narahlo nasmehnile in
511 LepaV |          ravni je hitel vlak in že so legale sence na zeleno ravan,
512 LepaV |          na zeleno ravan, vzdigale so se že večerne sanje proti
513 LepaV |          ta dolga pot. Tvoje sanje so vzrasle iz mojih in moje
514 LepaV |           vzrasle iz mojih in moje so se porodile iz tvojih. ~
515 LepaV |     posijal mesec v kupe. ~Vračale so se sanje, že pozabljene,
516 LepaV |             in čudne otroške želje so se vračale, po daljnih lepih
517 LepaV |           zakletih gradovih. Hitre so bile takrat sanje, preko
518 LepaV |         takrat sanje, preko zemlje so švigale jadrno in onostran
519 LepaV |          holma do holma... Ustnice so se smehljale srečno, in
520 LepaV |            smehljale srečno, in ko so se smehljale, je zavzdihnila
521 LepaV |            odprla oči. ~In v obraz so ji sijale oči njegove, tako
522 LepaV |        čiste in mirne; tudi v njih so bile sanje, bilo je hrepenenje
523 LepaV |          sem ga ljubila." ~Nato pa so se sanje utrudile, skoro
524 LepaV |           se sanje utrudile, skoro so ohromele. ~Govorila sta
525 LepaV |            obžalovanja. ~Vzdramile so se bile nenadoma tiste majhne
526 LepaV |         ravnine, počasi in trudoma so romale misli. ~Legel je
527 LepaV |          pot in zmerom bolj trudne so misli in nevesele. Nevesele,
528 LepaV |       klancih v dolino. ~Vzdignile so se trepalnice in v obraz
529 LepaV |           se trepalnice in v obraz so ji zasvetile njegove oči. ~"
530 LepaV |          hrepenenju... ~In ustnice so se spet nasmehnile, polagoma
531 LepaV |          spet nasmehnile, polagoma so padale trudne trepalnice.
532 LepaV |           na njegovih ustnicah, ki so se nasmehljale. ~"No, daj,
533 LepaV |        roko, ti duša moja!" Vesele so bile zdaj njegove oči, toda
534 LepaV |           čutila gorke ustnice, ki so se bile dotaknile njenih
535 LepaV |          zemljo. Veliki beli kosmi so padali neprestano, kakor
536 LepaV |            pred njo in njegove oči so sijale v čistem ognju. ~
537 LepaV |            njene oči, takrat črne, so bile svetlejše, ustnice
538 LepaV |            bile svetlejše, ustnice so bile bolj napete in bolj
539 LepaV |            je bila drugačna. In ko so se trepalnice zatisnile,
540 LepaV |           trepalnice zatisnile, ko so se smehljale vroče ustnice
541 LepaV |            ob vrtu. Na belem pesku so se oglasili koraki, bližali
542 LepaV |           oglasili koraki, bližali so se plašno... "St!"... ~In
543 LepaV |                St!"... ~In oprezno so se odprla vrata, zaškripala
544 LepaV |           odprla vrata, zaškripala so nekoliko..."St!"... Ali
545 LepaV |             takrat jasne in rjave, so bile črne, ležale so globoko
546 LepaV |        rjave, so bile črne, ležale so globoko v senci košatih
547 LepaV |         pomikal zdaj vlak in sanje so bile trudne. ~Zasvetile
548 LepaV |            bile trudne. ~Zasvetile so se žarke bele luči na peronu,
549 LepaV |           takrat sonce in kostanji so cveteli. Ali zdaj hiti sonce,
550 LepaV |    bogvekam, in kostanji pod oknom so že orumeneli in listje pada
551 LepaV |        okno. Šel je mimo in koraki so utihnili. ~Zavzdihnila je,
552 LepaV |          tistih velikih cvetov, ki so dišali in jih ni bilo več. ~
553 LepaV |        ovratnik raz ramena in duri so se samo narahlo priprle. ~******** ~
554 Zaljub|         njegov obraz, neobrit; oči so gledale topo izza oteklih
555 Zaljub|          mu je bil že težak in oči so mu bile vse solzne od bolečine
556 Zaljub|       priznano lep. Še vsi kritiki so ga hvalili -- na ta hinavski
557 Zaljub|              na ta hinavski kavelj so obešali raztrgano suknjo
558 Zaljub|        srečal. Tako delajo vsi, ki so idealno zaljubljeni, ampak
559 Zaljub|            je bil moj fant in tako so bile njegove ustnice še
560 Zaljub|            pri ženskah. Domišljavi so in pripovedujejo to in ono,
561 Zaljub|           o ljubezni moje srce, ko so stopale moje misli še po
562 Zaljub|            Če je bilo tako -- zdaj so se napravile moje misli
563 Zaljub|           lepim rdečim trakom, oči so gledale pametno, in tisti
564 Zaljub|        velikimi pametnimi očmi, ki so sanjale zadaj neizmerne
565 Zaljub|          Koliko jih je, recimo, ki so danes tako nevedni in zabiti,
566 Zaljub|        pljunil prednje -- jutri pa so že dvorni svetniki ali kaj
567 Zaljub|          ljudje spreminjajo. Votli so bili, da ni na svetu tišje
568 Zaljub|            več živa duša; pokopali so ga v zgodovino... O, prijatelj,
569 Zaljub|          pobiral svetle bisere, ki so ležali kar tako na tleh,
570 Zaljub|            na tleh, trgal rože, ki so dišale, da mi je bilo motno
571 Zaljub|         Mislil sem drugo jutro, da so bile sanje, ali kakor da
572 Zaljub|         bila že v gostilnici, luči so gorele zaspano, natakar
573 Zaljub|         odebelela in zdi se mi, da so njene oči večje..." Nasmehnil
574 Zaljub|        lepih svetlih stopnicah, ki so segale do neba, v neizmernost.
575 Zaljub|             toda naposled, kaj vse so iznašli ljudje v najnovejšem
576 Zaljub|             vsa zaprašena drevesca so dremala tam; bilo je že
577 Zaljub|       plinova svetilka, ali brlele so tako dolgočasno, da bi se
578 Zaljub|            natakarja. Namizni prti so bili umazani in oprašeni
579 Zaljub|           O, prijatelj, kako mlade so bile te ženske in kako grde!
580 Zaljub|           ženske in kako grde! Vse so bile suhe, da bi človek
581 Zaljub|            ne govoriva o tem! Loki so se vzdignili, zasvirala
582 Zaljub|  usmiljenja. Celo mize, zdi se mi, so stokale; ali veter je utihnil,
583 Zaljub|          sovraštvo mednje, gledale so jezno, hudobno, hudobno
584 Zaljub|          hudobno, hudobno in jezno so begali loki preko plakajočih
585 Zaljub|         preko plakajočih strun, ki so se tresle ter nategale,
586 Zaljub|         pričel strašen boj -- loki so švigali po zraku, note so
587 Zaljub|          so švigali po zraku, note so frfotale, boben je skočil
588 Zaljub|        podij se je gibal, svetilke so se tresle; že so frčale
589 Zaljub|          svetilke so se tresle; že so frčale po zraku cunje nedolžnobelih
590 Zaljub|       nedolžnobelih oblačil, lasje so se odvezavali, nogavice
591 Zaljub|            se odvezavali, nogavice so padale od nog, srajce so
592 Zaljub|           so padale od nog, srajce so se trgale in nesramni okostniki
593 Zaljub|          sivo ohlapno kožo zaviti, so planili proti meni, z gnusnimi
594 Zaljub|          Ko sem prišel domov -- že so se prikazovali na mirnih
595 Zaljub|     tistega gumba ne bilo. ~Kakšne so ženske, prijatelj! Pripovedujejo
596 Zaljub|       preko ustnic, preko lic, oči so lokavo pomežiknile. ~"Ali
597 Zaljub|            ne spoznajo nikoli. kaj so v resnici. Hodijo okoli --
598 Vedom |          pobral iz knjig ljudi, ki so mu bili podobni, ter se
599 Vedom |          poeta; sanjavo in zaspano so gledale sive oči, ustnice
600 Vedom |          gledale sive oči, ustnice so bile debele in razpokane.
601 Vedom |                 In je šel. Pravili so čudne bajke o njegovem vagabundstvu
602 Vedom |             velike zelenosinje oči so sijale motno za črnimi trepalnicami
603 Vedom |          za črnimi trepalnicami in so vabile. Lucija je ljubila
604 Vedom |          ki imajo zelenosinje oči, so pokvarjene, njih okus je
605 Vedom |       morje daleč do obzorja, kjer so se dvigali nizki holmi kakor
606 Vedom |            vzdihnil Jakob. Ustnice so mu bile ožgane, motno so
607 Vedom |           so mu bile ožgane, motno so gledale oči. ~"Najlepša
608 Vedom |          iz krvi, iz mesa. Ustnice so bile polodprte, bujne, napete;
609 Vedom |          bujne, napete; trepalnice so bile legle niže na oči,
610 Vedom |         bile legle niže na oči, ki so sanjale. ~Pot se je vila
611 Vedom |         ležala na njih; tudi hlače so bile oprašene do kolen.
612 Vedom |       kolen. In Jakob je videl, da so bile hlače prekratke, preozke,
613 Vedom |        potu na njegovem čelu, lica so bila razpaljena, upala in
614 Vedom |       razpaljena, upala in ustnice so se tresle. Poljubljal jo
615 Vedom |          bil suh in okoren, kolena so se mu šibila. ~"Ne, Lucija!" ~
616 Vedom |      telesom. Šla sta počasi, noge so bile nerodne in so se spotikale
617 Vedom |            noge so bile nerodne in so se spotikale ob krtinah. ~"
618 Vedom |          Vroče je!" ~Njene ustnice so bile odprte, da so se svetili
619 Vedom |         ustnice so bile odprte, da so se svetili drobni ostri
620 Vedom |            drobni ostri zobje. Oči so bile suhe in vroče kakor
621 Vedom |           in je ugledal obraze, ki so se mu posmihali. Troje prijateljev
622 Vedom |          za nepogrnjeno mizo. Pili so in kartali. ~"Ali te je
623 Vedom |      Sivobled je bil v lica in oči so se mu svetile v čudnem plamenu.
624 Vedom |            se je smehljal; svetila so se mu žarko tolsta lica. ~"
625 Vedom |       moraš pljuvati nanj... Tvoje so te litanije, kaj se ne spominjaš
626 Vedom |            ne spominjaš več?" ~"Če so litanije moje, tedaj mi
627 Vedom |           opravim sam!" ~Umolknili so; nekaj hladnega in neprijaznega
628 Vedom |            da bi delal, neprestano so okoli mene kakor živa bitja.
629 Vedom |            ti, dragi moj, ali usta so mi zaklenjena z devetero
630 Vedom |      Živeti hočem!" ~"Ali na svetu so ljudje, ki ne morejo živeti.
631 Vedom |    neprijeten položaj..." ~Pričeli so kartati. Krničar ni izpregovoril
632 Vedom |           koga sem srečal?" ~Ozrli so se brez zanimanja. ~"Lucijo!" ~
633 Vedom |         kjer je srečaval ljudi, ki so imeli vesele in zadovoljne
634 Vedom |             že prej..."  Prihajali so mu v spomin malenkostni
635 Vedom |           mu je obraz upadel in da so se bile prikazale grde gube. ~
636 Vedom |         vlažne in vesele. Rokavice so ležale zmečkane na mizi,
637 Vedom |       Videl se je v ogledalu: lica so mu bila sivobleda, oči so
638 Vedom |          so mu bila sivobleda, oči so gledale topo. Ali si to
639 Vedom |         vesel. Nategnile, povesile so se vesele gube okoli ustnic
640 Vedom |        vesele gube okoli ustnic in so dobile ostuden, zaničljiv
641 Vedom |           ni živel kakor drugi, da so bili njegovi nazori, kolikor
642 Vedom |        zato ker je stal ob poti in so hodili mimo njega... ~Noč
643 Vedom |              Noč je bila, svetilke so že gorele, ko je hitel po
644 Vedom |            je širokih ulic; znanci so ga čakali v veliki svetli
645 Vedom |   gostilnici in ni ga bilo. Čakali so ga samo ta večer, nato so
646 Vedom |          so ga samo ta večer, nato so ga pozabili, kakor pozabijo
647 Vedom |            je začudila in začudili so se tudi tovariši, ki so
648 Vedom |            so se tudi tovariši, ki so pili in kartali. ~"Odkod
649 Vedom |          tragedija -- roman -- kje so?" ~Potrkal je s prstom ob
650 Vedom |          in efektno --" ~Krničarju so se zasvetile oči. ~"Novelo?
651 Vedom |          je bil rezek, njegove oči so se svetile. ~"Glavni prizor
652 Vedom |  smrtnobled, upal in razoran in da so se mu svetile oči kakor
653 Vedom |      človeku. Sklonil se je, težko so sople prsi, roke so se iztegale
654 Vedom |          težko so sople prsi, roke so se iztegale in prsti so
655 Vedom |            so se iztegale in prsti so se krčili, trepetajoči,
656 Vedom |           pačil v silni grozi, oči so se širile in vsa luč je
657 Vedom |        glasu ni bilo iz grla, dasi so se odpirale in krivile osinele
658 Vedom |           z okrutno silo. Zakopali so se kremplji v dolge, mehke,
659 Vedom |          lepa glava in rdeči curki so curljali čez belo polt --" ~"
660 Vedom |          skoro dotaknila zvezd, ki so sijale mirno. ~Krničarjev
661 Vedom |             Hodila sta tiho, misli so se spajale v misli, brez
662 Vedom |        hiše, kakor mrtve slepe oči so bila brezštevilna okna. ~"
663 Vedom |            času... Tam, prijatelj, so še okna razsvetljena in
664 Vedom |             grizel je v vajeti, da so se penila usta. ~Sedel je
665 Vedom |           ki jo je bil začrtal. Že so se misli vdajale, trepetaje
666 Vedom |               toda glej, vzdignile so se misli kakor jata golobov,
667 Vedom |            jata golobov, razpršile so se na vse strani. Na čelu,
668 Vedom |           slišal korakov ljudi, ki so odhajali in prihajali? Da,
669 Vedom |        samo črne, nerazločne sence so se še premikale tam zadaj.
670 Vedom |          senc ni bilo več... Obrvi so bile naporno skrčene, globoke
671 Vedom |      naporno skrčene, globoke gube so se rezale v čelo... Torej
672 Vedom |          po njegovem ukazu. Prišle so -- ali glej, to niso živi
673 Vedom |            to niso živi ljudje, to so strašila iz cunj; topo strm‚
674 Vedom |        ostudno življenje!... Takoj so bili vsi pred njim, ki je
675 Vedom |          službeno in družabno. Vsi so bili pred njim in pred njim
676 Vedom |        bili pred njim in pred njim so bile tudi vse ure njegovega
677 Vedom |         velik. Razloček je bil, da so smatrali svoje malenkostno,
678 Vedom |           pomembno in potrebno, da so smatrali sami sebe za bolj
679 Vedom |         grizel je v vajeti in usta so se penila... ~Sedeli so
680 Vedom |            so se penila... ~Sedeli so v gostilnici in tedaj je
681 Vedom |           haveloka ni imel. Vlažno so se svetile oči, ustnice
682 Vedom |            se svetile oči, ustnice so bile napete, vesele. ~"Kaj
683 Vedom |          roke na odeji. Trepalnice so bile malo odprte, zdelo
684 Vedom |           odgrnil odejo, zasvetile so se bele gole prsi. Sklonil
685 Sreca |        vzdignila od morja in lasje so mu povihravali nad čelom. ~
686 Sreca |             na drevju tam ob cesti so obviseli žarki, zlati cvetovi;
687 Sreca |             zlati cvetovi; razlili so se preko široke ceste, žareča
688 Sreca |       zemlje do neba; ob rob ravni so se bile uprle silne roke,
689 Sreca |          balkonu svoje hiše; lasje so mu povihravali nad čelom,
690 Sreca |     stopila kaplja rdeče krvi, oči so gorele... ~Kaj nisem jaz
691 Sreca |        mlado močjo!... ~Razmaknile so se mu rame, razprostrl je
692 Sreca |        njegovem obrazu... ~Zavidni so ljudje na svetu in hinavski!
693 Sreca |        videli moje bolezni. Vedeli so morda na tihem in so čakali --
694 Sreca |        Vedeli so morda na tihem in so čakali -- veselo pričakovanje! --
695 Sreca |         veselo pričakovanje! -- in so si namežiknili časih naskrivoma,
696 Sreca |     bolezen po vsem telesu in noge so se mi opotekale. Že koj
697 Sreca |       opotekale. Že koj od začetka so se opotekale, ko sem bil
698 Sreca |          kamenita; lepe rdeče rože so rasle izpod kamnov. ~Širila
699 Sreca |    nedeljski kmečki obleki, široko so se smejale prepolne ustnice,
700 Sreca |          prepolne ustnice, svetila so se prepolna lica in tako
701 Sreca |            prijazno in tako neumno so gledale drobne pametne oči;
702 Sreca |          vozu in silne zlate grive so vihrale do obzorja. Zasvetilo
703 Sreca |       velika črna glava, tudi roke so se že prikazale in temni
704 Sreca |          bila vzdignila, prikazale so se roke, malo so se uprle
705 Sreca |         prikazale so se roke, malo so se uprle in glej, že so
706 Sreca |            so se uprle in glej, že so se zmotovilile na zemljo
707 Sreca |          telo zelo zavaljeno. Noge so tenke, oblečene v črne prekratke
708 Sreca |          že preko Karavank in lica so jim obledela! Pokaži zdaj,
709 Sreca |              Stresel se je, napele so se mu prsi, omahnil je ter
710 Sreca |           v gnilih tečajih, spodaj so zašumeli valovi glasneje,
711 Sreca |         valovi glasneje, vzpenjali so se siloma, a niso hoteli
712 Sreca |          hoteli dalje in motne oči so se vračale počasi, kakor
713 Sreca |           se vračale počasi, kakor so se vračali valovi... Na
714 Sreca |         zamajal se je časih, kadar so se omeglile oči in se je
715 Sreca |         pokrita s knjigami, knjige so ležale tudi na tleh. ~Stopil
716 Sreca |          Stopil je k oknu; strmela so mu naproti umazana podstrešna
717 Sreca |           je bil prijazen, ali oči so gledale hladno in trudno. ~
718 Sreca |          trdo za roko; njegove oči so se svetile v temnem ognju,
719 Sreca |             Zbogom, Barica!" ~Tiho so se zaprle duri... ~Odtod,
720 Sreca |            Kakor silna šumeča reka so navalile misli nanj, preslab
721 Sreca |         sijalo z obraza, mali brki so bili prešerno zasukani. ~
722 Sreca |          nesejo niti vinarja in ki so zategadelj nepotrebne? Kaj
723 Sreca |         zato bi jih bil vesel, ker so jih zasmehovali in še rajši
724 Sreca |           se niso več smejale, oči so pogledale resno, skoro žalostno. ~"
725 Sreca |         kakor sredi poljane, Stene so bile polepljene z izrezki
726 Sreca |            bil ozrl, bi opazil, da so bile vlažne njene oči in
727 Sreca |        bile vlažne njene oči in da so se ustnice zgenile, kakor
728 Sreca |            kakor hodijo ljudje, ki so navajeni služiti in ki nimajo
729 Sreca |          ozrl nanjo, bi opazil, da so njene oči motne in nalahko
730 Sreca |           v njegovem srcu. Ustnice so mu vztrepetale in izpregovoril
731 Sreca |           pa si zaspal in prvikrat so se ob tisti uri mirno smehljale
732 Sreca |           te moje raskave roke, ki so skrbele zate. Ali usliši,
733 Sreca |            in ne služiš tistim, ki so ti najbližji? Ni časti v
734 Sreca |      Manjši si, Franc, od onih, ki so se ti bili zapisali v hlapčevsko
735 Sreca |           je Barici v obraz, obrvi so se mu strnile in postal
736 Sreca |         svojega plašča. Zaškropile so časih preko mesta debele
737 Sreca |           se morda burje; -- čudni so ljudje, ki se boje viharja..." ~
738 Sreca |     vzplapolavalo je krilo... ~"Pa so mi že tesali krsto, čakali
739 Sreca |            že tesali krsto, čakali so samo še s pokrovom, in glej,
740 Sreca |      Hodila je hitro in tudi njemu so bili koraki lažji, vesel
741 Sreca |            in mu kuštrala lase, da so mu povihravali na čelu do
742 Sreca |      korake v temni veži, utihnili so, zamolklo so se zaprle duri. ~"
743 Sreca |        veži, utihnili so, zamolklo so se zaprle duri. ~"Bog s
744 Sreca |      ogromni kropilnik in gostejše so padale kaplje. ~"Kam ti?" ~
745 Sreca |          zelo izpremenil. Usehnila so lica, v očeh je ugasnil
746 Sreca |            plamen in drobne kaplje so padale iz razmršene brade.
747 Sreca |         Deževalo je zunaj, zmočile so se mislim peroti in tako
748 Sreca |           se mislim peroti in tako so legle, poskrile se po čemernih
749 Sreca |            koščena roka, prikazale so se oči, tope še in plašne.
750 Sreca |           zjasnil obraz, prikazale so se rdeče ustnice na golih
751 Sreca |       drugačnega groba!" ~Vsa okna so gledala topo, črne oči iz
752 Sreca |          ugasnilo je... Zafrfotale so plašne peroti v kletki,
753 Sreca |          živo srce, vse nemirnejše so bile misli, iz gorke krvi
754 Sreca |          poleg postelje, zmerom še so bile nalahko zatekle njene
755 Sreca |          in sem šel za njim, kamor so ga vodili koraki... Vstal
756 Sreca |       razdalja med njima in preveč so nerodne, preveč so že trudne
757 Sreca |          preveč so nerodne, preveč so že trudne njegove noge;
758 Sreca |         mesta, ni več ulic, v temo so se pogreznila poslopja.
759 Sreca |       mlada je še in lepa, od luči so rdeča in svetla njena lica...
760 Sreca |            je pokrajina, vzdignili so se holmi, gore so se vzdignile;
761 Sreca |        vzdignili so se holmi, gore so se vzdignile; odprlo se
762 Sreca |             postani!... ~Iztegnile so se roke, noge so omahnile
763 Sreca |         Iztegnile so se roke, noge so omahnile in zgrudil se je
764 Sreca |            je trudno, vroče kaplje so mu lile po obrazu, mokre
765 Sreca |           mu lile po obrazu, mokre so bile razgaljene prsi...
766 Sreca |             po rdečih polnih licih so tekle debele solze, nabirale
767 Sreca |       tekle debele solze, nabirale so se ob ustnicah in kapale
768 Sreca |           je že bil in povečerjali so; hodil je po sobi z nemirnimi
769 Sreca |       hodil po sobi. Široko odprte so bile njene oči in so strmele
770 Sreca |        odprte so bile njene oči in so strmele bogvedi kam -- tja
771 Sreca |               Tedaj na pot!" ~Noge so se mu tresle, roke so bile
772 Sreca |         Noge so se mu tresle, roke so bile neokretne, ko je iskal
773 Sreca |      pogledal na njen obraz, obrvi so se mu namršile in obrnil
774 Sreca |           mu je v obraz in ustnice so ji trepetale, solz pa ni
775 Sreca |          dolgo sivo ruto; iz mraka so sijale njene velike oči. ~"
776 Sreca |            predmestni ulici, obema so bile misli težke in neprijazne. ~
777 Sreca |          in neprijazne. ~Zasvetile so se od daleč bleščeče bele
778 Sreca |             nelepe in čudno majhne so bile njegove misli. ~"Daj
779 Sreca |           je bilo sklonjeno, pleča so bila ozka, rame nizke, ušesa
780 Sreca |            ozka, rame nizke, ušesa so štrlela v stran, kakor jetičnemu
781 Sreca |          dolgo sivo ruto, iz mraka so se svetile njene velike
782 Sreca |   literarni zgodovinarji? Obsojeni so, da mlatijo zmerom isto
783 Sreca |          naših umetnikov in poetov so si že tako podobni, da je
784 Sreca |          je bil koščen in suh, oči so ležale globoko; brada mu
785 Sreca |        umrje v Gospodu..." ~Francu so se zasvetile oči v čudnem
786 Sreca |         napotil se po ulicah, kjer so svetle izložbe, kjer hodijo
787 Sreca |        vstani! Hej, glej, zazibala so se tla, prijetno so se zamajale
788 Sreca |       zazibala so se tla, prijetno so se zamajale stene! To ni
789 Sreca |              Kako nerodne in strme so stopnice, nikoli še niso
790 Sreca |       ljubezni in usmiljenja. Tako so se spomnili; o vedel sem,
791 Sreca |            večer! In kako imenitno so prišli! Pod oknom čaka voz,
792 Sreca |          po stopnicah, zmerom bolj so razločni, bližajo se...
793 Sreca |          Slab sem še, malo nerodne so še noge, toda lahke so,
794 Sreca |     nerodne so še noge, toda lahke so, kakor da bi ne hodil po
795 Sreca |          bel, polženski; mali brki so bili skrbno gojeni, tudi
796 Sreca |          neprijetno mu je bilo, da so strmele nanj radovedne oči,
797 Sreca |          hotele otipati dušo in da so ga pitali z usmiljenjem
798 Sreca |          izprehodu. Lahke in mirne so bile misli. ~Nenadoma se
799 Sreca |          nisem maral. Bog vedi, če so bili lepi tisti časi; gotovo
800 Sreca |          tisti časi; gotovo je, da so bili otročji. Poznal si
801 Sreca |         omahne -- ali dobro je, da so razgnane tiste svetle megle,
802 Sreca |       svoji mrzli izbi! Glej, tako so padle v blato z zmočenimi
803 Sreca |    Prijatelj, prašam te tišje: ali so to moje besede, ali so besede
804 Sreca |         ali so to moje besede, ali so besede tiste živali, ki
805 Sreca |         zresnil in skoraj žalostno so pogledale oči. ~"Potrpi,
806 Sreca |        Nikoli več!" ~Široko odprte so bile njene oči in videle
807 Sreca |           bile njene oči in videle so, da je stal na pragu bolan
808 Sreca |          je pogledal v oči. Takrat so se srečali njuni pogledi
809 Sreca |           vso ovratnico; iznad lic so štrlele ostre kosti, čelo
810 Sreca |            bilo bolj vzbočeno, ker so ležale oči v globokih jamah. ~"
811 Sreca |            njenih oči in zasolzile so se. ~"Zakaj nisi prej nikoli
812 Sreca |         njen pogled, njene ustnice so bile mirne. "Zakaj me gledaš
813 Sreca |           od kesanja in od žalosti so se mu orosile oči. ~"Oprosti
814 Sreca |          je nenadoma ugasnila, oči so bile tope in prazne, noge
815 Sreca |          bile tope in prazne, noge so se mu tresle. ~"Teta, pripravite
816 Sreca |    pripravite mi posteljo!" ~Ozrli so se prestrašeni nanj. Franc
817 Sreca |            še stojim tu, in kakšne so besede, ki jih govorim?
818 Sreca |       časopisov in vem natanko, da so jako čedne, biseri zares --" ~"
819 Sreca |             O kanalja!" ~"-- in da so vredne veliko več, nego
820 Sreca |       vedeli, dragi gospod, kakšne so dandanes slovenske knjigotržne
821 Sreca |       nimajo denarja. In ti ljudje so nam trgovcem povsem nezanimivi!...
822 Sreca |    izplačale. Velik del jih je, ki so čisto za narod... Preberite
823 Sreca |         Mračilo se je že zunaj, že so gorele svetilke. Šel je
824 Sreca |            koraki svojo pot. Ulice so bile svetlejše in živejše.
825 Sreca |    pokrajina in mrtva, dolge sence so se plazile preko nje, mrak
826 Sreca |          pokrajina, od vseh strani so segale sence, trgale so
827 Sreca |            so segale sence, trgale so kos za kosom in ona je ležala
828 Pozdr |  vztrepetalo... Že ni več neba, že so ugasnile zvezde za silno
829 Pozdr |         sem se bil v gnečo, objeli so me bili parfumi ženskih
830 Pozdr |    zazvonilo od daleč... In hipoma so se spet odprle moje oči
831 Pozdr |            moje oči in prestrašene so ugledale strahoto, tuje
832 Pozdr |           da je nikoli ni bilo, da so bile samo sanje, ki kljujejo
833 Pozdr |  poljubaval tuje obraze... ~Odprla so se velika vrata in lepo
834 Pozdr |       trenotek -- in o, moje sanje so se mi bile vsesale s trdimi,
835 Pozdr |         ohlapni podbradek in takoj so odnehale ustnice, vsesane
836 Pozdr |            zaklicalo moje srce, že so zaškripale lesene stopnice
837 Pozdr |           je vzradostila, zažarela so ji lica, položila mi je
838 Pozdr |         tihi sobi, v tihi noči, ko so poslušale samo dolgočasne
839 Pozdr |          besedah, v očeh, na licih so se poznali ostudni poljubi,
840 Pozdr |           sem se sklonil, moje oči so se razširile od začudenja
841 Pozdr |         kozarec na mizo. Njene oči so bile vlažne in plahe in
842 Pozdr |            bile vlažne in plahe in so se umaknile mojim... ~Vse
843 Pozdr |           tako trudna... ~In zunaj so zvonili zvonovi od cerkve
844 Poet  |         majhen in šibek je bil, pa so ga pognali na cesto in so
845 Poet  |          so ga pognali na cesto in so zaloputnili duri za njim;
846 Poet  |            iz tople brazde. ~Lahke so mu bile noge, ni čutil pota.
847 Poet  |         hrbet kakor starcu. Hiteli so oblaki; od obzorja do obzorja
848 Poet  |       vzdigala silna siva gora; že so prišli do sonca, skoro so
849 Poet  |          so prišli do sonca, skoro so ga že zakrili. Ni poznal
850 Poet  |        njegovo srce. Debele kaplje so padale v prah in rdeči prah
851 Poet  |            nevidni ljudje; poznali so se v prahu, v blatu sledovi
852 Poet  |           po njih. Tisti koraki pa so bili tako nerodni, da so
853 Poet  |           so bili tako nerodni, da so mu rezale robide v obraz
854 Poet  |           ni bilo poti nazaj. Noge so mu bile težke in mrtve,
855 Poet  |          starca. Nerazločne, temne so že bile sanje, umirale so,
856 Poet  |          so že bile sanje, umirale so, kakor je umiral dan. In
857 Poet  |          jutra do noči. ~Zasvetila so se okna ob poti, prijazna
858 Poet  |         poti, prijazna svetla okna so gledala iz noči. Veseli
859 Poet  |    Popotnik je šel mimo in glasovi so utihnili; tiho je zapela
860 Poet  |            sveta pesem; spogledali so se v izbi in smehljaj, od
861 Poet  |          In misel na vse tiste, ki so nosili pred njim križ Izveličarja,
862 Poet  |        klanca, na obeh straneh, pa so gledala iz noči vesela svetla
863 Poet  |         opotekal. ~Na obeh straneh so bile prijazne bele hiše