| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] murnom 1 muza 1 muzzafer-eddin 1 na 776 nabirale 1 nacin 5 nacrte 1 | Frequency [« »] 2012 se 1008 v 863 so 776 na 708 da 636 bi 490 bil | Ivan Cankar Mimo življenja IntraText - Concordances na |
Chapter
1 MimoZ | svetel trak, svetla pentlja na vrat; lahke bluze, svetle, 2 MimoZ | vzdignila; krilo tesno, vlito na polne ude -- o koprnenje!... ~ 3 MimoZ | proseč, očitajoč; in v šminko na licih kopljejo solze globoke 4 MimoZ | bi se bila posušila bilka na prostranem travniku... Kam 5 MimoZ | širokokrajni klobuk postrani na kuštravih laseh, suknjo 6 MimoZ | Prišel je mimo svetilke na oglu; tam je množica najgostejša -- 7 MimoZ | In zasijala je luč tudi na njegov obraz, vsega je polila 8 MimoZ | mokri od potú, so bili legli na čelo, preko oči, v dolgih 9 MimoZ | grivah in kapalo je od njih na nos, na ustnice; oči -- 10 MimoZ | kapalo je od njih na nos, na ustnice; oči -- kje je vaš 11 MimoZ | gospod župnik, ki stoji na vrtu in bere brevir -- vse 12 MimoZ | bili z nogami, krvav pot na čelu, krvave solze v očeh 13 MimoZ | očeh in smeh, o čudež, smeh na odprtih ustnicah, smeh brez 14 MimoZ | kakor da bi m‚l prosó. Na njegovem obrazu ni niti 15 MimoZ | zares že legla večerna senca na okamenelo cesto, na začarano 16 MimoZ | senca na okamenelo cesto, na začarano množico?... Moja 17 MimoZ | hitro, že smo bili zunaj na v‚liki cesti; fant je dremal... 18 MimoZ | samotna pokrajina naokoli, na obzorju nizki holmi s cerkvami, 19 MimoZ | procesijo, naprej hrepenečo, na mesto začarano. Spredaj 20 BrezD | obzidanih, v vročo senco na trotoarju pred praznimi 21 BrezD | tistem času sva sedela sam na gostilniškem vrtu. "Še letos 22 BrezD | njim. Obrazi, ki je bila na njih vsa rosna, ljubezniva 23 BrezD | toplem vetru... bele cerkve na holmih... in iz stolpov 24 BrezD | zemlji, stoji še zmerom na nebu in beli oblački leté 25 BrezD | bilo ga je sram, tujca na vsem božjem svetu, da bi 26 BrezD | podobna... Samevalo je drevó na previsokem hribu in kakor 27 BrezD | oči... Letos pojdem..." ~Na ustnicah sem mu videl in 28 BrezD | pospravil in bil sem že na kolodvoru. Omotica me je 29 BrezD | žalosti... In ko sem bil na kolodvoru, sem se vrnil, 30 BrezD | vrat in za roke vznak nazaj na peron. Ne dalje, tujec, 31 BrezD | popotnik brez doma, vel list na valovih! Zasenči si okó, 32 BrezD | glodalo zmerom globlje; na obrazu so se poznala znamenja 33 OPresc| preko ceste, preko streh in na polje, čez goro v daljavo. 34 OPresc| in nato sem se napravil na pot. Poiskal sem veliko 35 OPresc| veliko materino ruto je imela na glavi in izza rute je gledal 36 OPresc| se je lesketalo jabolko na zvoniku farne cerkve. Vseokoli 37 OPresc| trnjeve meje in je pohitel na holm, da bi se ozrl naokoli. ~" 38 OPresc| žalostna cerkev je stala na nizkem, okroglem holmu, 39 OPresc| visoki oreh, ki je stal na pokopališču. ~Ozrli smo 40 OPresc| vrnila. Posedli smo v veži na tla, prešteli hruške in 41 OPresc| pusta. Hiše so se tiščale na kupu kakor kokoši; in vse 42 OPresc| dejal. ~Komaj smo bili spet na poti, se je že izgubila 43 OPresc| ležala je mrtva tam in kakor na grobu se je svetil nad njo 44 OPresc| se je svetil nad njo križ na nizkem zvoniku. Zdaj je 45 OPresc| Tod so pač gonili živino na vodo. Spodaj, v čudnem, 46 OPresc| mirna, kakor nedeljska. Na oni strani, tam na rebri, 47 OPresc| nedeljska. Na oni strani, tam na rebri, se je svetilo dvoje, 48 OPresc| kakor da bi se bil Bog ozrl na nas... ~Dobro se nam je 49 OPresc| prostorni veži smo sedeli na klopi za mizo, jedli smo 50 OPresc| izpraševala. ~Ne vem, če je še na svetu tista dolina; zdi 51 OPresc| bilo več... ~Bili smo spet na poti, pod nami je bila dolina; 52 OPresc| ni nič genilo; samo tam na najvišjem holmu se je premikalo 53 OPresc| in ustnice so se držale na jok. ~Na visokem grebenu 54 OPresc| ustnice so se držale na jok. ~Na visokem grebenu smo bili, 55 OPresc| otroci, bomo pač kmalu na Holmu; mnogo nas čaka tam. 56 OPresc| zmerom lačen, je mislil na koruzni kruh, na jabolka, 57 OPresc| mislil na koruzni kruh, na jabolka, na sladko hruševko; 58 OPresc| koruzni kruh, na jabolka, na sladko hruševko; tudi Hanca 59 OPresc| veselo, ali ko smo prišli na pot, ni bila več tako lepa 60 OPresc| gori in kaplje so se usule na nas. ~Velika kmečka hiša 61 OPresc| ali bojazen nam je legala na srce. ~"No, pojdimo tja, 62 OPresc| vrv, ki je bil privezan na njej, ga je potegnila siloma 63 OPresc| Komaj še smo mislili na préšce in zdi se mi zdaj, 64 OPresc| dolino in je zavila potem na levo, vzpenjala se na holme 65 OPresc| potem na levo, vzpenjala se na holme in padala, izgubila 66 OPresc| izgubila se potem za hribom. Na desni pa je bila velika 67 OPresc| poraščena; jarki so se križali na vse strani, samotno drevo 68 OPresc| kako so se prikazovale na tej, na oni strani ob stezi 69 OPresc| so se prikazovale na tej, na oni strani ob stezi kakor 70 OPresc| vztrepetavala. ~Lojze je stopil prvi na desko, ali ni si upal précej 71 OPresc| za njim; Tone je pogledal na Hanco in je šel zadnji tik 72 OPresc| brizgala voda. Ko smo bili na sredi, sem se opotekel, 73 OPresc| od nog navzgor, legla je na ves život in oči so se hotele 74 OPresc| vprašala in je zadela malho na ramo. ~V tistem trenotku 75 OPresc| velikimi črnimi očmi je gledalo na nas in bali smo se ga. Deževalo 76 OPresc| Kmalu nato se je prikazala na nebu žareča bela črta, mirno 77 OPresc| holm, ki smo ga videli prej na desni, je izginil. Nebo 78 OPresc| kakor morje. In zdaj ni bilo na svetu nič drugega več nego 79 OPresc| pobrala vrečo in jo je zadela na rame poleg svoje; zdaj je 80 OPresc| da bi sedelo udobno tam na skrivljenem hrbtu, gledalo 81 OPresc| se, ko je stopila Hanca na brv. ~Stopila je oprezno 82 OPresc| sem še jaz; vsi smo prišli na breg, ali utrujeni smo bili 83 OPresc| dolgo, strmo in strašno pot. Na oni strani pa je ostal Tone 84 OPresc| Tone sam. Gledal je topo na nas, roke so mu visele ob 85 OPresc| zagnal se je, stopil je na brv tako trdo, da je zapljuskala 86 OPresc| in je bil z dvema skokoma na tej strani. Nato pa se je 87 OPresc| hodili, ali bili smo zmerom na istem mestu. Kolikor se 88 OPresc| pokrajina je hodila z nami. Na vseh straneh se je bilo 89 OPresc| Resnično se je bil vzdignil na desni holm, na vrhu se je 90 OPresc| vzdignil na desni holm, na vrhu se je svetilo nekaj 91 OPresc| zavije vrat. Srečali smo na kolovozu raztrganega vagabunda 92 OPresc| trenotku se je zasvetilo na vzhodu, kakor slavolok se 93 OPresc| premikati, privezane so bile na dolgo vrv, morale so nazaj 94 OPresc| dolgo vrv, morale so nazaj na pusto, neizmerno ravan, 95 OPresc| tudi Hanca. Tone je sedel na kanton ob cesti in je položil 96 OPresc| cesti in je položil malho na travo. Lojze je stal sredi 97 OPresc| klonila glava... Nazaj, nazaj na pusto ravan! ~Trudni smo 98 OPresc| mogli več koraka dalje. Na holmu je zaklenkalo žalostno, 99 OPresc| je bilo, kakor da bi stal na gugalnici; zibala se je 100 OPresc| Mavrica je bila ugasnila tudi na vzhodu so se spet spojili 101 OPresc| Ko smo se vozili domov na ropotajočem kmečkem vozu 102 VTemi | Bilo je še zgodaj, ali na zahodu so se vzdigali oblaki, 103 VTemi | pozlačenem okviru, je bilo na sredi ubito; ob eni steni 104 VTemi | njo miza in dvoje stolov; na drugi strani postelja in 105 VTemi | dvanajstletno deklè, je sedela na nizkem stolcu in je krpala. 106 VTemi | krpala. Ozrla se je časih na sestro Tončko in na brata, 107 VTemi | časih na sestro Tončko in na brata, ki sta sedela za 108 VTemi | premislila se je; ležalo ji je na srcu nekaj neprijetnega 109 VTemi | Naslonil se je s komolci na mizo in v tistem hipu je 110 VTemi | mati, ali ležalo jim je na srcih nekaj neprijetnega. 111 VTemi | Velik rumen kolobar je bil na mizi, ali v izbi je bilo 112 VTemi | okoli svetilke. Igrali so na dolg, ker niso imeli ne 113 VTemi | naročju, naslanjale so se na mizo. ~Ali je ugašala luč, 114 VTemi | Bilo je zmerom temnejše; na obrazih, ki so se sklanjali 115 VTemi | plameni sveč. ~Ozrla se je Ana na cesto; še se je svetilo 116 VTemi | In spomnila se je tudi na reči, ki bi jih drugače 117 VTemi | sklonjeno, roke prekrižane na prsih. Vsi so bili spodaj, 118 VTemi | in se je vrnila pred hišo na prag. In kadar je pogledala 119 VTemi | sklonjeno, roke prekrižane na prsih, srepo skrb na obrazu... 120 VTemi | prekrižane na prsih, srepo skrb na obrazu... Samo zdaj bi ne 121 VTemi | je temnel rumeni kolobar na mizi, nižal se je plamen. 122 VTemi | svetloba, trepetala je tudi na plašnih obrazih, ki so se 123 VTemi | konec temè. God‚ se čudeži na svetu, veliko število jih 124 VTemi | Zmerom se gode čudeži na svetu in zato se zgodi čudež 125 VTemi | rokó, se je odprlo okno na stežaj. Duri so se stresle 126 VTemi | stisnimo skupaj." ~Sedli so na zofo vsi trije. Držali so 127 VTemi | mokri lasje se sprijemajo na čelu. In mati se trese od 128 VTemi | obraz, zašumelo je v izbi, na postelji, ob zofi. Sklonili 129 VTemi | preko ceste od te strani na ono in je izginil za oglom. ~" 130 VTemi | pogledati... pojdem! Lezita na posteljo in se odejta čez 131 VTemi | kmalu." ~Ana je položila na posteljo brata in sestro 132 VTemi | drugače je gorela svetilka na stopnicah, nocoj je ni bilo. 133 VTemi | šla je počasi in varno. Na njenem srcu je ležala misel 134 VTemi | o molitvi. Ko je stopila na prag, jo je objel veter 135 VTemi | sklonjeno, roke prekrižane na prsih. In prestrašila se 136 VTemi | bila zofa in nekdo je sedel na nji, čisto razločno se je 137 VTemi | sklonjeno, roke prekrižane na prsih, enakomerno, zmerom 138 VTemi | roke še zmerom prekrižane na prsih. ~Zakaj bi moralo 139 VTemi | deževalo, pihal je veter in na okno je trkala nevidna roka. ~ 140 VTemi | da bi se odpahnile same. Na pragu je stala velika senca, 141 VTemi | črno kučmo, ki jo je imel na glavi. Ogrnjen je bil v 142 VTemi | Gledali so in so ga videli tam na pragu še zmerom; senca je 143 VTemi | zaprle in ni bilo več nikogar na pragu. In ko so opazili, 144 VTemi | opazili, da ni nikogar več na pragu so se pričeli tresti 145 VTemi | rakvi, živel je in je trkal na pokrov. ~"Da bi že prišli 146 VTemi | in ko je začutila roke na sencih, se je prestrašila, 147 VTemi | dokler niso bile odprte na stežaj. In bilo ni nikogar 148 VTemi | stežaj. In bilo ni nikogar na pragu. In kakor so se odprle, 149 VTemi | in odprlo se je okno... ~Na stopnicah so se oglasili 150 Greh | je hitro. Tone se je ozrl na nebo, in ko je videl, da 151 Greh | otemnelo že tudi jabolko na visokem zvoniku svetega 152 Greh | prostrana in visoka. Tupatam, na stebrih, na zidu, na klopeh 153 Greh | visoka. Tupatam, na stebrih, na zidu, na klopeh je sameval 154 Greh | Tupatam, na stebrih, na zidu, na klopeh je sameval žarek 155 Greh | male duri, ki so vodile na stopnice, in je šel po ozkih, 156 Greh | hodniku in je odprl duri na prižnico. Velika in tiha 157 Greh | grob. Naslonil je komolec na rdečežametno blazinico in 158 Greh | njim. In leglo mu je težko na misli, da ne bo stal nikoli 159 Greh | da ne bo stal nikoli tako na prižnici, v talarju in beli 160 Greh | čipkasti srajci. ~Vrnil se je na hodnik in je odklenil duri, 161 Greh | daleč se je še svetilo sonce na belem hribu. Tja bi šel 162 Greh | in stal je pod zvonovi. Na vseh štirih straneh so bila 163 Greh | živel v njem, plaval je na silnih valovih, ki so peli, 164 Greh | odzvonil, se je naslonil na visoko okno in je stisnil 165 Greh | oranžni svetlobi je žarelo na obzorju in gore je tam oblival 166 Greh | šel človek, tja daleč... ~Na stopnicah je bila črna tema; 167 Greh | zidu, da se ne bi spotaknil na strmih stopnicah; neprijazno, 168 Greh | lesene duri, ki so vodile na podstrešje. Odprl je in 169 Greh | vdirale v prah in blato. Na sredi je bila kupola in 170 Greh | in je stopil z nogo varno na ozko, poševno kositrno streho, 171 Greh | tleh; obok se je spuščal na obeh straneh strmo navzdol; 172 Greh | konca nikjer. Tako je plezal na vrh oboka, do kupole, in 173 Greh | In tedaj se je zasvetilo na kupoli, prav na tistem mestu, 174 Greh | zasvetilo na kupoli, prav na tistem mestu, kamor je padal 175 Greh | svetlih oči. Tam je čepelo na kupoli in je strmelo nanj 176 Greh | je spotaknil in je padel na koleno. Nato se je vzdignil 177 Greh | silo in nato je stal mirno na kupoli, glavo upognjeno, 178 Greh | udaril s pestjo naravnost na svetle oči. Nič se ni oglasilo, 179 Greh | bela mačka z rdečo pentljo na vratu. ~Dihal je težko in 180 Greh | udaril vdrugič, naravnost na oči. ~"No, mačka, mačica? 181 Greh | Držal je kvišku in je bil na drobno okroglo glavo, na 182 Greh | na drobno okroglo glavo, na oči. In mehko belo telo 183 Greh | je roka, vrgel je mačko na tla in obležala je v kotu, 184 Greh | doli v srcu in bi čepela na pragu čudna žival z dolgim 185 Greh | se durce in so se odprle na stežaj. ~Zakaj čaka, zakaj 186 Greh | Roke so počivale kakor šape na plenu. Odprle so se oči, 187 Greh | visoko in zalučal; padlo je na kupolo ter obležalo. ~Ker 188 Greh | njegovih prsi, in začutil je na obrazu, na vsem telesu mrzel 189 Greh | in začutil je na obrazu, na vsem telesu mrzel pot. Toda 190 Greh | Vzdigalo se je počasi na kupoli, hrbet se je vzpenjal 191 Greh | ko je zakričal in skočil na kupolo. Zgrabil je z obema 192 Greh | bilo samo ohlapno pritrjeno na ročniku in se je vrtelo. 193 Greh | prestrašil. Tam je ležalo, na kupoli, na očitnem kraju; 194 Greh | Tam je ležalo, na kupoli, na očitnem kraju; kdor bi prišel, 195 Greh | je do duri in je stopil na stopnice. ~"Samo brž, o 196 Greh | zakristijo, kjer je visel na križu razpeti Kristus, in 197 Greh | razpeti Kristus, in je bežal na cesto kakor Judež Iškarijot, 198 Greh | pobegnil iz svetišča. ~II ~Na klancu pred cerkvijo mu 199 Greh | skozi durce se je glasilo na klanec in po cesti navzdol. 200 Greh | navzdol. Pred hišami so stali, na pragih in so poslušali, 201 Greh | nalašč, in se je smejal na tihem; zdaj stoji tam in 202 Greh | kako stoji tam, in čutil je na tilniku, na hrbtu njegov 203 Greh | in čutil je na tilniku, na hrbtu njegov porogljivi 204 Greh | in ljudje, ki so stali na pragu, so bili prijazni 205 Greh | težko breme mu je ležalo na srcu. ~Pod klancem so se 206 Greh | mlada mačiča z rdečo pentljo na vratu. ~"Kam pa, Tone?" ~ 207 Greh | predrzno, ker si je mislil na tihem: če je vse izgubljeno, 208 Greh | lagal? ~"In potem sem bil na podstrešju!" ~Gotovo je 209 Greh | Jutri zjutraj že pride na dan. Štacuna je bila prav 210 Greh | videlo se je odtod naravnost na frčado, na durce za velikim 211 Greh | odtod naravnost na frčado, na durce za velikim kamenitim 212 Greh | če je potrkal s prstom na zvon, zazvenelo je daleč 213 Greh | prižigal petrolejno svetilko na oglu. -- ~-- Vsi že vedo! -- 214 Greh | samo zvezde so svetile. Na desni je bilo odprto polje 215 Greh | v temo, do hribov; tudi na levi so bile lehe in ob 216 Greh | zalučal bonbone preko meje na polje. ~"Kdor jih najde, 217 Greh | lagal? -- ~"In nato sem bil na podstrešju." ~"Že dobro! 218 Greh | Kakor da bi mi bilo zapisano na čelu. -- Ulica je zavila 219 Greh | čelu. -- Ulica je zavila na levo, spet so bile hiše 220 Greh | mraku, je bila postelja na tleh; njegov mlajši brat 221 Greh | do stene je segala vrv in na vrvi se je sušilo perilo. 222 Greh | dlan in je gledala v tla. ~"Na mizi imaš kruha." ~Ni se 223 Greh | nanj; Tone ji je poznal na obrazu, da je jokala! ~-- 224 Greh | zgenile, izpregovoril je skoro na glas. Mati je vzdignila 225 Greh | bilo težko, da bi zajokal na glas. Tudi on je oprl glavo 226 Greh | Slekel se je in je legel na tla poleg brata, mati je 227 Greh | sijalo v izbo veselo sonce in na mizi bi se kadilo, dišalo 228 Greh | sebe. ~-- Nič več misliti na tisto, to bi bilo najboljše. 229 Greh | oči je imel in črno pego na čelu. Martin ga je ubil 230 Greh | treba... Za božjo voljo! In na kupoli, ob durih je še vse 231 Greh | čemu bi se zdaj mučil? Tudi na hlačah, na suknji je pač 232 Greh | zdaj mučil? Tudi na hlačah, na suknji je pač še vse krvavo; 233 Greh | naokoli in morda se pozna celo na srajci, na rokah, na obrazu. -- ~ 234 Greh | se pozna celo na srajci, na rokah, na obrazu. -- ~In 235 Greh | celo na srajci, na rokah, na obrazu. -- ~In silen stud 236 Greh | vrgel odejo daleč stran na znožje. ~-- Lepo sem napravil 237 Greh | O Bog! -- ~Obrnil se je na postelji in je zatisnil 238 Greh | tam -- globoko v srcu in na pragu je čepela čudna žival 239 Greh | priplezal do vrha. Stal je na hribu, odkoder se je videlo 240 Greh | jo je bil Bog proklel. In na nebu je bila čudna tema, 241 Greh | Poslušal je in oglasilo se je na oni strani, pod klancem, 242 Greh | bilo poklicalo, in glej, na hribu se je zasvetilo in 243 Greh | desnico v obraz, naravnost na oči. Udaril je in nato je 244 Greh | izpustil; padlo je zamolklo na tla in je ležalo mirno, 245 Greh | padel z vso močjo naravnost na čelo, med oči, in bratove 246 Greh | suknjo in je šel. Ko je bil na pragu, se je vrnil v izbo, 247 Greh | mislil Tone, ozrl se je na brata, ki je spal mirno, 248 Greh | je šel, je stopila mati na prag in je gledala za njim; 249 Greh | njim; tudi on se je ozrl na ovinku, zamahnil je z roko 250 Greh | z roko in je zavil hitro na desno, na ono stran, kjer 251 Greh | je zavil hitro na desno, na ono stran, kjer so se vzdigali 252 Greh | cerkovnika. Tam pač stoji na pragu in gleda po cesti 253 Greh | bi ga prijel za ušesa!" Na sredo ceste je stopil in 254 Greh | vzdignil klanec strmo v hrib -- na poti kamenje, robide ob 255 Greh | postal in je gledal doli na vas, ki je ležala v dolini 256 Greh | umita. Gledal je in breme na srcu je bilo težje. ~Lepa 257 Greh | Lepa je vas in vse je lepo na svetu, lepa je celo ta neizmerna 258 Greh | sam in težko breme leži na srcu, ne gane se, tišči 259 Greh | oprasnil in kri se je prikazala na roki. Obrisal se je hitro 260 Greh | izgubljeno. -- ~Spomnil se je na kosilo. Zdaj že diši v kuhinji 261 Greh | ognjiščem, naočnike globoko na nosu, v rokah molitvenik. 262 Greh | Vračal se je in je bil že na hribu, odkoder se je videlo 263 Greh | bili mokri in blatni, tudi na obleki se mu je poznalo, 264 Greh | vegastih, škripajočih stopnicah na podstrešje in je legel v 265 Greh | razgovarjali veselo. Tudi na ono stran, na vrt, so bila 266 Greh | veselo. Tudi na ono stran, na vrt, so bila odprta vrata 267 Greh | če bi skočil zdaj doli na cesto? Tako nizko je, da 268 Greh | Ležal je dolgo in senca na sosednji hiši se je plazila 269 Greh | tudi sladkor, ki je bil na dnu. ~-- Da bi se že znočilo! 270 Greh | tam! -- ~Mračilo se je in na ulici je bilo živahneje, 271 Greh | je bilo živahneje, tudi na stezi za vrtom. Na podstrešju 272 Greh | tudi na stezi za vrtom. Na podstrešju pa se ni shladilo; 273 Greh | pred vrati in je gledal na ulico; kadar je začul glasove 274 Greh | zahropel. Breme je ležalo na srcu in se ni hotelo ganiti. ~-- 275 Greh | tudi deska je morda še na istem mestu. Samo pogledati 276 Greh | preko jarkov in kmalu je bil na holmu. Hladno je bilo tam, 277 Greh | žive mirno in nič jim ni na srcu. -- ~Tudi gozd je bil 278 Greh | prijazen, razprostiral se je na ono stran v daljavo, hrib 279 Greh | gori! -- ~Toda vesel je bil na tihem, da je odložil za 280 Greh | zvonovi, je potrkal narahlo na veliki zvon; zazvenelo je 281 Greh | začudila. Potrkal je močneje na mali zvon in zastokalo je, 282 Greh | trojih stopnic, padel je na kolena in zabobnelo je zamolklo, 283 Greh | dalje, da bi poiskal telo; na kupoli se je svetilo, ali 284 Greh | večerno nebo. ~Tone je sedel na kamen, sključil je život 285 Greh | velikim kamenitim križem na ozki, poševni kositrni strehi, 286 Tinica| Tinica in mu je prinesla na krožniku kos kolača. Začudil 287 Tinica| je bil preselil smehljaj na njegove, prav tako nedolžen 288 Tinica| je bil, če se je svetil na platnu en sam žarek, en 289 Tinica| Tinici, ki je sedela ob steni na visokem stolu, roke v naročju, 290 Tinica| nestalnemu žarku, ki je trepetal na podobi; vesel je bil lepe 291 Tinica| odložil čopič in je pogledal na platno, je videl, da še 292 Tinica| barve so bile preglasne. Ali na ustnicah se je treslo, v 293 Tinica| ko je imela pisano ruto na glavi in je gledala naravnost. 294 Tinica| naravnost. Nikoli in nikjer na svetu ni bilo takih oči -- 295 Tinica| trepetajoča boja, ki je padala na obraz, na oči od rute in 296 Tinica| ki je padala na obraz, na oči od rute in šala, veseli 297 Tinica| njegovo srce -- ne samo na njenem obrazu, v njenih 298 Tinica| v njenih velikih očeh, na smehljajočih ustnicah. Ista 299 Tinica| kretnjah, v gubah njene obleke, na njenih belih drobnih rokah, 300 Tinica| njenih belih drobnih rokah, na njenem belem vratu, ki se 301 Tinica| se je odpel zgornji gumb na bluzi. Tako je slikal njene 302 Tinica| zase. Odpel je zgornji gumb na bluzi in Tinica je položila 303 Tinica| Tinica je položila glavo na blazinico in je slonela 304 Tinica| Slikal jo je in ko se je ozrl na platno, se je ozrlo tudi 305 Tinica| preteklosti. Pogledal je na zofo z dolgim, prestrašenim 306 Tinica| je sklonil in jo poljubil na ustnice. Suhe in žareče 307 Tinica| toda glej, hodil je kakor na vrvi, vodilo ga je kakor 308 Tinica| Priklenjen je bil za večno; na katerokoli stran je bežal, 309 Tinica| groze, ki je bila legla na njegovo srce, rad bi odgrnil 310 Tinica| zgrešil je ulico, vračal se je na levo, bežal naravnost, kakor 311 Tinica| nad daljnim holmom. Tudi na njegovih licih, v njegovih 312 Tinica| žarek svetlobe je padal na platno, kjer se je svetilo 313 Tinica| in čopič ter se spravil na delo. Uničil je vse po vrsti, 314 Tinica| je bil truden in je legel na zofo. Zdaj je bilo v izbi 315 Tinica| ležal je kakor velika senca na vseh njegovih mislih, gledal 316 Tinica| tiho grozo. Legel je takrat na postelj, položile so ga 317 Tinica| predno so veneli prvi listi na kostanju... ~Zdaj je bila 318 Tinica| prsi, kri se je prikazala na ustnicah... ~Hej, čisto 319 Tinica| oči. Ali že pod ognjem na licih, za plamenom v očeh 320 Tinica| se k njemu, šepetale mu na uho. In kadar se je zavedel, 321 Tinica| so šele veneli prvi listi na kostanju, komaj pol leta 322 Tinica| je legla zdaj že senca na njen obraz, je prepregla 323 Tinica| tisti uri, a ko je slonela na zofi in so opazovale izpod 324 Tinica| trepetajoč ter jo poljubil na vlažne ustnice. ~Zganilo 325 Tinica| lepega, sončnega je bilo na njegovem obrazu takrat, 326 Tinica| že so veneli prvi listi na kostanju. Sunkoma, siloma 327 Tinica| ugledala je globoke brazde na njegovih licih, rdeče žilice, 328 Tinica| sklonil sam ter jo poljubil na ustnice; rdeče pege so se 329 Tinica| pege so se prikazale tedaj na njenih licih in nelep je 330 Tinica| Šel je sključen, klobuk na čelu, obrvi strnjene. Med 331 Tinica| čutil sladkoskeleče rane na roki, če se je dotaknil 332 Tinica| tisto kratko spomlad, ali na dnu srca se je zavedal z 333 Tinica| med njima, je legla tudi na njen obraz, na izraz njenih 334 Tinica| legla tudi na njen obraz, na izraz njenih ustnic, na 335 Tinica| na izraz njenih ustnic, na svetlobo njenih velikih 336 Tinica| kar mu je ležalo težko na ramah ter ga tiščalo k tlom... 337 Tinica| obraz... udaril s pestjo na polne mlade rame, na prsi... 338 Tinica| pestjo na polne mlade rame, na prsi... butil jo ob tla. 339 Tinica| čisti spomlad; bilo je samo na površju, zakrivalo je komaj 340 Tinica| trakom, ki je padal zadaj na kito; kupil ji je rokavice, 341 Tinica| sklonil ter jo poljubil na ustnice mirno in nedolžno. 342 Tinica| bilo, da se je bil napravil na to smešno pot. Tinica ni 343 Tinica| slokim oficirjem, ki je stal na trotoarju. ~Gledišče je 344 Tinica| samo tenek trak je držal na ramenih globoko izrezano 345 Tinica| rjave silne mišice so igrale na golih rokah, obleka je bila 346 Tinica| ves večer, pričaran je bil na njen obraz in silna žalost, 347 Tinica| silna groza mu je ležala na duši. Kakor da bi mislila 348 Tinica| ogrnila dolg črn plašč, na glavi je imela svetlopisan 349 Tinica| in jasna, zvezde so bile na nebu. Sklonil se je časih, 350 Tinica| sencama, prej tesno spojenima na trotoarju, se je prikazala 351 Tinica| Ko sem bil ves umazan na telesu in na duši, na telesu 352 Tinica| ves umazan na telesu in na duši, na telesu in na duši 353 Tinica| umazan na telesu in na duši, na telesu in na duši ves bolan, 354 Tinica| in na duši, na telesu in na duši ves bolan, sem proklel 355 Tinica| je bilo hinavstvo. Ni ga na svetu človeka, ki bi ne 356 Tinica| človeka, ki bi ne bil umazan, na obrazu se jim pozna umazanost 357 Tinica| zategadelj, ker jih pokaže na očitnem kraju... Hinavstvo 358 Tinica| človeška natura... ~Ozrl se je na sliko, ki je visela na steni, 359 Tinica| je na sliko, ki je visela na steni, ter je pljunil prednjo. ~ 360 Tinica| in slika je bila podobna na prvi pogled starim svetim 361 Tinica| svetla tenčica je plaval na njem mehak, nedolžen izraz; 362 Tinica| istotak je bil široki okvir; na sliki sami so bili pozlačeni 363 Tinica| je napil ter se je vrnil na večer pijan domov. Bled 364 Tinica| omahnil je in je padel prednjo na kolena. ~"Ti, ki si se vrnila 365 Tinica| zgrudil se je z obrazom na tla. ~Napravil se je, ko 366 NaGolg| NA GOLGATO~Nikjer ni takih 367 NaGolg| celó spomladi. Iz ulice na desni, na levi zapiha veter, 368 NaGolg| spomladi. Iz ulice na desni, na levi zapiha veter, pripodi 369 NaGolg| dokler ne pride stražnik. Na drugi klopi sloni široko 370 NaGolg| čokat človek v modri bluzi, na prsih odprti. S komolci 371 NaGolg| komolci se je bil naslonil na klop, glavo opira z rokami. 372 NaGolg| krik, glasen jok; človek na klopi okrene glavo in se 373 NaGolg| proti klopi. "Vroče je!" Na klopi je sedelo starejše 374 NaGolg| poleg nje, naslonil je glavo na njeno ramo in zadremal je 375 NaGolg| prestrašenimi očmi skozi drevje na ulico. Nato je vstal ter 376 NaGolg| ljudi. Gruča se je zibala na to, na ono stran, roke so 377 NaGolg| Gruča se je zibala na to, na ono stran, roke so zamahovale 378 NaGolg| zraku; ljudje so prihajali na cesto, okna so se odpirala, 379 NaGolg| klobuka. Lasje so mu padali na čelo, ušesa so štrleli daleč 380 NaGolg| začrnela, hlače prekratke in na eni nogi do kolena razparane. 381 NaGolg| časih in je vzdignil nogo na smešen način; med dolgimi, 382 NaGolg| ustnice so se zakrivile na jok. ~"Dajte no otroke...!" ~ 383 NaGolg| podrsala noga po prahu. ~Na desni, na levi in zadaj 384 NaGolg| noga po prahu. ~Na desni, na levi in zadaj so spremljali 385 NaGolg| objestni. Zasmejali so se na glas. ~"Glejte, jokal bo!" ~ 386 NaGolg| celo delavca, ki sta sedela na klopi topa in zaspana, sta 387 NaGolg| slonel dotlej leno zleknjen na klopi. Vzdignil se je in 388 NaGolg| udaril hudodelca naravnost na glavo. Tenek, kakor otroški 389 NaGolg| hudodelec se je zgrudil na kolena. Roke so ga potegnile 390 NaGolg| Otrok je zaspal sestri na kolenih; ustnice so se mu 391 LepaV | prihajajo in legajo tiho na srce. ~Takrat pa je bilo 392 LepaV | je bilo sonce še visoko na nebu in kostanji so bili 393 LepaV | bila v dolg popotni plašč, na glavi je imela širok klobuk 394 LepaV | položila si glavo njegovo na kolena ter ga malo pobožala, 395 LepaV | mu padli kuštravi lasje na čelo, in bi se zasmejala, 396 LepaV | kostanjevem cvetju. ~Tako na priliko je pripovedovala 397 LepaV | časih, ko je nosila še kito na hrbtu in rdečo pentljo v 398 LepaV | hiša. Zelena okna ima in na oknu so rože. Pa se bliža 399 LepaV | In kaj je takrat zašumelo na pesku, na beli stezi tam 400 LepaV | takrat zašumelo na pesku, na beli stezi tam ob vrtu? 401 LepaV | Narahlo so hreščali koraki na pesku, razmeknili so se 402 LepaV | pesku, razmeknili so se na vrtu rosni grmi in so zašumeli. " 403 LepaV | trepetajočim srcem. ~On, na priliko, pa je pripovedoval 404 LepaV | In kaj je takrat zašumelo na belem Pesku pod kostanjem? 405 LepaV | je prišla mimo, je padla na pesek majhna dišeča rokavica. 406 LepaV | vlak in že so legale sence na zeleno ravan, vzdigale so 407 LepaV | tvojih. ~Toplota je legala na telo, legala na oči; tako 408 LepaV | je legala na telo, legala na oči; tako čist in sladek 409 LepaV | srečen in miren smehljaj na njenih ustnicah, se je porodila 410 LepaV | jadrno in onostran zemlje, na čudovite, polpoznane svetove, 411 LepaV | tudi smehljaja ni bilo več na njenih ustnicah. Počasi 412 LepaV | mlada žena, belo čašico na belem krožniku, in se je 413 LepaV | njegov pogled, zazeblo jo je na obrazu in umaknila se je 414 LepaV | zastrla njegove oči, je legla na njegov glas in izginila 415 LepaV | komaj še je ostal sled na njegovih ustnicah, ki so 416 LepaV | zimsko noč, ki je bila legla na mesto, na vso mrzlo mrtvo 417 LepaV | je bila legla na mesto, na vso mrzlo mrtvo zemljo. 418 LepaV | glava in mraz ji je legel na čelo, v srce... ~Zdrznila 419 LepaV | trenotku pa je začutila na svojih ustnicah vroče trepetajoče 420 LepaV | hiše in belo stezo ob vrtu. Na belem pesku so se oglasili 421 LepaV | Zasvetile so se žarke bele luči na peronu, izprevodnik je klical. ~ 422 LepaV | motnem spominu, ko bi se ozrl na okno. Šel je mimo in koraki 423 LepaV | je šla in ga je ostavila. Na pragu ji je zdrknil ovratnik 424 Zaljub| kritiki so ga hvalili -- na ta hinavski kavelj so obešali 425 Zaljub| za petami. Nekdo je jedel na veliki petek krvavico, drugo 426 Zaljub| Verjeti pa jim ni veliko. Jaz na priliko -- ali to bom že 427 Zaljub| komedija. ~* ~Sedela sva na vrtu, lep večer je bil. 428 Zaljub| povabila usmiljenja polna dama na kozarec vina ter govorila 429 Zaljub| njo ter ji zavezal trakove na čevljih, ali da bi hodil 430 Zaljub| se napravile moje misli na druga pota, kjer je sama 431 Zaljub| jo ljubim, spoznal sem to na svoji ljubosumnosti. Celo 432 Zaljub| svoji ljubosumnosti. Celo na tisto rdečo pentljo na njeni 433 Zaljub| Celo na tisto rdečo pentljo na njeni kiti sem bil ljubosumen... 434 Zaljub| črnook in črnolas. Je že tako na svetu. Poznal sem nekoga, 435 Zaljub| župan in narodno ženstvo, na grobu bo govoril plešast 436 Zaljub| bil nekoč stopil ministru na kurje oko, bi bil danes 437 Zaljub| bo pa šele jutri. Glej, na tak način se ljudje spreminjajo. 438 Zaljub| spreminjajo. Votli so bili, da ni na svetu tišje votline, prazni, 439 Zaljub| prazni, dragi moj, da ni na svetu bolj žalostne praznote -- 440 Zaljub| ga več in jaz sem stopil na njegovo mesto. Tako se godi 441 Zaljub| njegovo mesto. Tako se godi na svetu zmerom. Iztegni roko, 442 Zaljub| svoje duše lepo preteklost, na kateri je zidal počasi kamen 443 Zaljub| kateri je zidal počasi kamen na kamen, tako da bi si bil 444 Zaljub| nekdo drugi, pogledal je na prijetno zgradbo in ker 445 Zaljub| večidel od same kraje! Jaz, na priliko, gledam, da vzamem 446 Zaljub| celo. Najrajši storim to na fin način, tako da komaj 447 Zaljub| ranjenih, okradenih duš imam že na vesti ter bogatim z ukradenim 448 Zaljub| bisere, ki so ležali kar tako na tleh, trgal rože, ki so 449 Zaljub| zaspano, natakar je smrčal. Na stropu se je vzbudila velika 450 Zaljub| nalahko, "lani sva bila skupaj na Dunaju in sva se sprehajala 451 Zaljub| pota..." Muha je zadremala na stropu, on je govoril z 452 Zaljub| pentlja, ki je bila nekoč na njenih laseh, je bila zdaj 453 Zaljub| zafrfotal od daleč pajčolan na njenem klobuku, zafrfotal 454 Zaljub| komaj viden bel oblaček na nebu in vse je izginilo. 455 Zaljub| vedi, kaj mi je bilo prišlo na misel. Ali je sploh mogoče, 456 Zaljub| žalosten dalje. Stopil sem na majhen vrt, mlada, bolehava, 457 Zaljub| da bi se človek naslonil na katero izmed njih ter se 458 Zaljub| Nobenega gosta ni bilo na vrtu, nobenega natakarja. 459 Zaljub| zeleno pobarvane ograje. Tam na koncu vrta je bil nevisok 460 Zaljub| vrta je bil nevisok podij; na podiju stoli in stojala 461 Zaljub| imela ne obrvi, ne vejic na vekah; tudi las, zdi se 462 Zaljub| tistem trenotku ne bil stopil na vrt duhovni gospod dr. Aleš 463 Zaljub| vzrok, tisti vrhni gumb na telovniku, ki se mi je bil 464 Zaljub| odpel in je visel samo še na eni sami niti. Ko sem prišel 465 Zaljub| že so se prikazovali na mirnih vzhodnih oblakih 466 Zaljub| ah, samo beli pajčolan na njenem klobuku, ki se dotika 467 Zaljub| las -- ves čas je gledala na tisti neumni gumb, a gumb 468 Zaljub| šla in da me je ostavila na cesti s tisto rdečo pentljo 469 Zaljub| mislil, njih srce mu leži na dlani -- ali naposled niso 470 Zaljub| kakor Nozdrev -- že je čisto na dvoje: tu ženska, tam tisto 471 Zaljub| priklene, goljufanega sužnja, na lep fantom. ~Gledala je 472 Zaljub| gumb in jaz sem spoznal na veliko svoje veselje, da 473 Zaljub| veselje, da je bila ženska. Na veliko svojo žalost sem 474 Zaljub| da bi bil sladki sirup na mojem jeziku, o, da bi bila 475 Zaljub| Zdaj stojim že vsak večer na tistem mestu, kjer sva stala 476 Zaljub| stala ob slovesu. Čakam na tisto svetlo lestvico, na 477 Zaljub| na tisto svetlo lestvico, na tiste stopnice od luninih 478 Zaljub| daleč -- to je bil pajčolan na njenem klobuku. ~Zakaj, 479 Zaljub| večeru. O, koliko jih je na svetu, ki živ‚ in umrjejo 480 Zaljub| lažnivih eksistenc. Kaj pa je na priliko tisti človek, ki 481 Zaljub| rad pljuval!..." ~* ~Jaz, na priliko, sem baron Patapouf. 482 Zaljub| Patapouf! -- takele zvezdice na prsih." ~Imel je na prsih, 483 Zaljub| zvezdice na prsih." ~Imel je na prsih, na telovniku, veliko 484 Zaljub| prsih." ~Imel je na prsih, na telovniku, veliko zvezdo 485 Zaljub| par žarkov se je zasvetilo na steni. Natakar je spal; 486 Vedom | zaničevanja je srečal Jakob na ovinku svojega neprijaznega 487 Vedom | je dišal po humaniteti: ~"Na mojo pot ne trosi rož dišečih:~ 488 Vedom | in sčasoma si je nalagal na glavo mučeniško krono. Tudi 489 Vedom | je letela preko polja. ~"Na kakšno pot!" je vzdihnil 490 Vedom | in to tišino. Sama sva na svetu, glej!" ~Lucija je 491 Vedom | obraz in tako je trepetala na beli polti svetlejša niansa, 492 Vedom | trepalnice so bile legle niže na oči, ki so sanjale. ~Pot 493 Vedom | Heleno?" ~Jakob je gledal na svoje čevlje; debela plast 494 Vedom | debela plast prahu je ležala na njih; tudi hlače so bile 495 Vedom | zmerom; saj nisem za drugega na svetu. Trubaduriti je moja 496 Vedom | taka, da bi jo nataknil na kol ter postavil sredi polja. 497 Vedom | postavil sredi polja. Klobuk na vrh. O prokleto životarjenje, 498 Vedom | kaj je potem zame drugega na svetu kakor žalost in klavrno 499 Vedom | Lucija, kaj je potem zame na svetu kakor žalost in klavrno 500 Vedom | zapojem tisto pesmico? 'Na mojo pot ne trosi rož dišečih --