Chapter

 1 MimoZ |       čudo očem... Tako je bilo: moja tiha, temna koliba z zaspanim
 2 MimoZ |          na začarano množico?... Moja prijazna koliba se je vozila
 3 MimoZ |          Skozi mrak se je vozila moja koliba, mimo široke ceste,
 4 MimoZ |        Ti stojiš, se ne ganeš -- moja koliba jadra veselo mimo...
 5 Tinica|        manjši meri hinavstva. In moja mera je bila velika. Namesto
 6 Tinica|            pozdravljam te!... Ti moja preteklost, polna greha
 7 Tinica|         po tako dolgem času! Vsa moja duša k tebi hrepeni vsa
 8 Tinica|          duša k tebi hrepeni vsa moja kri..." ~Jezik je jecljal
 9 LepaV |        ti poljubim roko, ti duša moja!" Vesele so bile zdaj njegove
10 Zaljub|       človek žensko. Samo natura moja se je vzbudila. Nisem je
11 Zaljub|          pogostokrat, to je tako moja navada. Vrhu tega tudi mežikam
12 Zaljub|   Stopala je tako lahko in fino, moja lepa dama, privzdignila
13 Zaljub|         čas, ko je pripovedovala moja lepa dama -- o prijatelj,
14 Zaljub|         bi ne bila tako zanikrna moja obleka, da bi ne bilo moje
15 Zaljub|      mojem jeziku, o, da bi bila moja kravata tako velika in tako
16 Vedom |         na svetu. Trubaduriti je moja dolžnost in moj poklic,
17 Vedom |     torej, če hočete! Vedomec je moja nevesta!" Krničar je udaril
18 Vedom |        res moje opravilo? Kaj je moja dolžnost, da se ukvarjam
19 Sreca |        bil zdrav. Kakšna je bila moja misel, misel bolnika, pokritega
20 Sreca |         umrl; plazila bi se leno moja ranjena duša po cesti, od
21 Sreca |           Morda je bila preslaba moja ljubezen in premajhna; preponižen
22 Sreca |        kakor me uboga brez volje moja senca... ~Še nobene pesmi
23 Sreca |      svet; zdaj, ko bodo dejanja moja moji verzi!... ~"Ali že
24 Sreca | stopnicah na cesto. Tako je zdaj moja naloga, da hodim za njim,
25 Sreca |      suknja -- in koga pač briga moja suknja? Samo da bi nje ne