Chapter

 1 MimoZ |    glava, komaj vidim še prste visoko iztegnjene roke; pogreznila
 2 MimoZ |    brado vzdiga kolena posebno visoko, kakor da bi m‚l prosó.
 3 MimoZ |      za njim so bili obloženi; visoko so se vzdigale koščene roke,
 4 MimoZ |      se vzdigale koščene roke, visoko so držale težki križ, in
 5 OPresc|       pa se ni mogel vzdigniti visoko; presegel je komaj visoki
 6 OPresc| premikalo počasi in enakomerno visoko ogrodje, kakor da bi stala
 7 OPresc|  Gledali smo -- tam v daljavi, visoko, zraven sivega neba je bila
 8 OPresc|  odprta ravan, čisto prazna, z visoko travo poraščena; jarki so
 9 VTemi |        in ponoči: dež bije tam visoko ob črno listje in za deblom
10 Greh  |      niso motili tišine. Skozi visoko barvasto okno je prihajala
11 Greh  |    odzvonil, se je naslonil na visoko okno in je stisnil obraz
12 Greh  |    židani kožuh in je vzdignil visoko. ~Smejal se je in ji je
13 Greh  | Zakričal je, zgrabil, vzdignil visoko in zalučal; padlo je na
14 Greh  |       je kakor perce, vzdignil visoko in spustil. Udarilo je zamolklo,
15 Greh  |      je nohtove vanj, vzdignil visoko in zalučil. Letelo je po
16 Greh  |       nenaravno debela -- čelo visoko in zelo vzbočeno, lica zabuhla,
17 Tinica|       se mu je, da že vidi tam visoko črno hišo, strme stopnice,
18 NaGolg|        je h gruči, zamahnil je visoko s pestjo in je udaril hudodelca
19 LepaV |     Takrat pa je bilo sonce še visoko na nebu in kostanji so bili
20 LepaV |      sta si stisnila roko. ~* ~Visoko je bilo takrat sonce in
21 Vedom |       iz ust in je privzdignil visoko rdeče obrvi. ~Krničar pa
22 Sreca |    strešico, kakor da bi nosil visoko črno kučmo; na drugi strani
23 Sreca |      velika dva temna kresova, visoko plapolajoča v daljavi, za
24 Poet  |       je videl, da je sonce že visoko, se je spomnil nenadoma,