Chapter

501 Vedom |             Golgate. Zaspan mizerere na grobu, filisterij pa bi
502 Vedom |         švrkni veselo ter poženi tja na sočne poljane! -- Kaj se
503 Vedom |            ni bilo več kapljice potu na njegovem čelu, lica so bila
504 Vedom |             tresle. Poljubljal jo je na lase, na lica, na ustnice,
505 Vedom |            Poljubljal jo je na lase, na lica, na ustnice, dihal
506 Vedom |              jo je na lase, na lica, na ustnice, dihal je težko --
507 Vedom |                  Sončnik ji je padel na tla v rdeči prah; spogledala
508 Vedom |         zgenilo težko, temno listje, na tleh je bila mehka črna
509 Vedom |        Lucija!" ~In je stopil s poti na travo. Lucija se je oklepala
510 Vedom |             mu je, da mu je zapisano na čelu, kar se je godilo v
511 Vedom |              je le bolj samemu sebi, na tihem je vedel, da je dovršil
512 Vedom |             vprašal, mu je odgovoril na kratko, da se mu je muza
513 Vedom |             Presenečena sta se ozrla na Krničarja tudi dolgi Greben,
514 Vedom |              Ali plamen je ugasoval, na ustnice se je vračala zasmehujoča
515 Vedom |       zakleniti ga za varne duri; -- na semenj ž njim! Zgodi se
516 Vedom |             Zgodi se lahko, da ti je na poti ob vsakem koraku, zgodi
517 Vedom |          dramo iz kmečkega življenja na Dolenjskem... in tudi z
518 Vedom |       njegovem pripovedovanju gledal na mizo in se je smehljal zmerom
519 Vedom |             ki je bil ostal pomotoma na zemlji in straši zdaj po
520 Vedom |                 Živeti hočem!" ~"Ali na svetu so ljudje, ki ne morejo
521 Vedom |        vprežena v voz: zaželi se jim na zeleni travnik, toda bič
522 Vedom |             v dolg vihrajoč havelok, na glavi je imel pomečkan klobuk,
523 Vedom |              mešal, je položil karte na mizo in se je nasmehnil
524 Vedom |            Pravkar mi je bilo prišlo na misel in komaj sam sem se
525 Vedom |              uredništvo in je bil že na stopnicah. ~Ali nje ni bilo
526 Vedom |         drugega. Kolikor manj jih je na svetu, tem bolje. Ni jim
527 Vedom |              se je, ko se je zalotil na takih mislih. Norčeval bi
528 Vedom |             Če je bilo treba le tako na rahlo potrkati, da je prišlo
529 Vedom |         rahlo potrkati, da je prišlo na dan, je to pač znamenje,
530 Vedom |           vonj pomaranč, razvrščenih na polici. Nikakršnega opravka
531 Vedom |            zato ker ni mislila nanj. Na kaj je pač mislila? Na kaj?
532 Vedom |               Na kaj je pač mislila? Na kaj? Na koga?... Nenadoma
533 Vedom |              je pač mislila? Na kaj? Na koga?... Nenadoma se je
534 Vedom |            je glava, položil je pero na mizo, in da bi si oddahnil,
535 Vedom |             kozarec vode. Ozrl se je na tovariša in si je mislil:
536 Vedom |            tekel je, ko se je vračal na večer domov. Drugače je
537 Vedom |            spal in zdaj mi prihajajo na pamet reči, ki ne sodijo
538 Vedom |             pač ima? Kakšno frizuro? Na prvi pogled se bo videlo,
539 Vedom |              bi mu ne spoznala misli na obrazu. Čutil je, ne da
540 Vedom |          Rokavice so ležale zmečkane na mizi, kakor jih je bila
541 Vedom |             in tudi klobuk je bil še na mizi. ~"Tako zgodaj?" je
542 Vedom |              guba se ji je prikazala na čelu, okrenila se je. ~"
543 Vedom |            snovi... ni mu treba niti na cesto..." ~Lucija se je
544 Vedom |              sem se razpravila. Sedi na divan in izprašuj dalje!" ~
545 Vedom |          pomislil in odprla se mu je na stežaj vsa resnica. ~Ali
546 Vedom |             kakor pozabijo sorodniki na mrtveca, kadar prespe sedmino. ~
547 Vedom |                   Jakob je odprl oči na široko in je gledal Krničarju
548 Vedom |              Krničar pa se je smejal na glas. ~"Kaj ti nisem pravil?
549 Vedom |          napeto, naslonil je komolca na koleni in je vprašal: ~"
550 Vedom |         cestno obleko, bluza je bila na prsih polodpeta. Njen obraz
551 Vedom |          tako miren, narahlo zardel, na ustnicah je bil hudomušen,
552 Vedom |      šaljivim, malo zlobnim nasmehom na ustnicah. ~"Odkod ti je
553 Vedom |              mi mogoče, da bi mislil na smrt, kadar mislim nanju." ~
554 Vedom |              ure. Tako je legel tudi na njegovo zunanjost tisti
555 Vedom |            misli, da bi jih prisilil na pot, ki jo je bil začrtal.
556 Vedom |             golobov, razpršile so se na vse strani. Na čelu, na
557 Vedom |       razpršile so se na vse strani. Na čelu, na sencih, na vsej
558 Vedom |              na vse strani. Na čelu, na sencih, na vsej duši njegovi
559 Vedom |          strani. Na čelu, na sencih, na vsej duši njegovi je ležalo
560 Vedom |              videl drame že dovršene na odru, slišal ljubeznivih
561 Vedom |      Izgubljen za zmerom, priklenjen na življenje, na vedomca...
562 Vedom |             priklenjen na življenje, na vedomca... Ali grizel je
563 Vedom |              pa je napeljal razgovor na druge stvari. ~"Pomisli,
564 Vedom |              in je gledal zaničljivo na nas. Kadar je le kdo malo
565 Vedom |           Ležala je mirno, gole roke na odeji. Trepalnice so bile
566 Vedom |        zamahnilo, nato je bilo tiho. Na odejo, na rjuhe, na tla
567 Vedom |              je bilo tiho. Na odejo, na rjuhe, na tla je lila kri
568 Vedom |            tiho. Na odejo, na rjuhe, na tla je lila kri iz njenih
569 Sreca |             SREČA~Stal je Franc Riba na balkonu svoje hiše, tiste
570 Sreca |          kakor poletni veter z žitom na polju. Tam, glej, se razprostira
571 Sreca |          same raste stotisočera luč, na drevju tam ob cesti so obviseli
572 Sreca |       radosti... ~Franc Riba je stal na balkonu svoje hiše; lasje
573 Sreca |         obrazu... ~Zavidni so ljudje na svetu in hinavski! Bolan
574 Sreca |             bolezni. Vedeli so morda na tihem in so čakali -- veselo
575 Sreca |            bi se skril. Legel bi tam na posteljo, v gorki, prijetno
576 Sreca |              se je vozilo preko neba na burje drdrajočem, šumečem
577 Sreca |             pelje se tam sveti Ilija na burje drdrajočem vozu in
578 Sreca |              že se je bila vzdignila na jugu velika črna glava,
579 Sreca |           glej, že so se zmotovilile na zemljo tudi noge. Kobaca,
580 Sreca |               bradata, naočniki vise na nosu, a na glavi se sveti
581 Sreca |             naočniki vise na nosu, a na glavi se sveti visok cilinder.
582 Sreca |               glej, zrasla je ljulka na rodovitnem polju; stopi
583 Sreca |              rodovitnem polju; stopi na travnik, -- glej, trava
584 Sreca |           šumečih, ni bilo nič več. ~Na hiši, temnostrmeči nad vodo,
585 Sreca |              so se vračali valovi... Na onem bregu se je tresel
586 Sreca |      knjigami, knjige so ležale tudi na tleh. ~Stopil je k oknu;
587 Sreca |             nosil visoko črno kučmo; na drugi strani se je tiščalo
588 Sreca |             trudno. ~Barica je stala na pragu; majhna je bila in
589 Sreca |            majhna je bila in drobna; na ustnicah njenih in v njenem
590 Sreca |       ustrašil, temveč je vzel breme na svoje rame ter se napotil. ~"
591 Sreca |          prihodnji mesec se napravim na pot! Prihodnji mesec že!" ~
592 Sreca |              se mi časih, da mi leži na prsih ves ta črni strop
593 Sreca |           duri... ~Odtod, poizkusiti na veselem mejdanu še tisto
594 Sreca |   pomladansko pesem in cilji mu niso na skrbi... In to je človek --
595 Sreca |             Naši umetniki razstavijo na Dunaju!" Razumel je samo
596 Sreca |             Naši umetniki razstavijo na Dunaju, v marcu že menda;
597 Sreca |        brezvestne delavce, dremajoče na neizoranem polju... In jaz
598 Sreca |        Gorjanec in je položil klobuk na posteljo. Manjši je bil
599 Sreca |         hvalil oni dan naše umetnike na očitnem kraju, v bedasto
600 Sreca |               ne sramovala se, da je na svetu? O ponižnost! -- Ti,
601 Sreca |            nebeško glorijo je gledal na tisto tujo umetnost, ki
602 Sreca |        vzburjenosti. ~"Ti upaš torej na uspeh?" ~"Nisem govoril
603 Sreca |                  Odpravljaš se torej na pot?" ~Debele rdeče ustnice
604 Sreca |             skoro žalostno. ~"Seveda na pot! Poslednji čas je bil,
605 Sreca |          visela stara sveta podoba. ~Na nizkem stolcu ob peči je
606 Sreca |            sedela teta Mara, krožnik na kolenih. Izpod rute je gledal
607 Sreca |           bila zadela prezgodaj križ na ramo. ~Gorjanec je sedel
608 Sreca |           maram! Nikoli nisem mislil na tisto službo." ~Ko bi se
609 Sreca |            bi se vrnil k meni, legel na mehko posteljico..." ~"Ali
610 Sreca |            ozrl s hvaležnim nasmehom na te moje raskave roke, ki
611 Sreca |             bi govorili njih pogledi na glas in razločno in žalost
612 Sreca |       razločno in žalost mu je legla na srce. "Povejte mi, kaj bi
613 Sreca |             mu je časih mrzla kaplja na čelo. ~Postal je ob oglu,
614 Sreca |              je ob oglu, pogledal je na cerkveno uro in že ga je
615 Sreca |            pazduho in ga je potisnil na sredo ceste. Opotekel se
616 Sreca |       sklonila glavo in je šla mimo; na klobuku je vztrepetaval
617 Sreca |           lase, da so mu povihravali na čelu do oči. ~Postala je
618 Sreca |             do oči. ~Postala je malo na pragu, ali ni se ozrla;
619 Sreca |             s tabo!" ~Mračilo se je, na vse štiri strani je že škropil
620 Sreca |            zaspane, neobrit obraz. ~"Na izprehod." ~"Prijazno vreme
621 Sreca |            domovini? Jaz bi ne hodil na tuje umirat."  Zelo se je
622 Sreca |             razstavijo naši umetniki na Dunaju?" ~Martin se je zamislil.
623 Sreca |           teboj! Prišla je bila smrt na tvoje duše prag in zastro
624 Sreca |        prikazale so se rdeče ustnice na golih zobeh lobanje. ~"Brez
625 Sreca |          Črtaj to strašno besedo! Ni na svetu nepotrebnejših in
626 Sreca |            Sredi sanj pa je potrkalo na okno, poklicalo me je, kakor
627 Sreca |        tišine, zasveti se zlat žarek na zatemneli pokrajini. In
628 Sreca |              malo postal in pogledal na ulico.  "Pozdravljena, Barica!" ~
629 Sreca |        vzdignila preko gora, do neba na mogočnih orlovih krilih!... ~
630 Sreca |           prvikrat tvoj mirni pogled na moj obraz; omahnil sem in
631 Sreca |         nobene pesmi ti nisem zložil na čast, Helena! Kako žalostna
632 Sreca |              z ljubeznijo! ~"Postavi na stol. Lahko noč!" ~V belem
633 Sreca |            se odpravilo po stopnicah na cesto. Tako je zdaj moja
634 Sreca |            narahlo, kakor se zganejo na oltarju ustnice Matere božje,
635 Sreca |              vzplapolavalo je krilo, na klobuku je vztrepetaval
636 Sreca |          mrzla snežnica, lega ledeno na prsa... Neusmiljeno je življenje,
637 Sreca |              če bi pal človek zdajle na kolena, vzdignil roke v
638 Sreca |            slučajno poslednja kaplja na tla. Strah je bil v srcu
639 Sreca |             je treba, dokler ne pade na tla poslednja kaplja! Zakaj
640 Sreca |              se je nezagrnjeno okno. Na mizi gori svetilka, za mizo
641 Sreca |            omahnile in zgrudil se je na kolena. V tistem trenotku
642 Sreca |            Tako je, o Ilija, treščil na zemljo tvoj zlati voz... ~
643 Sreca |             ovratnik, položil je uro na mizico poleg postelje, --
644 Sreca |            izbo, ki se ji je poznalo na prvi pogled, da stanuje
645 Sreca |              od okrogle obrite brade na tla. ~Ko je sedel, da bi
646 Sreca |        razmišljen. Pogledal je časih na uro, kazalec se ni hotel
647 Sreca |               zavit v suknjo, klobuk na glavi; resen je bil in zamišljen. ~"
648 Sreca |       resnično upaš s takim denarjem na pot?" ~"Upam si! Tudi ko
649 Sreca |              sam ni razumel. ~"Tedaj na pot!" ~Noge so se mu tresle,
650 Sreca |                 Gorjanec je pogledal na njen obraz, obrvi so se
651 Sreca |          ustnice in je skrčil pest. ~Na pragu se je Franc okrenil
652 Sreca |       pokleknila predenj in zajokala na glas. Gorjanec ga je prijel
653 Sreca |    železniških koles, zibal se je že na trdi klopi, naslanjal se
654 Sreca |                Ti misliš torej resno na pot?" je prašal Gorjanec
655 Sreca |       neprijazno. "Saj vidiš, da sem na poti!" ~"Ali nič ne veš,
656 Sreca |              da mu je padla desetica na tla in jo je iskal v gneči.
657 Sreca |              je klonil život globoko na desno. ~Gorjanec je hotel
658 Sreca |       zaškrtal z zobmi. ~Pred vhodom na peron se je Franc ozrl in
659 Sreca |     izpreletel ga je mraz po životu. Na stopnicah zunaj, v poltemi,
660 Sreca |               Franc je ležal oblečen na postelji in se je obrnil
661 Sreca |           obrnil k steni. ~"Pusti me na miru!" ~Na stolu je sedel
662 Sreca |         steni. ~"Pusti me na miru!" ~Na stolu je sedel majhen, tenak
663 Sreca |           bilo mu je, da bi zakričal na glas od srda in od žalosti. ~"
664 Sreca |       nameraval reševati svoj narod, na tisti posebni in smešni
665 Sreca |         človeku prebiti tisto krizo, na kakršenkoli že način. In
666 Sreca |           nelep smehljaj mu je legel na ustnice. ~"Kaj torej praviš,
667 Sreca |              Zgodi se tvoja volja!" ~Na pragu je postal in mu je
668 Sreca |         padel še name žarek veselja, na to moje malodušno srce.
669 Sreca |    zevajočimi čevlji in vozil sem se na zlatem vozu preko neba,
670 Sreca |            preko zemlje, eno nogo še na Karavankah, drugo že na
671 Sreca |              na Karavankah, drugo že na kraških vrhovih! ~Kaj ni
672 Sreca |         potice? Vaš Franc je potrkal na duri, prišel je tiho, ponižno,
673 Sreca |          sedi, da, položi glavo malo na vzglavje, samo za trenotek,
674 Sreca |            sveti večer, ko je prišel na svet Odrešitelj, zato da
675 Sreca |     polnočnici že zvoni in jaz ležim na postelji nepripravljen,
676 Sreca |              novoporojenemu Kristusu na čast. Vzdigni se!... Glej,
677 Sreca |           hipna utrujenost... Klobuk na čelo, ovratnik do ušes,
678 Sreca |              in tako lazim bogvekod; na desno, na levo vodi ozki
679 Sreca |            lazim bogvekod; na desno, na levo vodi ozki hodnik, vlažno
680 Sreca |             čudni kolobar! Da bi bil na cesti, v pisani gneči, ne
681 Sreca |            da bi se mi bila zavalila na prsi ostudna žival... Poskusimo! ~
682 Sreca |             težkega mi je bilo leglo na prsi... ~Kaj mi niso znani
683 Sreca |             da me ne ostavijo samega na sveti večer! In kako imenitno
684 Sreca |            Odpirajo se duri. Prva je na pragu Barica, zimski klobuk
685 Sreca |            Barica, zimski klobuk ima na glavi, zavita je v topel
686 Sreca |             ruto, ki ji sega do nog; na pragu se smehlja Gorjanec;
687 Sreca |          Urno čaja, Barica, in potem na voz!"... ~Kako se je razlila
688 Sreca |          konji, bijejo s kopiti, brž na voz! Slab sem še, malo nerodne
689 Sreca |              izbi z motnim očesom. ~"Na, pij čaja! Vse smo že pripravili:
690 Sreca |            pa je nameril svoj pogled na steklenico, ki je stala
691 Sreca |           zdajle je ura, ko ne misli na smrt..." ~Franc je popil
692 Sreca |     utrujenost je bila sladka, kakor na večer po dolgem izprehodu.
693 Sreca |           Kaj, vraga, pa te je gnalo na Dunaj od egiptovskih loncev
694 Sreca |            dol in zapisano mi je vse na obrazu. Tam bom legel in
695 Sreca |             tiste živali, ki mi jaha na tilniku? Zazdi se mi časih
696 Sreca |               Zazdi se mi časih prav na tihem, da bi bilo morda
697 Sreca |             Verzi stoje kakor vojaki na paradi!" ~Barica je stala
698 Sreca |        Barica je stala za njim, roko na njegovi rami. Obraz njen
699 Sreca |           vesele oči in se je smejal na glas; nihče se ni znal smejati
700 Sreca |             in videle so, da je stal na pragu bolan in beraški,
701 Sreca |              udrta, oči brezizrazne, na osinelih ustnicah nelep
702 Sreca |          vzel klobuk ter je pobegnil na cesto. ~"Izdajalec! Lump!
703 Sreca |              prišel Franc in je stal na pragu, kakor ga je videla
704 Sreca |            in ji je položil obe roke na rame. "Čakaj, Barica!" ~
705 Sreca |      nasmehnil; gledal je nanj kakor na otroka, ki je bil zagrešil
706 Sreca |          nerodno, da se je spotaknil na pragu in mu je pal rokopis
707 Sreca |           pragu in mu je pal rokopis na mokra tla. Pobiral ga je
708 Sreca |              glavo in se je zasmejal na glas, tako da je odskočil
709 Sreca |         napravljalo umirajoče truplo na novo popotovanje? Kar je
710 Sreca | poslednjikrat, da je stal Franc Riba na balkonu, na tistem balkonu,
711 Sreca |          stal Franc Riba na balkonu, na tistem balkonu, odkoder
712 Sreca |            stopi dol! ~Zgenilo se je na obzorju, prikazala se je
713 Sreca |              suknjo in je odkobalil, na vso tiho zemljo je legla
714 Sreca |         tisto srečo v njih, ki je ni na svetu razen nje. Čudno upanje
715 Pozdr |            bele cerkve svete Trojice na holmu... ~Nagibalo se je
716 Pozdr |             holmu... ~Nagibalo se je na večer. Skozi tisto silno,
717 Pozdr |              senco, ki pada od mesta na nebeški zrak, je sijalo
718 Pozdr |            bele cerkve svete Trojice na holmu... ~Dol po široki,
719 Pozdr |          palač. Bele svetilke žarijo na obrazih, na pisanih ženskih
720 Pozdr |          svetilke žarijo na obrazih, na pisanih ženskih oblekah...
721 Pozdr |            samo še šum ženskih oblek na trotoarju, na ulici drdranje
722 Pozdr |          ženskih oblek na trotoarju, na ulici drdranje voz, kričanje
723 Pozdr |              pijanih izvoščkov. Tudi na moj obraz je bila pala svetloba,
724 Pozdr |         družbe... ~Potok me je nosil na krepkih plečih, ali jaz
725 Pozdr |            dol, kjer je bilo veselje na prodaj, da bi si poiskal
726 Pozdr |           zaškripale lesene stopnice na verandi in prišla je devica,
727 Pozdr |              kakor nedolžna ovčarica na starih francoskih slikah. ~
728 Pozdr |      domovine, kaplja blata je padla na mizo prédme. Ali moje srce
729 Pozdr |            sem ga bil srečal zadnjič na cesti. Če bi se mi utelesila
730 Pozdr |    trepetajočo slastjo; ležala ji je na srcu tako dolgo, dolgo in
731 Pozdr |            te goji pobožni pastirček na gorenjski planjavi!... O
732 Pozdr |             slovenska kletev, ti grb na ščitu propalega plemenitaša:
733 Pozdr |         žareča luč njegova je padala na njen obraz ter odsevala
734 Pozdr |           odsevala od njenega obraza na moje motne oči, na mojo
735 Pozdr |            obraza na moje motne oči, na mojo žalostno-veselo dušo. ~
736 Pozdr |       kratkega krilca... Tako je pač na svetu; kdor si ne more najeti
737 Pozdr |        tržaška govorica, ki spominja na rdeče dišeče pomaranče in
738 Pozdr |            rdeče dišeče pomaranče in na črno grozdje. Ali njen glas
739 Pozdr |            raskav glas -- in ne samo na ustnicah, tudi na besedah,
740 Pozdr |            ne samo na ustnicah, tudi na besedah, v očeh, na licih
741 Pozdr |             tudi na besedah, v očeh, na licih so se poznali ostudni
742 Pozdr |             zvok, ki bi me spominjal na pesem zvonov od cerkve svete
743 Pozdr |             od cerkve svete Trojice, na zelene doline tam daleč
744 Pozdr |        zelene doline tam daleč doli, na šumeče kostanje, ki sem
745 Pozdr |              si ga bila vzela s sabo na svojo strahovito pot? Saj
746 Pozdr |            spomin -- ej, vsaj spomin na velikonočne pomaranče, na
747 Pozdr |            na velikonočne pomaranče, na prvo židano ruto, vsaj spomin
748 Pozdr |             židano ruto, vsaj spomin na fanta, ki te je prvi osleparil,
749 Pozdr |        veselo se igrajo odkrhle veje na razposajenih valovih...
750 Pozdr |              razposajenih valovih... Na tvoje zdravje, romarica
751 Pozdr |           Igral sem se z njeno bluzo na prsih in beli koži, pod
752 Pozdr |            se je mahoma zasvetilo -- na pohlevnem rožastem traku
753 Pozdr |              svetinjica Matere Božje na Brezju...  Tudi ona se je
754 Pozdr |      utihnila in je položila kozarec na mizo. Njene oči so bile
755 Pozdr |              od cerkve svete Trojice na holmu... ~******** ~ ~
756 Poet  |             je bil, pa so ga pognali na cesto in so zaloputnili
757 Poet  |         sonce jarko in veselo, kakor na Veliko nedeljo. Fant je
758 Poet  |            in ravna; sončni travniki na obeh straneh, pisana polja,
759 Poet  |          svetel dan. Fant je začutil na licih toplejše žarke, pomislil
760 Poet  |           prezgodaj, vrnil se morda; na vzhodu je sivelo nebo. ~
761 Poet  |          samo tedaj, da mu je prišlo na misel: Čemu dalje? Kam?
762 Poet  |            dan že velik in se oblači na vzhodu? Tako je mislil in
763 Poet  |            je bila strma, grapava in na debelo pokrita s čudnim
764 Poet  |         oziral proti nebu, ni gledal na pot in kriv je bil sam,
765 Poet  |             je prikazala kaplja krvi na roki, na licu. ~Neznana
766 Poet  |       prikazala kaplja krvi na roki, na licu. ~Neznana mu je bila
767 Poet  |           njena samota je legla tiho na njegovo srce. Debele kaplje
768 Poet  |        človek proti nebu, ozrl se je na klanec, na samotnega popotnika
769 Poet  |          nebu, ozrl se je na klanec, na samotnega popotnika in se
770 Poet  |            mislil popotnik. In misel na vse tiste, ki so nosili
771 Poet  |           trenotku, ko se je zgrudil na kolena ter vtisnil v blato
772 Poet  |            popotnik! Onstran klanca, na obeh straneh, pa so gledala
773 Poet  |          vstajal je in se opotekal. ~Na obeh straneh so bile prijazne
774 Poet  |              naposled v jarku, zakaj na cesti umirati je prepovedano
775 Poet  |             je prepovedano iz ozirov na javni promet in na dostojnost. ~
776 Poet  |            ozirov na javni promet in na dostojnost. ~Dalje v noč,