Chapter

 1 VTemi |     ker jo je suval veter in šele ko je bila pred pragom,
 2 Greh  |    je šel dalje. ~-- Kako bi šele izpraševali, ko bi šel po
 3 Tinica|  razodeval, pač še jecljaje, šele polrazumljivo, tisto mlado
 4 Tinica|   vzburkale srce, ki je bilo šele komaj okrevalo, narahlo
 5 Tinica|   belimi rokami... ~Komaj so šele veneli prvi listi na kostanju,
 6 Tinica|      obraz; brki so se komaj šele prikazovali, veselo so se
 7 Tinica|     v mesto. Prišel je domov šele pozno zjutraj, oči upadle,
 8 Tinica|     bil zunaj in se je vrnil šele pozno v jutro, ves bled
 9 Tinica|   gore še svetilke, komaj je šele noč..." ~Objel jo je trdo
10 Zaljub|   dvorni svetnik, tako bo pa šele jutri. Glej, na tak način
11 Vedom |     je delo pred mano, tedaj šele spoznam, da še ni bilo dozorelo
12 Vedom |      tega življenja, in zdaj šele vidim, kako ostudno je.
13 Vedom |    zamislil. Izpregovoril je šele po daljšem premoru: ~"Povedal
14 Vedom |       Kakor da jo je ugledal šele zdaj. Prej se je oblačila
15 Vedom |    jecljal Jakob. V tem hipu šele se je zavedel, da res ni
16 Vedom |      je v mislih, v srcu, je šele nerazločen čut, nekaj nejasnega,
17 Vedom |   nejasnega čuta mi je treba šele zajeti, da dobim osebe in
18 Vedom |     srcu, v mojih mislih, je šele nerazločen čut... nekaj
19 Sreca |  opotekale, ko sem bil komaj šele nastopil svojo pot. To je
20 Sreca |  pogled tvoj, Barica, je bil šele odgovor mojemu, ne tisti
21 Poet  | vzpenjala v klanec, polagoma šele, da bi se ne utrudil prekmalu,