Chapter

 1 MimoZ |            Kdo bi jih rešil, kdo bi jim zaklical?... In če bi se
 2 OPresc|            gonili od hiše, in če so jim dali kruha, so godrnjali
 3 OPresc|      tresejo, ker se bliža roka, da jim zavije vrat. Srečali smo
 4 VTemi |          prinesejo mati, ali ležalo jim je na srcih nekaj neprijetnega.
 5 VTemi |          prvo pot, so nehali. Težko jim je bilo, kakor da se snuje
 6 VTemi |             v sobo, mrzle kaplje so jim udarile v obraz, zašumelo
 7 Greh  |             pač vsega dovolj in nič jim ni treba misliti, ne skrbeti.
 8 Greh  |              Tako žive mirno in nič jim ni na srcu. -- ~Tudi gozd
 9 Tinica|          kadar se je zavedel, kadar jim je pogledal začuden in prestrašen
10 Tinica|            bil umazan, na obrazu se jim pozna umazanost in bolezen,
11 Tinica|          ali rokava, celo ovratnika jim ni odpenjal... ~Zasmejal
12 NaGolg|             procesijo ljudje, ki bi jim človek ne vedel posla in
13 Zaljub| pripovedujejo to in ono, Verjeti pa jim ni veliko. Jaz na priliko --
14 Vedom |           Kaj filistri! Zaviden sem jim bil, ker žive, kakor je
15 Vedom |        živeti. Ne smejo živeti, ker jim je usojeno, da stoje ob
16 Vedom |           vprežena v voz: zaželi se jim na zeleni travnik, toda
17 Vedom |             na svetu, tem bolje. Ni jim treba, da bi se obešali
18 Vedom |         nazorov drugih ljudi. Ko bi jim bil enak, bi se ne brigal
19 Sreca |           preko Karavank in lica so jim obledela! Pokaži zdaj, če
20 Sreca |        nikoli še niso bile take! Ni jim konca, in vžigalic nimam,
21 Sreca |      bližajo se... Vstani zdaj, idi jim naproti. ~"Naprej!" ~Odpirajo