Chapter

501 Vedom |       resno, pomembno in potrebno, da so smatrali sami sebe za
502 Vedom |            zanikrni in malovredni, da bi nas še pes ne bil oblajal.
503 Vedom |       zacmeriš, ti nategnem uhlje, da boš samega sebe z oslom
504 Vedom |       oslom zmerjal!'-- Vrag vedi, da me je bilo sram, ampak pomagati
505 Vedom |            danes tako vesel, kakor da bi se bilo nekaj zgodilo
506 Vedom |            bil, ko se mu je zdelo, da je spoznal vse tako jasno
507 Vedom |          spoznal vse tako jasno in da je rešitev tako lahka. Ena
508 Vedom |            odprte, zdelo se mu je, da se svetijo hudobno zelenosinje
509 Sreca |       davnem času, v sanjah morda, da te ne ljubim, domovina?
510 Sreca |         ljubil! Kdo mi je povedal, da te ne ljubim, ker sem jokal
511 Sreca |          je roke in bilo je, kakor da sega levica do onih gozdov,
512 Sreca |     zdravniki, stresajo z glavami, da bi jih zgrabil za lase in
513 Sreca |          glavo in prav nič ne upa, da ugleda naposled, o mraku,
514 Sreca |          Kras! Trosi, sveti Ilija, da bo vzklilo vsepovsod iz
515 Sreca |       vsepovsod iz te lepe zemlje, da bo zazorelo v septembru
516 Sreca |            sajasto strešico, kakor da bi nosil visoko črno kučmo;
517 Sreca |             ne reci mi nikoli več, da sem bolan! Jaz sem zdrav,
518 Sreca |        glasu je bilo toliko groze, da se je zdrznil sam. ~"Zakaj
519 Sreca |            odtod! Zdi se mi časih, da mi leži na prsih ves ta
520 Sreca |         prsih ves ta črni strop in da se bližajo te črne stene
521 Sreca |         Barica, ali toliko razumi, da moram odtod!" ~Gledala mu
522 Sreca |       strme name neumno in sodijo, da sem bolan! Ako pa je blizu
523 Sreca |          Kaj ni človeka vrednejše, da si dam siloma pogasiti plamen
524 Sreca |    življenje, o Bog -- kaj je res, da se pričenja novo življenje?
525 Sreca |        novo življenje? Kaj je res, da ga dočakam?" ~Kakor silna
526 Sreca |            Zdaj je torej zapisano, da moram odtod! Kal je pognala
527 Sreca |           In jaz bi ne živel?" ~Ne da bi bil trkal, je stopil
528 Sreca |          in to ni nič? Kaj ne veš, da do današnjega dne še ni
529 Sreca |         niti slovenskih umetnikov? Da se je ukvarjalo tam, po
530 Sreca |            je zategadelj slabo! O, da bi človek iztrgal iz srca
531 Sreca |             strahopetnega srca! O, da bi imel vsaj ponos berača,
532 Sreca |       ponižnosti, ne sramovala se, da je na svetu? O ponižnost! --
533 Sreca |       govoril o uspehu! Vesel sem, da stopijo naši fantje preko
534 Sreca |         njenih očeh se je poznalo, da je bila zadela prezgodaj
535 Sreca |            se bil ozrl, bi opazil, da so bile vlažne njene oči
536 Sreca |           bile vlažne njene oči in da so se ustnice zgenile, kakor
537 Sreca |            me o stvareh, ki veste, da jih ne maram! Nikoli nisem
538 Sreca |       Franc ozrl nanjo, bi opazil, da so njene oči motne in nalahko
539 Sreca |          nenadoma. ~"Nočete torej, da bi šel odtod? Držali bi
540 Sreca |          odtod? Držali bi me radi? Da segnijem, da poginem v tem
541 Sreca |           bi me radi? Da segnijem, da poginem v tem brlogu?" ~
542 Sreca |        dolge bolne noči? Bojiš se, da bi te držala -- ali nisi
543 Sreca |         posegal po moji roki, zato da bi te držala? Bojiš se,
544 Sreca |            bi te držala? Bojiš se, da pogineš v tem brlogu --
545 Sreca |          boš več morda tako močan, da bi se vrnil k meni, legel
546 Sreca |            svojo ponižno ljubezen, da bi je ne videl, in prosila
547 Sreca |          videl, in prosila sem te, da bi jo videl. Nisi je videl,
548 Sreca |         očitam, tudi ti ne očitam, da me nisi še obdaril s prijaznim
549 Sreca |      obdaril s prijaznim pogledom, da se nisi se nikoli ozrl s
550 Sreca |          od žalosti, če bi vedela, da si zunaj v burji tako sam.
551 Sreca |            vsakdanji kruh in komaj da nisi udaril po roki, ki
552 Sreca |            očmi, razumel je, kakor da bi govorili njih pogledi
553 Sreca |        smrt, saj ni še tako blizu, da bi mi napravljali krsto,
554 Sreca |              Gorjanec je poskočil, da bi zaklical za njim po stopnicah,
555 Sreca |          Barica, ne bilo bi dobro, da bi ga lovili: kadar mu bo
556 Sreca |            v dolgem pramenu, kakor da bi bil ogromen kropilnik
557 Sreca |            in že ga je bilo strah, da ne pride. ~"Ne pride morda,
558 Sreca |           in lahkimi koraki, kakor da bi hodila po preprogi. Pozdravil
559 Sreca |          roko in mu kuštrala lase, da so mu povihravali na čelu
560 Sreca |          sodi me po sebi! Ali veš, da razstavijo naši umetniki
561 Sreca |       Martin se je zamislil. Kakor da bi se bila zgenila mrtva
562 Sreca |           v ogledalo in je mislil, da gleda domovino? In če jo
563 Sreca |            je strah v naših srcih, da govorimo o nji samo natihoma,
564 Sreca |      sosedni izbi. Saj si ne upaš, da bi mi pogledal v oči, zato
565 Sreca |            mi pogledal v oči, zato da bi ne videl bojazni v mojih
566 Sreca |               Žival! In zdi se ti, da živiš! Poglej mojo lobanjo,
567 Sreca |             moje oči -- ti misliš, da gleda smrt iz njih? V mezincu
568 Sreca |          nameravaš?" ~"In jezi me, da je naš smrtni angel tako
569 Sreca |          more človek drugače, nego da se oskruni; če umrje, ne
570 Sreca |       umrje, ne more drugače, nego da žalostno segnije. Videl
571 Sreca |           zaduhel mrak. Ne bi rad, da bi tako zatemnela, tako
572 Sreca |         umrl rad..." ~"Mislil sem, da si se bil že vdal. Saj si
573 Sreca |            pozabili smo nate; kako da si vstal?" ~"Zaspati nisem
574 Sreca |         govoril s tabo, zdi se mi, da bi te ne bilo več; prestrašil
575 Sreca |        nisi stala ob oknu prej?" ~"Da, Franc!" ~"Gledala si preko
576 Sreca |          glavo in ni odgovorila. ~"Da bi šla z menoj, Barica!
577 Sreca |       besedo! Samo z očesom treni, da bom vedela, če si sprejel
578 Sreca |          Tako je zdaj moja naloga, da hodim za njim, da ga ne
579 Sreca |          naloga, da hodim za njim, da ga ne izgrešim... Komaj
580 Sreca |            ga ne izgrešim... Komaj da sem se zavedal prej svojega
581 Sreca |          se ozrla; zdelo se mu je, da se njene noge ne dotikajo
582 Sreca |           oglu je pospešil korake, da bi je ne izgrešil -- strašna
583 Sreca |          strašna mu je bila misel, da bi ostal nenadoma sam sredi
584 Sreca |            ne postoji za trenotek, da bi si človek oddahnil, naslonil
585 Sreca |            bi stopalo dalje, kakor da bi hodilo po mehki preprogi,
586 Sreca |         drevje, stokajoče v vetru. Da bi človek varno stopal,
587 Sreca |            bi človek varno stopal, da bi bila tiha, gorka, poletna
588 Sreca |            poznalo na prvi pogled, da stanuje v nji resen in soliden
589 Sreca |        brade na tla. ~Ko je sedel, da bi si sezul čevlje, mu je
590 Sreca |           zategadelj nosim suknjo, da bi ljudje ne rekli, da je
591 Sreca |             da bi ljudje ne rekli, da je nimam... Kaj ne zaostaja
592 Sreca |            tresel. Zdelo se ji je, da niso bila njegova lica nikoli
593 Sreca |   vsakdanji kruh... In kaj misliš, da nisem za nobeno rabo? Ceste
594 Sreca |     drugače!" ~"Jaz mislim, Franc, da greš študirat, ne cest pometat?"
595 Sreca |            bil vsaj toliko, Franc, da bi prodal svoje pesmi." ~"
596 Sreca |         nikomur -- in, kaj misliš, da bi se trgali zanje? Ne maram
597 Sreca |         roko. ~"Zbogom... in upam, da se še kdaj vidimo!" ~Gorjanec
598 Sreca |          Barica?" ~Ni se domislil, da ni mogla izpregovoriti,
599 Sreca |     prosečim, mehkim glasom, kakor da bi ogovarjal otroka, ki
600 Sreca |            neprijazno. "Saj vidiš, da sem na poti!" ~"Ali nič
601 Sreca |       karto; roka se mu je tresla, da mu je padla desetica na
602 Sreca |            tedaj se spomni, Franc, da smo te vsi ljubili, da smo
603 Sreca |             da smo te vsi ljubili, da smo ti branili. Zatorej
604 Sreca |          imam rad, ali ni mi prav, da se poslavljaš, kakor da
605 Sreca |            da se poslavljaš, kakor da bi se poslavljal za zmerom.
606 Sreca |         zgodovinarji? Obsojeni so, da mlatijo zmerom isto slamo!
607 Sreca |      poetov so si že tako podobni, da je človeka sram pred tujci.
608 Sreca |           Ali se nič ne spominjaš: da si imel le tobaka in za
609 Sreca |            v postelji; bilo mu je, da bi zakričal na glas od srda
610 Sreca |        potico vzemi s sabo! Pojdi, da zaklenem duri!" ~Obraz njegov
611 Sreca |         Zdaj sem sedel in obsedim, da te malo pokratkočasim...
612 Sreca |          Pa mi je odleglo. Še Bog, da sem se rešil sam. Treba
613 Sreca |       ustnice. ~"Kaj torej praviš, da naj storim?" ~"Vrni se v
614 Sreca |           je minilo mene. Pomisli, da stvar ni vredna ene same
615 Sreca |           iz domovine. ~Zdi se mi, da nisem tako bolan, zdi se
616 Sreca |       nisem tako bolan, zdi se mi, da bi lahko še vstal, napotil
617 Sreca |            moje malodušno srce. O, da bi vsaj tega ne bilo --
618 Sreca |        blagi ljudje, oprostite mi, da ste me ljubili... saj je
619 Sreca |           malodušnost! Glej, sedi, da, položi glavo malo na vzglavje,
620 Sreca |        vzglavje, samo za trenotek, da si odpočiješ!... ~In sveti
621 Sreca |           zame, vernega kristjana, da praznujem tudi jaz ta sveti
622 Sreca |           na svet Odrešitelj, zato da je bil križan... ~Saj bo
623 Sreca |         glava je čisto jasna kakor da bi se bilo pravkar breme
624 Sreca |          zvrnilo z nje. Vedel sem, da je bila samo hipna utrujenost...
625 Sreca |         ponoči ne bo nihče opazil, da ni to zimska suknja -- in
626 Sreca |            briga moja suknja? Samo da bi nje ne srečal -- o, rad
627 Sreca |          konca, in vžigalic nimam, da bi posvetil... ~Glava ni
628 Sreca |          zašel v ta čudni kolobar! Da bi bil na cesti, v pisani
629 Sreca |            smer v svoji ozki izbi. Da bi zasijal vsaj medel žarek --
630 Sreca |          je bilo leglo name, kakor da bi se mi bila zavalila na
631 Sreca |        oknom; dvorišče, zdi se mi, da je bilo v prejšnjem stanovanju.
632 Sreca |          se spomnili; o vedel sem, da me ne ostavijo samega na
633 Sreca |        zavoj. ~"Ne srdi se, Franc, da prihajamo; ali sveti večer
634 Sreca |          vas čakal, ali vedel sem, da pridete. Pozdravljeni!" ~
635 Sreca |          prišli! In zdaj ne misli, da te pustimo stran! Pri nas
636 Sreca |            stran! Pri nas ostaneš, da se ogreješ in si odpočiješ. ~
637 Sreca |       odpočiješ. ~Stregli ti bomo, da bo veselje, pitali te bomo
638 Sreca |         noge, toda lahke so, kakor da bi ne hodil po trdih tleh...
639 Sreca |            nebu... Poženi, voznik, da pridemo domov še do polnočnice,
640 Sreca |        zelo resno; očitno je bilo, da je igral vlogo zdravnika
641 Sreca |           igral vlogo zdravnika in da se je čutil imenitnega. ~
642 Sreca |             neprijetno mu je bilo, da so strmele nanj radovedne
643 Sreca |          nanj radovedne oči, kakor da bi mu hotele otipati dušo
644 Sreca |          mu hotele otipati dušo in da so ga pitali z usmiljenjem
645 Sreca |        koraki peš v domovino, zato da bi umrl veselo vrh Grintovca.
646 Sreca |         kmalu boš dočakal veselje, da me objameš ter se razjokaš
647 Sreca |          ne misli, dragi Gorjanec, da me je napravilo stradanje
648 Sreca |            ali pa že tako težkega, da komaj še hodim. Ko bi bil
649 Sreca |     besedami, ali tako mi je bilo, da bi se zasmejal in razjokal...
650 Sreca |          sem bil tako malo egoist, da še ljubezni nisem maral.
651 Sreca |        lepi tisti časi; gotovo je, da so bili otročji. Poznal
652 Sreca |             Razžene mu megle, tako da pogledajo oči jasno. Zgroze
653 Sreca |            omahne -- ali dobro je, da so razgnane tiste svetle
654 Sreca |            svetle megle, dobro je, da vidijo oči pusto, nerodovitno
655 Sreca |            in drugih ciljev nimam, da bi si z resnim trudom gladil
656 Sreca |            mi časih prav na tihem, da bi bilo morda vendarle malo
657 Sreca |          in vidim samo blato... O, da bi mogel vzdigniti glavo!
658 Sreca |            Heleno? Morda si vedel, da sem bil zaljubljen vanjo.
659 Sreca |          sem ji pisal; tako pismo, da bi se danes jokal od smeha,
660 Sreca |           In ona mi je odgovorila, da ji je zelo pogodi moj 'Minnedienst'.
661 Sreca |            uri sem spoznal čudoma, da sem bil zaljubljen v žensko,
662 Sreca |            pesmi! Zdi se mi, kakor da bi gledal iz teh lepih vrstic
663 Sreca |            njene oči in videle so, da je stal na pragu bolan in
664 Sreca |       globoko se je sklonil k nji, da je čutila v obraz vročo
665 Sreca |           stisnil roko tako močno, da je Franca zabolelo. In Franc
666 Sreca |           moralo biti in dobro je, da je tako!" ~Gorjanec je zardel,
667 Sreca |          časopisov in vem natanko, da so jako čedne, biseri zares --" ~"
668 Sreca |                O kanalja!" ~"-- in da so vredne veliko več, nego
669 Sreca |            literaturo. Nesreča je, da se zanimajo za to literaturo
670 Sreca |         kljub vsemu -- jaz mislim, da bi se moje pesmi izplačale.
671 Sreca |       Odprl je vrata tako nerodno, da se je spotaknil na pragu
672 Sreca |          je zasmejal na glas, tako da je odskočil človek, ki je
673 Sreca |         drug. Kako bi bilo mogoče, da bi zasijalo življenje iz
674 Sreca |   življenje iz umirajočega obraza, da bi se napravljalo umirajoče
675 Sreca |           tiste dni poslednjikrat, da je stal Franc Riba na balkonu,
676 Sreca |           se je, posegel je, kakor da bi zajemal vode v perišče
677 Sreca |   nasmehnil topo; tako mu je bilo, da bi pljunil dol, poslovil
678 Sreca |           Okrenil je mukoma glavo, da bi ji videl v obraz, z onemoglim
679 Pozdr |         sem iskal domovine... samo da bi še malo zazelenelo sredi
680 Pozdr |  zazelenelo sredi pustega kamenja, da bi zadišalo od daleč po
681 Pozdr |            Latermanovih kostanjih, da bi še enkrat zazvonili sladki
682 Pozdr |  spominjalo." In zazdelo se mi je, da je nikoli ni bilo, da so
683 Pozdr |          je, da je nikoli ni bilo, da so bile samo sanje, ki kljujejo
684 Pozdr |          mojem srcu in mi ne dajo, da bi poljubaval tuje obraze... ~
685 Pozdr |        stokajoče, očitajoče, kakor da bi umirala domovina tam
686 Pozdr |            bilo veselje na prodaj, da bi si poiskal prijetno tovarišico,
687 Pozdr |          in pila sva in kramljala, da je bilo lepo in prijetno. ~"
688 Pozdr |            vesela sva bila. Zunaj, da bi ga dosegel z roko, je
689 Pozdr |          cesti in zelo naravno je, da se oškropi do vratu in do
690 Pozdr |     poslušal sem natančno, mukoma, da bi začul sredi gnusa in
691 Pozdr |            pijanemu razbojniku, -- da bi se razjokal najprej in
692 Pozdr |            siromašna tvoja culica, da se je izpraznila tako hitro?...
693 Pozdr |           svojega srca in ki mi ne da miru v neumnih sanjah. In
694 Poet  |            dan je bil lep. Toliko, da se je bilo vzdignilo izza
695 Poet  |        proti nebu. In ko je videl, da je sonce že visoko, se je
696 Poet  |            se je spomnil nenadoma, da je pred njim še dolga cesta;
697 Poet  |           v klanec, polagoma šele, da bi se ne utrudil prekmalu,
698 Poet  |            se ne utrudil prekmalu, da bi se ne prestrašil prezgodaj,
699 Poet  |            prvikrat in samo tedaj, da mu je prišlo na misel: Čemu
700 Poet  |       nikoli. Zgodilo se je časih, da se je iztegnila dolga robida
701 Poet  |             Zdelo se je popotniku, da hodijo pred njim nevidni
702 Poet  |           pa so bili tako nerodni, da so mu rezale robide v obraz
703 Poet  |           rezale robide v obraz in da se je spotikal ob grapah
704 Poet  |            ukaz. Čudil se je samo, da je ugledal časih sredi deževne
705 Poet  |            ko je začutil popotnik, da je utrujen. Zakaj čas je
706 Poet  |           je hodil popotnik, kakor da bi nosil križ Izveličarja.
707 Poet  |    dotikalo tal, je zapazil lahko, da se je bil spremenil rdeči
708 Poet  |          poprosil. Zatorej mislim, da si je sam kriv svoje poti.