Chapter

 1 MimoZ |    daljavi, že v noči; samotna pokrajina naokoli, na obzorju nizki
 2 OPresc|        je ni bilo več. Samotna pokrajina se je razprostrla pred nami.
 3 OPresc|        in zmerom enaka je bila pokrajina. ~"Kaj se nismo izgubili?"
 4 OPresc|      bila zdaj ravan; pogrebna pokrajina. In skoro mi je, kakor da
 5 OPresc|         čisto drugačna je bila pokrajina in tudi naše misli so bile
 6 OPresc|    Bilo je, kakor da je molila pokrajina dolgo, žalostno molitev. ~
 7 OPresc|        nami. Da, čudo je bilo, pokrajina je hodila z nami. Na vseh
 8 Greh  | daljavo, kjer se je izgubljala pokrajina v sence in noč. ~Potegnil
 9 Greh  |          kakor pusta, valovita pokrajina tam nad vasjo. Ali zdaj
10 Greh  |   trave, niti samotnega osata. Pokrajina, ki jo je bil Bog proklel.
11 Greh  |      vsenaokoli tiha, žalostna pokrajina. ~Zazvonilo je k jutranji
12 Greh  |     celo ta neizmerna žalostna pokrajina, in on je sam in težko breme
13 Sreca |     leže senca, zatemni sončna pokrajina, v onemoglem gnevu stokajo
14 Sreca |      in glej, neizmerna sončna pokrajina se razprostira pred teboj!
15 Sreca |       kako je zatemnela sončna pokrajina; ne v silnem viharju, v
16 Sreca |    poslopja. Vsenaokoli prazna pokrajina; dolga ravna cesta do obzorja
17 Sreca |        okno... Razširila se je pokrajina, vzdignili so se holmi,
18 Sreca |   pokrajini. Tiha je bila zdaj pokrajina in mrtva, dolge sence so
19 Sreca | bližalo, zmerom manjša je bila pokrajina, od vseh strani so segale
20 Poet  |       korak od poti, vse lepša pokrajina? Ali niso tam zeleni travniki,