Chapter

 1 Tinica|        ozrl nekoč nanjo ter se nasmehnil. Strmela mu je v obraz,
 2 LepaV |        v oči. Tudi on bi se ji nasmehnil in bi ji morda čelo nalahko
 3 Zaljub|     ozrl nanjo in se je otožno nasmehnil. ~"Poznam jo, tole muho,"
 4 Zaljub|      da so njene oči večje..." Nasmehnil se je še bolj otožno in
 5 Zaljub|      Patapouf je vaš suženj!" ~Nasmehnil se je, namežiknil je: "In
 6 Vedom | položil karte na mizo in se je nasmehnil prav z istim nasmehom, s
 7 Vedom |       v tistem trenotku zlobno nasmehnil. Jakoba je spreletelo; pozabil
 8 Vedom |      je samo postrani in se je nasmehnil s svojim navadnim, pol pomilovalnim,
 9 Vedom |     nasmehom. Tudi Jakob se je nasmehnil, ali gledal je v zadregi
10 Vedom |  mislim nanju." ~Krničar se je nasmehnil. ~"Kakšno je tisto življenje,
11 Vedom |      življenja, kaj ne?" se je nasmehnil Krničar. "Sit do grla!"
12 Sreca |      je Martin Šlibar in se je nasmehnil. ~"Kaj bi ne umrl rajši
13 Sreca |      bi si izkoval svoj meč!" ~Nasmehnil se je Martin; ozrl se je
14 Sreca |      dovršil svojo nalogo..." ~Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo
15 Sreca |        prišel. Pozdravljeni!" ~Nasmehnil se je in napravilo se mu
16 Sreca |       zabolelo. In Franc se je nasmehnil; gledal je nanj kakor na
17 Sreca |       legla noč... Franc se je nasmehnil topo; tako mu je bilo, da
18 Poet  |    oknu se je prikazal človek, nasmehnil se je in prijetno mu je
19 Poet  |   samotnega popotnika in se je nasmehnil... Misel je spreletela popotnika: