Chapter

 1 MimoZ |         krvjo!... Postani, še je čas! Bog z njim, nisem njegov
 2 MimoZ |         ni upanja v tvojih očeh, čas je blizu, tovariš od rojstva!
 3 BrezD |       mehak je bil kakor prej in čas, ki je prinašal vsako uro
 4 BrezD |     mesec dni, ali pa še prej... Čas je; tako daleč, se mi zdi,
 5 VTemi |          da bi koga pričakovala. Čas bi bil, da bi prišla mati;
 6 Greh  |    zgoraj. ~-- Glej, čemu tratim čas? Precej bi bil moral storiti
 7 Greh  |    pogledala proti cerkvi... ~-- Čas je zdaj! -- ~Vračal se je
 8 Tinica|          bi se vrnilo in zdaj je čas, ko se je vse tako nenadno
 9 Zaljub|        se nenadoma domislil. Ves čas, ko je pripovedovala moja
10 Zaljub|          čela, njenih las -- ves čas je gledala na tisti neumni
11 Zaljub|        se ni ganil, pomisli, ves čas je gledala nanj, pa se ni
12 Vedom |        prav je, da jo ljubim, in čas je bilo! Do grla, sem dejal,
13 Sreca |         Seveda na pot! Poslednji čas je bil, zelo je že pozno!"
14 Sreca |     vstal. ~"Torej, če misliš... čas je blizu!" ~Franc se je
15 Sreca |           Postani še malo, ni še čas!" ~Stala sta si nasproti,
16 Sreca |         že način. In kadar pride čas, se poslovi človek prijazno
17 Sreca | literature, za koga in za kateri čas, to sam Bog vedi! Pratike,
18 Sreca |       ulici. In smejal se je ves čas, ko je meril pijan in truden
19 Poet  |   popotnik, da je utrujen. Zakaj čas je bil, ni bilo več prezgodaj,