| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] bij 4 bije 1 bijejo 3 bil 490 bíl 1 bìl 2 bila 336 | Frequency [« »] 776 na 708 da 636 bi 490 bil 441 ni 407 ne 387 bilo | Ivan Cankar Mimo življenja IntraText - Concordances bil |
Chapter
1 MimoZ | umaknil ljudem. ~Čisto sam sem bil v krčmi, v veliki, temni 2 MimoZ | za trenotek; morda se je bil porodil -- hipna senca -- 3 MimoZ | rosnooka? Postoj, -- kam se je bil izgubil tvoj pogled? Videl 4 MimoZ | sem pogled, utrnil se je bil nenadoma iz čistega očesa 5 MimoZ | rosnooko?... Ugasnil je bil nečisti pogled in se je 6 MimoZ | brčicami; nameril se je bil za dekletcem mladim, rosnookim. 7 MimoZ | zmerom bolj upognjen je bil njegov hrbet -- čudo božje: 8 MimoZ | žarku poželenja. Iztegnil je bil nekoliko roko, išče s palico, 9 MimoZ | Oblečen je -- kaj nisem bil tudi jaz tako oblečen nekoč? 10 MimoZ | suknjo odpeto; morda je bil tudi moj obraz takrat, v 11 MimoZ | on ne postane, sam si je bil zapisal usodo, podpisal 12 MimoZ | njegov varuh! Naj bi se ne bil rinil v gnečo... Že je raztrgana, 13 MimoZ | Nič tragike -- smešen je bil! Kuštravi lasjé, mokri od 14 MimoZ | vina, fant! ~Zmotil sem se bil namreč, kakor se zmoti človek, 15 MimoZ | proti cilju, kakor si ga je bil izmislil v svoji blaznosti... ~ 16 MimoZ | ni premikal nog; ali je bil spoznal brezuspešnost tega 17 MimoZ | Poznal sem te. Drugačen je bil tvoj pogled, bolj vesel 18 BrezD | smo se skrivali mi, ki ni bil za nas ustvaril Bog zelenih 19 BrezD | še prej... Dolgo že nisem bil dom in zdi se mi, kakor 20 BrezD | nosil ogoljeno suknjo in ni bil obrit; redke rumene kocine 21 BrezD | poganjale po obrazu. Slikar je bil, toda moč njegova je bila 22 BrezD | njegovega srca. Slab je bil in boječ kakor otrok in 23 BrezD | Kakor pred petimi leti je bil, samo da je nosil dostojno 24 BrezD | redko brado. Dokopal se je bil do belega kruha. Videl sem 25 BrezD | njim... Slab in mehak je bil kakor prej in čas, ki je 26 BrezD | ji odprl duri. ~"Ali si bil kaj doma?" sem ga prašal. ~ 27 BrezD | ob pozni jeseni, sem se bil že čisto napravil. Stanovanje 28 BrezD | napravil. Stanovanje sem bil že odpovedal, vse sem bil 29 BrezD | bil že odpovedal, vse sem bil že pospravil in bil sem 30 BrezD | sem bil že pospravil in bil sem že na kolodvoru. Omotica 31 BrezD | od žalosti... In ko sem bil na kolodvoru, sem se vrnil, 32 BrezD | vedel, zakaj; kakor da bi me bil kdo poklical z ukazujočim 33 BrezD | bilo potem in bolan sem bil..." ~Toliko trpljenja je 34 BrezD | predmestju... Privezan je bil z močno vrvjó in se ni mogel 35 OPresc| je bilo takrat, Lojze je bil še mlajši. Ne vem, kakšen 36 OPresc| mlajši. Ne vem, kakšen sem bil jaz, ali Lojze je bil zelo 37 OPresc| sem bil jaz, ali Lojze je bil zelo majhen in slab, bel 38 OPresc| in slab, bel in nežen je bil v obraz in gledal je srepo 39 OPresc| loputali z durmi. ~Lojze se je bil domislil prvi. Gledal je 40 OPresc| rožnega venca; Tone pa je bil opazil, da sliši ženica 41 OPresc| in lahko, kakor da bi se bil Bog ozrl na nas... ~Dobro 42 OPresc| smo dalje, kakor da bi nas bil kdo potegnil za rokav. ~ 43 OPresc| odpravili z doma. ~Tone, ki je bil doma zmerom lačen, je mislil 44 OPresc| dvoje plamenov. Zato, ker je bil tak, se je pač klavrno izgubil, 45 OPresc| proti nam. Velik pes je bil, toda lajal ni, skočil je 46 OPresc| mačjim skokom. En sam skok je bil; dolga vrv, ki je bil privezan 47 OPresc| je bil; dolga vrv, ki je bil privezan na njej, ga je 48 OPresc| se je vdrugič. ~Tone je bil zgrabil Hanco za roko, da 49 OPresc| je dremal v megli, pač ni bil holm ob v‚liki cesti. Upanje, 50 OPresc| Da, naše upanje, to je bil holm... In tudi v‚like ceste 51 OPresc| spreletelo po životu. Tone je bil zadnji in postal je nenadoma, 52 OPresc| zajokal je naglas. Čuden je bil njegov glas, razlegel se 53 OPresc| po vsej ravni; podoben je bil pasjemu cviljenju ponoči. ~ 54 OPresc| njenega krila. Život ji je bil upognjen, šla je preko ceste 55 OPresc| bilo lažje, mirnejši je bil strah in tišja je bila žalost. 56 OPresc| prišli do jarka. Tam je bil pač konec. ~Jarek je bil 57 OPresc| bil pač konec. ~Jarek je bil širok; vsled dežja se je 58 OPresc| širok; vsled dežja se je bil nenadoma napolnil do vrha 59 OPresc| zapljuskala voda preko nje, in je bil z dvema skokoma na tej strani. 60 OPresc| vzkliknila Hanca. ~Resnično se je bil vzdignil na desni holm, 61 OPresc| otroci!" ~Zakaj tam je bil cilj. Zdaj smo spoznali, 62 VTemi | starikav obraz; dolg je bil in koščen, nelep, samo oči 63 VTemi | Bolj vesel in otročji je bil obraz njene mlajše sestre; 64 VTemi | najmlajši izmed njih, je bil podoben Ani; tudi njegov 65 VTemi | Ani; tudi njegov obraz je bil resen, bolj širok, toda 66 VTemi | koga pričakovala. Čas bi bil, da bi prišla mati; šest 67 VTemi | mizo in v tistem hipu je bil njegov obraz zelo star. 68 VTemi | Tine je prašal: "Čigav je bil tisti voz, Ana, ki se je 69 VTemi | pričakoval odgovora. Lep je bil voz, pozlačen, in voznik 70 VTemi | Tinetu je bilo, kakor da je bil tisti voz vse, o čemer je 71 VTemi | mati?" ~Tončkin obraz ni bil nič več vesel, tudi v njenih 72 VTemi | Velik rumen kolobar je bil na mizi, ali v izbi je bilo 73 VTemi | Tine, in ves prestrašen je bil, kakor da bi se bližalo 74 VTemi | in umolknila. Tudi jok je bil prevesel in preglasen za 75 VTemi | izpregovoril Tine; glas mu je bil tih in boječ; strah ga je 76 VTemi | sosednjem stanovanju; zid je bil tenak in slišali so čisto 77 VTemi | po rami..." In nekoč je bil pastir... "Nekoč je bil 78 VTemi | bil pastir... "Nekoč je bil pastir, ki je pasel ovce 79 VTemi | čudež tudi zdaj. Kaj bi ne bil greh, da bi bilo zastonj 80 VTemi | izbi in so iskali, če bi bil kje ostanek sveče. Po prstih 81 VTemi | zaklical Tine. ~"Nekdo je bil zraven mene in se me je 82 VTemi | zazdelo Ani, kakor da ji je bil stopil iz temè nekdo naproti. 83 VTemi | so okno. Materin glas je bil, ki je zaklical spodaj. 84 VTemi | ničesar. Čisto razločno jo je bil nekdo ogovoril, materin 85 VTemi | ogovoril, materin glas je bil. ~"Mati!" ~Ali bilo ni nikogar, 86 VTemi | imel na glavi. Ogrnjen je bil v dolg črn kožuh, ki mu 87 VTemi | mogli razločiti, zato ker je bil ves skrit v temni bradi. 88 Greh | zakristiji in tiho; Tone je bil bos in tako tudi njegovi 89 Greh | so peli, in tudi sam je bil samo val tega morja, glas 90 Greh | mu je pozneje, da ga je bil nekdo poklical -- pritajen 91 Greh | naravnost tja, in ko je bil pri durih, se je sklonil 92 Greh | glasom kakor otrok, ki se je bil izgubil v temi. Tone je 93 Greh | onega kraja, odkoder je bil prišel. ~Bilo ga je strah 94 Greh | je strah in žalosten je bil. Kakor je bila tema vsenaokoli, 95 Greh | zasmejal; toda njegov smeh ni bil vesel in je odmeval zlobno 96 Greh | iz tišine, zakaj glas je bil surov in moški, kakor glas 97 Greh | Držal je kvišku in je bil na drobno okroglo glavo, 98 Greh | zajokalo. ~Tudi njegov glas je bil stokajoč, cvileč, ko je 99 Greh | glavo ob kamen. Kakor da bi bil s kladivom, s čudnim okroglim 100 Greh | je vrtelo. Ves umazan je bil že kamen, dlaka se je mešala 101 Greh | prišel do duri; nekdo mu je bil pač okrenil glavo. In tedaj 102 Greh | Zastokal je, glas pa je bil cvileč, proseč, prihajal 103 Greh | Hitel je navzdol, truden je bil in bolan, da bi legel v 104 Greh | kakor Judež Iškarijot, ko je bil izdal Odrešenika in je pobegnil 105 Greh | branjevka; njen obraz je bil širok in prijazen in se 106 Greh | dala bonbonov, zato ker je bil ministrant. Ugledal jo je 107 Greh | je mislil Tone. Dokler ni bil ugledal branjevke pred štacuno, 108 Greh | še lagal? ~"In potem sem bil na podstrešju!" ~Gotovo 109 Greh | z njeno mačko, ko sem jo bil po očeh. Jutri pa stopi 110 Greh | je slišalo, zato ker je bil tako tih in teman večer. 111 Greh | cesti učitelj, napotil se je bil morda v krčmo. Tone ga je 112 Greh | lagal? -- ~"In nato sem bil na podstrešju." ~"Že dobro! 113 Greh | okna so se svetila, tam je bil že njegov dom. ~Postal je 114 Greh | sive, gole, leseni strop je bil zakajen in črn. V kotu pod 115 Greh | sušilo perilo. Vzduh je bil gost in težak, dasi je bilo 116 Greh | tako dolgo?" ~"V cerkvi sem bil." ~Mati ni vprašala dalje; 117 Greh | pojemala, čisto v senci je bil materin obraz, ali kadar 118 Greh | po kavi, hlebec kruha bi bil zraven z lepo rumeno skorjo; 119 Greh | ničesar in tudi greh ni bil... ~Zavzdihnil je, zrak 120 Greh | Zavzdihnil je, zrak je bil težak in vroč. ~"Ali ne 121 Greh | besede in kakor da se je bil Bog obrnil od njega in ga 122 Greh | razumel. ~-- Tudi greh ni bil. -- ~V tistem hipu pa se 123 Greh | bìl po njem. Mlad pes je bil, lepe velike oči je imel 124 Greh | vrgel v potok, in ker je bil pes brez gospodarja, niso 125 Greh | zlega, samo čez poldan je bil zaprt... Ali Tone je videl, 126 Greh | izpreletel. ~-- Kako sem bil nepreviden, za božjo voljo! 127 Greh | šklepetali zobje. -- Zadremal sem bil že, sanje so bile... O Bog! -- ~ 128 Greh | stokajoč, proseč glas. Tenak je bil od začetka in trepetajoč, 129 Greh | in zmerom razločnejši je bil... ~Strah ga je bilo, ali 130 Greh | počasi in varno, ker je bil klanec zelo strm in ves 131 Greh | bila pot v temo, truden je bil in žalosten. Postal je, 132 Greh | onega kraja, odkoder je bil prišel. In vračal se je 133 Greh | osata. Pokrajina, ki jo je bil Bog proklel. In na nebu 134 Greh | kakor je plezal navzdol, je bil glas zmerom tišji, komaj 135 Greh | zdel znan, slišal ga je bil že nekoč -- proseč, stokajoč 136 Greh | zatisnil oči. Utihnil je bil rezki glas, ali tišina sama 137 Greh | je zasvetilo in hrib je bil hipoma čisto pred njim, 138 Greh | smejal neprestano, širok je bil in debel in lica so kipela 139 Greh | jutranji maši. Truden je bil in zaspan; popil je kavo, 140 Greh | suknjo in je šel. Ko je bil na pragu, se je vrnil v 141 Greh | Nič ni bilo, neumen sem bil! -- je mislil Tone, ozrl 142 Greh | žulili čevlji, ki jih ni bil vajen in jih je obul samo 143 Greh | trava se je sušila, zrak je bil miren in topel. ~-- Zdaj 144 Greh | samotnem klancu, ki se je bil vzdignil iz ozke globeli. -- 145 Greh | zakaj... ~Vračal se je in je bil že na hribu, odkoder se 146 Greh | se mu je poznalo, da ni bil v cerkvi, in roke in ustnice 147 Greh | črne od robidnic. ~Že je bil blizu doma, preskočil je 148 Greh | je začudila. ~"Kaj nisi bil pri maši?" ~"Nisem bil. 149 Greh | nisi bil pri maši?" ~"Nisem bil. Zunaj sem bil, v lazih." ~ 150 Greh | Nisem bil. Zunaj sem bil, v lazih." ~Mati ga je pogledala 151 Greh | Ko je sedel za mizo, je bil majhen in ubog, kakor ga 152 Greh | ga še ni videla. Tone je bil droben in slaboten, samo 153 Greh | čudni sivi luči. Nikoli ni bil Tone vesel, oči so gledale 154 Greh | starca in celo glas njegov je bil globok. ~Mati se je prestrašila 155 Greh | bolečini. Pred leti nekoč je bil dejal zdravnik, da je Tone 156 Greh | ubog in poln ljubezni je bil njen obraz, da se je Tonetu 157 Greh | polizal je tudi sladkor, ki je bil na dnu. ~-- Da bi se že 158 Greh | še odprte, kakor sem jih bil ostavil, tudi deska je morda 159 Greh | takoj bom vedel, če je bil kdo tam ali ne. In potem 160 Greh | bo že noč. -- ~Ovinek je bil velik -- preko polja in 161 Greh | preko jarkov in kmalu je bil na holmu. Hladno je bilo 162 Greh | Hladno je bilo tam, zrak je bil miren in blagodišeč. Videlo 163 Greh | na srcu. -- ~Tudi gozd je bil miren, prijazen, razprostiral 164 Greh | pomislim... že takrat bi bil moral ravnati vse drugače. -- 165 Greh | duri v cerkev; ključ je bil v ključavnici. Naglo, s 166 Greh | šel človek, tja daleč... ~Bil je pred durmi, odprte so 167 Greh | čemu tratim čas? Precej bi bil moral storiti in zdaj lezem 168 Greh | gori! -- ~Toda vesel je bil na tihem, da je odložil 169 Greh | prislonjena. ~-- Ali sem jo bil prislonil, ali je nisem 170 Greh | prislonil, ali je nisem bil vrgel stran? -- ~Dotaknil 171 Greh | kupoli se je svetilo, ali bil je bel kamen; skozi razbito 172 Greh | Vstal je in truden je bil, da bi se opotekel. Mimo 173 Greh | je stopal Tone, kamor je bil letel netopir; sključil 174 Tinica| puščavnik. Izbica, ki si jo je bil najel, je bila pač skromna 175 Tinica| Tako se je udomačil in je bil vesel sebe in svojega novega 176 Tinica| več ni bilo skrbi, svež je bil in zdrav, kakor da bi se 177 Tinica| in zdrav, kakor da bi se bil po prečuti noči, po obilnem 178 Tinica| dvanajst let; njen obraz je bil še čisto otroški, oči so 179 Tinica| z njenih ustnic se je bil preselil smehljaj na njegove, 180 Tinica| tako nedolžen in vesel je bil. ~Nebesa so blagoslovila 181 Tinica| čistim hrepenenjem, kadar je bil ostavil predmestje z veselo 182 Tinica| in plašen od sramu, se je bil napotil v lepše življenje, 183 Tinica| doseže nikoli, in vesel je bil, če se je svetil na platnu 184 Tinica| smehljale ustnice. Ali vendar je bil tuj obraz, malo podoben 185 Tinica| podoben tistemu obrazu, ki je bil v njegovem srcu in ki ga 186 Tinica| ni obsenčilo, hvaležen je bil tistemu komaj vidnemu, nestalnemu 187 Tinica| trepetal na podobi; vesel je bil lepe dolge poti, ki je bila 188 Tinica| pred njim. ~Zmerom večji je bil njegov pogum in zmerom bolj 189 Tinica| stresel, kakor da bi se bil domislil nečesa strašnega 190 Tinica| grehov in življenje, ki mu je bil ubežal, ga je pozdravljalo 191 Tinica| preteklosti. Priklenjen je bil za večno; na katerokoli 192 Tinica| njegovih grehov. ~Truden je bil, stopil je v kavarno, da 193 Tinica| je bilo. Upijanil se je bil. sam ni vedel kdaj, in že 194 Tinica| kakor otroci. Tudi on je bil miren, komaj se je zavedal, 195 Tinica| pokrajino. Ali ko je nehal, je bil truden in je legel na zofo. 196 Tinica| čudoprazno, zato ker je bil uničil v njem vse po vrsti, 197 Tinica| škodoželjni grohot, ki je bil v njegovem glasu: ~"Tinica!" ~ 198 Tinica| let, ne dosti več. Suh je bil in dolg, obraz mu je bil 199 Tinica| bil in dolg, obraz mu je bil prezgodaj zgrbljen in razbrazdan; 200 Tinica| zgrbljen in razbrazdan; če je bil pijan in so mu lica globoko 201 Tinica| upadla in oči zatekle, je bil podoben starcu. Časih se 202 Tinica| za par dni, bolj rdeč je bil in v oči se je povrnila 203 Tinica| nemiru ljubezni. Prijazen je bil njegov obraz samo, kadar 204 Tinica| samo, kadar je sanjal in je bil sam. ~Bolj nego divje življenje 205 Tinica| strahu. ~Osvobodil se je bil za lep trenotek. Zazdelo 206 Tinica| praznoval... Lep trenotek je bil in minil je čudovito hitro, 207 Tinica| ustnice, ali smehljaj je bil drugačen, ne več glasen, 208 Tinica| ob tisti uri, ko se je bil nagnil k nji bled in trepetajoč 209 Tinica| Ljubila ga je, zato ker jo je bil prvi poljubil. Ali tista 210 Tinica| kakor stud... Spomladi ji je bil prinesel časih bonbonov 211 Tinica| njenih licih in nelep je bil njen smehljaj... Vračal 212 Tinica| ozrla; suh, zoprn glas jo je bil poklical. Ozrla se je in 213 Tinica| blato! Kakor začaran je bil; oblatil je, česar se je 214 Tinica| se je prestrašil: ni se bil dotaknil obraza niti oči 215 Tinica| risal natančneje; ogel je bil predrzen, roka se je tresla, 216 Tinica| Sklonil je glavo, bled je bil in slab, jezik je bil težak 217 Tinica| je bil in slab, jezik je bil težak in je jecljal. ~"Zakaj 218 Tinica| radovedna... ~Tudi tisto noč je bil zunaj in se je vrnil šele 219 Tinica| žal mu je bilo, da se je bil napravil na to smešno pot. 220 Tinica| svetlobe le polrazločen sen je bil ves večer in minil je kakor 221 Tinica| nanjo ves večer, pričaran je bil na njen obraz in silna žalost, 222 Tinica| pogledal ji je v obraz. Rad bi bil govoril veselo, ljubeznivo, 223 Tinica| od njega in žalosten je bil. ~Sredi poti ga je obšel 224 Tinica| mislil v svojem srcu: ~Ko sem bil ves umazan na telesu in 225 Tinica| svetu človeka, ki bi ne bil umazan, na obrazu se jim 226 Tinica| bila velika. Namesto da bi bil grešil z mirno dušo, ker 227 Tinica| človek še govoril o tem, sem bil ustanovil sodnika v sebi 228 Tinica| Tako se je zgodilo, da je bil moj obraz prezgodaj razbrazdan, 229 Tinica| moje vstajenje. Obsodil sem bil svojo preteklost in sebe 230 Tinica| hinavstvo. Lepo rejen bi bil danes, rdeč in vesel, če 231 Tinica| rdeč in vesel, če bi se ne bil ukvarjal sam s seboj, temveč 232 Tinica| sam s seboj, temveč če bi bil živel z ravnodušno zavestjo 233 Tinica| pravoslavnih cerkvah. Obraz je bil čudomiren, kakor svetla 234 Tinica| živordeče in istotak je bil široki okvir; na sliki sami 235 Tinica| spomladansko vstajenje. Njegov je bil samo greh, ki je mežikal 236 Tinica| glasnobojno ozadje... obraz je bil Whistlerjev... Khnopffov... 237 Tinica| Khnopffov... samo greh je bil njegov; nikoli ni slikal 238 Tinica| domov. Bled in razoran je bil njegov obraz, nemirno so 239 NaGolg| odprti. S komolci se je bil naslonil na klop, glavo 240 NaGolg| bilo globoko. Njen obraz je bil zelo resen, suh in sivkaste 241 NaGolg| Joj!" ~Njegov krik je bil tako smešen, da se je zakrohotala 242 NaGolg| okoli gole noge. Smeh je bil zmerom glasnejši; celo delavca, 243 NaGolg| opotekal se je dalje. Obraz je bil še bolj siv in upal, ustnice 244 NaGolg| kakor prej; njegov obraz je bil istotako miren in dolgočasen, 245 NaGolg| suhi, postarni obraz je bil miren. Šla je bila pač že 246 LepaV | bila pomlad vsenaokoli, je bil njen obraz vesel in rdeč, 247 LepaV | motila lepega miru, ki je bil v njunih srcih. Kakor da 248 LepaV | tako čist in sladek mir je bil v duši, da bi ga motila, 249 LepaV | govorila šepetaje, in ko je bil še srečen in miren smehljaj 250 LepaV | njeno srce nikoli več. ~"Bil je edini, ki sem ga ljubila." ~ 251 LepaV | zakaj zdravnik mu jo je bil odsvetoval, toda zakaj bi 252 LepaV | roko. En sam trenotek bi bil, ali bil bi velik praznik. 253 LepaV | sam trenotek bi bil, ali bil bi velik praznik. Hodila 254 LepaV | motiš?" Tuj in neprijazen je bil njegov pogled, zazeblo jo 255 LepaV | kupe. Zgodilo se je, da je bil ugledal nenadoma svoje sanje, 256 LepaV | strnjenih obrvi. Njegov obraz ni bil več tako poln in bled je 257 LepaV | več tako poln in bled je bil. Zakaj počasi se je pomikal 258 LepaV | ozrla nanj in njen pogled je bil tuj in neprijazen ... ~Zakaj 259 Zaljub| sem ga ugledal. On pa je bil vesel, ker me je imel rad, 260 Zaljub| mnogi dobri ljudje. Vesel je bil, ali ta hipna radost je 261 Zaljub| njegove žalosti. Upàl je bil njegov obraz, neobrit; oči 262 Zaljub| trepalnic. Zaljubljen je bil. ~Ko se je napil vina moj 263 Zaljub| pripovedoval; jezik mu je bil že težak in oči so mu bile 264 Zaljub| nespoštljivo, v srcu pa je bil bel golobček. Tudi jaz sem 265 Zaljub| leto se je prehladil in bi bil kmalu umrl. Ali kakor pravi 266 Zaljub| pozneje. ~Zaljubil se je bil moj fant in tako so bile 267 Zaljub| še bolj dolge in nerodne. Bil je podoben slovenskemu literatu. 268 Zaljub| že še povedal. On sam je bil kos umetnika in to je dajalo 269 Zaljub| nanje samo psi, ki jih je bil Bog resnično ustvaril kot 270 Zaljub| ugledal, sem si zaželel, da bi bil njen lakaj; v tistem trenotku 271 Zaljub| pravo naturo. Žalosten nisem bil vsled tega, saj je bil celo 272 Zaljub| nisem bil vsled tega, saj je bil celo Bacon zelo dober lakaj 273 Zaljub| lakaj in Heinejev ponos je bil prav tako umeten kakor moj; 274 Zaljub| ljubil, toda pokleknil bi bil pred njo, v blato, sredi 275 Zaljub| Saj si še zmerom, kjer si bil." To je vseeno. Celo tisto 276 Zaljub| Celo tisto dolgo leto sem bil njen prijatelj -- njen prijatelj! 277 Zaljub| sva na vrtu, lep večer je bil. Zdelo se mi je, da sem 278 Zaljub| Tako ponižen lakaj sem bil takrat, da sem zardel, ko 279 Zaljub| las -- izruval sem si jih bil od sramu, ko sem prišel 280 Zaljub| je bila in tudi jaz sem bil otrok. O dnevi mladostni, 281 Zaljub| pentljo na njeni kiti sem bil ljubosumen... Zelo mlada 282 Zaljub| jesenskem večeru? To sem bil jaz. D&aagrave;, dragi moj, 283 Zaljub| rdeče oči -- ali takrat sem bil črnook in črnolas. Je že 284 Zaljub| spreminjal neprestano; danes je bil tak, jutri tak. Celo duševno 285 Zaljub| državni poslanec, in če bi ne bil nekoč stopil ministru na 286 Zaljub| ministru na kurje oko, bi bil danes tudi že dvorni svetnik, 287 Zaljub| ob komolec človeka, ki je bil oropal svojega bližnjika 288 Zaljub| segajo po bogastvu, ki si ga bil nakopičil v teku dolgih 289 Zaljub| na kamen, tako da bi si bil sezidal prav dostojen nagroben 290 Zaljub| tistega umetnika, ki je bil zidal do podstrešja, ne 291 Zaljub| se udomačil tam, tam je bil moj dom od nekdaj in tako 292 Zaljub| Vstala sva, večer se je bil že globoko nagnil. In zdaj 293 Zaljub| večja, in jaz, glej, sem bil zmerom manjši, capljal sem 294 Zaljub| mojega vratu... Lep večer je bil, luna je vstajala izza visokih 295 Zaljub| ograje. Tam na koncu vrta je bil nevisok podij; na podiju 296 Zaljub| je stresalo; vrat njen je bil dolg, zelo dolg in jabolko 297 Zaljub| bi v tistem trenotku ne bil stopil na vrt duhovni gospod 298 Zaljub| Pomisli, moj gumb je bil vsega vzrok, tisti vrhni 299 Zaljub| na telovniku, ki se mi je bil odpel in je visel samo še 300 Zaljub| se ni ganil. Ta gumb je bil vsega vzrok, on sam je bil 301 Zaljub| bil vsega vzrok, on sam je bil vzrok, da je šla in da me 302 Zaljub| pentljo okoli vratu. Zdaj bi bil njen gospod in njen hlapec, 303 Zaljub| gumba ne bilo, o, da bi ne bil razoran in zoprn moj obraz, 304 Zaljub| smešno in nerodno! O, da bi bil sladki sirup na mojem jeziku, 305 Zaljub| zafrfotalo od daleč -- to je bil pajčolan na njenem klobuku. ~ 306 Zaljub| Patapouf -- spoznal sem bil po tistem strašnem večeru. 307 Vedom | frazo o zaničevanju je bil pobral iz knjig ljudi, ki 308 Vedom | je rajši Radoslav -- je bil poet in je nosil umetno 309 Vedom | vihral v vetru. Obraz mu je bil nelep, maloizrazen, skoro 310 Vedom | vreme. Tudi zaljubil se je bil že pogostokrat, poljubljal 311 Vedom | češčen od njegovih verzov je bil njegov havelok. ~On sam 312 Vedom | romantiško Golgato, drugače bi bil ugledal dolgočasno vodmatsko 313 Vedom | Ampak toliko takta bi ji bil pa vendarle prisodil, da 314 Vedom | prijatelj in konec." ~To bi bil konec dolgega in neprijetnega 315 Vedom | oteklimi očmi, jezik mu je bil suh in okoren, kolena so 316 Vedom | se mu več hotelo. Ko je bil vstopil Jakob, se je ozrl 317 Vedom | pogledom. Tudi Krničar je bil jetičen; majhen, suhljat 318 Vedom | redkih besed. Oženjen je bil, imel je precej beraško 319 Vedom | študije in življenje. Nekoč je bil kos poeta, ali zdaj ni maral 320 Vedom | in je sedel. Sivobled je bil v lica in oči so se mu svetile 321 Vedom | je nato izpregovoril, je bil njegov glas spet miren in 322 Vedom | hlastno, kakor da bi se bil izpozabil predaleč. Debeli 323 Vedom | govoril časih. Takrat bi se bil prej zakopal v urad nego 324 Vedom | ni življenje in jaz nisem bil človek. Senca, vrag vedi, 325 Vedom | vrag vedi, mrtvec, ki je bil ostal pomotoma na zemlji 326 Vedom | zdaj po ulicah! In če bi bil v tem sanjarjenju napravil 327 Vedom | filistri! Zaviden sem jim bil, ker žive, kakor je bil 328 Vedom | bil, ker žive, kakor je bil Bog ustvaril ljudi in živali, 329 Vedom | Živeti hočem!" ~Razgrel se je bil, in ko je govoril, je mislil 330 Vedom | prepričanja. Krničar pa se je bil zamislil. Izpregovoril je 331 Vedom | je usojeno. Živ človek si bil v grobu, spal si in sanjal 332 Vedom | besede, ves večer mu je bil obraz teman in osoren. ~ 333 Vedom | golobrad fant. Oblečen je bil v dolg vihrajoč havelok, 334 Vedom | istim nasmehom, s katerim je bil pozdravil Jakoba. ~"Ali 335 Vedom | Tisto življenje, ki si ga je bil zaželel in ki se ga zdaj 336 Vedom | ki ga je dihal. Odprl je bil oči in je ugledal vso lepoto 337 Vedom | veselil, čisto resno, iz srca; bil je del tiste pisane gneče, 338 Vedom | napravljal v uredništvo in je bil že na stopnicah. ~Ali nje 339 Vedom | durmi. Začudil se je in bil bi se vrnil. Toda stopal 340 Vedom | mudilo..." ~V uredništvu je bil še slabše volje. Preklinjal 341 Vedom | mnogo izpremenilo, ne da bi bil kaj opazil. Bilo mu je v 342 Vedom | oknu znan obraz, vesel je bil samega sebe in ljudi in 343 Vedom | obrazu. Čutil je, ne da bi se bil pogledal v ogledalo, da 344 Vedom | prihodu, in tudi klobuk je bil še na mizi. ~"Tako zgodaj?" 345 Vedom | bi počel ti zdaj, ko bi bil živ človek? Zgrabil bi jo 346 Vedom | ogledalom in obraz mu je bil skoro vesel. Nategnile, 347 Vedom | ko je mislil, da se je bil rešil v življenje? Ni živel 348 Vedom | Samo varanje, domišljija je bil ta kratki poskus življenja. 349 Vedom | vzdramil in povod niti ni bil tako neznaten. ~Vedel je, 350 Vedom | njih navad in nazorov je bil posvetil. To je bilo znamenje, 351 Vedom | drugih ljudi. Ko bi jim bil enak, bi se ne brigal zanje, 352 Vedom | po izumrli cesti. Zrak je bil svež, malo hladen in ga 353 Vedom | obrvi. ~Krničar pa se ni bil začudil; ozrl se je samo 354 Vedom | se ti, siromak! Pa bi mi bil verjel, ki imam izkušnje! 355 Vedom | zmerom lahko tekne. Ostal bi bil, kjer si bil -- tako pa 356 Vedom | tekne. Ostal bi bil, kjer si bil -- tako pa siliš drugam 357 Vedom | se je zavedel, da res ni bil napisal besede; ves osupel 358 Vedom | osupel in prestrašen je bil. ~Krničar pa se je smejal 359 Vedom | pa še sam ne veš, kaj je bil napravil iz tebe! -- No, 360 Vedom | dalje in njegov glas je bil rezek, njegove oči so se 361 Vedom | ali resnica je, da je bil njegov obraz smrtnobled, 362 Vedom | polodpeta. Njen obraz je bil prej tako miren, narahlo 363 Vedom | narahlo zardel, na ustnicah je bil hudomušen, malo zlovoljen 364 Vedom | mirno. ~Krničarjev obraz je bil skrit v ovratniku, pomečkani 365 Vedom | sta umrla -- drugače bi ju bil izsesal, izpil vedomec..." ~ 366 Vedom | je tisto življenje, ki si bil zahrepenel po njem in ki 367 Vedom | dolgočasni izraz. Že je bil podoben Krničarju, jetičnemu 368 Vedom | debelušnemu Pasarju, ki je bil drugače prelen in predebel, 369 Vedom | prisilil na pot, ki jo je bil začrtal. Že so se misli 370 Vedom | ležalo breme in preslab je bil, da bi ga vzdignil, treščil 371 Vedom | je občeval ž njimi, ki je bil navezan nanje službeno in 372 Vedom | vsakdanjega življenja. Tujec je bil med njimi. Malenkostno, 373 Vedom | življenje, ali razloček je bil velik. Razloček je bil, 374 Vedom | je bil velik. Razloček je bil, da so smatrali svoje malenkostno, 375 Vedom | družbo. Njegov klobuk pa ni bil več pomečkan, tudi kravata 376 Vedom | pa nekaj vprašam. Kje si bil danes?" ~"Izprehajal sem 377 Vedom | njegovih očeh, obraz mu je bil razoran kakor sedemdesetletnemu 378 Vedom | malovredni, da bi nas še pes ne bil oblajal. Sedeli smo okoli 379 Vedom | veliko, trd in sivobled je bil njegov obraz. ~"No, čemu 380 Vedom | kapljica krvi." ~Skoro vesel je bil, ko se mu je zdelo, da je 381 Sreca | hiše namreč, ki si jo je bil sezidal brez zidarjev in 382 Sreca | ki ji ni kraja? Bog jo je bil ustvaril zaradi mene, uživam 383 Sreca | svetu in hinavski! Bolan sem bil, pa niso videli moje bolezni. 384 Sreca | si ovratnik!... ~Zelo sem bil bolan; iz srca, iz grenkih 385 Sreca | so se opotekale, ko sem bil komaj šele nastopil svojo 386 Sreca | od obzorja, kjer sem jo bil nastopil, pa do mojega podnožja 387 Sreca | se je izlila v ravan... ~Bil sem bolan; ali od tistega 388 Sreca | okno v jasno zoro in sem bil zdrav. Kakšna je bila moja 389 Sreca | bridkosti vzdihujočega? Šel bi bil in bi zaklenil duri in bi 390 Sreca | mi kuhala čaja. Tako bi bil umrl; plazila bi se leno 391 Sreca | meglen večer. Bolan sem bil in prikazala se mi je sreča 392 Sreca | temnostrmeči nad vodo, je bil prilepljen le sen balkon, 393 Sreca | ničesar!" ~Njegov glas je bil prijazen, ali oči so gledale 394 Sreca | mirnem, razumnem pogledu je bil izraz človeka, ki je bil 395 Sreca | bil izraz človeka, ki je bil ugledal življenje prezgodaj 396 Sreca | z mirnimi očmi in mir je bil porojen iz velike žalosti. ~" 397 Sreca | sem torej jaz?" ~Sosed je bil odprl okno. ~"Franc, ali 398 Sreca | ničesar, v brlog sem se bil zakopal, življenje se ne 399 Sreca | navalile misli nanj, preslab je bil in se je oprl ob posteljo. ~ 400 Sreca | bi ne živel?" ~Ne da bi bil trkal, je stopil v izbo 401 Sreca | klobuk na posteljo. Manjši je bil od Franca, ali bolj čokat, 402 Sreca | poznal sem pesnika, ki ga je bil poslal sam Bog med nas. 403 Sreca | naravnost pred nos. To je bil on, zdaj pa si misli filistra!" " 404 Sreca | zasmehovali, jaz bi jih bil vesel -- celo zato bi jih 405 Sreca | vesel -- celo zato bi jih bil vesel, ker so jih zasmehovali 406 Sreca | pričenja novo življenje; to je bil kakor spomin ponoči: potrkalo 407 Sreca | na pot! Poslednji čas je bil, zelo je že pozno!" Jože 408 Sreca | Franc?" ~"Res!" ~Ko bi se bil ozrl, bi opazil, da so bile 409 Sreca | Mara, nikar nocoj! Nocoj bi bil rad vesel; ne sprašujte 410 Sreca | tisto službo." ~Ko bi se bil ozrl zdaj, bi opazil v Gorjančevih 411 Sreca | dolgem pramenu, kakor da bi bil ogromen kropilnik zamahnil 412 Sreca | je za klobuk; veter ga je bil zgrabil pod pazduho in ga 413 Sreca | bili koraki lažji, vesel je bil burje, ki ga je grabila 414 Sreca | tuje umirat." Zelo se je bil izpremenil Franc in če bi 415 Sreca | Goreti kakor poleno, ki ga je bil pozabil pastir v žerjavici, 416 Sreca | trenotek po cesti, ki jo je bil preromal in ki se je že 417 Sreca | izgubljala v mrak; zato je bil nevesel njegov nasmeh. ~" 418 Sreca | Mislil sem, da si se bil že vdal. Saj si že ležal 419 Sreca | Franc se je vračal, vesel je bil in velik. Kakor ogromna 420 Sreca | tam se je svetilo, tam je bil šel nekdo po sobi mimo svetlega 421 Sreca | se je okno, nekdo se je bil oprl s komolci nanj in je 422 Sreca | pogled tvoj, Barica, je bil šele odgovor mojemu, ne 423 Sreca | oproščenja, zato ker sem te bil razžalil! Zdaj si razumela -- 424 Sreca | knjigo... ~Kdo si ti, ki sem bil umeril svoje korake po tvojih, 425 Sreca | korake po tvojih, ki sem si bil začrtal svojo pot po tvoji 426 Sreca | tvoji volji? Tako majhen bi bil in tako otročji, ko bi te 427 Sreca | Omahnil sem, ko je bil legel prvikrat tvoj mirni 428 Sreca | mehki preprogi in vendar je bil zunaj mraz in je bil neprijazen 429 Sreca | je bil zunaj mraz in je bil neprijazen večer. Ni postala, 430 Sreca | kaplja na tla. Strah je bil v srcu manjši, tišji, spreminjal 431 Sreca | dvigajo peroti? Razpel se je bil pajčolan, zafrfotal je v 432 Sreca | soliden človek. ~Odvezal si je bil kravato in si odpel ovratnik, 433 Sreca | pred ogledalom. Čuden je bil njegov obraz, otroški in 434 Sreca | je poslavljal. Mrak je že bil in povečerjali so; hodil 435 Sreca | drugega, večji strah je bil v njenih očeh nego v njenem 436 Sreca | klobuk na glavi; resen je bil in zamišljen. ~"Kaj si resnično 437 Sreca | odgovoril. ~"Počakal bi bil vsaj toliko, Franc, da bi 438 Sreca | Franc in tudi njegov glas je bil malo hripav; šinila mu je 439 Sreca | gneči. Ko se je vrnil, je bil zelo vznemirjen in zlovoljen; 440 Sreca | življenjepisi! Jenkov je bil še interesanten, za silo 441 Sreca | duri!" ~Obraz njegov je bil koščen in suh, oči so ležale 442 Sreca | ne upam si več; preveč bi bil žalosten in morda bi mahoma 443 Sreca | jarek, iz katerega sem se bil komaj izkopal, dasi je ostalo 444 Sreca | samega vzdiha! Jaz nisem bil ti -- ampak neumnosti ne 445 Sreca | svet Odrešitelj, zato da je bil križan... ~Saj bo že pozno, 446 Sreca | Sam Bog vedi, kako sem bil zašel v ta čudni kolobar! 447 Sreca | ta čudni kolobar! Da bi bil na cesti, v pisani gneči, 448 Sreca | kakor bolan starec, ki je bil izgrešil smer v svoji ozki 449 Sreca | Stržinar; njegov obraz je bil zelo nežen, rdeč in bel, 450 Sreca | čutil imenitnega. ~Franc je bil vznemirjen; neprijetno mu 451 Sreca | je popil čaj, truden je bil in je legel, ali utrujenost 452 Sreca | da komaj še hodim. Ko bi bil vesel in krepak in svetega 453 Sreca | zadnjič nekdo, počemu sem se bil napotil z doma. Nisem mu 454 Sreca | ali ob tistih časih sem bil tako malo egoist, da še 455 Sreca | ti veš, kako mogočen je bil moj sveti plamen -- niti 456 Sreca | Morda si vedel, da sem bil zaljubljen vanjo. O tej 457 Sreca | lepo istorijo! Bolan sem bil nekega dne do smrti in sem 458 Sreca | sem spoznal čudoma, da sem bil zaljubljen v žensko, čisto 459 Sreca | njegovi rami. Obraz njen je bil resnejši in zrelejši; iz 460 Sreca | iz žalostnih dni se je bil porodil lep in čist mir. ~" 461 Sreca | vrstic njegov obraz, kakor je bil prej. Takrat je imel še 462 Sreca | jo je, glas njegov pa je bil trpek, vsaka beseda je bila 463 Sreca | se ji je večji, nego je bil jeseni, sklonil je glavo, 464 Sreca | obraz in njegov pogled je bil plašen in neodločen. Mirno 465 Sreca | nanj kakor na otroka, ki je bil zagrešil pohleven greh in 466 Sreca | poglejte! Napravil sem si bil celo skladišče slovenske 467 Sreca | je odskočil človek, ki je bil prišel slučajno iz veže 468 Sreca | se je vse..." ~Franc je bil miren in tudi krog njegovih 469 Pozdr | POZDRAV IZ DOMOVINE~Bolan sem bil, domovine željan. Morda 470 Pozdr | domovine željan. Morda sem bil zagledal sredi pustega kamenja 471 Pozdr | svetloba, potopil sem se bil v gnečo, objeli so me bili 472 Pozdr | teles, in tudi jaz sam sem bil del tega življenja, tega 473 Pozdr | že tako dolgo. Pisan sem bil sredi trezne družbe... ~ 474 Pozdr | krepkih plečih, ali jaz nisem bil val v potoku. Košček lesa, 475 Pozdr | tisoč luči -- ves zrak je bil poln luči in vsi obrazi 476 Pozdr | svetle toalete; ves zrak je bil poln parfuma in čudovit 477 Pozdr | godbe in celo moj obraz je bil pisan od pisanih luči... ~ 478 Pozdr | vzbudiš nenadoma, ker te je bil poklical nekdo iz groba?" ~ 479 Pozdr | potolažila. Velikokrat sem jo bil že ugledal, vselej, kadar 480 Pozdr | potez ob ustnicah; v očeh je bil isti izraz, kakor v očeh 481 Pozdr | slovenskega rodoljuba, ki sem ga bil srečal zadnjič na cesti. 482 Pozdr | grozdje. Ali njen glas je bil že raskav -- vse tiste uboge 483 Pozdr | nasmeješ tiho in prijazno, bi bil lahko še ostal spomin -- 484 Poet | ves še majhen in šibek je bil, pa so ga pognali na cesto 485 Poet | njim; za zmerom. No dan je bil lep. Toliko, da se je bilo 486 Poet | ustaviti. Ves majhen je bil še in šibek, ali ker se 487 Poet | gledal na pot in kriv je bil sam, če se je prikazala 488 Poet | je utrujen. Zakaj čas je bil, ni bilo več prezgodaj, 489 Poet | sam kratek dan, pa mu je bil obraz suh in vel, obraz 490 Poet | zapazil lahko, da se je bil spremenil rdeči prah v debelo