Chapter

  1 MimoZ |       življenja; nisem videl neba, ni me dosegel s ceste prazniški
  2 MimoZ |          mojih želja; ne sovraštva ni bilo med mano in med njimi
  3 MimoZ |            tuje tujemu življenju. ~Ni potreba ljubezni, ni potreba
  4 MimoZ |   življenju. ~Ni potreba ljubezni, ni potreba sovraštva; ali zakaj
  5 MimoZ |     trudnem ihtenju trepečejo; nič ni predrzen njen pogled, brezizrazen
  6 MimoZ |      zmerom bolj zanimivo. Nič več ni bilo sonce veselo; težka,
  7 MimoZ |            kakor v vodi... ~Nič se ni poznalo v gneči, da je utonil --
  8 MimoZ |            nazaj, ne za ped! Če to ni kratkočasna komedija...
  9 MimoZ |          prosó. Na njegovem obrazu ni niti sledú bolečine -- očitno
 10 MimoZ |         rokah velik križ; on edini ni premikal nog; ali je bil
 11 MimoZ |            svojem ozkem kolobarju. Ni nosil križa on sam -- vsa
 12 MimoZ |            tresejo kolena, nič več ni upanja v tvojih očeh, čas
 13 MimoZ |         rojstva! Tudi v mojem srcu ni več upanja, ne sočutja,
 14 BrezD |   kavarnami smo se skrivali mi, ki ni bil za nas ustvaril Bog
 15 BrezD |          dejal moj prijatelj in mi ni pogledal v obraz. "Zdajle
 16 BrezD |           nosil ogoljeno suknjo in ni bil obrit; redke rumene
 17 BrezD |            pred njegovimi deli, se ni vzradostilo moje srce: hotela
 18 BrezD |            in sem spoznal, da delo ni bilo izraslo iz njegovega
 19 BrezD |            boječ kakor otrok in si ni upal, da bi pokazal ljudem
 20 BrezD |            o svoji sladki bolečini ni govoril; bilo ga je sram,
 21 BrezD | pripovedoval o domovini, ki je sam ni poznal -- o bajni deveti
 22 BrezD |        govoril v jeziku, ki ga sam ni razumel, ki ga je slutilo
 23 BrezD |           v njegovem srcu in ki si ni upal, da bi ji odprl duri. ~"
 24 BrezD |       bolečine polno. Toda nič več ni bilo v njegovem glasu tistega
 25 BrezD |         upanja porojenega; nič več ni bilo vere v njegovih očeh. ~
 26 BrezD |            bil z močno vrvjó in se ni mogel geniti, ni se smel.
 27 BrezD |       vrvjó in se ni mogel geniti, ni se smel. Če bi stopil v
 28 BrezD |        našel bi doma nikjer, zakaj ni ga v tvojem srcu... ~In
 29 OPresc|        vzdigal se je zvonik, pa se ni mogel vzdigniti visoko;
 30 OPresc|          in je sklenila roke in se ni nič bala. ~Odprle so se
 31 OPresc|         pogledala nas je postrani, ni rekla nič in se je vrnila.
 32 OPresc|            ti... coklar!" Tone sam ni vedel, kako si je izmislil "
 33 OPresc|        Poslušal je in gledal in se ni ganil. Ali ko smo nehali,
 34 OPresc|           v drevju; nobenega glasu ni bilo iz nje, tudi pes ni
 35 OPresc|           ni bilo iz nje, tudi pes ni zalajal; ležala je mrtva
 36 OPresc|          še en ovinek in nikjer je ni bilo več. Samotna pokrajina
 37 OPresc|          dolgo, ko smo opazili, da ni bilo več jasnega neba nad
 38 OPresc|        nizkim drevjem; vetra skoro ni bilo več in tako se ni nič
 39 OPresc|       skoro ni bilo več in tako se ni nič genilo; samo tam na
 40 OPresc|        rumena dežnica. ~Poti skoro ni bilo, hodili smo po blatnih
 41 OPresc|           sladko je bilo upanje... Ni treba, da so bila jabolka,
 42 OPresc|         pestovala je ves dan in se ni nikoli najedla; sanjala
 43 OPresc|            tako neverjetne. Nikoli ni okusil belega kruha, toda
 44 OPresc|      belega kruha, toda mislim, da ni sanjal o belem kruhu; lica
 45 OPresc|          ali ko smo prišli na pot, ni bila več tako lepa in bela,
 46 OPresc|           že bili, toda od nikoder ni bilo človeka. Nismo vedeli
 47 OPresc|       Velik pes je bil, toda lajal ni, skočil je z velikim, tihim,
 48 OPresc|           in po rokah; toda jokala ni. ~Nismo si upali pogledati
 49 OPresc|            smo in padali, konca pa ni bilo nikoli, kakor da bi
 50 OPresc|          in tako mirna! ~Ali nihče ni rekel, da bi se vrnili,
 51 OPresc|          se vrnili, in tudi mislil ni nihče... ~Razlila se je
 52 OPresc|          stopil prvi na desko, ali ni si upal précej dalje, deska
 53 OPresc|    pogrebne pokrajine, kakor da je ni konca in da smo bili zabredli
 54 OPresc|           zabredli v večnost, kjer ni ne glasu ne svetlobe. Tudi
 55 OPresc|          ki je dremal v megli, pač ni bil holm ob v‚liki cesti.
 56 OPresc|               In tudi v‚like ceste ni bilo nikjer. ~Vsa nas je
 57 OPresc|            kaj je bilo, toda nihče ni izpregovoril in gledali
 58 OPresc|     zgrinjalo kakor morje. In zdaj ni bilo na svetu nič drugega
 59 OPresc|       okroglo in spolzko; opore pa ni bilo. Stali smo pred jarkom
 60 OPresc|          Hanca. ~"Kaj ne vidiš, da ni konca?" je kriknil Tone. "
 61 OPresc|          konca?" je kriknil Tone. "Ni konca! Ni konca!" ~Ni ga
 62 OPresc|           kriknil Tone. "Ni konca! Ni konca!" ~Ni ga bilo. Dolgo
 63 OPresc|              Ni konca! Ni konca!" ~Ni ga bilo. Dolgo smo že hodili,
 64 OPresc|        hodili v kolobarju in konca ni bilo... ~Steza se je razširila
 65 VTemi |         nekaj neprijetnega in sama ni razumela, kaj je bilo. Žalostni
 66 VTemi |            In tedaj se tudi Tinetu ni hotelo več. Naslonil se
 67 VTemi |       zjutraj mimo?" ~Prašal je in ni pričakoval odgovora. Lep
 68 VTemi |       Švignil je mimo in nikjer ga ni bilo; kakor cesarjev voz.
 69 VTemi |                Hí-i!" in nikjer ga ni bilo več. ~Tončka je zajokala
 70 VTemi |          zajokala v kuhinji. ~"Kaj ni nič kruha, Ana?" ~"Počakaj,
 71 VTemi |      pridejo mati?" ~Tončkin obraz ni bil nič več vesel, tudi
 72 VTemi |           mati?" je sanjal Tine in ni pričakoval odgovora. ~Vsi
 73 VTemi |           dela, prinese kruha. Ali ni se prikazala. Pogledala
 74 VTemi |            bila čudna tisti večer, ni mogla pregnati temè. Sence,
 75 VTemi |            je prašala Tončka. ~Ana ni vedela odgovora. Napotila
 76 VTemi |            morda brez cilja, nihčè ni vedel kam. Samo to so vedeli,
 77 VTemi |             Poglej, Ana, še ti, če ni več kruha v omari!" ~"Nič
 78 VTemi |       kruha v omari!" ~"Nič več ga ni." ~"Tudi jabolka nobenega?" ~"
 79 VTemi |            s težkimi koraki, in se ni ozrla nanjo. Ko se je že
 80 VTemi |            ruto in je šla. Nikogar ni pogledala in nič ni naročila;
 81 VTemi |        Nikogar ni pogledala in nič ni naročila; Tine je šel za
 82 VTemi |           je šel za njo, ali ko se ni ozrla nanj, je post...l
 83 VTemi |            je čutila bojazen, toda ni je razumela. Tako je odhajala
 84 VTemi |         strah ga je bilo tišine in ni se je upal žaliti. Komaj
 85 VTemi |     porajale čudne misli, kakršnih ni ob belem dnevu in ki čakajo
 86 VTemi |            metulj v soncu, in tudi ni glasno, kakor pesem; molči
 87 VTemi |  šklepetali. ~Misel je bila, ki je ni bilo mogoče ne jasno misliti
 88 VTemi |            branila trepetaje; toda ni mogla vzdigniti rok, da
 89 VTemi |         meso, zbada v srce. Nikoli ni videla Ana materinega obraza
 90 VTemi |           obrobljene... Ali nikoli ni bila drugačna, odkar je
 91 VTemi |          je umrl oče, in vendar je ni videla Ana nikoli tako jasno;
 92 VTemi |          skozi okno. ~"Mati!" ~Ali ni je bilo. Pijan človek je
 93 VTemi |       Tončka je ihtela, ali jokala ni naglas. ~"Moram pogledati...
 94 VTemi |    svetilka na stopnicah, nocoj je ni bilo. Tipala je z rokami,
 95 VTemi |            misel strašna in težka; ni je izpregovorila ne sebi
 96 VTemi |      premikale, molile so, srce pa ni vedelo o molitvi. Ko je
 97 VTemi |            bil. ~"Mati!" ~Ali bilo ni nikogar, samotna je bila
 98 VTemi |         veter je dušil njen jok in ni ga mogel slišati nihče,
 99 VTemi |          vendar je upal. ~Odgovora ni bilo. ~Ana je stala sredi
100 VTemi |          bradi. Tako je stal in se ni ganil, gledali so naravnost
101 VTemi |          duri že narahlo zaprle in ni bilo več nikogar na pragu.
102 VTemi |        pragu. In ko so opazili, da ni nikogar več na pragu so
103 VTemi |           v silnem mrazu, glasu pa ni bilo iz ust. ~Temna je bila
104 VTemi |          Slecita se in zaspita, ko ni luči; in ko bosta spala,
105 VTemi |          odprte na stežaj. In bilo ni nikogar na pragu. In kakor
106 VTemi |          so se objeli tesno; krika ni bilo iz grla; oči so bile
107 Greh  |         viselo veliko razpelo, ali ni se razločil več križ, svetilo
108 Greh  |           in brez upanja. Dolgo že ni bílo kladivo ob bron, ali
109 Greh  |            in je pogledal navzdol; ni se dalo razločiti v cerkvi
110 Greh  |         navzdol. Toda z drugo nogo ni stopil, stresel se je in
111 Greh  |          je slišal čisto razločno, ni se mu več samo zdelo, da
112 Greh  |       visokem strmem klancu, ki mu ni konca nikjer. Tako je plezal
113 Greh  |           zajokal. Toda klicati si ni upal; poslušal je, glavo
114 Greh  |         očmi. Tone je postal in se ni mogel geniti in tudi pred
115 Greh  |         čepelo in je gledalo in se ni genilo. ~In ko je spoznal
116 Greh  |         zasmejal; toda njegov smeh ni bil vesel in je odmeval
117 Greh  |       čisto mlada in nič hudobnega ni bilo v njenih očeh. Zgenila
118 Greh  |         Zamahnil je, toda mačka se ni prestrašila, plazila se
119 Greh  |         stopil bliže. Ali mačka se ni prestrašila; sklonila je
120 Greh  |             nič lepega in veselega ni bilo v njem; bilo je kakor
121 Greh  |            je padlo zamolklo in se ni več oglasilo. Kakor žoga
122 Greh  |         tako se je bližal tudi on, ni hitel več in omahoval in
123 Greh  |         omahoval in tudi tresel se ni več. Počasi se je bližal,
124 Greh  |            približati obrazu in si ni upala. Spustil je z eno
125 Greh  |    naravnost na svetle oči. Nič se ni oglasilo, tačice so zamahnile
126 Greh  |          enakomerno, zamolklo. Nič ni čutil rok, vodil jih je
127 Greh  |            in spuščal v taktu. ~In ni se oglasilo, ni se genilo,
128 Greh  |         taktu. ~In ni se oglasilo, ni se genilo, kakor mehek bel
129 Greh  |             Ker je bilo tiho in se ni genilo v vsej prostrani
130 Greh  |            njim mirno, iztegnjeno; ni se genilo in tudi oči ni
131 Greh  |           ni se genilo in tudi oči ni bilo več, nič se ni svetilo. ~
132 Greh  |            oči ni bilo več, nič se ni svetilo. ~Tresel se je,
133 Greh  |       ležala je v temi, tako da je ni videl, a našel jo je, ne
134 Greh  |     brezobličnega, ležalo je in se ni več genilo. Deska mu je
135 Greh  |        kakor v sanjah; bežal bi in ni mogel. In tudi svetlo ni
136 Greh  |           ni mogel. In tudi svetlo ni bilo več; ničesar ni več
137 Greh  |        svetlo ni bilo več; ničesar ni več videl, tudi duri ne
138 Greh  |           se je, da bi molil, toda ni mogel moliti. Stopal je
139 Greh  |         ovinek za ovinkom in konca ni bilo. Postal je in je pomislil:
140 Greh  |            s sklonjeno glavo in se ni ozrl, odpahnil je hrupoma
141 Greh  |         Tone se je ves prestrašil, ni odgovoril nič in je šel
142 Greh  |        stoji tam in gleda za njim. Ni se ozrl, ali videl je, kako
143 Greh  |           pomislil Tone. Nikoli še ni videl noči, ne zvezd, ki
144 Greh  |            ne velikega neba, ki mu ni kraja nikjer in ki je človeku
145 Greh  |          si je mislil Tone. Dokler ni bil ugledal branjevke pred
146 Greh  |         branjevke pred štacuno, se ni spomnil, da je bila mačka
147 Greh  |          se je smehljala, ali Tone ni verjel prijaznemu smehljaju;
148 Greh  |       zmerom, ali tudi njenim očem ni verjel. ~-- Samo igra se
149 Greh  |       papir zavitih. Tone je vzel, ni rekel nič in je hitel dalje.
150 Greh  |          ko je hitel po ulici. Tam ni bilo več hiš in ne svetlih
151 Greh  |            njim in se je tresel in ni odgovoril. ~"Kod si hodil?" ~
152 Greh  |               Učitelj je šel in se ni več ozrl, Tone pa je gledal
153 Greh  |          pa je gledal za njim. ~-- Ni mu še hotel reči; toda v
154 Greh  |           V cerkvi sem bil." ~Mati ni vprašala dalje; upirala
155 Greh  |              Na mizi imaš kruha." ~Ni se ozrla nanj; Tone ji je
156 Greh  |           ne ve! -- se je začudil. Ni slišala ničesar, ker je
157 Greh  |           kakor je bilo -- ničesar ni bilo vmes... Morda se motim,
158 Greh  |              Morda se motim, nihče ni morda slišal in samo zdelo
159 Greh  |            ve ničesar in tudi greh ni bil... ~Zavzdihnil je, zrak
160 Greh  |           je prekrižal, ali moliti ni mogel, ni si upal; kakor
161 Greh  |    prekrižal, ali moliti ni mogel, ni si upal; kakor da bi oskrunil
162 Greh  |          prvo sveto besedo, je sam ni več slišal in ne razumel. ~--
163 Greh  |          ne razumel. ~-- Tudi greh ni bil. -- ~V tistem hipu pa
164 Greh  |          niso svetile, tudi meseca ni bilo -- tema je bila, in
165 Greh  |          se je po klancu. Od groze ni mogel premakniti nog, ni
166 Greh  |           ni mogel premakniti nog, ni mogel kričati... Da bi skočil
167 Greh  |        strašne svetle oči, vabile. Ni se ozrl in ni videl, toda
168 Greh  |         oči, vabile. Ni se ozrl in ni videl, toda roke so našle
169 Greh  |        izbo, ali ko je odprl duri, ni vedel več, čemu se je vrnil. ~"
170 Greh  |           pa delaš, Tone?" ~-- Nič ni bilo, neumen sem bil! --
171 Greh  |         nisi ti ministrant?" ~"Nič ni odgovoril in je šel dalje. ~--
172 Greh  |        celo roko nad oči... ~Kmalu ni bilo več hiš ob poti; samo
173 Greh  |           ga žulili čevlji, ki jih ni bil vajen in jih je obul
174 Greh  |            ob nedeljah, toda kmalu ni več čutil nog, hodil je,
175 Greh  |    vstajajo. -- ~Zabolelo ga je in ni pomislil nič in se je vrnil. ~--
176 Greh  |        obleki se mu je poznalo, da ni bil v cerkvi, in roke in
177 Greh  |            Potepal si se!" Tone se ni ozrl in je stopil v vežo. ~
178 Greh  |        majhen in ubog, kakor ga še ni videla. Tone je bil droben
179 Greh  |            čudni sivi luči. Nikoli ni bil Tone vesel, oči so gledale
180 Greh  |     zdravnik, da je Tone bolan, in ni mu verjela. Ali zdaj se
181 Greh  |           senu mu je bilo vroče in ni mogel spati; še težja mu
182 Greh  |           spal bi. -- ~Legel je in ni mogel spati. Oči so mu bile
183 Greh  |           Govoril si in kričal, pa ni bilo razumeti ničesar...
184 Greh  |          je ležal Tone mirno in se ni okrenil, ali vedel je, da
185 Greh  |         vrtom. Na podstrešju pa se ni shladilo; zaduhlo je bilo
186 Greh  |            vsega dovolj in nič jim ni treba misliti, ne skrbeti.
187 Greh  |            je ležalo na srcu in se ni hotelo ganiti. ~-- V tistem
188 Greh  |         Tako žive mirno in nič jim ni na srcu. -- ~Tudi gozd je
189 Greh  |            Predolgo sem čakal, pot ni bila kratka in tega nisem
190 Greh  |          tresle od strahu. Nikogar ni bilo za cerkvijo in stopil
191 Greh  |      stopal mimo velikega oltarja; ni pripognil kolena in tudi
192 Greh  |        kolena in tudi prekrižal se ni. ~Plezal je po vijugastih
193 Greh  |          ovinek za ovinkom, nikoli ni bilo konca. Nič ni tipal
194 Greh  |          nikoli ni bilo konca. Nič ni tipal ob zidu, ali noge
195 Greh  |         gorele mirno nocoj, nobena ni vztrepetala; in zadaj. so
196 Greh  |             Toda domislil se je in ni prestopil praga, šel je
197 Greh  |           izpreletela ga je groza, ni je mogel prijeti. ~Šel je
198 Tinica|           pobeljena in pohištvo ga ni oviralo, kadar se je izprehajal.
199 Tinica|          novega življenja. Nič več ni bilo skrbi, svež je bil
200 Tinica|           v lepše življenje, ki mu ni poznal cilja. Samo drugam,
201 Tinica|          se je odprla pred njim in ni se bal, da bi zašel. ~Kakor
202 Tinica|           veseljem v srcu, nič več ni dvomil nad seboj. Tudi se
203 Tinica|          dvomil nad seboj. Tudi se ni žalostil, ker ni mogel doseči
204 Tinica|           Tudi se ni žalostil, ker ni mogel doseči lepote, ki
205 Tinica|         njegova naloga; zato se je ni lotil lahkomiselno. Najprej
206 Tinica|          je hodil. ~Ali veselja mu ni obsenčilo, hvaležen je bil
207 Tinica|            platno, je videl, da še ni bila ista Tinica. Pretrde
208 Tinica|          Nikoli in nikjer na svetu ni bilo takih oči -- veliko
209 Tinica|            umetnik in človek. ~Ali ni se ustavil; dolga in lepa
210 Tinica|             da, pol leta in več že ni hodil tod. Ali kraji so
211 Tinica|            je bilo, da se povrneš, ni mogoče ubežati." ~Bežal
212 Tinica|            noge so se mu tresle... Ni gledal, ni mislil -- toda
213 Tinica|            mu tresle... Ni gledal, ni mislil -- toda glej, hodil
214 Tinica|          je segal do grla. Ali sam ni vedel, kako je polagoma
215 Tinica|            Upijanil se je bil. sam ni vedel kdaj, in že se je
216 Tinica|      Zazdelo se mu je tedaj, da še ni zašlo sonce, da še ni minila
217 Tinica|           še ni zašlo sonce, da še ni minila spomlad. Daleč je
218 Tinica|            To je bilo tedaj, ko še ni čutil sladkoskeleče rane
219 Tinica|         vročine, ali kapljice krvi ni bilo v njih. Zdrznil se
220 Tinica|      podoba, ki si jo je želel, se ni zasvetila iz megle. Ozrl
221 Tinica|           risal, se je prestrašil: ni se bil dotaknil obraza niti
222 Tinica|           dotaknil obraza niti oči ni naznačil, ena sama površna
223 Tinica|           na to smešno pot. Tinica ni videla njegovega obraza;
224 Tinica|        hitro, hladno ji je bilo in ni se ozrla nanj. ~"Tinica!" ~
225 Tinica|         hitro, korak pred njim, in ni se ozrla nanj. ~"Zakaj se
226 Tinica|        senco, ki se ji je umikala; ni je dosegla nikoli, niti
227 Tinica|           In to je bilo hinavstvo. Ni ga na svetu človeka, ki
228 Tinica|            in ker greše vsi in ker ni treba, da bi človek še govoril
229 Tinica|        preteklosti, ali obsodba še ni spremenila nikogar in zato
230 Tinica|           gledal srepo vanje... To ni bilo njegovo delo, tuja
231 Tinica|         greh je bil njegov; nikoli ni slikal Whistler takih ustnic
232 Tinica|            takih ustnic in Khnopff ni nikoli slačil svojim bledim
233 Tinica|         rokava, celo ovratnika jim ni odpenjal... ~Zasmejal se
234 NaGolg|                  NA GOLGATO~Nikjer ni takih parkov, nego v teh
235 NaGolg|            meglo je zavito drevje. Ni jutra tam ob teh vročih
236 NaGolg|    procesija. Kričali so vsevprek, ni bilo razumeti besede. Preplašen
237 NaGolg|           prahu čisto sive. Nič se ni upiral, ko ga je držalo
238 NaGolg|        besedi je utihnil; odgovora ni bilo, krepkejše je stisnila
239 NaGolg|           vsem životu in od strahu ni mogel jokati. ~"Jezus, tepo
240 NaGolg|      pestjo ga je udaril!" ~Ona se ni zgenila; njen suhi, postarni
241 LepaV |        cvetov, ki so dišali in jih ni bilo več. ~Ogrnil ji je
242 LepaV |          las. In ko jo je vprašal, ni odgovorila, še komaj se
243 LepaV |           v postelji in nikoli več ni stala ob ograji s tako plašnimi
244 LepaV |     lahko-lenimi koraki. Tisto noč ni spal; iskal jo je, koder
245 LepaV |          je, koder je hodil, in je ni več našel. ~"Bila je edina,
246 LepaV |        tako otroško plašne in tako ni trepetalo njeno srce nikoli
247 LepaV |         ali drobne ranice grizejo, ni zdravnika zanje, drobni
248 LepaV |   Zavzdihnila je in tudi smehljaja ni bilo več na njenih ustnicah.
249 LepaV |            bi napravila črno kavo. Ni bilo prav, zakaj zdravnik
250 LepaV |         zdaj njegove oči, toda ona ni več čutila njih toplote,
251 LepaV |          čutila njih toplote, tudi ni spoznala več prijazne ljubezni,
252 LepaV |            in ki jo je iskal in je ni našel. Izpremenila se je
253 LepaV |      strnjenih obrvi. Njegov obraz ni bil več tako poln in bled
254 LepaV |        cvetov, ki so dišali in jih ni bilo več. ~Ogrnil ji je
255 Zaljub|          od pijanosti. Njegov slog ni veliko prida in zato pripovedujem
256 Zaljub|      idealno ljubeznijo se še celo ni mogel zadosti nazmerjati;
257 Zaljub|          to in ono, Verjeti pa jim ni veliko. Jaz na priliko --
258 Zaljub|            kadar izvedó ljudje, da ni kakšen komí ali vsaj navaden
259 Zaljub|          levim ušesom in nič se mu ni podalo... ~In potem, Bog
260 Zaljub|    slučajev. Videl sem človeka, ki ni imel drugega duševnega premoženja
261 Zaljub|     spreminjajo. Votli so bili, da ni na svetu tišje votline,
262 Zaljub|     votline, prazni, dragi moj, da ni na svetu bolj žalostne praznote --
263 Zaljub|           od danes do jutri, da se ni mogoče spreminjati od danes
264 Zaljub|      izbrisal sem ga iz življenja, ni ga več in jaz sem stopil
265 Zaljub|           Tako je pripovedovala in ni videla, kako sem polagoma
266 Zaljub|           razjokal. Nobenega gosta ni bilo na vrtu, nobenega natakarja.
267 Zaljub|           Bobnarica bila kozava in ni imela ne obrvi, ne vejic
268 Zaljub|            tudi las, zdi se mi, da ni imela; slučajno se ji je
269 Zaljub|       tisti neumni gumb, a gumb se ni ganil, pomisli, ves čas
270 Zaljub|         čas je gledala nanj, pa se ni ganil. Ta gumb je bil vsega
271 Zaljub|        razkošen in bogat, kakor ga ni imela sama gospa Humbertova!
272 Zaljub|      Poznam državnega poslanca, ki ni v resnici nič drugega nego
273 Zaljub|            prijatelj, ali lestvice ni, stopnic ni in jaz čakam,
274 Zaljub|           ali lestvice ni, stopnic ni in jaz čakam, čakam tako
275 Zaljub|          komaj sem se osvestil, ga ni bilo več. ~Zunaj je vzhajala
276 Vedom |         zaničuje to življenje. Ali ni ga zaničeval; frazo o zaničevanju
277 Vedom |           od daleč; od blizu pa je ni treba gledati. ~Grenkobe
278 Vedom |        novih -- kako, vraga! ~"Nič ni bilo s Heleno! Trubaduril
279 Vedom |           sem okoli nje, dokler se ni omožila. Vzela je mojega
280 Vedom |       prokleto življenje! ~"Kaj te ni marala?" ~"Ne vem." ~"Saj
281 Vedom |        strašna pred menoj leži...' Ni potrebe, saj veš, kako je.
282 Vedom |           vroča. V tistem trenotku ni bilo več kapljice potu na
283 Vedom |            travnika gruča hrastov. Ni se zgenilo težko, temno
284 Vedom |       Ženiral se je tovarišev, sam ni vedel zakaj. Zdelo se mu
285 Vedom |          Krničar je odložil karte; ni se mu več hotelo. Ko je
286 Vedom |            bil kos poeta, ali zdaj ni maral govoriti o tistih
287 Vedom |        lica. ~"Ž njo hodim. Kaj ti ni prav?" ~"Ni mi prav!" je
288 Vedom |          hodim. Kaj ti ni prav?" ~"Ni mi prav!" je odgovoril Krničar
289 Vedom |           je pisal feljtone, kadar ni imel za tobak, in ki je
290 Vedom |     vprašam?" ~"Pusti mi telovnik! Ni mi do šale." ~Krničar se
291 Vedom |          tedaj šele spoznam, da še ni bilo dozorelo v meni; in
292 Vedom |     začudil, zakaj Krničar drugače ni maral takih razgovorov. ~"
293 Vedom |         vidim, kako ostudno je. To ni življenje in jaz nisem bil
294 Vedom |        Pričeli so kartati. Krničar ni izpregovoril več besede,
295 Vedom |          Krničar je mešal karte in ni odgovoril. ~III ~Minilo
296 Vedom |          Minilo je par mesecev, da ni videl Jakob svojih tovarišev.
297 Vedom |            Jakob svojih tovarišev. Ni jih pogrešal. Živel je v
298 Vedom |           zaželel in ki se ga zdaj ni zavedal, kakor se ni zavedal
299 Vedom |          zdaj ni zavedal, kakor se ni zavedal zraka, ki ga je
300 Vedom |          že na stopnicah. ~Ali nje ni bilo več med durmi. Začudil
301 Vedom |           in zadovoljne obraze, se ni razvedril. Pogladil se je
302 Vedom |            roko po čelu, ali sence ni odgnal. ~"Zakaj mi ni odzdravila?
303 Vedom |        sence ni odgnal. ~"Zakaj mi ni odzdravila? Vrnila se je
304 Vedom |            je na svetu, tem bolje. Ni jim treba, da bi se obešali
305 Vedom |        mislih. Norčeval bi se, ali ni se mogel, izprevidel je
306 Vedom |       trenotka... In vendar: zakaj ni počakala med durmi, da bi
307 Vedom |         predno se je vrnil. Nikoli ni pozabila tega, zato ker
308 Vedom |        polici. Nikakršnega opravka ni imela; samo pozabila je,
309 Vedom |         samo pozabila je, zato ker ni mislila nanj. Na kaj je
310 Vedom |          je oblačila; zdaj se doma ni brigala za toaleto in tudi
311 Vedom |     toaleto in tudi za frizuro ne. Ni mislila nanj -- ni mislila,
312 Vedom |     frizuro ne. Ni mislila nanj -- ni mislila, ali mu ugaja ali
313 Vedom |             Kako se je zgodilo, da ni opazil ničesar?... In zdaj
314 Vedom |           hipu, kakor da nikoli še ni videl žene in ne svojega
315 Vedom |            se tovariš sploh nikoli ni smehljal drugače nego zlobno;
316 Vedom |        sveta. Ali zdaj je tekel in ni videl ničesar, spoznal ni
317 Vedom |          ni videl ničesar, spoznal ni nikogar. Pred hišo je postal,
318 Vedom |         prihajajo človeku snovi... ni mu treba niti na cesto..." ~
319 Vedom |        zaklenil. Tudi k večerji ga ni bilo. ~IV ~Ko je zaklenil
320 Vedom |          je bil rešil v življenje? Ni živel kakor drugi; v svojem
321 Vedom |          je vzdramil in povod niti ni bil tako neznaten. ~Vedel
322 Vedom |            To je bilo znamenje, da ni mislil in ni živel kakor
323 Vedom |          znamenje, da ni mislil in ni živel kakor drugi, da so
324 Vedom |        veliki svetli gostilnici in ni ga bilo. Čakali so ga samo
325 Vedom |        rdeče obrvi. ~Krničar pa se ni bil začudil; ozrl se je
326 Vedom |          gledal je v zadregi in si ni upal ozreti se nikomur naravnost
327 Vedom |            nekako podobno, zato se ni ne čudil, ne vznemirjal.  "
328 Vedom |         šele se je zavedel, da res ni bil napisal besede; ves
329 Vedom |            izginila iz njih; glasu ni bilo iz grla, dasi so se
330 Vedom |           onadva nista bila mrtva. Ni mi mogoče, da bi mislil
331 Vedom |       čutiti nesrečnega. ~Jakob se ni vdal v prvem trenotku. Ko
332 Vedom |         čisto jasno pred njim? Kaj ni videl drame že dovršene
333 Vedom |            zagrinjalo in tudi senc ni bilo več... Obrvi so bile
334 Vedom |           družbo. Njegov klobuk pa ni bil več pomečkan, tudi kravata
335 Vedom |         več pomečkan, tudi kravata ni bila več tako malomarno
336 Vedom |   prozornega, vihrajočega haveloka ni imel. Vlažno so se svetile
337 Vedom |    prestrašil, spreletelo ga je in ni vedel kaj. ~"Kaj je s tabo?"
338 Vedom |         Mihelec pa se je smehljal, ni vedel, kako bi odgovoril. "
339 Vedom |            Proklete sanje!" ~Jakob ni poslušal veliko, trd in
340 Vedom |            urna kretnja in vedomca ni več in življenja ne... ~
341 Sreca |         gospodar tej lepoti, ki ji ni kraja? Bog jo je bil ustvaril
342 Sreca |            je bila pot, ali nič me ni strah, če se ozrem. Tam
343 Sreca |        bolan; ali od tistega jutra ni še dolgo, ko sem se vzdramil
344 Sreca |            ograjo. ~"Franc, kaj ti ni mraz?" ~Pogledal je in se
345 Sreca |     začudil in je sklonil glavo. ~"Ni mi mraz, Barica!" ~Z lenimi
346 Sreca |            izginil je tudi balkon, ni bilo več ne sončne ravnine,
347 Sreca |           gozdov, v burji šumečih, ni bilo nič več. ~Na hiši,
348 Sreca |       življenje prezgodaj in se ga ni ustrašil, temveč je vzel
349 Sreca |          segnije poslednji? -- Kaj ni človeka vrednejše, da si
350 Sreca |        pognala iz zrahljane prsti, ni še prepozno, ni nas še zalotil
351 Sreca |   zrahljane prsti, ni še prepozno, ni nas še zalotil prezgodnji
352 Sreca |            govori po vrsti!" ~"Nič ni! Kaj pa te je tako vznemirilo?" ~"
353 Sreca |          razstavijo v tujini in to ni nič? Kaj ne veš, da do današnjega
354 Sreca |            da do današnjega dne še ni bilo slovenske umetnosti,
355 Sreca |           tudi menda, ki se ga sam ni zavedal. ~"Hlapec! Suženj!
356 Sreca |           ponos berača, in še tega ni! -- Neki človek je hvalil
357 Sreca |            poginem v tem brlogu?" ~Ni bilo takoj odgovora, ali
358 Sreca |        tistim, ki so ti najbližji? Ni časti v tej tihi službi!
359 Sreca |        veste, zakaj sem bolan? Saj ni še tako blizu smrt, saj
360 Sreca |            še tako blizu smrt, saj ni še tako blizu, da bi mi
361 Sreca |              Odstopim ti to srečo; ni zame, jaz ne bom nikoli
362 Sreca |      Opotekel se je in se je ozrl. Ni je bilo strah; prišla je
363 Sreca |      Postala je malo na pragu, ali ni se ozrla; čul je njene korake
364 Sreca |            pred koncem..." ~Kaj je ni zamenjal s seboj? Kaj ni
365 Sreca |           ni zamenjal s seboj? Kaj ni pogledal v ogledalo in je
366 Sreca |           Pogledam v ogledalo: kaj ni to nemir pred koncem? ~"
367 Sreca |           Črtaj to strašno besedo! Ni na svetu nepotrebnejših
368 Sreca |      Pozdravljena Barica!" ~Kaj se ni zdajle morda zgenilo v tvojem
369 Sreca |            in je legel. Toda brati ni mogel; govoril mu je iz
370 Sreca |          zložim ti pesem, kakor je ni še videl svet; zdaj, ko
371 Sreca |               Sklonila je glavo in ni odgovorila. ~"Da bi šla
372 Sreca |           je bil neprijazen večer. Ni postala, ni se ozrla; zdelo
373 Sreca |      neprijazen večer. Ni postala, ni se ozrla; zdelo se mu je,
374 Sreca |         naslonil se malo ob zid... Ni ga mogoče dohiteti in če
375 Sreca |           topli zakurjeni sobi... ~Ni več mesta, ni več ulic,
376 Sreca |   zakurjeni sobi... ~Ni več mesta, ni več ulic, v temo so se pogreznila
377 Sreca |      poslednja kaplja! Zakaj cilja ni... ~Razdalje samo sto korakov,
378 Sreca |         lahko po preprogi; počitka ni, zgruditi se ni mogoče,
379 Sreca |            počitka ni, zgruditi se ni mogoče, dokler ne kane poslednja
380 Sreca |           vodi ravna cesta, nikjer ni hiše, v daljavi je ugasnilo
381 Sreca |           časih na uro, kazalec se ni hotel premakniti. ~"Kaj
382 Sreca |        lica uprta v dlani. Gledala ni naravnost nanj in njen pogled
383 Sreca |   naravnost nanj in njen pogled ga ni spremljal, ko je hodil po
384 Sreca |           bi si upal! Nikoli me še ni bila skrb za vsakdanji kruh...
385 Sreca |           svoj izprehod po sobi in ni odgovoril. ~"Počakal bi
386 Sreca |          bolestnem čutu, ki ga sam ni razumel. ~"Tedaj na pot!" ~
387 Sreca |           so ji trepetale, solz pa ni bilo v očeh in iz ust ni
388 Sreca |           ni bilo v očeh in iz ust ni bilo glasu. Gorjanec se
389 Sreca |       slovo besede zame, Barica?" ~Ni se domislil, da ni mogla
390 Sreca |       Barica?" ~Ni se domislil, da ni mogla izpregovoriti, ker
391 Sreca |              lahna senca, ki ji še ni razločil oblik. ~Pot je
392 Sreca |        zbogom!" ~"Postani še malo, ni še čas!" ~Stala sta si nasproti,
393 Sreca |            zmerom te imam rad, ali ni mi prav, da se poslavljaš,
394 Sreca |        jetika, smrt, konec! Ali te ni sram?" ~Franc je ležal oblečen
395 Sreca |            mene. Pomisli, da stvar ni vredna ene same tvoje misli,
396 Sreca |           na kraških vrhovih! ~Kaj ni to sama plahost, trudna
397 Sreca |           so se zamajale stene! To ni bolezen, slabost je samo
398 Sreca |     postelji nepripravljen, nič še ni jaslic, nobena lučka še
399 Sreca |      ponoči ne bo nihče opazil, da ni to zimska suknja -- in koga
400 Sreca |          nikoli še niso bile take! Ni jim konca, in vžigalic nimam,
401 Sreca |           da bi posvetil... ~Glava ni še čisto jasna, še zmerom
402 Sreca |          iz bežečih sanj. ~"Kaj te ni sram? Prespal je sveti večer
403 Sreca |             jedel je neprestano in ni govoril besedice. Ko je
404 Sreca |           Piškur se je nasmehal. ~"Ni prišel zastonj; zdaj je
405 Sreca |           še rešiti mogoče; veliko ni več. Kajti predizveličarski
406 Sreca |       sveti plamen -- niti iskrice ni več, ostal je samo neprijeten
407 Sreca |           smejal na glas; nihče se ni znal smejati kakor on!" ~
408 Sreca |      smejal se bo še kakor takrat! Ni vse kakor je pisal, ni še
409 Sreca |             Ni vse kakor je pisal, ni še tako bolan! Vrne se v
410 Sreca |          Gorjanec je stal ob mizi; ni si upal stopiti predenj
411 Sreca |        ponujat? Za teh par dni pač ni truda in sramote vredno..." ~
412 Sreca |            je in je govorila in se ni ozrla. ~Ko sta govorila
413 Sreca |            ležala mrtva in trudna, ni se branila... Zdaj pridi,
414 Sreca |           odurno psovko... Viharja ni bilo tisti večer, ni bilo
415 Sreca |       Viharja ni bilo tisti večer, ni bilo burje, umazano in zatohlo
416 Sreca |          tisto srečo v njih, ki je ni na svetu razen nje. Čudno
417 Pozdr |          srce je vztrepetalo... Že ni več neba, že so ugasnile
418 Pozdr |         tuje življenje. Vsenaokoli ni bilo tiste roke, ki bi se
419 Pozdr |           čisto, pravo pesem in ki ni zazvenela že tako dolgo.
420 Pozdr |     zazdelo se mi je, da je nikoli ni bilo, da so bile samo sanje,
421 Pozdr |   prikritih s pohotno obleko. Neba ni bilo nikjer, ne zvezd nič
422 Pozdr |           in ne pobožne lune; tudi ni bilo dreves, ne trave, ne
423 Pozdr |            ne cvetic, celo kamenja ni bilo in prsti; lepa ženska
424 Pozdr |           O sladka Dorilis, kaj ti ni ostalo prav ničesar od tistega
425 Pozdr |          svojo strahovito pot? Saj ni bilo treba zapraviti vsega --
426 Pozdr |    Potolaži se, Dorilis, tudi meni ni ostalo veliko! -- ~Vina
427 Poet  |             Lahke so mu bile noge, ni čutil pota. Zakaj takrat
428 Poet  |           bila je podobna bolesti. Ni bilo več široke ceste, ne
429 Poet  |      stopal dalje z istimi koraki; ni je bilo misli, ki bi jih
430 Poet  |            skoro so ga že zakrili. Ni poznal cilja in vendar se
431 Poet  |            rdečim prahom, kakor ga ni videl še nikoli. Zgodilo
432 Poet  |           se je oziral proti nebu, ni gledal na pot in kriv je
433 Poet  |       zasekanih v klanec. ~Nič več ni mislil, kam in čemu; pot
434 Poet  |          spreletela popotnika: Ali ni morda tam v daljavi, tam
435 Poet  |         utrujen. Zakaj čas je bil, ni bilo več prezgodaj, nič
436 Poet  |        bilo več prezgodaj, nič več ni bilo poti nazaj. Noge so
437 Poet  |        spominjal se je mukoma: Ali ni sijalo sonce nekoč, ali
438 Poet  |       zeleni travniki naokoli, ali ni bila cesta široka in gladka?
439 Poet  |           gladka? Mislil je, pa se ni mogel domisliti natanko.
440 Poet  |         Popotnik, preskoči jarek! ~Ni več pomislil, ni se ozrl.
441 Poet  |           jarek! ~Ni več pomislil, ni se ozrl. K tlom mu je tiščal