Chapter

 1 OPresc|   meni samem... ~Zabobnelo je zamolklo, kakor da bi tam daleč,
 2 Greh  |       ob životu. Tam je padlo zamolklo in se ni več oglasilo. Kakor
 3 Greh  | Butalo je ob tla, enakomerno, zamolklo. Nič ni čutil rok, vodil
 4 Greh  |     tišini, je začul globoko, zamolklo hropenje in je vztrepetal;
 5 Greh  |    bliže. Zahroplo je najprej zamolklo, a nato je zastokalo glasno,
 6 Greh  | visoko in spustil. Udarilo je zamolklo, zadonelo je po vsem oboku,
 7 Greh  |     je bila glasna, donelo je zamolklo, kakor doni bron, ko je
 8 Greh  |      in je izpustil; padlo je zamolklo na tla in je ležalo mirno,
 9 Greh  |     veliki zvon; zazvenelo je zamolklo. Poslušal je in zvenelo
10 Greh  |     na kolena in zabobnelo je zamolklo, vrvi so se zgenile in zgoraj
11 Sreca | domovina, lepa kakor paradiž. Zamolklo pesem pojejo gozdovi, pojejo
12 Sreca | vzhoda do zahoda, zabobnevala zamolklo v silnih gubah svojega plašča.
13 Sreca |      temni veži, utihnili so, zamolklo so se zaprle duri. ~"Bog
14 Sreca |     je, slišal je že od daleč zamolklo drdranje železniških koles,
15 Sreca | spodaj je zašumelo, zastokalo zamolklo. ~"Tam spodaj... tam spodaj