Chapter

  1 MimoZ |        niso mislili mojih misli, ne želeli mojih želja; ne sovraštva
  2 MimoZ |           ne želeli mojih želja; ne sovraštva ni bilo med mano
  3 MimoZ |         med mano in med njimi in ne ljubezni... ~Tisto leto
  4 MimoZ |            o koprnenje!... ~Hej? Ne, bratec, to vse ti je tuje,
  5 MimoZ |       sovraštva; ali zakaj bi me ne zanimalo, kar se gnete tam
  6 MimoZ |         bi videl natanko. Saj se ne smejó rdeče ustnice -- v
  7 MimoZ |          jaz tako oblečen nekoč? Ne... to je pač le spomin iz
  8 MimoZ |       napotil? Postani!... No on ne postane, sam si je bil zapisal
  9 MimoZ |          njegov varuh! Naj bi se ne bil rinil v gnečo... Že
 10 MimoZ |  vrabčevi kremplji, se iztegajo; ne morejo se več braniti, ne
 11 MimoZ |        ne morejo se več braniti, ne morejo si napraviti steze...
 12 MimoZ |                Stoj‚, vsi stoj‚, ne pomaknejo se za ped po cesti
 13 MimoZ |   stopajo, šibe se, omahujejo -- ne za korak naprej, ne za korak
 14 MimoZ | omahujejo -- ne za korak naprej, ne za korak nazaj, ne za ped!
 15 MimoZ |       naprej, ne za korak nazaj, ne za ped! Če to ni kratkočasna
 16 MimoZ |        mojem srcu ni več upanja, ne sočutja, ne strahu, ko gledam
 17 MimoZ |          več upanja, ne sočutja, ne strahu, ko gledam v ogledalu
 18 MimoZ |      padajo drugi. Ti stojiš, se ne ganeš -- moja koliba jadra
 19 BrezD |     pogledal v obraz. "Zdajle še ne morem; malo pozneje, čez
 20 BrezD |         da mi nazadnje popolnoma ne izgine izpred oči... Zato
 21 BrezD |          v stran in je zardel. ~"Ne še..." ~In nato je nadaljeval
 22 BrezD |          Letos pojdem. Zdajle še ne morem; ampak čez mesec dni,
 23 BrezD |         da mi naposled popolnoma ne izgine izpred oči... Letos
 24 BrezD |       roke vznak nazaj na peron. Ne dalje, tujec, popotnik brez
 25 BrezD |           umiraj v koprnenju!... Ne dalje -- in če bi preromal
 26 BrezD |      zemljo od izhoda do zahoda, ne našel bi doma nikjer, zakaj
 27 OPresc|          Lojze je bil še mlajši. Ne vem, kakšen sem bil jaz,
 28 OPresc|         sem jo in sem mislil, da ne zmore tako dolge poti. Toda
 29 OPresc|         Domenili smo se bili, da ne pojdemo po préšce ne v vas,
 30 OPresc|          da ne pojdemo po préšce ne v vas, ne v trg. Tolpe otrok
 31 OPresc|      pojdemo po préšce ne v vas, ne v trg. Tolpe otrok so lazile
 32 OPresc|       vse drugače, tam za hribi. Ne prišli bi domov s praznimi
 33 OPresc|         poti. Kakor da bi se nič ne premikali in bi bilo vse
 34 OPresc|          in nas je izpraševala. ~Ne vem, če je še na svetu tista
 35 OPresc|        zdi se mi, kakor da bi je ne bilo več... ~Bili smo spet
 36 OPresc|       kakor da bi gledale in nič ne videle. Šla sta oba v boljšo
 37 OPresc|           toda Lojze kakor da bi ne čutil žalosti. Dolga je
 38 OPresc|     mislili nanje, že od začetka ne. Nekaj drugega je bilo v
 39 OPresc|      zabredli v večnost, kjer ni ne glasu ne svetlobe. Tudi
 40 OPresc|        večnost, kjer ni ne glasu ne svetlobe. Tudi tisti holm,
 41 OPresc|      drug drugemu v obraz, da bi ne zajokali. Sedeli smo dolgo,
 42 OPresc|        jo je delala staro. ~"Kaj ne pojdemo?" je vprašala in
 43 OPresc|      Hanca je skoro zakričala: ~"Ne! Ne!Ne!" ~Čudno je bilo --
 44 OPresc|        je skoro zakričala: ~"Ne! Ne!Ne!" ~Čudno je bilo -- razumela
 45 OPresc|        skoro zakričala: ~"Ne! Ne!Ne!" ~Čudno je bilo -- razumela
 46 OPresc|  upognjena do pasu, bi še držati ne bilo treba; mirno je počivalo
 47 OPresc|        roko in šli smo dalje... ~Ne vem, kje je zdaj Hanca.
 48 OPresc|          je prosila Hanca. ~"Kaj ne vidiš, da ni konca?" je
 49 VTemi |        da pridejo mati!" ~"Zakaj ne pridejo mati?" ~Tončkin
 50 VTemi |          na dolg, ker niso imeli ne krajcarjev, ne orehov. Ali
 51 VTemi |        niso imeli ne krajcarjev, ne orehov. Ali ko so doigrali
 52 VTemi |          reči, ki bi jih drugače ne opazila. Zdaj jih je opazila
 53 VTemi |        na obrazu... Samo zdaj bi ne smelo biti tako, zakaj žalostni
 54 VTemi |       tisto veselje je bolestno; ne frfot prijetno kakor metulj
 55 VTemi |        Upanje je utihnilo, da bi ne motilo prijetnih korakov.
 56 VTemi |              In nekoč niso imeli ne kruha, ne moke... "Ne kruha,
 57 VTemi |       nekoč niso imeli ne kruha, ne moke... "Ne kruha, ne moke
 58 VTemi |      imeli ne kruha, ne moke... "Ne kruha, ne moke in fant je
 59 VTemi |     kruha, ne moke... "Ne kruha, ne moke in fant je šel v cerkev
 60 VTemi |          čudež tudi zdaj. Kaj bi ne bil greh, da bi bilo zastonj
 61 VTemi |    zastonj vse to upanje? Kaj bi ne bila pregrešna misel, da
 62 VTemi |          pregrešna misel, da Bog ne sliši tega upanja?... V
 63 VTemi |       bila, ki je ni bilo mogoče ne jasno misliti in ne izreči.
 64 VTemi |       mogoče ne jasno misliti in ne izreči. Umrl bi človek,
 65 VTemi |         in plašnim glasom, da bi ne dramila zlè tišine, ki je
 66 VTemi |         se prestrašila onadva. ~"Ne pojdi, ostani tu!" ~V kuhinji
 67 VTemi |        in za deblom čaka smrt. ~"Ne pojdi, ostani tu!" ~Sedla
 68 VTemi |     skoro dotikala mize. ~"Zakaj ne pridejo mati?" je prašala
 69 VTemi |       težka; ni je izpregovorila ne sebi in ne naglas, ali ustnice
 70 VTemi |         izpregovorila ne sebi in ne naglas, ali ustnice so se
 71 VTemi |         slišati nihče, tudi mati ne. Ko se je vrnila v izbo,
 72 VTemi |         upanje s poslednjo silo. Ne, ne, ne more biti!... Zajokala
 73 VTemi |     upanje s poslednjo silo. Ne, ne, ne more biti!... Zajokala
 74 VTemi |          poslednjo silo. Ne, ne, ne more biti!... Zajokala je
 75 VTemi |         v postelji. ~"Nikoli več ne pridejo mati, nikoli več!" ~
 76 Greh  |         mu je težko na misli, da ne bo stal nikoli tako na prižnici,
 77 Greh  |       dom. In domislil se je, da ne bo večerje nocoj in da stoji
 78 Greh  |   izgubil in blodi sredi noči in ne ve več poti. In ko se je
 79 Greh  |          Tipal je ob zidu, da se ne bi spotaknil na strmih stopnicah;
 80 Greh  |      Odkod je prišel vrag? Zakaj ne gre?" ~Kakor je bila tema
 81 Greh  |           mačka, mačica? Ali nič ne prosiš, ali te nič ne boli?
 82 Greh  |        nič ne prosiš, ali te nič ne boli? No, mačka, mačica,
 83 Greh  |         tema. Nato je šel hitro, ne da bi se ozrl. ~Toda ozrl
 84 Greh  |         ni videl, a našel jo je, ne da bi iskal; kratka je bila
 85 Greh  |      težka je bila, da bi je več ne vzdignil; in obrnil se je,
 86 Greh  |          ni več videl, tudi duri ne in iztegoval je roke, da
 87 Greh  |         Nikoli še ni videl noči, ne zvezd, ki so sijale mirno,
 88 Greh  |           ki so sijale mirno, in ne velikega neba, ki mu ni
 89 Greh  |         v njegovo neskončnost in ne misli nič. Hiše so bile
 90 Greh  |         dolini. Kako bi se torej ne bilo slišalo, ko je kričal
 91 Greh  |         pomislil, če bi zdaj brž ne skočil ter pobegnil, predno
 92 Greh  |           Tam ni bilo več hiš in ne svetlih oken; noč je bila
 93 Greh  |          Bal se je, da bi ga kdo ne ogovoril sredi prazne ulice
 94 Greh  |          ti tako pozno? Zakaj se ne odkriješ?" ~Tone je stal
 95 Greh  |       Kako bi bilo mogoče, da bi ne vedel, kako bi me drugače
 96 Greh  |         vzdignila glavo. ~"Zakaj ne ješ?" ~"Nisem lačen." ~Pogledala
 97 Greh  |          pomagal..." ~-- Ničesar ne ve! -- se je začudil. Ni
 98 Greh  |     zmerom v svojih mislih in bi ne slišala, če bi kričalo in
 99 Greh  |             Tone pa je vedel, da ne bo nikoli boljše. Prej je
100 Greh  |        obljubila Bogu in zdaj te ne bo zapustil. Tako mi je
101 Greh  |           se je zasvetilo. ~"Ali ne maraš kruha, Tone?" ~"Ne
102 Greh  |         ne maraš kruha, Tone?" ~"Ne mati; spat pojdem." ~Slekel
103 Greh  |      Tako živeti, kakor da bi se ne bilo zgodilo in kakor da
104 Greh  |      bilo zgodilo in kakor da bi ne bilo nikoli nocojšnjega
105 Greh  |          in da mi očitajo. Nihče ne ve ničesar in tudi greh
106 Greh  |         bil težak in vroč. ~"Ali ne moreš spati, Tone?" ~"Ne
107 Greh  |         ne moreš spati, Tone?" ~"Ne morem, mati!" ~"Moli, pa
108 Greh  |        Bog obrnil od njega in ga ne mara poslušati. In ko je
109 Greh  |          je sam ni več slišal in ne razumel. ~-- Tudi greh ni
110 Greh  |       ugleda takoj, še iskati mu ne bo treba... Za božjo voljo!
111 Greh  |             Nikamor, mati; spati ne morem!" ~Legel je spet in
112 Greh  |          je odejo in tiho, da bi ne slišala mati, si je brisal
113 Greh  |        je stopila senca. ~"Zakaj ne spiš, Tone?" ~Sklonila se
114 Greh  |         kamenje, nikjer drevesa, ne zelene trave, niti samotnega
115 Greh  |        stopal je varno, da bi se ne ranil, ker je bila pot strma
116 Greh  |      pogrezal v potok... ~"Zakaj ne spiš, Tone?" ~Tone je pogledal
117 Greh  |          čemu se je vrnil. ~"Kaj ne greš? Pozno je že." ~"Zbogom,
118 Greh  |        težko breme leži na srcu, ne gane se, tišči ga k tlom... ~
119 Greh  |         pred ognjiščem; v cerkev ne more, zato ker nima obleke,;
120 Greh  |        stezah preko polja, da bi ne srečaval ljudi. Čevlji so
121 Greh  |        bi minilo, nič misli več, ne strahu. ~Jedel je hitro
122 Greh  |         ponoči v sanjah. In zdaj ne ve natanko, rada bi po ovinkih
123 Greh  |        se je skril, da bi ga kdo ne opazil. ~-- Kako se smejó
124 Greh  |        nič jim ni treba misliti, ne skrbeti. Tudi jaz bi rad
125 Greh  |     vedel, če je bil kdo tam ali ne. In potem bo jasno tudi
126 Greh  |           postavim, nihče še nič ne slutil, nič ne vedel, potem
127 Greh  |      nihče še nič ne slutil, nič ne vedel, potem bi se dalo
128 Greh  |        Vse je izgubljeno, nič se ne da več napraviti in vseeno
129 Greh  |        vseeno je, če slutijo ali ne. -- ~Napotil se je; sosednja
130 Greh  |       oprezno, tihotapsko, da bi ne zaškripale in bi slišala
131 Greh  |    počasi, bal se je, da bi koga ne srečal. ~-- Samo da bi prišel
132 Greh  |      potem mimo zidu do vrat. Če ne stoje tam fantje in kade...
133 Greh  |         fantje in kade... ali če ne sedi pred farovškim vrtom
134 Greh  |          nisem Pomislil. Ničesar ne pomislim... že takrat bi
135 Greh  |         Nocoj mora biti, drugače ne bo nikoli. -- ~In strah
136 Tinica|         jasneje; vedel je, da je ne doseže nikoli, in vesel
137 Tinica|      bilo povsod njegovo srce -- ne samo na njenem obrazu, v
138 Tinica|      povrnil? mislila sem, da te ne bo nikoli več."  "Tudi jaz
139 Tinica|       Tudi jaz sem mislil, da se ne povrnem več." ~Strah ga
140 Tinica|        in že se je tresel, da se ne strezni nikoli več. Toda
141 Tinica| porojenega. ~"Mislila sem, da te ne bo več. Ali kakor da bi
142 Tinica|        je zaprl grob; mrtveci se ne vračajo, komaj spomin še
143 Tinica|        zaprl grob, nikoli več se ne povrne preteklost. ~Nikoli
144 Tinica|       pri durih -- nikoli več se ne povrne preteklost -- in
145 Tinica|    njegove krvi -- nikoli več se ne povrne -- in je zaklical
146 Tinica|          čase šestindvajset let, ne dosti več. Suh je bil in
147 Tinica|        smehljaj je bil drugačen, ne več glasen, ne predrzen,
148 Tinica|         drugačen, ne več glasen, ne predrzen, v smehljaju samem
149 Tinica|          sta, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo, samo oči so
150 Tinica|        pred njim, narahlo, da bi ne čul, in zdaj je stala pred
151 Tinica|          grd in poln grenkobe. ~"Ne še domov, Tinica... idi
152 Tinica|          na svetu človeka, ki bi ne bil umazan, na obrazu se
153 Tinica|      razodevale svetu stvari, ki ne brigajo nikogar in so grde
154 Tinica|          rdeč in vesel, če bi se ne bil ukvarjal sam s seboj,
155 Tinica|         izgubil in je poginil... Ne pred njim, ne za njim --
156 Tinica|         poginil... Ne pred njim, ne za njim -- v njegovem srcu
157 NaGolg|          tam ob teh vročih dneh, ne večera. Neprestano žge sonce,
158 NaGolg|     bosta sedela do noči, dokler ne pride stražnik. Na drugi
159 NaGolg|       brazdajo z rokami po njem. Ne razposajenosti, ne smeha;
160 NaGolg|         njem. Ne razposajenosti, ne smeha; časih krik, glasen
161 NaGolg|         ljudje, ki bi jim človek ne vedel posla in poklica.
162 LepaV |     govorila sta šepetaje, da bi ne motila lepega miru, ki je
163 LepaV |        predzavednih sanj. Nič te ne vprašujem, prijatelj, odkod
164 LepaV |        rane. ki jih človek skoro ne čuti, kadar se prikaže prvikrat
165 LepaV |     odsvetoval, toda zakaj bi je ne pil? Samo majhno čašico
166 LepaV |    Hodila je oprezno, zato da bi ne slišal v sobo in da bi ga
167 Zaljub|          bi se vsa ta reč nikoli ne bila vršila. Govoril je
168 Zaljub|      lažnivostjo, zato da bi jih ne omazal strupeni dih vsakdanjosti?
169 Zaljub|        filozofije."Človek nikoli ne ve, kaj mu je namenjeno.
170 Zaljub|          koj od začetka, zato da ne bom imel sitnosti pozneje. ~
171 Zaljub|       kakor izgubljen pes, ki se ne meni več za slučajne brce.
172 Zaljub|          z rokami, zato da bi si ne oprašila krila. ~Morda je
173 Zaljub|          človek bi si mislil, da ne sanja o drugem, nego o čokoladi,
174 Zaljub|    čokoladi, toda že je ljubila, ne kakor otrok -- ljubila je
175 Zaljub|        spremeni. Jaz imam, če se ne motim, kostanjeve lase,
176 Zaljub|          zabiti, da bi človek še ne pljunil prednje -- jutri
177 Zaljub|       državni poslanec, in če bi ne bil nekoč stopil ministru
178 Zaljub|         bil zidal do podstrešja, ne imenuje več živa duša; pokopali
179 Zaljub|   prijatelj, sem ga našel... No, ne govorimo -- zdaj je bilo
180 Zaljub|     sladko odpočil... Kako bi me ne ljubila, če sem jo ljubil
181 Zaljub|          bile suhe, da bi človek ne vedel, kaj z njimi. Usnje,
182 Zaljub|          bila kozava in ni imela ne obrvi, ne vejic na vekah;
183 Zaljub|     kozava in ni imela ne obrvi, ne vejic na vekah; tudi las,
184 Zaljub|         nogavic -- o, prijatelj, ne govoriva o tem! Loki so
185 Zaljub|          se tresle ter nategale, ne da bi se mogle odtrgati.
186 Zaljub|          ko bi v tistem trenotku ne bil stopil na vrt duhovni
187 Zaljub|        se v slovenski literaturi ne sme vršiti kaj takega... ~* ~
188 Zaljub|      hlapec, ko bi tistega gumba ne bilo. ~Kakšne so ženske,
189 Zaljub|           O, da bi tistega gumba ne bilo, o, da bi ne bil razoran
190 Zaljub|          gumba ne bilo, o, da bi ne bil razoran in zoprn moj
191 Zaljub|        in zoprn moj obraz, da bi ne bila tako zanikrna moja
192 Zaljub|      zanikrna moja obleka, da bi ne bilo moje kretanje tako
193 Zaljub|     svetu, ki živ‚ in umrjejo in ne spoznajo nikoli. kaj so
194 Zaljub|       domovina -- in tako človek ne more pljuvati, ko bi tako,
195 Zaljub|        mi bilo malo sitno, ko bi ne imel -- baron Patapouf! --
196 Vedom |        humaniteti: ~"Na mojo pot ne trosi rož dišečih:~temnà
197 Vedom |        bi vsaj mojega prijatelja ne vzela. Brigajo se ženske!" ~
198 Vedom |             Kaj te ni marala?" ~"Ne vem." ~"Saj si jo pač vprašal?" ~"
199 Vedom |          prav počasi, zato da se ne zlažem. Tako sem navajen
200 Vedom |          da se laže jezik sam če ne pazim nanj." ~In že je čutil,
201 Vedom |           Če mi odgovoriš, da me ne ljubiš tako, kakor hočem
202 Vedom |      tisto pesmico? 'Na mojo pot ne trosi rož dišečih -- temnà
203 Vedom |        kolena so se mu šibila. ~"Ne, Lucija!" ~In je stopil
204 Vedom |  izginila. ~II ~"Ali bi šel, ali ne bi šel?" si je mislil. Ženiral
205 Vedom |         katerih je vedel, da jih ne dovrši nikoli. Začudil se
206 Vedom |      mestni hlapec, ti živa duša ne more očitati ničesar. Prodal
207 Vedom |    Prodal si samega sebe. Tam se ne pravi zamolčati prepričanja,
208 Vedom |     Tvoje so te litanije, kaj se ne spominjaš več?" ~"Če so
209 Vedom |        In bojim se zmerom, da bi ne začel prezgodaj. Kadar je
210 Vedom |         smejal v lice. ~"Ničesar ne boš dovršil! Ničesar ne!
211 Vedom |          ne boš dovršil! Ničesar ne! Niti besedice ne boš napisal!
212 Vedom |        Ničesar ne! Niti besedice ne boš napisal! Si že obsojen!
213 Vedom |      Vedomec te je zgrabil in te ne izpusti več! Nikoli več,
214 Vedom |     koliko lepega, bi vse skupaj ne bilo vredno ene same ure
215 Vedom |        ljudi in živali, da žive. Ne maram več stati ob poti
216 Vedom |       Ali na svetu so ljudje, ki ne morejo živeti. Ne smejo
217 Vedom |     ljudje, ki ne morejo živeti. Ne smejo živeti, ker jim je
218 Vedom |         se vzbudil, ali iz groba ne moreš. In to, dragi moj,
219 Vedom |       odgovoril zamišljen: ~"Sam ne vem... Res se mi zdi že
220 Vedom |           zato ker je vedela, da ne mara imeti odprtega okna
221 Vedom |       toaleto in tudi za frizuro ne. Ni mislila nanj -- ni mislila,
222 Vedom |        mislila, ali mu ugaja ali ne. Kdaj se je to zgodilo?
223 Vedom |      bilo pač mnogo izpremenilo, ne da bi bil kaj opazil. Bilo
224 Vedom |       nikoli še ni videl žene in ne svojega stanovanja... ~Zabolela
225 Vedom |      prihajajo na pamet reči, ki ne sodijo nikamor..." ~Ali
226 Vedom |           In bal se je, da bi mu ne spoznala misli na obrazu.
227 Vedom |       misli na obrazu. Čutil je, ne da bi se bil pogledal v
228 Vedom |         ko je šla mimo njega, in ne da bi se ozrla nanj, je
229 Vedom |        Ko bi jim bil enak, bi se ne brigal zanje, bi ne premišljeval
230 Vedom |        bi se ne brigal zanje, bi ne premišljeval o njih navadah
231 Vedom |         njimi isti zrak in bi se ne zavedal, da ga diha, bi
232 Vedom |     govoril kakor drugi in bi se ne zavedal svojih besed. Tako
233 Vedom |       vedomcem. Kogar zgrabi, ga ne izpusti več, dokler mu ne
234 Vedom |        ne izpusti več, dokler mu ne izpije zadnje kapljice.
235 Vedom |    drugam in zdaj si priklenjen. Ne moreš ne nazaj in ne naprej.
236 Vedom |          si priklenjen. Ne moreš ne nazaj in ne naprej. Vedomec
237 Vedom | priklenjen. Ne moreš ne nazaj in ne naprej. Vedomec te ne izpusti
238 Vedom |         in ne naprej. Vedomec te ne izpusti nikoli več. Konec!
239 Vedom |       nekako podobno, zato se ni ne čudil, ne vznemirjal.  "
240 Vedom |    podobno, zato se ni ne čudil, ne vznemirjal.  "Je že tako!"
241 Vedom |  življenju, o vedomcu, pa še sam ne veš, kaj je bil napravil
242 Vedom |       brž, pripoveduj!" ~"Sam še ne vem natanko. Kar mi je v
243 Vedom |         napisal, dasi vem, da je ne napišem nikoli. In tudi
244 Vedom |      cunj; topo strm‚ mrtve oči, ne pregibljejo se ustnice...
245 Vedom |       Sit si tega življenja, kaj ne?" se je nasmehnil Krničar. "
246 Vedom |      sedemdesetletnemu starcu. ~"Ne boš se izprehajal več!" ~
247 Vedom |     malovredni, da bi nas še pes ne bil oblajal. Sedeli smo
248 Vedom |         Izbiral boš lečo, dokler ne boš pameten! Če se mi še
249 Vedom |        Mihelca, je še dostavil: "Ne boš hodil več po ravnem
250 Vedom |         je bilo mladega fanta. ~"Ne, vedomec, njega ti ne dam!...
251 Vedom |            Ne, vedomec, njega ti ne dam!... Njega ne in ne sebe
252 Vedom |        njega ti ne dam!... Njega ne in ne sebe in nikogar več,
253 Vedom |        ti ne dam!... Njega ne in ne sebe in nikogar več, vedomec!...
254 Vedom |      vedomca ni več in življenja ne... ~Tiho je odprl duri,
255 Sreca |      uživam jo sam, ker je nihče ne uživa, kakor jo uživam jaz.
256 Sreca |      času, v sanjah morda, da te ne ljubim, domovina? Takrat,
257 Sreca |         Kdo mi je povedal, da te ne ljubim, ker sem jokal zaradi
258 Sreca |          kloni glavo in prav nič ne upa, da ugleda naposled,
259 Sreca |         tudi balkon, ni bilo več ne sončne ravnine, ne gor kraj
260 Sreca |      bilo več ne sončne ravnine, ne gor kraj nje in tudi gozdov,
261 Sreca |       očmi. ~"Kaj čakaš, Barica? Ne rabim ničesar!" ~Njegov
262 Sreca |        me imaš kaj rada, Barica, ne reci mi nikoli več, da sem
263 Sreca |       stene in me duš‚... Ti nič ne razumeš, Barica, ali toliko
264 Sreca |           drug za drugim, dokler ne vzplapola poslednji ter
265 Sreca |     počasi, kos za kosom, dokler ne segnije poslednji? -- Kaj
266 Sreca |     pozdravil. ~"Glej, in jaz bi ne živel! Ta človek živi, zato
267 Sreca |        Kdaj? Kje?" ~"Nič drugega ne vem! Naši umetniki razstavijo
268 Sreca |       Jezus, in jaz sedim tukaj, ne vem ničesar, v brlog sem
269 Sreca |        bil zakopal, življenje se ne zmeni več zame... In kakšno
270 Sreca |    neizoranem polju... In jaz bi ne živel?" ~Ne da bi bil trkal,
271 Sreca |            In jaz bi ne živel?" ~Ne da bi bil trkal, je stopil
272 Sreca |         tujini in to ni nič? Kaj ne veš, da do današnjega dne
273 Sreca |       izgubljencev s stvarmi, ki ne nesejo niti vinarja in ki
274 Sreca |       zategadelj nepotrebne? Kaj ne razumeš ničesar?" ~"Razumem --
275 Sreca |    ničesar?" ~"Razumem -- pa saj ne bodo nič opravili! Če se
276 Sreca |   Jakopičeva skica poldrug groš, ne bi je kupil! Zdaj pa pomisli,
277 Sreca |      pokveka med tujce -- kaj bi ne zlezla pod stol od ponižnosti,
278 Sreca |          pod stol od ponižnosti, ne sramovala se, da je na svetu?
279 Sreca |        vsemi -- o filistejcih še ne govorim ne -- in vendar
280 Sreca |        filistejcih še ne govorim ne -- in vendar mu je ostala
281 Sreca |         užaljenemu otroku, ki si ne upa jokati. ~"Ne sprejmeš
282 Sreca |           ki si ne upa jokati. ~"Ne sprejmeš torej tiste službe?" ~
283 Sreca |          Nocoj bi bil rad vesel; ne sprašujte me o stvareh,
284 Sreca |        stvareh, ki veste, da jih ne maram! Nikoli nisem mislil
285 Sreca |    navajeni služiti in ki nimajo ne svojih rok, ne svojih nog,
286 Sreca |         ki nimajo ne svojih rok, ne svojih nog, komaj še svoje
287 Sreca |          ozrlo nanj. "Ali se nič ne spominjaš, Franc, kako sem
288 Sreca |       smehljale tvoje ustnice... Ne očitam ti, Franc, in bojim
289 Sreca |         je zunaj in ti si bolan, ne boš več morda tako močan,
290 Sreca |         posteljico..." ~"Ali nič ne veš, Franc, kako sem ti
291 Sreca |     dolgih bolnih nočeh? Ali nič ne veš, Franc, kako sem upala
292 Sreca |          upala v tistih nočeh -- ne zase, Franc! Tako sem skrivala
293 Sreca |       ponižno ljubezen, da bi je ne videl, in prosila sem te,
294 Sreca |          videl, Franc, in nič ti ne očitam. Morda je bila preslaba
295 Sreca |      proseče in darujoče. Nič ti ne očitam, tudi ti ne očitam,
296 Sreca |        Nič ti ne očitam, tudi ti ne očitam, da me nisi še obdaril
297 Sreca |     usliši, Franc, mojo prošnjo, ne hodi odtod; bolan si in
298 Sreca |        tako sam. Zate te prosim, ne zase..." ~"Egoist si, Franc,
299 Sreca |           Kam? Služil bi vsem in ne služiš tistim, ki so ti
300 Sreca |        kaj bi počel pri vas? Ali ne veste, zakaj sem bolan?
301 Sreca |        ti to srečo; ni zame, jaz ne bom nikoli debel!" ~Gorjanec
302 Sreca |          postal je sredi sobe. ~"Ne, Barica, ne bilo bi dobro,
303 Sreca |        sredi sobe. ~"Ne, Barica, ne bilo bi dobro, da bi ga
304 Sreca |          že ga je bilo strah, da ne pride. ~"Ne pride morda,
305 Sreca |       bilo strah, da ne pride. ~"Ne pride morda, boji se morda
306 Sreca |        se je nasmehnil. ~"Kaj bi ne umrl rajši v domovini? Jaz
307 Sreca |         rajši v domovini? Jaz bi ne hodil na tuje umirat."
308 Sreca |     režečo lobanjo pred seboj. ~"Ne mislim še umreti, ne sodi
309 Sreca |             Ne mislim še umreti, ne sodi me po sebi! Ali veš,
310 Sreca |          sem jo, kakor si jo ti! Ne govoriva, prijatelj, o domovini!
311 Sreca |     težko v sosedni izbi. Saj si ne upaš, da bi mi pogledal
312 Sreca |       pogledal v oči, zato da bi ne videl bojazni v mojih očeh!...
313 Sreca |          in brez koristi, dokler ne ugasne in ne razpade." ~"
314 Sreca |     koristi, dokler ne ugasne in ne razpade." ~"Žival! In zdi
315 Sreca |      suženj, kamor ga primeš! -- Ne maram več orožja iz tujih
316 Sreca |         v takem boju malo časti. Ne more človek drugače, nego
317 Sreca |         da se oskruni; če umrje, ne more drugače, nego da žalostno
318 Sreca |      zatemnela sončna pokrajina; ne v silnem viharju, v tuleči
319 Sreca |        legel nanjo zaduhel mrak. Ne bi rad, da bi tako zatemnela,
320 Sreca |       zatemnela, tako bi jaz sam ne umrl rad..." ~"Mislil sem,
321 Sreca |   zatemneli pokrajini. In jaz bi ne živel, dokler ne ugasne
322 Sreca |          jaz bi ne živel, dokler ne ugasne poslednji žarek,
323 Sreca |          poslednji žarek, dokler ne bo noč in tišina vsenaokoli?
324 Sreca |       tako majhno obenem! Kaj si ne zaželiš nikoli preko ceste,
325 Sreca |        svetijo v daljavi? Kaj se ne ozreš nikoli s hrepenečimi
326 Sreca |      perotnicami in se vzdigniti ne more! -- O, jaz bi ljubezni,
327 Sreca |         bil šele odgovor mojemu, ne tisti plašni, vdanosti polni,
328 Sreca |    ljubil ženske!... Še govoriti ne morem s teboj: če bi govoril
329 Sreca |        tabo, zdi se mi, da bi te ne bilo več; prestrašil bi
330 Sreca |          da hodim za njim, da ga ne izgrešim... Komaj da sem
331 Sreca |       življenja, nisem ga videl, ne mogel bi ga otipati. Zdaj
332 Sreca |          mu je, da se njene noge ne dotikajo mokrega tlaka;
333 Sreca |        pospešil korake, da bi je ne izgrešil -- strašna mu je
334 Sreca |  Neusmiljeno je življenje, glej, ne ozre se, ne postoji za trenotek,
335 Sreca |     življenje, glej, ne ozre se, ne postoji za trenotek, da
336 Sreca |          roke v proseči molitvi, ne postalo bi; z lahkimi koraki
337 Sreca |          hoditi je treba, dokler ne pade slučajno poslednja
338 Sreca |          Hoditi je treba, dokler ne pade na tla poslednja kaplja!
339 Sreca |    zgruditi se ni mogoče, dokler ne kane poslednja kaplja... ~
340 Sreca |         kadi iz dolge pipe in se ne gane. Kdo si ti, ki je tako
341 Sreca |          še krvi v tvojih žilah? Ne ozre se, v neizmernost vodi
342 Sreca |       hotel premakniti. ~"Kaj ti ne bo mraz v tej tenki poletenski
343 Sreca |       nosim suknjo, da bi ljudje ne rekli, da je nimam... Kaj
344 Sreca |        rekli, da je nimam... Kaj ne zaostaja ta ura?" ~"Kako
345 Sreca |      Ceste bi šel pometat, če bi ne bilo drugače!" ~"Jaz mislim,
346 Sreca |         Franc, da greš študirat, ne cest pometat?" Postal je
347 Sreca |        bi prodal svoje pesmi." ~"Ne bom jih prodajal nikomur --
348 Sreca |           da bi se trgali zanje? Ne maram barantati z židi,
349 Sreca |          Ti jih prepišem jaz." ~"Ne maram! V ogenj pomečem vse
350 Sreca |         malo hripavim glasom.: ~"Ne muči ljudi! Idiva!" ~Napotila
351 Sreca |     otroka, ki ga je strah in si ne upa ostati sam doma. ~Stala
352 Sreca |          sem na poti!" ~"Ali nič ne veš, kaj si ostavil doma?" ~"
353 Sreca |   ostavil svojo neumrljivo dušo, ne ostal bi!" ~Gorjanec je
354 Sreca |        drug drugemu v oči. ~"Jaz ne vem, če se kdaj vrneš, Franc.
355 Sreca |           majhna in sključena. ~"Ne vem, kaj bo s tabo, prijatelj!
356 Sreca |        kaj bo s tabo, prijatelj! Ne z deli svojimi z življenjem
357 Sreca |       humorja, Franc! Ali se nič ne spominjaš: da si imel le
358 Sreca |          glej, si želim dol, ali ne upam si več; preveč bi bil
359 Sreca |     vredna ene same tvoje misli, ne enega samega vzdiha! Jaz
360 Sreca |        bil ti -- ampak neumnosti ne počni nikar!" ~Zaprl je
361 Sreca |         srce. O, da bi vsaj tega ne bilo -- kako je to nizko,
362 Sreca |        obraz, Barica? Kaj me več ne poznaš? Zelo sem se pač
363 Sreca |         tvoje srce!... Nič se mi ne umikajte, vi blagi ljudje,
364 Sreca |          jaslic, nobena lučka še ne gori novoporojenemu Kristusu
365 Sreca |        lažje je zdaj, nič več se ne zibljejo tla tudi noge se
366 Sreca |        zibljejo tla tudi noge se ne opletajo več in glava je
367 Sreca |         ušes, rok‚ v žep; ponoči ne bo nihče opazil, da ni to
368 Sreca |      moja suknja? Samo da bi nje ne srečal -- o, rad bi jo srečal,
369 Sreca |        na cesti, v pisani gneči, ne bile bi mi noge tako trudne
370 Sreca |        tako trudne in neokretne, ne stopical bi, tipal po stenah,
371 Sreca | steklenica je tako daleč; z roko ne morem poseči, Bog vedi,
372 Sreca |      prijaznimi besedami, jaz pa ne morem ubogati, ne morem
373 Sreca |         jaz pa ne morem ubogati, ne morem se vzdigniti. Nekaj
374 Sreca |     spomnili; o vedel sem, da me ne ostavijo samega na sveti
375 Sreca |      roki ima velik bel zavoj. ~"Ne srdi se, Franc, da prihajamo;
376 Sreca |         vendarle prišli! In zdaj ne misli, da te pustimo stran!
377 Sreca |       toda lahke so, kakor da bi ne hodil po trdih tleh... Zavijmo
378 Sreca |          kakor berača. ~"Nič nas ne glej tako zlovoljno, nismo
379 Sreca |         po svoje. Ti si legel in ne bilo bi spomina po tebi,
380 Sreca | Grintovca. Ali zdajle je ura, ko ne misli na smrt..." ~Franc
381 Sreca |       dozorelo pametjo. Pa nikar ne misli, dragi Gorjanec, da
382 Sreca |          svetega življenja poln, ne zgodilo bi se bilo z mano
383 Sreca |        bi bilo še neprijetneje. ~Ne bom ti pisal, kako se mi
384 Sreca |  doštudiral in če bi prav mogel, ne lotil bi se več ničesar.
385 Sreca |       sije sonce? Če je oblačno, ne reci nič, že tako je dovolj
386 Sreca |          tiste lepe ljubezni... ~Ne prišel bi rad po beraški
387 Sreca |    prišel bi rad po beraški dol, ne prosil bi rad vbogajme za
388 Sreca |  prevelikega strahu. ~"Nič se me ne boj, prijatelj; tako je
389 Sreca |    denarja tako nujno... drugače ne bi... In malo zahtevam zanje...
390 Sreca |      spodaj... tam spodaj se nič ne pritožujejo nad slabo kupčijo..." ~
391 Sreca |        Ali si slišal, Franc? Nič ne bo s tisto dunajsko razstavo!
392 Pozdr |    neprestano v mojem srcu in mi ne dajo, da bi poljubaval tuje
393 Pozdr |     obleko. Neba ni bilo nikjer, ne zvezd nič in ne pobožne
394 Pozdr |          nikjer, ne zvezd nič in ne pobožne lune; tudi ni bilo
395 Pozdr |       lune; tudi ni bilo dreves, ne trave, ne cvetic, celo kamenja
396 Pozdr |        ni bilo dreves, ne trave, ne cvetic, celo kamenja ni
397 Pozdr |          dolge procesije, dokler ne priroma trudna duša do pisane
398 Pozdr |         je pač na svetu; kdor si ne more najeti voza, mora po
399 Pozdr |          imajo raskav glas -- in ne samo na ustnicah, tudi na
400 Pozdr |        dnu svojega srca in ki mi ne da miru v neumnih sanjah.
401 Poet  |        Ni bilo več široke ceste, ne jagnedov, proti belemu nebu
402 Poet  |        belemu nebu trepetajočih, ne travnikov in ne pisanega
403 Poet  |    trepetajočih, ne travnikov in ne pisanega polja. Pot se je
404 Poet  |          polagoma šele, da bi se ne utrudil prekmalu, da bi
405 Poet  |       utrudil prekmalu, da bi se ne prestrašil prezgodaj, vrnil
406 Poet  |      misel: Čemu dalje? Kam? Ali ne bi rajši nazaj, ko je dan
407 Poet  |    jasnemu nebu trepetajoči; ali ne sije tam sonce, tam v daljavi,