Chapter

  1 MimoZ |      krčmi, v veliki, temni izbi. Kakor onkraj sveta, onkraj življenja;
  2 MimoZ |        očmi, polnimi ustnicami -- kakor sončni žarki... raztopilo
  3 MimoZ |         ugasnil... in bilo mi je, kakor da sem šel po livadi, brezskrben,
  4 MimoZ |        svetili so se v nji obrazi kakor s potom in krvjó obliti. ~
  5 MimoZ |         je prej nalahko sključen, kakor je bilo takrat v modi, smehljal
  6 MimoZ |       roko, išče s palico, tiplje kakor slepec, opoteka se, pada;
  7 MimoZ |      zamajala, vzdignila, utonila kakor v vodi... ~Nič se ni poznalo
  8 MimoZ |          v gneči, da je utonil -- kakor da bi se bila posušila bilka
  9 MimoZ |         je množica najgostejša -- kakor muhe silijo k luči! In zasijala
 10 MimoZ |          tresoče, šibke, koščene, kakor vrabčevi kremplji, se iztegajo;
 11 MimoZ |         Zmotil sem se bil namreč, kakor se zmoti človek, ki se vozi
 12 MimoZ |     vzdiga kolena posebno visoko, kakor da bi m‚l prosó. Na njegovem
 13 MimoZ |       roma naravnost proti cilju, kakor si ga je bil izmislil v
 14 MimoZ |           v čudno rdečem plamenu, kakor da bi gorele. Po teh cerkvah
 15 MimoZ |         Sojeno ti je, torej padi, kakor padajo drugi. Ti stojiš,
 16 BrezD |         so bežali ljudjé iz mesta kakor iz goreče Sodome. Po zaprašenih
 17 BrezD |       nisem bil dom in zdi se mi, kakor da je domovina že zmerom
 18 BrezD |              Sanjal je o domovini kakor o svoji ljubici, zvesti
 19 BrezD |         ljubezen... Vse je še tam kakor je bilo; tisto sonce, ki
 20 BrezD |     ecatue; preko travnikov sence kakor sanje... ~Lica so mu bila
 21 BrezD |          samega, stisnilo mi srce kakor v čudnem strahu... ~Takrat
 22 BrezD |        srca. Slab je bil in boječ kakor otrok in si ni upal, da
 23 BrezD |           nisva srečala pet let. ~Kakor pred petimi leti je bil,
 24 BrezD |      drevó na previsokem hribu in kakor s tenko bilko so se igrali
 25 BrezD |              Slab in mehak je bil kakor prej in čas, ki je prinašal
 26 BrezD |          evangelije, ga je gnetel kakor testó -- samujočega, omahujočega.
 27 BrezD |         istim trepetajočim glasom kakor pred petimi leti. ~"Letos
 28 BrezD |       bila obšla, opotekal sem se kakor pijan; solze so mi tekle
 29 BrezD |           sam nisem vedel, zakaj; kakor da bi me bil kdo poklical
 30 BrezD |           O prijatelj, in šel sem kakor hudodelec, nikomur nisem
 31 OPresc|           trške hiše. Vse je bilo kakor umito, okopano; prazniško
 32 OPresc|          tistih koruznih hlebcev, kakor jih pečejo tam; nizki so,
 33 OPresc|         rjava skorja je razpokana kakor pri pogači... Da, kdor si
 34 OPresc|       tepke, ki so rasle ob poti. Kakor da bi se nič ne premikali
 35 OPresc|        Hiše so se tiščale na kupu kakor kokoši; in vse je bilo tiho,
 36 OPresc|      kokoši; in vse je bilo tiho, kakor da bi imeli mrliča v vsaki
 37 OPresc|            ležala je mrtva tam in kakor na grobu se je svetil nad
 38 OPresc|        dolina, vsa zelena, mirna, kakor nedeljska. Na oni strani,
 39 OPresc|           prijazno so gledale dol kakor golobje. In prav sredi doline
 40 OPresc|           bilo prijetno in lahko, kakor da bi se bil Bog ozrl na
 41 OPresc|      tisti dolini. Ljudje so bili kakor svetli zeleni travniki tam
 42 OPresc|         zeleni travniki tam doli, kakor bele vasi in nova kapelica
 43 OPresc|          tista dolina; zdi se mi, kakor da bi je ne bilo več... ~
 44 OPresc|    spogledali. Ali šli smo dalje, kakor da bi nas bil kdo potegnil
 45 OPresc|         sinjina se je izgubljala, kakor da bi zapirali tam gori
 46 OPresc|           sem, da je mislil Lojze kakor jaz. ~"Le dalje, kamorkoli!"
 47 OPresc|        enakomerno visoko ogrodje, kakor da bi stala tam smrt in
 48 OPresc|          po hribu same jablane -- kakor smreke in bukve..." ~Lojzetu
 49 OPresc|    pospešila korake. Same jablane kakor smreke in bukve. Kaj jabolka!
 50 OPresc|         bile njene oči tako tihe, kakor da bi gledale in nič ne
 51 OPresc|         Ali njegove sanje so bile kakor pravljice, čudopisane, tako
 52 OPresc|      bolna, oči pa so se bleščale kakor dvoje plamenov. Zato, ker
 53 OPresc|       bila več tako lepa in bela, kakor se nam je zdela prej. Morda
 54 OPresc| neprijazno, tako srepo in lokavo, kakor da bi nas bila zapazila
 55 OPresc|          konca pa ni bilo nikoli, kakor da bi se pogrezala ravnina
 56 OPresc|         Do kolen smo bili blatni, kakor da bi imeli debele sive
 57 OPresc|           in žalostno, toda Lojze kakor da bi ne čutil žalosti.
 58 OPresc|            na oni strani ob stezi kakor ribniki velike luže; voda
 59 OPresc|         je bilo zazdelo nenadoma, kakor da je vsa ravan polna vode
 60 OPresc|        pokrajina. In skoro mi je, kakor da se je resnično pomikal
 61 OPresc|      okoli holma, ki je tam daleč kakor v megli, in mimo holma drži
 62 OPresc|         sredi pogrebne pokrajine, kakor da je ni konca in da smo
 63 OPresc|           pogoltnila nas je bila. Kakor luža smo bili, kakor blatna,
 64 OPresc|        bila. Kakor luža smo bili, kakor blatna, spolzka steza, kakor
 65 OPresc|      kakor blatna, spolzka steza, kakor samotno drevo, ki je izgubilo
 66 OPresc|         listje že tako zgodaj; in kakor dež smo bili, ki je škropil
 67 OPresc|         majhna, upognjena je bila kakor stara ženska, tudi velika
 68 OPresc|            Zabobnelo je zamolklo, kakor da bi tam daleč, za hribom
 69 OPresc|       vseh strani se je zgrinjalo kakor morje. In zdaj ni bilo na
 70 OPresc|       ustnice so se mu premikale, kakor da bi hotel izpregovoriti. ~
 71 OPresc|        mirno je počivalo breme -- kakor da bi sedelo udobno tam
 72 OPresc|     Takrat pa je zazvenelo čudno, kakor da bi zaklenkal sredi pokrajine
 73 OPresc|          je bila žalost. Bilo je, kakor da je molila pokrajina dolgo,
 74 OPresc|         nas, dvigal se je v grlo, kakor da bi nas grabilo za vrat.
 75 OPresc|        prestavljala je noge tako, kakor da bi hodila za šalo po
 76 OPresc|         in noge so se nam tresle, kakor da bi bili preromali večnost,
 77 OPresc|           so mu visele ob životu, kakor da bi mu bile umrle. ~"Stopi!"
 78 OPresc|     zmerom plašna in malodušna -- kakor ujeti vrabci so bila, ki
 79 OPresc|            Tedaj pa se je zgodilo kakor čudež. Prikazala se nam
 80 OPresc|           je zasvetilo na vzhodu, kakor slavolok se je bila vzdignila
 81 OPresc|          v daljavi se je bleščalo kakor veliko belo mesto, vso svojo
 82 OPresc|           je zaklenkalo žalostno, kakor da bi zvonilo umirajočemu.
 83 OPresc|       telesom. Tudi meni je bilo, kakor da bi stal na gugalnici;
 84 VTemi |           in velike, čudno mirne, kakor jih imajo ljudje, ki so
 85 VTemi |      gledala je po cesti navzdol, kakor da bi koga pričakovala.
 86 VTemi |        mimo in nikjer ga ni bilo; kakor cesarjev voz. In Tinetu
 87 VTemi |           voz. In Tinetu je bilo, kakor da je bil tisti voz vse,
 88 VTemi |          Napotila se je bila mati kakor mnogokdaj -- morda brez
 89 VTemi |        zabolelo; spreletelo jo je kakor bojazen. ~Tudi Tineta je
 90 VTemi |        nehali. Težko jim je bilo, kakor da se snuje nekjé nekaj
 91 VTemi |          so bile težke tudi roke, kakor lesene; ležale so mirno
 92 VTemi |         in ves prestrašen je bil, kakor da bi se bližalo nekaj neveselega. ~
 93 VTemi |           udarila kaplja ob okno, kakor da bi potrkala nevidna roka. ~"
 94 VTemi |     udarce, ki so rezali v tišino kakor s skrhanim nožem. Ura je
 95 VTemi |      udarcev; nato je zahreščalo, kakor da bi se vrtilo s čudovito
 96 VTemi |       bolestno; ne frfot prijetno kakor metulj v soncu, in tudi
 97 VTemi |         soncu, in tudi ni glasno, kakor pesem; molči in leži pod
 98 VTemi |               Zapihal je veter in kakor da bi stresel in udaril
 99 VTemi |         vendar se je zazdelo Ani, kakor da ji je bil stopil iz temè
100 VTemi |        zgostila; in bilo jima je, kakor da nista v izbi, temveč
101 VTemi |           telesa so trepetala... ~Kakor je rasla strašna misel v
102 VTemi |      materinega obraza tako jasno kakor zdaj. Dolg je in koščen,
103 VTemi |     videla Ana nikoli tako jasno; kakor da bi jo bila ugledala prvikrat
104 VTemi |           veter s silnimi rokami; kakor da bi jo hotel vzdigniti,
105 VTemi |    domislila: prav tako je hodila kakor mati, glavo globoko sklonjeno,
106 VTemi |           sama, da je hodila tako kakor mati. ~Tončka in Tine sta
107 VTemi |          sobi, počasi, po prstih, kakor da bi iskale luči. Zahreščale
108 VTemi |       uprle oči v duri, videle so kakor podnevi in so spoznale Ano,
109 VTemi |           se odprle tako nalahko, kakor da bi se odpahnile same.
110 VTemi |         gledali so naravnost nanj kakor pričarani. Gledali so in
111 VTemi |        pragu so se pričeli tresti kakor v silnem mrazu, glasu pa
112 VTemi |        tišino, ki je bila v izbi; kakor da bi ugasnila luč in bi
113 VTemi |           ni nikogar na pragu. In kakor so se odprle, tako so se
114 Greh  |     Velika in tiha je bila cerkev kakor neizmeren grob. Naslonil
115 Greh  |           je bila tiha in samotna kakor cerkev pred njim. In leglo
116 Greh  |     bučanje je naraščalo, bilo je kakor morje in zmerom bliže je
117 Greh  |      rezko, čudno bolesten, glas, kakor krik človeka, ki se je izgubil
118 Greh  |          je zamigljala plašna luč kakor kresnica v temnem grmu.
119 Greh  |     strmih stopnicah; neprijazno, kakor koraki tatu so se glasili
120 Greh  |        lica, duh po netopirjih in kakor po trohnobi in mrtvašnici.
121 Greh  |        zazibal -- oglasilo se je, kakor da bi brusil nož ob pilo;
122 Greh  |         da bi brusil nož ob pilo; kakor da bi brusila smrt koso. ~
123 Greh  |      stokajočim, jokajočim glasom kakor otrok, ki se je bil izgubil
124 Greh  |        jarki, kotline in hribi -- kakor pusta, valovita pokrajina
125 Greh  |          gluhem mraku mu je bilo, kakor da pleza mukoma po visokem
126 Greh  |         strah in žalosten je bil. Kakor je bila tema vsenaokoli,
127 Greh  |       glas je bil surov in moški, kakor glas pijanca. Stal je pač
128 Greh  |      prišel vrag? Zakaj ne gre?" ~Kakor je bila tema vsenaokoli,
129 Greh  |           ni bilo v njem; bilo je kakor cerkev tam doli, prostrana
130 Greh  |   zamolklo in se ni več oglasilo. Kakor žoga je bila odletela mačka
131 Greh  |         drugi se je kretal zanj. ~Kakor se je bližala mačka, tako
132 Greh  |           mežikale, svetile so se kakor prej. ~"No, idi, vrag!" ~
133 Greh  |      vzdigala silna, divja zloba. Kakor da bi se bile odprle durce
134 Greh  |       bile njegove oči, videle so kakor podnevi; kakor dvoje luči
135 Greh  |          videle so kakor podnevi; kakor dvoje luči so bile njegove
136 Greh  |           oglasilo, ni se genilo, kakor mehek bel klobčič je bilo
137 Greh  |        rokah in prsti, skrivljeni kakor kremplji, so se zasajali
138 Greh  |          gledal. Roke so počivale kakor šape na plenu. Odprle so
139 Greh  |           okroglo glavo ob kamen. Kakor da bi bil s kladivom, s
140 Greh  |      nerodno, plezalo je navzgor, kakor pijano je plezalo in padalo,
141 Greh  |          kratka je bila in široka kakor preklano bruno; vzdignil
142 Greh  |    preklano bruno; vzdignil jo je kakor perce, vzdignil visoko in
143 Greh  |           in je stopal tako težko kakor v sanjah; bežal bi in ni
144 Greh  |     Kristus, in je bežal na cesto kakor Judež Iškarijot, ko je bil
145 Greh  |         mu zdele prijazne in lepe kakor nikoli, in ljudje, ki so
146 Greh  |            mežikala je dobrodušno kakor zmerom, ali tudi njenim
147 Greh  |              Samo igra se z mano, kakor sem se jaz z njeno mačko,
148 Greh  |      majhen in ubog se ji je zdel kakor nikoli. "Bolan je fant!"
149 Greh  |      drugače tako srepo pogledal? Kakor da bi mi bilo zapisano na
150 Greh  |            se je prikazala senca, kakor da bi šel zunaj sključen
151 Greh  |           najboljše. Tako živeti, kakor da bi se ne bilo zgodilo
152 Greh  |          bi se ne bilo zgodilo in kakor da bi ne bilo nikoli nocojšnjega
153 Greh  |         in ko jih odprem, je vse, kakor je bilo -- ničesar ni bilo
154 Greh  |      moliti ni mogel, ni si upal; kakor da bi oskrunil z ustnicami
155 Greh  |         ustnicami svete besede in kakor da se je bil Bog obrnil
156 Greh  |      vendar je videl vse naokoli, kakor da bi bile dvoje svetlih
157 Greh  |     posuta z ostrim kamenjem. Ali kakor je plezal navzdol, je bil
158 Greh  |       čigar misli so brez upanja, kakor misli starca... ~Stal je
159 Greh  |       glasna, donelo je zamolklo, kakor doni bron, ko je bilo kladivo
160 Greh  |        udarilo nanj. ~Ozrl se je, kakor da bi ga bilo poklicalo,
161 Greh  |       stokajoč glas, zajokalo je, kakor da bi bila zajokala noč
162 Greh  |       krita, duri zaprte in okna, kakor da bi bilo znotraj vse izumrlo.
163 Greh  |       Morda ga je celo poklicalo, kakor je poklicalo mene... Naj
164 Greh  |         naj se zgodi karkoli. -- ~Kakor da bi se mu nekaj zasvetilo,
165 Greh  |          je svetila velika cesta, kakor črna procesija se je vilo
166 Greh  |            od daleč se je videlo, kakor da bi stale mirno, samo
167 Greh  |            je bil majhen in ubog, kakor ga še ni videla. Tone je
168 Greh  |       tudi njegove besede so bile kakor besede starca in celo glas
169 Greh  |           seno in da bi govorila, kakor sta govorila časih, ko sta
170 Greh  |         shladilo; zaduhlo je bilo kakor prej in dišalo je zmerom
171 Greh  |            Starci so, pa se smejó kakor otroci, in glej, poljubujejo
172 Greh  |    izpremenilo tam, če je še vse, kakor je bilo. Morda so duri še
173 Greh  |          Morda so duri še odprte, kakor sem jih bil ostavil, tudi
174 Tinica|         predmestje, kjer je živel kakor puščavnik. Izbica, ki si
175 Tinica|      skrbi, svež je bil in zdrav, kakor da bi se bil po prečuti
176 Tinica|          oči so sijale, Bog vedi, kakor sama Velika noč in ustnice
177 Tinica|          ni se bal, da bi zašel. ~Kakor se je spremenil sam, tako
178 Tinica|       živeli so drobni beli prsti kakor bitja zase. Odpel je zgornji
179 Tinica|        vejic in on se je stresel, kakor da bi se bil domislil nečesa
180 Tinica|         se je začudila. Malomarno kakor prej je visela ob zofi drobna
181 Tinica|     mislil -- toda glej, hodil je kakor na vrvi, vodilo ga je kakor
182 Tinica|       kakor na vrvi, vodilo ga je kakor slepca in prišel je naravnost
183 Tinica|         sem, da te ne bo več. Ali kakor da bi te pričakovala --
184 Tinica|          je vstal, opotekel se je kakor pijan in je šel. ~Začudila
185 Tinica|         na levo, bežal naravnost, kakor da bi taval ponoči v kolobarju.
186 Tinica|           Uničil je vse po vrsti, kakor so bile prisijale iz mrtvega
187 Tinica|         rokami. Umirale so mirno, kakor otroci. Tudi on je bil miren,
188 Tinica|       miren, komaj se je zavedal, kakor da bi uničeval ponesrečeno
189 Tinica|       minilo vselej precej hitro. Kakor v pijanosti, tako se je
190 Tinica|       globlje... ~Živel je nekdaj kakor v omotici in ko se je vzdramil,
191 Tinica|       obvladal ta strah, ležal je kakor velika senca na vseh njegovih
192 Tinica|          dramilo v njeni duši. In kakor je spoznavala duša, so se
193 Tinica|          zganilo se ji je v prsih kakor stud... Spomladi ji je bil
194 Tinica|         se je spremenilo v blato! Kakor začaran je bil; oblatil
195 Tinica|        smešnosti svojega početja. Kakor da bi hotel ustvariti spomlad
196 Tinica|    njegovega srca. ~Govorila sta, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo,
197 Tinica|         njima. ~Slikal je Tinico, kakor je bila doma: v lahki bluzi
198 Tinica|       bilo v njih. Zdrznil se je, kakor da bi se hotel otresti nečesa,
199 Tinica|     spačenega obraza: bilo mu je, kakor da je videl skozi duri.
200 Tinica|       pred durmi, malo sklonjena, kakor pričakujoča, pol prestrašena,
201 Tinica|         nje, zvenčali so kozarci, kakor čudolep, čudosvetel, ali
202 Tinica|         bil ves večer in minil je kakor sen... ~On je govoril spočetka,
203 Tinica|       groza mu je ležala na duši. Kakor da bi mislila glasno in
204 Tinica|           da bi mislila glasno in kakor da bi bilo od prozornega
205 Tinica|          vzbudila se je nevoljna, kakor otrok ob zori v gorki postelji,
206 Tinica|  omahovali, nista se strnili več; kakor ugasujoč plamen je bila
207 Tinica|           Obraz je bil čudomiren, kakor svetla tenčica je plaval
208 Tinica|         stvar je bila, tako tuja, kakor tisto spomladansko vstajenje.
209 Tinica|         in v izbi je bila Tinica. Kakor v megli je bila pred njim,
210 Tinica|      polna greha in sladkosti!... Kakor angel si prišla, mlada in
211 Tinica|           njenih nog... ~Začul je kakor v divjih sanjah prestrašen
212 NaGolg|         pripodi se oblak prahu in kakor v gosto, zadušno meglo je
213 NaGolg|           ki padajo od drevja, so kakor z vodenim tušem narisane
214 NaGolg|          opira z rokami. Obraz je kakor s sekiro iztesan, krepak
215 NaGolg|         prahu. Oči, prej nemirne, kakor da bi iskale opore, prijaznega
216 NaGolg|     Škornje je ukradel!" ~In topo kakor prej so gledale oči, pol
217 NaGolg|        naravnost na glavo. Tenek, kakor otroški krik in hudodelec
218 NaGolg|          prav tako leno in udobno kakor prej; njegov obraz je bil
219 LepaV |           Prinesla bi mu bonbonov kakor otroku, položila si glavo
220 LepaV |         ki je bil v njunih srcih. Kakor da bi se bila poznala že
221 LepaV |        prijetno je bilo v kupeju, kakor pozimi, o mraku, v zakurjeni
222 LepaV |      krožniku, in se je smehljala kakor otrok, ki je zagrešil vesel
223 LepaV |       kosmi so padali neprestano, kakor z oprezno nevidno roko se
224 Zaljub|        vesel, ker me je imel rad, kakor me imajo radi mnogi dobri
225 Zaljub|           radost je zasijala samo kakor medla luč iz teme njegove
226 Zaljub|         lažnivost! Nebo je jasno, kakor ribje oko, beli oblački
227 Zaljub|     plavajo po njem. Reka se vije kakor srebrn pas, slavec toži
228 Zaljub|         in bi bil kmalu umrl. Ali kakor pravi naš nepozabni Levstik: ~
229 Zaljub|      lakaj; v tistem trenotku sem kakor po božji milosti nenadoma
230 Zaljub|           je bil prav tako umeten kakor moj; kdor se šopiri najglasneje,
231 Zaljub|           takrat še nisem ljubil, kakor ljubi človek žensko. Samo
232 Zaljub|      misliti, da sem živel takrat kakor izgubljen pes, ki se ne
233 Zaljub|       mokra je, mrzla in spolzka, kakor riba -- hitim, da se operem. ~
234 Zaljub|         ponižno sem klonil glavo, kakor da bi me bila povabila usmiljenja
235 Zaljub|         samo ljubezniva dama, ali kakor je pripovedovala, se je
236 Zaljub|            toda že je ljubila, ne kakor otrok -- ljubila je z vso
237 Zaljub|          nekaj preobrnilo v njih, kakor silen duševni potres in --
238 Zaljub|     daljno preteklost nazaj, tako kakor sem se spremenil jaz? Oh,
239 Zaljub|      jutro, da so bile sanje, ali kakor da bi me mahoma udarilo
240 Zaljub|      njenem klobuku, zafrfotal je kakor komaj viden bel oblaček
241 Zaljub|       zmerom dalje in dalje, laže kakor Nozdrev -- že je čisto na
242 Zaljub|          tako fantastično pisana, kakor preproge v spalnici Semiramide,
243 Zaljub|           tako razkošen in bogat, kakor ga ni imela sama gospa Humbertova!
244 Zaljub|          k nji in bi se poklonil, kakor se poklanjajo baroni. In
245 Zaljub|       iztegnila belo roko -- tako kakor jih iztegujejo dame, ki
246 Zaljub|          jaz bi jo poljubil, tako kakor baroni poljubljajo roke
247 Zaljub|           je in nasmehnila bi se, kakor se smehljajo ženske baronom... ~* ~
248 Vedom |           Stal je prej kraj poti, kakor jih stoji lepo število,
249 Vedom |       imel Jakob lepe ženske, rad kakor lepo vreme. Tudi zaljubil
250 Vedom |         so se dvigali nizki holmi kakor zaviti v siv dim. Tu, tam,
251 Vedom |          glej!" ~Lucija je hodila kakor po mehkem mahu, v kostanjevi
252 Vedom |     razločna nenaravno rdeča luč, kakor da bi sijal skozi prozorno
253 Vedom |       Lucija, zato ker te ljubim, kakor še nikoli nisem ljubil ženske.
254 Vedom |  odgovoriš, da me ne ljubiš tako, kakor hočem jaz, da me ljubiš,
255 Vedom |       potem zame drugega na svetu kakor žalost in klavrno obešanje?
256 Vedom |        kaj je potem zame na svetu kakor žalost in klavrno obešanje?
257 Vedom |         Oči so bile suhe in vroče kakor nebo nad njima. ~Tam je
258 Vedom |          dobim službo, ki je zame kakor nalašč. Žurnalist sem vendarle
259 Vedom |   življenja!" ~Končal je hlastno, kakor da bi se bil izpozabil predaleč.
260 Vedom |          neprestano so okoli mene kakor živa bitja. In bojim se
261 Vedom |        Ljubim jo," je dejal Jakob kakor opravičujoč; nato pa je
262 Vedom |           življenja. Živeti hočem kakor drugi ljudje, med njimi
263 Vedom |    Zaviden sem jim bil, ker žive, kakor je bil Bog ustvaril ljudi
264 Vedom |        usojeno, da stoje ob poti. Kakor kljuseta, vprežena v voz:
265 Vedom |          Doslej si sanjal, blodil kakor muha v poletnem soncu in
266 Vedom |  zanimanja. ~"Lucijo!" ~Osupla in kakor prestrašena sta mu pogledala
267 Vedom |         ki se ga zdaj ni zavedal, kakor se ni zavedal zraka, ki
268 Vedom |           njej. In vse to je bilo kakor pozlačen okvir za njegovo
269 Vedom |          se vrnil. Toda stopal je kakor mehanično po stopnicah navzdol
270 Vedom |  odzdravila? Vrnila se je v izbo, kakor da bi se ji bilo mudilo..." ~
271 Vedom |         bilo treba bistrih oči in kakor struna rahlega čuta, da
272 Vedom |           Nenadoma se je zdrznil. Kakor da jo je ugledal šele zdaj.
273 Vedom |            Bilo mu je v tem hipu, kakor da nikoli še ni videl žene
274 Vedom |       Tepec!" bi ti odgovoril. In kakor da je slišal njegove misli,
275 Vedom |         utripalo močno in glasno, kakor s hitrim majhnim kladivcem. ~"
276 Vedom |          ležale zmečkane na mizi, kakor jih je bila zalučala ob
277 Vedom |          polt, zasvetila bi se in kakor studenci bi pritekli rdeči
278 Vedom |        resnica. ~Ali je res živel kakor drugi v tem kratkem času,
279 Vedom |       rešil v življenje? Ni živel kakor drugi; v svojem srcu in
280 Vedom |          da ni mislil in ni živel kakor drugi, da so bili njegovi
281 Vedom |            da ga diha, bi govoril kakor drugi in bi se ne zavedal
282 Vedom |       večer, nato so ga pozabili, kakor pozabijo sorodniki na mrtveca,
283 Vedom |        glasom. ~"No -- on in ona, kakor zmerom. Bog sam vedi, kaj
284 Vedom |           da so se mu svetile oči kakor blaznemu človeku. Sklonil
285 Vedom |      Prišla sta mimo velike hiše, kakor mrtve slepe oči so bila
286 Vedom |       žejen!" ~V ~Jakob je živel, kakor jih živi brez števila, življenje,
287 Vedom |       glej, vzdignile so se misli kakor jata golobov, razpršile
288 Vedom |      vprašanje z rezkim glasom in kakor strah in srd se je zasvetil
289 Vedom |          razgrapani poti? Ko lije kakor goreča ploha?" ~Mihelec
290 Vedom |           obraz mu je bil razoran kakor sedemdesetletnemu starcu. ~"
291 Vedom |        sem prav danes tako vesel, kakor da bi se bilo nekaj zgodilo
292 Sreca |        razprostira domovina, lepa kakor paradiž. Zamolklo pesem
293 Sreca |           burja s silnimi hrasti, kakor poletni veter z žitom na
294 Sreca |            ker je nihče ne uživa, kakor jo uživam jaz. Kdo mi je
295 Sreca |    razprostrl je roke in bilo je, kakor da sega levica do onih gozdov,
296 Sreca |       obrazi, postajajo pred mano kakor skrbni zdravniki, stresajo
297 Sreca |           To si ti, domovina! Ti, kakor te nikoli nisem videl, ko
298 Sreca |     široki izvoženi cesti hodi in kakor hodi, temni nebo nad njim.
299 Sreca |         oči so se vračale počasi, kakor so se vračali valovi...
300 Sreca |        majhno, samotno in otožno, kakor plašen otrok sredi puste
301 Sreca |       linami in sajasto strešico, kakor da bi nosil visoko črno
302 Sreca |          je res, da ga dočakam?" ~Kakor silna šumeča reka so navalile
303 Sreca |         pa napravi narobe! Delaj, kakor krepak in ponosen človek,
304 Sreca |         stvari ga je bilo sram in kakor v samo nedosežno nebeško
305 Sreca |         novo življenje; to je bil kakor spomin ponoči: potrkalo
306 Sreca |          in prazna, miza je stala kakor sredi poljane, Stene so
307 Sreca |      starikav obraz, ves naguban, kakor z nožem razrezan. Tudi teta
308 Sreca |         da so se ustnice zgenile, kakor užaljenemu otroku, ki si
309 Sreca |         tihimi, obzirnimi koraki, kakor hodijo ljudje, ki so navajeni
310 Sreca |       tišine, ki je ležala v sobi kakor težka zadušna senca; videl
311 Sreca |       nisi zaupno zatekel k meni, kakor otrok, izgnan v deževno
312 Sreca |        samemu. Jemal si ljubezen, kakor zaslužen vsakdanji kruh
313 Sreca |        velikimi očmi, razumel je, kakor da bi govorili njih pogledi
314 Sreca |          kaplje v dolgem pramenu, kakor da bi bil ogromen kropilnik
315 Sreca |        mirnimi in lahkimi koraki, kakor da bi hodila po preprogi.
316 Sreca |       ozrlo name, mlado in veselo kakor je... Kaj bi si mogel misliti
317 Sreca |           Slišala si moje korake, kakor sem slišal jaz tvoje misli --
318 Sreca |           jaz tvoje misli -- tako kakor jih slišim zdajle, ko stojiš
319 Sreca |            Martin se je zamislil. Kakor da bi se bila zgenila mrtva
320 Sreca |        seboj?" ~"Zamenjal sem jo, kakor si jo ti! Ne govoriva, prijatelj,
321 Sreca |     govorimo o nji samo natihoma, kakor o umirajočem človeku, ki
322 Sreca |       bojazni v mojih očeh!... In kakor je tvoje srce, tako je zdravje
323 Sreca |          torej?" ~"Živeti! Goreti kakor poleno, ki ga je bil pozabil
324 Sreca |         na okno, poklicalo me je, kakor spomin ponoči. In takrat
325 Sreca |            vesel je bil in velik. Kakor ogromna črna gora se je
326 Sreca |     razžalil! Zdaj si razumela -- kakor daljni blisk se je zasvetilo
327 Sreca |          ko bi te ljubil, Helena, kakor sem ljubil ženske!... Še
328 Sreca |       volje in zelo naravno, tako kakor se vrti zemlja okoli sonca
329 Sreca |       zemlja okoli sonca in tako, kakor me uboga brez volje moja
330 Sreca |       jarek! Ali zložim ti pesem, kakor je ni še videl svet; zdaj,
331 Sreca |           poljubil. In krasno je, kakor si nisem mislil. Oči --
332 Sreca |     ustnice nezavedno -- narahlo, kakor se zganejo na oltarju ustnice
333 Sreca |       križem po ulicah. Hodila je kakor v topli sobi po mehki preprogi
334 Sreca |        težka, lije sunkoma v usta kakor mrzla snežnica, lega ledeno
335 Sreca |          koraki bi stopalo dalje, kakor da bi hodilo po mehki preprogi,
336 Sreca |    pajčolan, zafrfotal je v zraku kakor bele peroti, kakor spomladanska
337 Sreca |          zraku kakor bele peroti, kakor spomladanska megla... Ozri
338 Sreca |       nikoli tako upala in bolna, kakor ta poslednji večer. ~Barica
339 Sreca |          se še morda, molédovati, kakor za krščansko miloščino...
340 Sreca |    javkanje, ki me ga je sram!" ~"Kakor njega sem ljubila njegove
341 Sreca |          prosečim, mehkim glasom, kakor da bi ogovarjal otroka,
342 Sreca |           prav, da se poslavljaš, kakor da bi se poslavljal za zmerom.
343 Sreca |         ušesa so štrlela v stran, kakor jetičnemu človeku. V desnici
344 Sreca |         roko in jo je vodil domov kakor otroka; nema je stopala
345 Sreca |          posebni in smešni način, kakor ga rešujejo v svojih otročjih
346 Sreca |          v obraz. ~"Minilo te bo, kakor je minilo mene. Pomisli,
347 Sreca |            za kos kruha se plazim kakor žival, in nebeške zvezde
348 Sreca |           in glava je čisto jasna kakor da bi se bilo pravkar breme
349 Sreca |     stopical bi, tipal po stenah, kakor bolan starec, ki je bil
350 Sreca |         Nekaj je bilo leglo name, kakor da bi se mi bila zavalila
351 Sreca |         stanovanju. In cesta šumi kakor reka; vse je še svetlo,
352 Sreca |        luči, sijejo mi skozi okno kakor spomladanski dan. Veseli
353 Sreca |      pitali te bomo z ljubeznijo, kakor nehvaležnega otroka... poglej,
354 Sreca |           še noge, toda lahke so, kakor da bi ne hodil po trdih
355 Sreca |                  Začul je glasove kakor iz bežečih sanj. ~"Kaj te
356 Sreca |       strmele nanj radovedne oči, kakor da bi mu hotele otipati
357 Sreca |           usmiljenjem in s čajem, kakor berača. ~"Nič nas ne glej
358 Sreca |           časih obupan in klavrn, kakor se spodobi to vsakemu slovenskemu
359 Sreca |        utrujenost je bila sladka, kakor na večer po dolgem izprehodu.
360 Sreca |           je samo neprijeten duh, kakor po lojevi sveči... ~Pripraviti
361 Sreca |       prijazno pozemsko življenje kakor vsa druga bitja. Spoznal
362 Sreca |       boljše plačali. Verzi stoje kakor vojaki na paradi!" ~Barica
363 Sreca |         bral te pesmi! Zdi se mi, kakor da bi gledal iz teh lepih
364 Sreca |        lepih vrstic njegov obraz, kakor je bil prej. Takrat je imel
365 Sreca |          nihče se ni znal smejati kakor on!" ~Gorjančev obraz se
366 Sreca |           Barica, smejal se bo še kakor takrat! Ni vse kakor je
367 Sreca |           še kakor takrat! Ni vse kakor je pisal, ni še tako bolan!
368 Sreca |    domovino in ozdravi -- vse bo, kakor je bilo..." ~Tolažil jo
369 Sreca |       trpek, vsaka beseda je bila kakor siloma iztrgana iz stisnjenih
370 Sreca |          in nikoli niso bili taki kakor tisto uro... ~Odložil je
371 Sreca |        Franc in je stal na pragu, kakor ga je videla v svojem srcu. ~
372 Sreca |         nasmehnil; gledal je nanj kakor na otroka, ki je bil zagrešil
373 Sreca |          vsaj!" ~O, Franc Riba! ~"Kakor sem rekel! Obžalujem od
374 Sreca |        sklonil se je, posegel je, kakor da bi zajemal vode v perišče
375 Pozdr |          in stokajoče, očitajoče, kakor da bi umirala domovina tam
376 Pozdr |          nežne in pregrešne roke, kakor jih imam rad. ~In komaj
377 Pozdr |         in pisano jopico -- čisto kakor nedolžna ovčarica na starih
378 Pozdr |           očeh je bil isti izraz, kakor v očeh nekega slovenskega
379 Pozdr |    nerodovitne, peščene prsti, in kakor ginevajo sokovi iz naročja,
380 Pozdr |           ali pri srcu mi je bilo kakor pijanemu razbojniku, --
381 Poet  |     sijalo sonce jarko in veselo, kakor na Veliko nedeljo. Fant
382 Poet  |           in mar mu je bilo cilja kakor škrjancu, kadar izžvrgoli
383 Poet  |         višje, mu je klonil hrbet kakor starcu. Hiteli so oblaki;
384 Poet  |           s čudnim rdečim prahom, kakor ga ni videl še nikoli. Zgodilo
385 Poet  |         niso tam zeleni travniki, kakor sem jih videl nekoč v sanjah,
386 Poet  |           bile sanje, umirale so, kakor je umiral dan. In je mislil,
387 Poet  |       sključen je hodil popotnik, kakor da bi nosil križ Izveličarja.