Chapter

 1 MimoZ|               sem oči, ker me je bilo sram te pustosive osamljenosti
 2 BrezD|       bolečini ni govoril; bilo ga je sram, tujca na vsem božjem svetu,
 3 Vedom|                 tudi imena ga je bilo sram in imenoval se je rajši
 4 Vedom|                 je izpregovoril on in sram ga je bilo neumnih besed;
 5 Vedom|           delo, in mene je bilo skoro sram, tebe pa tudi. Pa kaj, še
 6 Vedom|              Vrag vedi, da me je bilo sram, ampak pomagati si nisem
 7 Sreca| objektivnostjo se skriva malodušnost, sram pred seboj samim! -- Glej,
 8 Sreca|              svojih stvari ga je bilo sram in kakor v samo nedosežno
 9 Sreca|             pa je tisti, ki nas ga je sram..." ~Franc je govoril hitro,
10 Sreca|         zlagano javkanje, ki me ga je sram!" ~"Kakor njega sem ljubila
11 Sreca|           tako podobni, da je človeka sram pred tujci. Kaj bi po nepotrebnem
12 Sreca|                smrt, konec! Ali te ni sram?" ~Franc je ležal oblečen
13 Sreca|             bežečih sanj. ~"Kaj te ni sram? Prespal je sveti večer