| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] bili 65 bilka 2 bilko 1 bilo 387 bílo 3 bingljala 2 bisere 1 | Frequency [« »] 490 bil 441 ni 407 ne 387 bilo 387 kakor 360 ki 358 sem | Ivan Cankar Mimo življenja IntraText - Concordances bilo |
Chapter
1 MimoZ | ŽIVLJENJA~Ob prazniku je bilo, veselem, poletnem; in povesil 2 MimoZ | povesil sem oči, ker me je bilo sram te pustosive osamljenosti 3 MimoZ | prazniški šum. In vendar je bilo do ceste komaj par korakov; 4 MimoZ | tam zunaj v soncu, mi je bilo tuje; ljudje, ki so hodili 5 MimoZ | mojih želja; ne sovraštva ni bilo med mano in med njimi in 6 MimoZ | zmerom! ~Omeglilo se mi je bilo oko za trenotek; morda se 7 MimoZ | očesa in je ugasnil... in bilo mi je, kakor da sem šel 8 MimoZ | dolgočasno prazniško, je bilo zmerom bolj zanimivo. Nič 9 MimoZ | bolj zanimivo. Nič več ni bilo sonce veselo; težka, soparna 10 MimoZ | nalahko sključen, kakor je bilo takrat v modi, smehljal 11 MimoZ | in čudo očem... Tako je bilo: moja tiha, temna koliba 12 MimoZ | jarek. Zdi se mi, da je bilo mesto že v daljni daljavi, 13 BrezD | BREZ DOMA~Poleti je bilo, ob tistem času, ko so bežali 14 BrezD | Vse je še tam kakor je bilo; tisto sonce, ki je takrat 15 BrezD | sem spoznal, da delo ni bilo izraslo iz njegovega srca. 16 BrezD | sladki bolečini ni govoril; bilo ga je sram, tujca na vsem 17 BrezD | bolečine polno. Toda nič več ni bilo v njegovem glasu tistega 18 BrezD | upanja porojenega; nič več ni bilo vere v njegovih očeh. ~In 19 BrezD | Nekoč, predlanskim je bilo, že ob pozni jeseni, sem 20 BrezD | pogledal v obraz... Žal mi je bilo potem in bolan sem bil..." ~ 21 BrezD | Toliko trpljenja je bilo v njegovem pripovedovanju, 22 BrezD | pripovedovanju, da mi je bilo samemu težko pri srcu. Strah 23 BrezD | težko pri srcu. Strah me je bilo... Ločila sva se in gledal 24 OPresc| davnih let... ~Lepo jutro je bilo, ko sem se vzdramil. Sonce 25 OPresc| napotil. ~Deset let mi je bilo takrat, Lojze je bil še 26 OPresc| bele trške hiše. Vse je bilo kakor umito, okopano; prazniško 27 OPresc| smo utihnili. Drugačno je bilo vse življenje zdaj in tudi 28 OPresc| se nič ne premikali in bi bilo vse mirno, začarano. Samo 29 OPresc| tiščali k zidu; temno je bilo v veži, dišalo je po sveže 30 OPresc| kakor kokoši; in vse je bilo tiho, kakor da bi imeli 31 OPresc| krajcarja in tudi v malhah je bilo že nekaj. Krajcarje nam 32 OPresc| drevju; nobenega glasu ni bilo iz nje, tudi pes ni zalajal; 33 OPresc| pokleknili. Prijazno je bilo vse naokoli in tudi nam 34 OPresc| vse naokoli in tudi nam je bilo prijetno in lahko, kakor 35 OPresc| se mi, kakor da bi je ne bilo več... ~Bili smo spet na 36 OPresc| en ovinek in nikjer je ni bilo več. Samotna pokrajina se 37 OPresc| dolgo, ko smo opazili, da ni bilo več jasnega neba nad nami. 38 OPresc| drevjem; vetra skoro ni bilo več in tako se ni nič genilo; 39 OPresc| dežnica. ~Poti skoro ni bilo, hodili smo po blatnih stezah, 40 OPresc| jih v malhah dovolj. Ali bilo je nekaj lepega -- tako 41 OPresc| lepega -- tako sladko je bilo upanje... Ni treba, da so 42 OPresc| treba, da so bila jabolka, bilo bi lahko karkoli... ~Molčali 43 OPresc| je zdela prej. Morda je bilo takrat zasijalo nebo izza 44 OPresc| nebo izza oblakov. Blato je bilo osušeno samo zgoraj, ali 45 OPresc| bili, toda od nikoder ni bilo človeka. Nismo vedeli zakaj, 46 OPresc| smo in padali, konca pa ni bilo nikoli, kakor da bi se pogrezala 47 OPresc| sive nogavice. ~Sitno je bilo in žalostno, toda Lojze 48 OPresc| začetka ne. Nekaj drugega je bilo v nas in z bolestjo čutim, 49 OPresc| z bolestjo čutim, kaj je bilo... ~V širokem ovinku se 50 OPresc| se opotekel, ker se mi je bilo zazdelo nenadoma, kakor 51 OPresc| obrobljene. Zakaj tako nam je bilo pri srcu sredi pogrebne 52 OPresc| liki cesti. Upanje, ki je bilo tako majhno in nejasno, 53 OPresc| majhno in nejasno, se je bilo preselilo tja in zdaj je 54 OPresc| In tudi v‚like ceste ni bilo nikjer. ~Vsa nas je bila 55 OPresc| Ne! Ne!Ne!" ~Čudno je bilo -- razumela je njegovo misel, 56 OPresc| Vsi smo vedeli, kaj je bilo, toda nihče ni izpregovoril 57 OPresc| kakor morje. In zdaj ni bilo na svetu nič drugega več 58 OPresc| rame poleg svoje; zdaj je bilo breme večje nego Hanca; 59 OPresc| do pasu, bi še držati ne bilo treba; mirno je počivalo 60 OPresc| srca. Tudi strah nas je bilo, tako da se nismo upali 61 OPresc| venec. ~In hipoma nam je bilo lažje, mirnejši je bil strah 62 OPresc| in tišja je bila žalost. Bilo je, kakor da je molila pokrajina 63 OPresc| velikimi valovi. Preko jarka je bilo položeno tenko deblo, skoro 64 OPresc| in spolzko; opore pa ni bilo. Stali smo pred jarkom in 65 OPresc| konca! Ni konca!" ~Ni ga bilo. Dolgo smo že hodili, ali 66 OPresc| zagrnilo za nami. Da, čudo je bilo, pokrajina je hodila z nami. 67 OPresc| nami. Na vseh straneh se je bilo spustilo od neba dol veliko 68 OPresc| motilo nas je in tako je bilo mogoče, da smo hodili v 69 OPresc| v kolobarju in konca ni bilo... ~Steza se je razširila 70 OPresc| je hotelo srce, kadar je bilo polno žalosti. Tam je bila 71 OPresc| Tam je bila rešitev in je bilo novo življenje, vsa prihodnost 72 OPresc| vsem telesom. Tudi meni je bilo, kakor da bi stal na gugalnici; 73 VTemi | V TEMI~Mračilo se je. Bilo je še zgodaj, ali na zahodu 74 VTemi | izginilo sonce. Vroče je bilo še zmerom in soparno; okna 75 VTemi | pohištva; durim nasproti je bilo dvoje oken z razbitimi šipami; 76 VTemi | nekdaj pozlačenem okviru, je bilo na sredi ubito; ob eni steni 77 VTemi | naročju. Troje otrok je bilo v sobi. Ana, dvanajstletno 78 VTemi | doživeli mnogo. Njeno telo je bilo dolgo in neokretno, hodila 79 VTemi | sama ni razumela, kaj je bilo. Žalostni so tisti večeri, 80 VTemi | je mimo in nikjer ga ni bilo; kakor cesarjev voz. In 81 VTemi | cesarjev voz. In Tinetu je bilo, kakor da je bil tisti voz 82 VTemi | Hí-i!" in nikjer ga ni bilo več. ~Tončka je zajokala 83 VTemi | prazna, komaj za pol ure je bilo še olja. A do tedaj pride 84 VTemi | bil na mizi, ali v izbi je bilo vse temnó in vse temnó je 85 VTemi | vse temnó in vse temnó je bilo zunaj. ~"Kam so šli, mati?" 86 VTemi | bojazen. ~Tudi Tineta je bilo spreletelo ob istem času. " 87 VTemi | so nehali. Težko jim je bilo, kakor da se snuje nekjé 88 VTemi | sence ter pile svetlobo. Bilo je zmerom temnejše; na obrazih, 89 VTemi | tih in boječ; strah ga je bilo tišine in ni se je upal 90 VTemi | drobnih kolesc; in vse je bilo tiho. ~Bojazen je utripala 91 VTemi | Kaj bi ne bil greh, da bi bilo zastonj vse to upanje? Kaj 92 VTemi | Misel je bila, ki je ni bilo mogoče ne jasno misliti 93 VTemi | nenadoma tema zgostila; in bilo jima je, kakor da nista 94 VTemi | vdrugič, ali strah jih je bilo teh tihih korakov -- hodili 95 VTemi | okno. ~"Mati!" ~Ali ni je bilo. Pijan človek je šel počasi 96 VTemi | stopnicah navzdol. Vse temnó je bilo,; drugače je gorela svetilka 97 VTemi | na stopnicah, nocoj je ni bilo. Tipala je z rokami, šla 98 VTemi | glas je bil. ~"Mati!" ~Ali bilo ni nikogar, samotna je bila 99 VTemi | preko glave; strah ju je bilo temè in vendar sta strmela 100 VTemi | vse, kar so razločile, je bilo strašno. Tam je bila zofa 101 VTemi | odgovora. Vedel je, da je bilo upanje prazno, in vendar 102 VTemi | vendar je upal. ~Odgovora ni bilo. ~Ana je stala sredi izbe, 103 VTemi | biti in zakaj nocoj? Saj je bilo življenje zmerom enako -- 104 VTemi | že narahlo zaprle in ni bilo več nikogar na pragu. In 105 VTemi | silnem mrazu, glasu pa ni bilo iz ust. ~Temna je bila izba 106 VTemi | hudobnih senc... ~Trdovratno je bilo upanje -- zmerom še je živel 107 VTemi | bile odprte na stežaj. In bilo ni nikogar na pragu. In 108 VTemi | se objeli tesno; krika ni bilo iz grla; oči so bile široko 109 Greh | GREH~I Sonce se je bilo skrilo za župniškim vrtom 110 Greh | stopil v zakristijo. Temno je bilo v zakristiji in tiho; Tone 111 Greh | je medla svetloba; tam je bilo okence, izdolbeno v debeli 112 Greh | za soncem... ~Pozno je že bilo, hitel je po stopnicah navzgor. 113 Greh | in bučanje je naraščalo, bilo je kakor morje in zmerom 114 Greh | zmerom od daleč in Tonetu je bilo hudo in žalostno pri srcu. ~ 115 Greh | bila okna, toda steklo je bilo zamazano in vsled dremotne, 116 Greh | okrenil, zakaj poklicalo ga je bilo zadaj -- pritajen glas iz 117 Greh | zadušnem, gluhem mraku mu je bilo, kakor da pleza mukoma po 118 Greh | odkoder je bil prišel. ~Bilo ga je strah in žalosten 119 Greh | mlada in nič hudobnega ni bilo v njenih očeh. Zgenila se 120 Greh | nič lepega in veselega ni bilo v njem; bilo je kakor cerkev 121 Greh | veselega ni bilo v njem; bilo je kakor cerkev tam doli, 122 Greh | mačka je bila in strah jo je bilo celo netopirjev. Mlada bela 123 Greh | kakor mehek bel klobčič je bilo v njegovih rokah in prsti, 124 Greh | kupolo ter obležalo. ~Ker je bilo tiho in se ni genilo v vsej 125 Greh | okroglim kladivom, ki je bilo samo ohlapno pritrjeno na 126 Greh | se genilo in tudi oči ni bilo več, nič se ni svetilo. ~ 127 Greh | mogel. In tudi svetlo ni bilo več; ničesar ni več videl, 128 Greh | Jezus!" ~Vrnil se je; in bilo mu je, da so stopnice čisto 129 Greh | ovinek za ovinkom in konca ni bilo. Postal je in je pomislil: 130 Greh | dolini. Kako bi se torej ne bilo slišalo, ko je kričal in 131 Greh | bi zaprla štacuno, ker je bilo že pozno in je občinski 132 Greh | je hitel po ulici. Tam ni bilo več hiš in ne svetlih oken; 133 Greh | so svetile. Na desni je bilo odprto polje daleč v temo, 134 Greh | Kod si hodil?" ~Jasno je bilo Tonetu, da ve učitelj natanko, 135 Greh | vpraša naravnost. Kako bi bilo mogoče, da bi ne vedel, 136 Greh | pogledal? Kakor da bi mi bilo zapisano na čelu. -- Ulica 137 Greh | bil gost in težak, dasi je bilo okno odprto. ~"Kod si hodil 138 Greh | bo nikoli boljše. Prej je bilo morda mogoče, ali zdaj nikoli 139 Greh | novo mašo pel." ~Tonetu je bilo težko, da bi zajokal na 140 Greh | se zjutraj vzbudil in bi bilo vse samo sanje. In potem 141 Greh | samo sanje. In potem bi bilo vse boljše in Bog bi pomagal, 142 Greh | bila vesela in vsega bi bilo dovolj. Da, jutri zjutraj 143 Greh | novi maši... Vroče mu je bilo, obrnil se je v postelji 144 Greh | misliti na tisto, to bi bilo najboljše. Tako živeti, 145 Greh | živeti, kakor da bi se ne bilo zgodilo in kakor da bi ne 146 Greh | zgodilo in kakor da bi ne bilo nikoli nocojšnjega večera. 147 Greh | odprem, je vse, kakor je bilo -- ničesar ni bilo vmes... 148 Greh | kakor je bilo -- ničesar ni bilo vmes... Morda se motim, 149 Greh | je poslušal. Zastokalo je bilo, zaječalo od daleč -- in 150 Greh | stokalo je še zmerom, ječalo; bilo mu je, da se bliža, da hiti 151 Greh | razločnejši je bil... ~Strah ga je bilo, ali v strahu je bila že 152 Greh | svetile, tudi meseca ni bilo -- tema je bila, in vendar 153 Greh | zaprosilo -- izgubilo se je bilo in je blodilo po neizmerni 154 Greh | kakor doni bron, ko je bilo kladivo že davno udarilo 155 Greh | Ozrl se je, kakor da bi ga bilo poklicalo, in glej, na hribu 156 Greh | se je niže -- strah ga je bilo, od zlobe se mu je treslo 157 Greh | delaš, Tone?" ~-- Nič ni bilo, neumen sem bil! -- je mislil 158 Greh | roko nad oči... ~Kmalu ni bilo več hiš ob poti; samo tupatam 159 Greh | zaprte in okna, kakor da bi bilo znotraj vse izumrlo. Nato 160 Greh | Gledal je in breme na srcu je bilo težje. ~Lepa je vas in vse 161 Greh | božjem imenu! -- ~Težko mu je bilo, ali žalost je bila mirna, 162 Greh | ozrl in je stopil v vežo. ~Bilo je že blizu poldne, mati 163 Greh | so veseli. ~V senu mu je bilo vroče in ni mogel spati; 164 Greh | mu je bleščalo, dasi je bilo sonce za streho. ~Vstal 165 Greh | je plazila zmerom više; bilo je pač že pozno popoldne 166 Greh | popoldne in zdavnaj že je bilo odzvonilo k litanijam. ~ 167 Greh | bdela pozno v noč in je bilo srce obema polno upanja. ~ 168 Greh | pazljivo v obraz in srce mu je bilo nemirno. ~"Kaj sem govoril 169 Greh | Govoril si in kričal, pa ni bilo razumeti ničesar... Kaj 170 Greh | Mračilo se je in na ulici je bilo živahneje, tudi na stezi 171 Greh | ni shladilo; zaduhlo je bilo kakor prej in dišalo je 172 Greh | če je še vse, kakor je bilo. Morda so duri še odprte, 173 Greh | mestu. Samo pogledati bi bilo treba -- takoj bom vedel, 174 Greh | vrsta opeke. ~-- In če bi bilo vse tako, če bi, postavim, 175 Greh | bil na holmu. Hladno je bilo tam, zrak je bil miren in 176 Greh | tresle od strahu. Nikogar ni bilo za cerkvijo in stopil je 177 Greh | ovinek za ovinkom, nikoli ni bilo konca. Nič ni tipal ob zidu, 178 Tinica| novega življenja. Nič več ni bilo skrbi, svež je bil in zdrav, 179 Tinica| Nikoli in nikjer na svetu ni bilo takih oči -- veliko čisto 180 Tinica| izba polna, zato ker je bilo premajhno njegovo srce, 181 Tinica| hitro. Spoznal je, da je bilo povsod njegovo srce -- ne 182 Tinica| spokornik? Zapisano je bilo, da se povrneš, ni mogoče 183 Tinica| zagrinjalo, ki se mu je bilo spustilo pred očmi od neba 184 Tinica| povrnem več." ~Strah ga je bilo in stud mu je segal do grla. 185 Tinica| pa je bila že slast, je bilo poželenje. ~"Kaj si počel 186 Tinica| njim, lepo in strašno je bilo. Upijanil se je bil. sam 187 Tinica| so vzburkale srce, ki je bilo šele komaj okrevalo, narahlo 188 Tinica| so vabile... ~Tako se je bilo nenadoma zasvetilo, prišlo 189 Tinica| je legel na zofo. Zdaj je bilo v izbi tiho in mirno; in 190 Tinica| tudi v njegovem srcu je bilo čudoprazno, zato ker je 191 Tinica| bila zunaj... Strah ga je bilo tistih noči, ko je prepil 192 Tinica| praznimi očmi in groza ga je bilo, kadar se je nagnil dan 193 Tinica| kostanju, komaj pol leta je bilo, odkar je praznoval vstajenje. 194 Tinica| bila še otroška, krilo je bilo kratko, ali že so bile kretnje 195 Tinica| ustnice. ~Zganilo se je bilo v njenem srcu in sanjala 196 Tinica| Nekaj lepega, sončnega je bilo na njegovem obrazu takrat, 197 Tinica| fant in prav in dobro bi bilo, da bi mu poljubil roko 198 Tinica| ga je kesanje. ~Kako je bilo prej to življenje vse polno 199 Tinica| s sončnim žarkom. To je bilo tedaj, ko še ni čutil sladkoskeleče 200 Tinica| smehljale: "Prav in dobro bi bilo, da bi mu poljubil roko 201 Tinica| da bi sezidal, kar se je bilo tako nenadno porušilo. In 202 Tinica| sta, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo, samo oči so gledale 203 Tinica| vročine, ali kapljice krvi ni bilo v njih. Zdrznil se je, kakor 204 Tinica| preko spačenega obraza: bilo mu je, kakor da je videl 205 Tinica| hrepenenje po čisti spomlad; bilo je samo na površju, zakrivalo 206 Tinica| njegovega poželenja, ki ga je bilo srce polno. ~Prinesel ji 207 Tinica| gledišče. Ob pozni jeseni je bilo, mračilo se je. Šla je poleg 208 Tinica| nekaj zoprnega se mu je bilo oglasilo v srcu, vse veselje 209 Tinica| veselje je minilo, žal mu je bilo, da se je bil napravil na 210 Tinica| trotoarju. ~Gledišče je bilo žarko razsvetljeno, vse 211 Tinica| zamahovala z rokami; Tinici je bilo neprijetno, zoprna ji je 212 Tinica| zastor spustil... Potem pa je bilo vse lepše in Tinica bi bila 213 Tinica| njegovega pogleda; težko ji je bilo pri srcu; od bridkosti in 214 Tinica| mislila glasno in kakor da bi bilo od prozornega stekla njeno 215 Tinica| hodila hitro, hladno ji je bilo in ni se ozrla nanj. ~"Tinica!" ~ 216 Tinica| v smrti... ~VI ~Morda je bilo tisto noč, ko so zazveneli 217 Tinica| spomladansko vstajenje. In to je bilo hinavstvo. Ni ga na svetu 218 Tinica| očitnem kraju... Hinavstvo je bilo moje vstajenje. Obsodil 219 Tinica| beline lic. Ozadje pa je bilo glasnobarvno, pozlačeno, 220 Tinica| gledal srepo vanje... To ni bilo njegovo delo, tuja stvar 221 Tinica| hinavske odeje. Bizantinsko je bilo glasnobojno ozadje... obraz 222 NaGolg| imelo podvite, sključeno je bilo globoko. Njen obraz je bil 223 NaGolg| Kričali so vsevprek, ni bilo razumeti besede. Preplašen 224 NaGolg| je utihnil; odgovora ni bilo, krepkejše je stisnila roka 225 LepaV | ob oknu, zakaj žal ji je bilo sonca in tudi listja, ki 226 LepaV | sonca in tudi listja, ki je bilo nekoč tako zeleno, in tistih 227 LepaV | ki so dišali in jih ni bilo več. ~Ogrnil ji je ovratnik 228 LepaV | Kako bi mu pač odgovorila? Bilo je zaradi sonca, ki je že 229 LepaV | tiho na srce. ~Takrat pa je bilo sonce še visoko na nebu 230 LepaV | lase ter se poklonil. To je bilo takrat, ko je sijalo zunaj 231 LepaV | sta bila tako sama in je bilo v kupeju toplo in prijetno, 232 LepaV | proti nebu. V kupeju je bilo toplo in prijetno, govorila 233 LepaV | tudi v njih so bile sanje, bilo je hrepenenje po daljnih 234 LepaV | glasu njenem in njegovem je bilo nekoliko trpkosti, komaj 235 LepaV | je in tudi smehljaja ni bilo več na njenih ustnicah. 236 LepaV | trepalnice. Toplo in prijetno je bilo v kupeju, kakor pozimi, 237 LepaV | veliki beli kosmi; nebo se je bilo združilo z zemljo, od zemlje 238 LepaV | napravila črno kavo. Ni bilo prav, zakaj zdravnik mu 239 LepaV | stisnila roko. ~* ~Visoko je bilo takrat sonce in kostanji 240 LepaV | ob oknu, zakaj žal ji je bilo sonca in tudi listja, ki 241 LepaV | sonca in tudi listja, ki je bilo nekoč tako zeleno in tistih 242 LepaV | ki so dišali in jih ni bilo več. ~Ogrnil ji je ovratnik 243 Zaljub| se useknil; zelo lepo je bilo.) Moj fant je imel veliko 244 Zaljub| in celo lirične pesmi, je bilo vse pri kraju in zdaj še 245 Zaljub| moje lakajstvo. In to bi mi bilo dobro délo. Tisti večer 246 Zaljub| cesti prijateljstva. ~Če je bilo tako -- zdaj so se napravile 247 Zaljub| sam dalje; samo streho je bilo treba še napraviti in napravil 248 Zaljub| ki so dišale, da mi je bilo motno pred očmi, motno in 249 Zaljub| ne govorimo -- zdaj je bilo vse dobro; utrujen od dolgega 250 Zaljub| se mi je in strah me je bilo. In usmili se Bog še mene -- 251 Zaljub| zdaj vem, zakaj me je bilo strah. Mislil sem drugo 252 Zaljub| Bog vedi, kaj mi je bilo prišlo na misel. Ali je 253 Zaljub| drevesca so dremala tam; bilo je že pozno v noč in listje 254 Zaljub| razjokal. Nobenega gosta ni bilo na vrtu, nobenega natakarja. 255 Zaljub| rokami... In takrat bi se bilo zgodilo nekaj zelo čudnega, 256 Zaljub| ko bi tistega gumba ne bilo. ~Kakšne so ženske, prijatelj! 257 Zaljub| da bi tistega gumba ne bilo, o, da bi ne bil razoran 258 Zaljub| zanikrna moja obleka, da bi ne bilo moje kretanje tako smešno 259 Zaljub| pod in rečem ti, da bi mi bilo malo sitno, ko bi ne imel -- 260 Zaljub| komaj sem se osvestil, ga ni bilo več. ~Zunaj je vzhajala 261 Zaljub| je spal; pri srcu mi je bilo tako žalostno, da sem naslonil 262 Vedom | zaljubil vanjo. Treba mu je bilo donkišotskega orožja. In 263 Vedom | Jakob -- tudi imena ga je bilo sram in imenoval se je rajši 264 Vedom | mučeniško krono. Tudi to je bilo potrebno; potrebno je bilo, 265 Vedom | bilo potrebno; potrebno je bilo, da si je domišljal romantiško 266 Vedom | ovratnika. Njegovo življenje je bilo neokusen ragú: nizko vsakdanje 267 Vedom | laž, laž... ~Ženski je bilo ime Lucija. Gladka in bela 268 Vedom | bila njena polt, telo je bilo vitko, polno, poželenje 269 Vedom | gležnjev. ~"Pripoveduj! Kako je bilo s Heleno?" ~Jakob je gledal 270 Vedom | kako, vraga! ~"Nič ni bilo s Heleno! Trubaduril sem 271 Vedom | vroča. V tistem trenotku ni bilo več kapljice potu na njegovem 272 Vedom | izpregovoril on in sram ga je bilo neumnih besed; v glavi mu 273 Vedom | neumnih besed; v glavi mu je bilo topo in trudno. ~"Vroče 274 Vedom | nego uradnik; neumno bi bilo, če bi se zakopal v urad 275 Vedom | hladnega in neprijaznega je bilo stopilo mednje. ~"Kaj delaš 276 Vedom | tedaj šele spoznam, da še ni bilo dozorelo v meni; in ta čut 277 Vedom | da jo ljubim, in čas je bilo! Do grla, sem dejal, da 278 Vedom | lepega, bi vse skupaj ne bilo vredno ene same ure resničnega 279 Vedom | poletnem soncu in dobro ti je bilo. Komaj si vedel, kaj ti 280 Vedom | si uganil? Pravkar mi je bilo prišlo na misel in komaj 281 Vedom | opravljanja in intrige -- vse je bilo tako lično, otročje, pol 282 Vedom | hrepenel po njej. In vse to je bilo kakor pozlačen okvir za 283 Vedom | na stopnicah. ~Ali nje ni bilo več med durmi. Začudil se 284 Vedom | navzdol in neprijetno mu je bilo pri srcu. Tudi ko je šel 285 Vedom | izbo, kakor da bi se ji bilo mudilo..." ~V uredništvu 286 Vedom | laže samemu sebi. ~"Če je bilo treba le tako na rahlo potrkati, 287 Vedom | je to pač znamenje, da je bilo že zdavnaj v srcu in da 288 Vedom | tako malenkostni, da je bilo treba bistrih oči in kakor 289 Vedom | rad videl, tudi tam se je bilo pač mnogo izpremenilo, ne 290 Vedom | ne da bi bil kaj opazil. Bilo mu je v tem hipu, kakor 291 Vedom | zaklenil. Tudi k večerji ga ni bilo. ~IV ~Ko je zaklenil duri 292 Vedom | poskus življenja. Treba je bilo najneznatnejšega povoda, 293 Vedom | nazorov je bil posvetil. To je bilo znamenje, da ni mislil in 294 Vedom | svetli gostilnici in ni ga bilo. Čakali so ga samo ta večer, 295 Vedom | zmerom. Bog sam vedi, kaj je bilo med njima -- ali resnica 296 Vedom | izginila iz njih; glasu ni bilo iz grla, dasi so se odpirale 297 Vedom | Krničar in Jakob. Nebo je bilo čisto blizu, tako da bi 298 Vedom | silnega upanja. Težko mu je bilo pri srcu in strah ga je 299 Vedom | pri srcu in strah ga je bilo Krničarjevih besed. ~"Ali 300 Vedom | besed. ~"Ali v njiju je bilo življenja brez mere... onadva 301 Vedom | in prihajali? Da, vse je bilo že pred njim, ali izginilo 302 Vedom | zagrinjalo in tudi senc ni bilo več... Obrvi so bile naporno 303 Vedom | brezpomembno, nizkotno in smešno je bilo tudi njih življenje, ali 304 Vedom | Neumno delo, in mene je bilo skoro sram, tebe pa tudi. 305 Vedom | Vrag vedi, da me je bilo sram, ampak pomagati si 306 Vedom | nisem mogel. Življenje pa je bilo vendarle in v svojem srcu 307 Vedom | tako vesel, kakor da bi se bilo nekaj zgodilo z menoj. To 308 Vedom | vročih urah!..." ~Žal mu je bilo mladega fanta. ~"Ne, vedomec, 309 Vedom | v srcu... Ali takoj je bilo vse jasno, zavedel se je 310 Vedom | Zakričalo je, zamahnilo, nato je bilo tiho. Na odejo, na rjuhe, 311 Sreca | rame, razprostrl je roke in bilo je, kakor da sega levica 312 Sreca | nastopil svojo pot. To je bilo samo zategadelj, ker nisem 313 Sreca | krvi v mojih žilah; če bi bilo treba, premeril bi tisto 314 Sreca | nikoli nisem videl, ko je bilo bolno moje trudno telo in 315 Sreca | izginil je tudi balkon, ni bilo več ne sončne ravnine, ne 316 Sreca | gozdov, v burji šumečih, ni bilo nič več. ~Na hiši, temnostrmeči 317 Sreca | Franc!" ~V njenem glasu je bilo toliko groze, da se je zdrznil 318 Sreca | do današnjega dne še ni bilo slovenske umetnosti, niti 319 Sreca | najboljših svojih stvari ga je bilo sram in kakor v samo nedosežno 320 Sreca | tiho in plašno; malo je bilo še upanja v njenem glasu 321 Sreca | poginem v tem brlogu?" ~Ni bilo takoj odgovora, ali šestero 322 Sreca | sredi sobe. ~"Ne, Barica, ne bilo bi dobro, da bi ga lovili: 323 Sreca | cerkveno uro in že ga je bilo strah, da ne pride. ~"Ne 324 Sreca | je in se je ozrl. Ni je bilo strah; prišla je preko ulice 325 Sreca | strašnega: vzdignilo se je bilo tam izza kraških brdov, 326 Sreca | nerazločno; vse močnejše mu je bilo živo srce, vse nemirnejše 327 Sreca | zdi se mi, da bi te ne bilo več; prestrašil bi se tvojega 328 Sreca | življenje, kolikor ga je še bilo, pa se je poslovilo od mene 329 Sreca | bi šel pometat, če bi ne bilo drugače!" ~"Jaz mislim, 330 Sreca | ji trepetale, solz pa ni bilo v očeh in iz ust ni bilo 331 Sreca | bilo v očeh in iz ust ni bilo glasu. Gorjanec se je ozrl 332 Sreca | proti peronu. Dolgo telo je bilo sklonjeno, pleča so bila 333 Sreca | je vzdignil v postelji; bilo mu je, da bi zakričal na 334 Sreca | srce. O, da bi vsaj tega ne bilo -- kako je to nizko, umazano! 335 Sreca | čisto jasna kakor da bi se bilo pravkar breme zvrnilo z 336 Sreca | prišel do nje! Nekaj je bilo leglo name, kakor da bi 337 Sreca | dvorišče, zdi se mi, da je bilo v prejšnjem stanovanju. 338 Sreca | ostudnega in težkega mi je bilo leglo na prsi... ~Kaj mi 339 Sreca | večer je in težko bi nam bilo brez tebe. Prinesli smo 340 Sreca | gledal zelo resno; očitno je bilo, da je igral vlogo zdravnika 341 Sreca | vznemirjen; neprijetno mu je bilo, da so strmele nanj radovedne 342 Sreca | svoje. Ti si legel in ne bilo bi spomina po tebi, on pa 343 Sreca | Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo veliko grenkosti. Zableščalo 344 Sreca | grenkosti. Zableščalo se je bilo tudi njemu in videl je svetlobo, 345 Sreca | življenja poln, ne zgodilo bi se bilo z mano drugače, le malo 346 Sreca | in bolj polagoma, kar bi bilo še neprijetneje. ~Ne bom 347 Sreca | besedami, ali tako mi je bilo, da bi se zasmejal in razjokal... 348 Sreca | časih prav na tihem, da bi bilo morda vendarle malo drugače, 349 Sreca | sem to reč in žal mi je bilo tiste lepe ljubezni... ~ 350 Sreca | lep in čist mir. ~"Kako je bilo takrat drugače, ko nam je 351 Sreca | ozdravi -- vse bo, kakor je bilo..." ~Tolažil jo je, glas 352 Sreca | štrlele ostre kosti, čelo je bilo bolj vzbočeno, ker so ležale 353 Sreca | nego vsakdo drug. Kako bi bilo mogoče, da bi zasijalo življenje 354 Sreca | nasmehnil topo; tako mu je bilo, da bi pljunil dol, poslovil 355 Sreca | odurno psovko... Viharja ni bilo tisti večer, ni bilo burje, 356 Sreca | ni bilo tisti večer, ni bilo burje, umazano in zatohlo 357 Pozdr | zeleneče drevo, zadišalo je bilo morda v zraku po Latermanovih 358 Pozdr | Latermanovih kostanjih, morda je bilo zazvonilo odkod, od bele 359 Pozdr | ženskih oblekah... tam se je bilo zalesketalo zlato plavih 360 Pozdr | življenje. Vsenaokoli ni bilo tiste roke, ki bi se bila 361 Pozdr | komaj še v spominu. "Nekad bilo, sad se spominjalo." In 362 Pozdr | se mi je, da je nikoli ni bilo, da so bile samo sanje, 363 Pozdr | mesto se je odprlo, kjer je bilo samo veselje. Od desne, 364 Pozdr | pohotno obleko. Neba ni bilo nikjer, ne zvezd nič in 365 Pozdr | ne pobožne lune; tudi ni bilo dreves, ne trave, ne cvetic, 366 Pozdr | cvetic, celo kamenja ni bilo in prsti; lepa ženska z 367 Pozdr | očesom tja dol, kjer je bilo veselje na prodaj, da bi 368 Pozdr | sva in kramljala, da je bilo lepo in prijetno. ~"Odkod 369 Pozdr | prédme. Ali moje srce je bilo veselo zaradi te kaplje 370 Pozdr | sem ugledal, ki me je je bilo tako strah in ki me je zdaj 371 Pozdr | sokovi iz naročja, ki te je bilo porodilo, tako gineš in 372 Pozdr | penečih se ustnic. Težko mi je bilo, poslušal sem natančno, 373 Pozdr | licih, ali pri srcu mi je bilo kakor pijanemu razbojniku, -- 374 Pozdr | svojo strahovito pot? Saj ni bilo treba zapraviti vsega -- 375 Poet | bil lep. Toliko, da se je bilo vzdignilo izza holma, je 376 Poet | in je hodil in mar mu je bilo cilja kakor škrjancu, kadar 377 Poet | se je in prijetno mu je bilo pri srcu. ~Jutro je bilo; 378 Poet | bilo pri srcu. ~Jutro je bilo; iz jutra pa se je vzdignil 379 Poet | bila je podobna bolesti. Ni bilo več široke ceste, ne jagnedov, 380 Poet | vzhodu je sivelo nebo. ~Bilo je prvikrat in samo tedaj, 381 Poet | dalje z istimi koraki; ni je bilo misli, ki bi jih mogla ustaviti. 382 Poet | Samo časih; zgodaj je še bilo, prestrašil bi se morda 383 Poet | prestrašil bi se morda prehudó. Bilo mu je neprijetno; toda ker 384 Poet | in rdečo streho. Toplo je bilo pač tam... In kadar je prišel 385 Poet | svoji strmi poti. ~Nebo je bilo vse sivo, znočilo se je 386 Poet | utrujen. Zakaj čas je bil, ni bilo več prezgodaj, nič več ni 387 Poet | več prezgodaj, nič več ni bilo poti nazaj. Noge so mu bile