Chapter

  1 MimoZ |       veliko okno sem videl ljudi, ki so se sprehajali v soncu;
  2 MimoZ |           mi je bilo tuje; ljudje, ki so hodili tam, živeli, niso
  3 MimoZ |            srce... Silni slamniki, ki so zasenčili vse čelo do
  4 MimoZ |            miren -- v tisto sonce, ki je sijalo zunaj tako tuje
  5 MimoZ |        sama karikatura v komediji, ki sem jo gledal z zadovoljnimi
  6 MimoZ |          plešasto glavo sem videl, ki se je zamajala, vzdignila,
  7 MimoZ |             kakor se zmoti človek, ki se vozi po v‚liki cesti: --
  8 MimoZ |        slamo krite, gospod župnik, ki stoji na vrtu in bere brevir --
  9 MimoZ |         koliba, mimo široke ceste, ki je bila tako natlačena z
 10 MimoZ |            nizki holmi s cerkvami, ki so se svetile v čudno rdečem
 11 MimoZ |          ranjene. Spoznal sem jih, ki sem jih ljubil nekoč, ki
 12 MimoZ |           ki sem jih ljubil nekoč, ki so mi tujci ob tej uri...
 13 MimoZ |          spoznanja!... ~Kdo si ti, ki si uprl name iz množice
 14 BrezD |      kavarnami smo se skrivali mi, ki ni bil za nas ustvaril Bog
 15 BrezD |        vstajalo pred njim. Obrazi, ki je bila na njih vsa rosna,
 16 BrezD |        kakor je bilo; tisto sonce, ki je takrat veselo sijalo
 17 BrezD |          bi pokazal ljudem lepoto, ki je bila v njegovem srcu.
 18 BrezD |           pripovedoval o domovini, ki je sam ni poznal -- o bajni
 19 BrezD |            da bi govoril v jeziku, ki ga sam ni razumel, ki ga
 20 BrezD |      jeziku, ki ga sam ni razumel, ki ga je slutilo komaj koprneče
 21 BrezD |          bila po drugih zapovedih, ki niso bila prejšnjim čisto
 22 BrezD |          je bil kakor prej in čas, ki je prinašal vsako uro nove
 23 BrezD |     toplega; zatrepetala je lepota ki je bila v njegovem srcu
 24 BrezD |            bila v njegovem srcu in ki si ni upal, da bi ji odprl
 25 OPresc|          pa se je izgubil v svetu, ki je tako prostran. Postala
 26 OPresc|            hišo in prišel je Tone, ki je imel tudi veliko vrečo
 27 OPresc|           med nami in med ravnino, ki je bila naš pusti dom, smo
 28 OPresc|          tudi njive in črne tepke, ki so rasle ob poti. Kakor
 29 OPresc|     presegel je komaj visoki oreh, ki je stal na pokopališču. ~
 30 OPresc|            samo tenki glas Hančin, ki je stala spredaj in je sklenila
 31 OPresc|           odpravili z doma. ~Tone, ki je bil doma zmerom lačen,
 32 OPresc|            skok je bil; dolga vrv, ki je bil privezan na njej,
 33 OPresc|            je prej, da je ravnina, ki se je razprostirala tam,
 34 OPresc|        ravni pojdemo, okoli holma, ki je tam daleč kakor v megli,
 35 OPresc|         svetlobe. Tudi tisti holm, ki je dremal v megli, pač ni
 36 OPresc|           ob v‚liki cesti. Upanje, ki je bilo tako majhno in nejasno,
 37 OPresc|        steza, kakor samotno drevo, ki je izgubilo listje že tako
 38 OPresc|             in kakor dež smo bili, ki je škropil tenko, enakomerno
 39 OPresc|         razumela je njegovo misel, ki jo je komaj sam razumel.
 40 OPresc|           prekrižala. ~Tisti holm, ki smo ga videli prej na desni,
 41 OPresc|    napolnil do vrha z rumeno vodo, ki je tekla hitro ter pljuskala
 42 OPresc|        kakor ujeti vrabci so bila, ki se tresejo, ker se bliža
 43 OPresc|            velikemu, belemu mestu, ki se je svetilo v mavrici.
 44 OPresc|          nikoli... ~To je dogodek, ki se ga spominjam v teh časih
 45 VTemi |   razbitimi šipami; tudi ogledalo, ki je viselo med okni v nekdaj
 46 VTemi |         sestro Tončko in na brata, ki sta sedela za mizo in igrala
 47 VTemi |            kakor jih imajo ljudje, ki so doživeli mnogo. Njeno
 48 VTemi |       Čigav je bil tisti voz, Ana, ki se je peljal zjutraj mimo?" ~
 49 VTemi |            veselo o lepih stvareh, ki jih pač prinesejo mati,
 50 VTemi |        mogla pregnati temè. Sence, ki so bile zunaj in so segale
 51 VTemi |       zmerom temnejše; na obrazih, ki so se sklanjali k svetilki,
 52 VTemi |            morda samo od svetilke, ki je gorela ob oglu; debele
 53 VTemi |       spomnila se je tudi na reči, ki bi jih drugače ne opazila.
 54 VTemi |  prestrašila nerazumljive bojazni, ki se je plazila polagoma v
 55 VTemi |            so strmeli v ta plamen, ki je pojemal tako hitro; že
 56 VTemi |           tudi na plašnih obrazih, ki so se sklanjali globoko.
 57 VTemi |        preglasen za to čudno tem", ki je bila napolnila vso izbo
 58 VTemi |            hreščeče, ubite udarce, ki so rezali v tišino kakor
 59 VTemi |      kakršnih ni ob belem dnevu in ki čakajo tam v sencah. Vesele
 60 VTemi |               Nekoč je bil pastir, ki je pasel ovce svojega gospodarja
 61 VTemi |      misliti -- tiste čudne misli, ki so čakale v sencah že dolgo
 62 VTemi |        šklepetali. ~Misel je bila, ki je ni bilo mogoče ne jasno
 63 VTemi |          bi ne dramila zlè tišine, ki je bila v temi. ~Ana je
 64 VTemi |           in tistih neznanih senc, ki so se premikale oprezno,
 65 VTemi |          majhnim rumenim plamenom, ki je prodiral komaj skozi
 66 VTemi |         okno. Materin glas je bil, ki je zaklical spodaj. Skozi
 67 VTemi |        stropa z veliko črno kučmo, ki jo je imel na glavi. Ogrnjen
 68 VTemi |           je bil v dolg črn kožuh, ki mu je segal do peta, obraza
 69 VTemi |          so utihnili... ~Vsak šum, ki se je oglasil nenadno, je
 70 VTemi |     napravil še strašnejšo tišino, ki je bila v izbi; kakor da
 71 Greh  |           Nato je odprl male duri, ki so vodile na stopnice, in
 72 Greh  |       plaval je na silnih valovih, ki so peli, in tudi sam je
 73 Greh  |          glas, kakor krik človeka, ki se je izgubil in blodi sredi
 74 Greh  |      ovinku je izginila bleda luč, ki je sijala od zgoraj. Tipal
 75 Greh  |            bile nizke lesene duri, ki so vodile na podstrešje.
 76 Greh  |      jokajočim glasom kakor otrok, ki se je bil izgubil v temi.
 77 Greh  |          po visokem strmem klancu, ki mu ni konca nikjer. Tako
 78 Greh  |          spoznal mlado belo mačko, ki je čepela tam pred njim
 79 Greh  |          čudnim okroglim kladivom, ki je bilo samo ohlapno pritrjeno
 80 Greh  |           ni videl noči, ne zvezd, ki so sijale mirno, in ne velikega
 81 Greh  |        mirno, in ne velikega neba, ki mu ni kraja nikjer in ki
 82 Greh  |           ki mu ni kraja nikjer in ki je človeku tako čudno pri
 83 Greh  |           kakor nikoli, in ljudje, ki so stali na pragu, so bili
 84 Greh  |            mu je, da se je vsakdo. ki je šel mimo, ozrl srepo
 85 Greh  |        samotnega osata. Pokrajina, ki jo je bil Bog proklel. In
 86 Greh  |      stokajoč glas bolnega otroka, ki je lačen in izgubljen in
 87 Greh  |         zakričal. Zgrabil je telo, ki je ležalo mirno, zasadil
 88 Greh  |          Ugledal je ta črni potok, ki se je vil med kamenjem,
 89 Greh  |         Tone, ozrl se je na brata, ki je spal mirno, in obšla
 90 Greh  |      srečaval poredkoma -- ženske, ki so se bile napotile k maši
 91 Greh  |         daljnih hribovskih vasi in ki so šumele mimo njega v pisanih
 92 Greh  |          in je gledal doli na vas, ki je ležala v dolini bela,
 93 Greh  |       lazov, po kamenitih klancih, ki so se vzpenjali v hrib,
 94 Greh  |      Spočetka so ga žulili čevlji, ki jih ni bil vajen in jih
 95 Greh  |          neznanem samotnem klancu, ki se je bil vzdignil iz ozke
 96 Greh  |           polizal je tudi sladkor, ki je bil na dnu. ~-- Da bi
 97 Greh  |     zaškripale in bi slišala mati, ki je bila morda v veži. ~--
 98 Tinica|           kakor puščavnik. Izbica, ki si jo je bil najel, je bila
 99 Tinica|         napotil v lepše življenje, ki mu ni poznal cilja. Samo
100 Tinica|            ni mogel doseči lepote, ki so jo videle oči in ki jo
101 Tinica|             ki so jo videle oči in ki jo je čutilo srce še jasneje;
102 Tinica|        odsev resničnega življenja, ki ga je ustvarila njegova
103 Tinica|        obraz, malo podoben Tinici, ki je sedela ob steni na visokem
104 Tinica|            podoben tistemu obrazu, ki je bil v njegovem srcu in
105 Tinica|          je bil v njegovem srcu in ki ga je gledal, koderkoli
106 Tinica|         vidnemu, nestalnemu žarku, ki je trepetal na podobi; vesel
107 Tinica|            je bil lepe dolge poti, ki je bila še pred njim. ~Zmerom
108 Tinica|               ista Tinica je bila, ki se mu je bila prikazala
109 Tinica|           Mehka, trepetajoča boja, ki je padala na obraz, na oči
110 Tinica|       ljubezen, vzcvetelo v marcu, ki je je bila izba polna, zato
111 Tinica|             na njenem belem vratu, ki se je zasvetil časih, kadar
112 Tinica|   pozabljenih grehov in življenje, ki mu je bil ubežal, ga je
113 Tinica|   Osvobodil bi se rad težke groze, ki je bila legla na njegovo
114 Tinica|          odgrnil motno zagrinjalo, ki se mu je bilo spustilo pred
115 Tinica|          je sedla k drugemu gostu, ki je dremal pijan pred dolgo
116 Tinica|             proti večernemu soncu, ki je oblivalo z rdečo bojo
117 Tinica|           sanje so vzburkale srce, ki je bilo šele komaj okrevalo,
118 Tinica|        celo tiste nežne bele roke, ki se niso zdaj nič več svetile
119 Tinica|            čul škodoželjni grohot, ki je bil v njegovem glasu: ~"
120 Tinica|         nad svetlim božjem soncem, ki je zdaj sijalo, in preglasilo
121 Tinica| zmagoslavno zvonjenje Velike noči, ki jo je praznoval... Lep trenotek
122 Tinica|      skritostrasten bujnim sanjam, ki so prihajale iz tistih davnih
123 Tinica|      njegovih licih, rdeče žilice, ki so prepregale njegove motne
124 Tinica|     trpljenju se je oklenil misli, ki je vedel sam, da je bila
125 Tinica|            da je bila zlagana, ali ki se ji je vdal z veseljem
126 Tinica|            so prodrle skozi senco, ki je bila med njima. ~Slikal
127 Tinica|          je vzdignila roko. Senca, ki je bila med njima, je legla
128 Tinica|    Domislil se je siloma spomladi, ki je minila, toda podoba,
129 Tinica|            je minila, toda podoba, ki si jo je želel, se ni zasvetila
130 Tinica|       našel v njenih očeh spomlad, ki je minila, ali minila je
131 Tinica|        nagoto njegovega poželenja, ki ga je bilo srce polno. ~
132 Tinica|       rdečo rožo in sinjim trakom, ki je padal zadaj na kito;
133 Tinica|        kito; kupil ji je rokavice, ki so segale do komolca, in
134 Tinica|          očmi za slokim oficirjem, ki je stal na trotoarju. ~Gledišče
135 Tinica|           čutil je vse njene čute, ki jih je razumela komaj sama...
136 Tinica|      brezuspešnim trudom za senco, ki se ji je umikala; ni je
137 Tinica|            Ni ga na svetu človeka, ki bi ne bil umazan, na obrazu
138 Tinica|           razodevale svetu stvari, ki ne brigajo nikogar in so
139 Tinica|     vsakdanje pregrešno življenje, ki mu je prijazna človeška
140 Tinica|               Ozrl se je na sliko, ki je visela na steni, ter
141 Tinica|      gledal je celo iz tistih oči, ki so začele mežikati in se
142 Tinica|           Njegov je bil samo greh, ki je mežikal laskavo izza
143 Tinica|           prednjo na kolena. ~"Ti, ki si se vrnila po tako dolgem
144 NaGolg|   razpaljen je vzduh; tenke sence, ki padajo od drevja, so kakor
145 NaGolg|           s koleni óbnja. Človeka, ki sta ga spremljala, sta bila
146 NaGolg|       spremljali procesijo ljudje, ki bi jim človek ne vedel posla
147 NaGolg|           glasnejši; celo delavca, ki sta sedela na klopi topa
148 NaGolg|            vzdignil čokati človek, ki je slonel dotlej leno zleknjen
149 LepaV |       zavzdihnil.  Zavzdihnila je, ki je stala ob oknu, zakaj
150 LepaV |         bilo sonca in tudi listja, ki je bilo nekoč tako zeleno,
151 LepaV |          in tistih velikih cvetov, ki so dišali in jih ni bilo
152 LepaV |            komaj se je ozrla nanj, ki jo je ljubil strahoma. Kako
153 LepaV |  odgovorila? Bilo je zaradi sonca, ki je že daleč, in tudi zaradi
154 LepaV |            vdovcev in zaradi senc, ki prihajajo in legajo tiho
155 LepaV |            še malo za grbavo damo, ki je odhajala žalostno, nato
156 LepaV |           človek in ima doma moža, ki čaka v skrbeh in zavzdihne,
157 LepaV |           zasmejala in oni človek, ki je sedel nasproti, se je
158 LepaV |             o samih takih stvareh, ki jih je oblivalo spomladansko
159 LepaV |     oblivalo spomladansko sonce in ki so dišale po kostanjevem
160 LepaV |            našel. ~"Bila je edina, ki sem jo ljubil." ~Preko zelene
161 LepaV |          bi ne motila lepega miru, ki je bil v njunih srcih. Kakor
162 LepaV |        nikoli več. ~"Bil je edini, ki sem ga ljubila." ~Nato pa
163 LepaV |        nenadoma tiste majhne rane. ki jih človek skoro ne čuti,
164 LepaV |     prvikrat drobna kapljica krvi, ki pa se pozneje, bogvekdaj,
165 LepaV |      pogled, ah, morda samo senca, ki je bila šinila komaj vidno
166 LepaV |          je smehljala kakor otrok, ki je zagrešil vesel greh iz
167 LepaV |         sled na njegovih ustnicah, ki so se nasmehljale. ~"No,
168 LepaV |    spoznala več prijazne ljubezni, ki je bila v njegovem glasu,
169 LepaV |           je čutila gorke ustnice, ki so se bile dotaknile njenih
170 LepaV |       žalostno in tiho zimsko noč, ki je bila legla na mesto,
171 LepaV |       zakopane; in njo je ugledal, ki je stal nekoč pred njo mlad
172 LepaV |          njo mlad in trepetajoč in ki jo je iskal in je ni našel.
173 LepaV |         utihnili. ~Zavzdihnila je, ki je stala ob oknu, zakaj
174 LepaV |         bilo sonca in tudi listja, ki je bilo nekoč tako zeleno
175 LepaV |          in tistih velikih cvetov, ki so dišali in jih ni bilo
176 LepaV |         mraz, ko se je ozrla nanj, ki jo je ljubil strahoma. Okrenila
177 Zaljub|        zato pripovedujem v svojem, ki je priznano lep. Še vsi
178 Zaljub|           srečal. Tako delajo vsi, ki so idealno zaljubljeni,
179 Zaljub|        niso najlepša tista čustva, ki jih skriva človek za deveterimi
180 Zaljub|          človeško podobno je vodi,~ki vsaka po svoji strugi hodi..." ~
181 Zaljub|         dajalo njegovi zunanjosti, ki je bila tako že zadosti
182 Zaljub|            zaničevano vrsto ljudi, ki bi napravili boljše, da
183 Zaljub|          bi lajali nanje samo psi, ki jih je bil Bog resnično
184 Zaljub|          par lepih liričnih pesmi, ki jih skrivam v miznici. Ako
185 Zaljub|        takrat kakor izgubljen pes, ki se ne meni več za slučajne
186 Zaljub|        neumna romantična ljubezen, ki polni srce paževo, kadar
187 Zaljub|     kraljice, ali srce kočijaževo, ki vozi gospó in gospoda v
188 Zaljub|          pametno, in tisti otroci, ki imajo velike in pametne
189 Zaljub|           velikimi pametnimi očmi, ki so sanjale zadaj neizmerne
190 Zaljub|       črnookega, črnolasega fanta, ki je hodil za njo, in misliš
191 Zaljub|          svetu. Poznal sem nekoga, ki se je spreminjal neprestano;
192 Zaljub|             Koliko jih je, recimo, ki so danes tako nevedni in
193 Zaljub|       slučajev. Videl sem človeka, ki ni imel drugega duševnega
194 Zaljub|        gospod nagrobnico v verzih, ki jih bo zložil ta ali oni
195 Zaljub|       dotakneš ob komolec človeka, ki je bil oropal svojega bližnjika
196 Zaljub|    grabežljivo segajo po bogastvu, ki si ga bil nakopičil v teku
197 Zaljub|               Poznal sem umetnika, ki si je napravil v trudu svoje
198 Zaljub|            imena tistega umetnika, ki je bil zidal do podstrešja,
199 Zaljub|         gledam, da vzamem človeku, ki mi pride pod roke, kolikor
200 Zaljub|    ukradenim bogastvom svojo dušo, ki bi bila drugače tako uboga,
201 Zaljub|             pobiral svetle bisere, ki so ležali kar tako na tleh,
202 Zaljub|          tako na tleh, trgal rože, ki so dišale, da mi je bilo
203 Zaljub|           svojega prijaznega doma, ki sem ga iskal tako dolgo,
204 Zaljub|       gobčku. Tista rdeča pentlja, ki je bila nekoč na njenih
205 Zaljub|           lepih svetlih stopnicah, ki so segale do neba, v neizmernost.
206 Zaljub|      umazani in oprašeni od prahu, ki ga je prinašal veter v celih
207 Zaljub|       Dovoli, prijatelj, to solzo, ki mi je orosila oko... Vzdihovalo
208 Zaljub|            je skrila za bel oblak, ki je vztrepetaval ter hitel
209 Zaljub|            preko plakajočih strun, ki so se tresle ter nategale,
210 Zaljub|           vrhni gumb na telovniku, ki se mi je bil odpel in je
211 Zaljub|        pajčolan na njenem klobuku, ki se dotika njenega čela,
212 Zaljub|         kakor jih iztegujejo dame, ki jih ljubijo baroni -- in
213 Zaljub|        stopnice od luninih žarkov, ki segajo do neba, v neizmernost.
214 Zaljub|            koliko jih je na svetu, ki živ‚ in umrjejo in ne spoznajo
215 Zaljub|         Poznam državnega poslanca, ki ni v resnici nič drugega
216 Zaljub|           na priliko tisti človek, ki se šopiri v svojem ukradenem
217 Zaljub|            z angleškim telovnikom, ki se mu priklanjajo, kadar
218 Zaljub|            v landaverju po trgu in ki bodo jutri šolska berila
219 Vedom |         bil pobral iz knjig ljudi, ki so mu bili podobni, ter
220 Vedom |         hlače in prozoren havelok, ki je vihral v vetru. Obraz
221 Vedom |       neprijaznega romanja žensko, ki si je osvojila njegovo dušo
222 Vedom |         ves solzen in z izgovorom, ki je dišal po humaniteti: ~"
223 Vedom |        dolgočasno vodmatsko blato, ki mu je škropilo do ovratnika.
224 Vedom |           poete, zakaj vse ženske, ki imajo zelenosinje oči, so
225 Vedom |          kosi, zaspani krik vrane, ki se je bila vzdignila žejna
226 Vedom |            bile legle niže na oči, ki so sanjale. ~Pot se je vila
227 Vedom |        Vzela je mojega prijatelja, ki je pošten človek. Tako se
228 Vedom |          Tista kapljica življenja, ki je v meni, je vsa tvoja,
229 Vedom |        krčmo in je ugledal obraze, ki so se mu posmihali. Troje
230 Vedom |      govoril, jo je porinil v kot, ki se je globoko povesil, tako
231 Vedom |       Krničarja tudi dolgi Greben, ki je vzel pipo iz ust, in
232 Vedom |    debelušni, leni Pasar, literat, ki je pisal feljtone, kadar
233 Vedom |         kadar ni imel za tobak, in ki je drugače sanjaril po dolge
234 Vedom |           ugodna, da dobim službo, ki je zame kakor nalašč. Žurnalist
235 Vedom |            vznemirja in vabi snov, ki bi bila pripravna za roman:
236 Vedom |          Senca, vrag vedi, mrtvec, ki je bil ostal pomotoma na
237 Vedom |            Ali na svetu so ljudje, ki ne morejo živeti. Ne smejo
238 Vedom |            roko po čelu. ~Krničar, ki je mešal, je položil karte
239 Vedom |           sanjah. Tisto življenje, ki si ga je bil zaželel in
240 Vedom |            si ga je bil zaželel in ki se ga zdaj ni zavedal, kakor
241 Vedom |         kakor se ni zavedal zraka, ki ga je dihal. Odprl je bil
242 Vedom |          tistega malega življenja, ki ga je tako lahko in sladko
243 Vedom |            del tiste pisane gneče, ki jo je gledal prej samo od
244 Vedom |       gledal prej samo od daleč in ki jo je sovražil zato, ker
245 Vedom |         okvir za njegovo ljubezen, ki je bila tega življenja središče
246 Vedom |            kjer je srečaval ljudi, ki so imeli vesele in zadovoljne
247 Vedom |           prihajajo na pamet reči, ki ne sodijo nikamor..." ~Ali
248 Vedom |         prsti... Bij! Bij vedomca, ki ti je izpil kri in življenje!
249 Vedom |            obnošeni domači obleki, ki je skoro izzivajoče odkrivala
250 Vedom |      začudili so se tudi tovariši, ki so pili in kartali. ~"Odkod
251 Vedom |      siromak! Pa bi mi bil verjel, ki imam izkušnje! Nevarno se
252 Vedom |             Ona je stala ob durih, ki jih je mislila pravkar odpreti.
253 Vedom |        roka skoro dotaknila zvezd, ki so sijale mirno. ~Krničarjev
254 Vedom |         Kakšno je tisto življenje, ki si bil zahrepenel po njem
255 Vedom |          bil zahrepenel po njem in ki ga zdaj uživaš, prijatelj,
256 Vedom |       sanjami in s tistimi nadami, ki jih poznaš in ki sta jih
257 Vedom |           nadami, ki jih poznaš in ki sta jih bila onadva tako
258 Vedom |          tudi debelušnemu Pasarju, ki je bil drugače prelen in
259 Vedom |            bi jih prisilil na pot, ki jo je bil začrtal. Že so
260 Vedom |  dvogovorov, slišal korakov ljudi, ki so odhajali in prihajali?
261 Vedom |       Takoj so bili vsi pred njim, ki je občeval ž njimi, ki je
262 Vedom |             ki je občeval ž njimi, ki je bil navezan nanje službeno
263 Sreca |           hiše, tiste hiše namreč, ki si jo je bil sezidal brez
264 Sreca |           jaz gospodar tej lepoti, ki ji ni kraja? Bog jo je bil
265 Sreca |      zasnubil bi morda še dekleta, ki bi mi kuhala čaja. Tako
266 Sreca |           sebične sreče! To si ti, ki sem jaz gospodar in suženj
267 Sreca |           gospodar in suženj tvoj, ki sem ti dolžan življenje,
268 Sreca |            v črno salonsko suknjo, ki mu je preozka, zato ker
269 Sreca |      pogledu je bil izraz človeka, ki je bil ugledal življenje
270 Sreca |            svetile v temnem ognju, ki se ga je bala. ~"Prihodnji
271 Sreca |            izgubljencev s stvarmi, ki ne nesejo niti vinarja in
272 Sreca |          ne nesejo niti vinarja in ki so zategadelj nepotrebne?
273 Sreca |        srda, od straha tudi menda, ki se ga sam ni zavedal. ~"
274 Sreca |          Glej, poznal sem pesnika, ki ga je bil poslal sam Bog
275 Sreca |            na tisto tujo umetnost, ki bi se ji veselo zasmejal,
276 Sreca |           del. Ta del pa je tisti, ki nas ga je sram..." ~Franc
277 Sreca |           kakor užaljenemu otroku, ki si ne upa jokati. ~"Ne sprejmeš
278 Sreca |            sprašujte me o stvareh, ki veste, da jih ne maram!
279 Sreca |       koraki, kakor hodijo ljudje, ki so navajeni služiti in ki
280 Sreca |          ki so navajeni služiti in ki nimajo ne svojih rok, ne
281 Sreca |        tedaj se je zavedel tišine, ki je ležala v sobi kakor težka
282 Sreca |      premajhna; preponižen je dar, ki sem ti ga bila prinesla
283 Sreca |           na te moje raskave roke, ki so skrbele zate. Ali usliši,
284 Sreca |            da nisi udaril po roki, ki ti je darovala ljubezen.
285 Sreca |          vsem in ne služiš tistim, ki so ti najbližji? Ni časti
286 Sreca |         Manjši si, Franc, od onih, ki so se ti bili zapisali v
287 Sreca |       službo, manjši tudi od onih, ki stoje v tolpi in ki gledaš
288 Sreca |          onih, ki stoje v tolpi in ki gledaš nanje z zaničevalnim
289 Sreca |            neba, velikanska senca, ki je vztrepetavala, vzplapolavala
290 Sreca |         burje; -- čudni so ljudje, ki se boje viharja..." ~Prijel
291 Sreca |         lažji, vesel je bil burje, ki ga je grabila za suknjo,
292 Sreca |        kakor o umirajočem človeku, ki sope težko v sosedni izbi.
293 Sreca |       Živeti! Goreti kakor poleno, ki ga je bil pozabil pastir
294 Sreca |        morda za trenotek po cesti, ki jo je bil preromal in ki
295 Sreca |           ki jo je bil preromal in ki se je že izgubljala v mrak;
296 Sreca |           sem vstal." ~"Blagor ti, ki si slišal!" ~Martin je sklonil
297 Sreca |        Pozdravljena, Barica!" ~Ti, ki ti je srce tako veliko in
298 Sreca |        ceste, tja preko onih gora, ki se svetijo v daljavi? Kaj
299 Sreca |      hrepenečimi očmi izpod križa, ki tišči uboge mlade rame in
300 Sreca |          tišči uboge mlade rame in ki si ga bila zadela radovoljno?
301 Sreca |                O, jaz bi ljubezni, ki bi se vzdignila preko gora,
302 Sreca |            plašni, vdanosti polni, ki me je prosil oproščenja,
303 Sreca |           je knjigo... ~Kdo si ti, ki sem bil umeril svoje korake
304 Sreca |            svoje korake po tvojih, ki sem si bil začrtal svojo
305 Sreca |         žalostna bi bila ljubezen, ki bi se izlila v obcestni
306 Sreca |         Vstal je in je šel za njo, ki je hodila z lahnimi koraki
307 Sreca |       zmerom dalje, zmerom za njo, ki stopa lahko po preprogi;
308 Sreca |          in se ne gane. Kdo si ti, ki je tako miren tvoj obraz,
309 Sreca |         tako miren tvoj obraz, ti, ki počivaš, ko je še krvi v
310 Sreca |          dostojno opravljeno izbo, ki se ji je poznalo na prvi
311 Sreca |            Tisto zlagano javkanje, ki me ga je sram!" ~"Kakor
312 Sreca | vztrepetalo srce v bolestnem čutu, ki ga sam ni razumel. ~"Tedaj
313 Sreca |            da bi ogovarjal otroka, ki ga je strah in si ne upa
314 Sreca |          mimo srca -- lahna senca, ki ji še ni razločil oblik. ~
315 Sreca |       patron moj, sveti Frančišek, ki se mi bližaš od stene tako
316 Sreca |        stenah, kakor bolan starec, ki je bil izgrešil smer v svoji
317 Sreca |           bela roka; v roki sveča, ki gori z dolgim belim plamenom,
318 Sreca |          niso znani tisti glasovi, ki me kličejo pod oknom z razločnimi,
319 Sreca |          zavita v dolgo črno ruto, ki ji sega do nog; na pragu
320 Sreca |           urneje od belih oblakov, ki se vozijo po nebu... Poženi,
321 Sreca |         svoj pogled na steklenico, ki je stala sredi mize. ~"Poznaš
322 Sreca |          daleč -- velika svetloba, ki je umirala za goro, topila
323 Sreca |        njemu in videl je svetlobo, ki je umirala za goro, topila
324 Sreca |           prvo in poslednje pismo, ki ti ga pišem iz teh krajev.
325 Sreca |           dolgih in nelepih nočeh, ki sem jih preležal v svoji
326 Sreca |            so besede tiste živali, ki mi jaha na tilniku? Zazdi
327 Sreca |       navadno in zelo lepo žensko, ki hodi, j‚, pije, govori po
328 Sreca |           je nanj kakor na otroka, ki je bil zagrešil pohleven
329 Sreca |           tu, in kakšne so besede, ki jih govorim? Kar okrenil
330 Sreca |         več, nego tisto malenkost, ki jo zahtevate od mene. Ampak
331 Sreca |          zmerom samo tisti ljudje, ki nimajo denarja. In ti ljudje
332 Sreca |        teto Maro in tudi Gorjanca, ki je vstal izza mize ter ga
333 Sreca |       izplačale. Velik del jih je, ki so čisto za narod... Preberite
334 Sreca |        tako da je odskočil človek, ki je bil prišel slučajno iz
335 Sreca |         oči in tisto srečo v njih, ki je ni na svetu razen nje.
336 Pozdr |        tisto silno, dimasto senco, ki pada od mesta na nebeški
337 Pozdr |     Vsenaokoli ni bilo tiste roke, ki bi se bila dotaknila strune
338 Pozdr |           moji duši, tiste strune, ki poje edino mojo čisto, pravo
339 Pozdr |         mojo čisto, pravo pesem in ki ni zazvenela že tako dolgo.
340 Pozdr |           Košček lesa, trhla veja, ki se je bila odlomila tam
341 Pozdr |             da so bile samo sanje, ki kljujejo zdaj neprestano
342 Pozdr |       poiskal prijetno tovarišico, ki bi ji deklamiral svojo žalost
343 Pozdr |         deklamiral svojo žalost in ki bi imela tako ozke, nežne
344 Pozdr |          stoji tista bela bajtica, ki misliš nanjo, kadar spiš
345 Pozdr |        tisto domovino sem ugledal, ki me je je bilo tako strah
346 Pozdr |           je je bilo tako strah in ki me je zdaj tako ljubeznivo
347 Pozdr |          iskal one druge domovine, ki sem se spominjal nanjo v
348 Pozdr |      nekega slovenskega rodoljuba, ki sem ga bil srečal zadnjič
349 Pozdr |        ginevajo sokovi iz naročja, ki te je bilo porodilo, tako
350 Pozdr |           sladka tržaška govorica, ki spominja na rdeče dišeče
351 Pozdr |          lahen, tih, nenaden zvok, ki bi me spominjal na pesem
352 Pozdr |          doli, na šumeče kostanje, ki sem hodil nekoč v njih senci,
353 Pozdr |          tistega skromnega brašna, ki si ga bila vzela s sabo
354 Pozdr |        ruto, vsaj spomin na fanta, ki te je prvi osleparil, ko
355 Pozdr |            sentimentalne domovine, ki jo ljubim v dnu svojega
356 Pozdr |       ljubim v dnu svojega srca in ki mi ne da miru v neumnih
357 Pozdr |   pozdravila me je tista domovina, ki sem bežal pred njo in ki
358 Pozdr |           ki sem bežal pred njo in ki me srečava zdaj neprestano,
359 Poet  |          koraki; ni je bilo misli, ki bi jih mogla ustaviti. Ves
360 Poet  |             In misel na vse tiste, ki so nosili pred njim križ