Chapter

 1 BrezD |      in zdi se mi, kakor da je domovina že zmerom bolj daleč, že
 2 BrezD |        daleč, se mi zdi, da je domovina že od mene in bojim se,
 3 Zaljub|     posejana z njimi naša mila domovina -- in tako človek ne more
 4 Sreca |      Tam, glej, se razprostira domovina, lepa kakor paradiž. Zamolklo
 5 Sreca |       velikana -- pogledala je domovina sama sebi v obraz in je
 6 Sreca |        morda, da te ne ljubim, domovina? Takrat, ko sem klečal pred
 7 Sreca |  smreke Raskovca... ~To si ti, domovina! Ti, kakor te nikoli nisem
 8 Sreca |        časih nekaj polzavedno, domovina zavzdihne, govori v omotici;
 9 Pozdr | očitajoče, kakor da bi umirala domovina tam daleč, daleč... Vina,
10 Pozdr |   cesti. Če bi se mi utelesila domovina, bi imela v očeh pač tisti
11 Pozdr |      in pozdravila me je tista domovina, ki sem bežal pred njo in