Chapter

  1 MimoZ |        ljubezni... ~Tisto leto je bila poletna moda jako okusna.
  2 MimoZ |           ob gležnjih, tako da je bila roka gola do komolca, če
  3 MimoZ |           tako nežna in polna, so bila že vsa udrta in našminkana;
  4 MimoZ |       tiho, izginila je... ~To je bila ena sama karikatura v komediji,
  5 MimoZ |         veselo; težka, soparna je bila njegova svetloba, svetili
  6 MimoZ |          utonil -- kakor da bi se bila posušila bilka na prostranem
  7 MimoZ |          oči že trudne, ali pa je bila zares že legla večerna senca
  8 MimoZ |          mimo široke ceste, ki je bila tako natlačena z okamenelimi
  9 MimoZ |         preteklosti, in takrat je bila lepša, in takrat sem jo
 10 BrezD |          pred njim. Obrazi, ki je bila na njih vsa rosna, ljubezniva
 11 BrezD |        kakor sanje... ~Lica so mu bila zardela, gledal je motno
 12 BrezD |          bil, toda moč njegova je bila šibka, plaha, v vetru omahujoča.
 13 BrezD |      pokazal ljudem lepoto, ki je bila v njegovem srcu. Niti o
 14 BrezD |     njegova dela -- ustvarjena so bila po drugih zapovedih, ki
 15 BrezD |         drugih zapovedih, ki niso bila prejšnjim čisto nič podobna...
 16 BrezD |       zatrepetala je lepota ki je bila v njegovem srcu in ki si
 17 BrezD |          kolodvoru. Omotica me je bila obšla, opotekal sem se kakor
 18 OPresc|         in sem jo zakrpal, ker je bila razparana. Zunaj je zaklical
 19 OPresc|        sestra Hanca. Najmanjša je bila izmed nas vseh; veliko materino
 20 OPresc|        pred nami klanec in pot je bila gladka, izmita. Tone se
 21 OPresc|          s travo kri. Pod nami je bila že vas in še dalje v dolini
 22 OPresc|        cerkve. Vseokoli nas pa je bila božja samota. ~Domenili
 23 OPresc|        nami in med ravnino, ki je bila naš pusti dom, smo utihnili.
 24 OPresc|          spet spuščala, zmerom je bila enaka, enaki so bili vsi
 25 OPresc|         in šli smo dalje. ~Res je bila že blizu vas, ali nismo
 26 OPresc|     dokler nismo bili tam, ker je bila skrita v drevju; samo mala,
 27 OPresc|         in lepo dišečih. Dekla je bila debela, umazana in neprijazna
 28 OPresc|           napotili dalje. ~Vas je bila majhna, zelo blatna in pusta.
 29 OPresc|           nekaj. Krajcarje nam je bila dala stara ženica, ali moliti
 30 OPresc|         šlo strmo navzdol. Pot je bila tukaj široka, vsa razvožena
 31 OPresc|           pod strmimi skalami, je bila kotlina, polna rumene vode.
 32 OPresc|          nečkàm podobno. ~Lepa je bila dolina, vsa zelena, mirna,
 33 OPresc|         vrbami skrit. Tudi pot je bila lepa, gladka, z drobnim
 34 OPresc|         spet na poti, pod nami je bila dolina; še eno drevo, še
 35 OPresc|          zadaj; malo sključena je bila in sopla je že "težko, ali
 36 OPresc|      neizmerna in zmerom enaka je bila pokrajina. ~"Kaj se nismo
 37 OPresc|          vprašala Hanca. Potna je bila v obraz in ustnice so se
 38 OPresc|     visoko, zraven sivega neba je bila bela pičica, cerkev svetih
 39 OPresc|         upanje... Ni treba, da so bila jabolka, bilo bi lahko karkoli... ~
 40 OPresc|         mislila tako -- tepena je bila zmerom, pestovala je ves
 41 OPresc|           belem kruhu; lica so mu bila bela in bolna, oči pa so
 42 OPresc|          ko smo prišli na pot, ni bila več tako lepa in bela, kakor
 43 OPresc|           je vdrla. Tudi trava je bila še mokra in časih se je
 44 OPresc|           sredi drevja; spodaj je bila zidana, zgoraj lesena in
 45 OPresc|           lokavo, kakor da bi nas bila zapazila že od daleč in
 46 OPresc|         smo se ustavili, Hanca je bila vsa blatna in opraskana
 47 OPresc|        napotili dalje. ~Pot pa je bila zmerom bolj pusta. Navzdol
 48 OPresc|           zdaj, ali tako strma je bila in spolzka, da smo padali
 49 OPresc|         za hribom. Na desni pa je bila velika odprta ravan, čisto
 50 OPresc|      ribniki velike luže; voda je bila čista, mirna, šopi visoke
 51 OPresc|       takrat -- tako prostrana je bila ravan in tako mirna! ~Ali
 52 OPresc|         précej dalje, deska se je bila pogreznila pod korakom za
 53 OPresc|          in streslo, samo luža je bila naokoli in že smo bili blizu
 54 OPresc|           bolj pusta in otožna je bila zdaj ravan; pogrebna pokrajina.
 55 OPresc|  izpremenilo -- čisto drugačna je bila pokrajina in tudi naše misli
 56 OPresc|          bilo nikjer. ~Vsa nas je bila objela ravan, pogoltnila
 57 OPresc|          ravan, pogoltnila nas je bila. Kakor luža smo bili, kakor
 58 OPresc|           zelen, malo vzvišena je bila zemlja pod njim. Tja smo
 59 OPresc|    Globoka, trudna malodušnost je bila v nas. Nič nismo govorili,
 60 OPresc|        čudno majhna, upognjena je bila kakor stara ženska, tudi
 61 OPresc|       ramo. ~V tistem trenotku je bila večja od nas vseh in zaupali
 62 OPresc|          in čutil sem, kako se je bila vzbudila tudi v meni samem... ~
 63 OPresc|           je hodila, sključena je bila do pasu, malho je držala
 64 OPresc|          eno samo roko, in ker je bila upognjena do pasu, bi še
 65 OPresc|      daljavo... Mislil sem, da je bila Hanca... ~Zeblo nas je.
 66 OPresc|         nismo upali ozreti. Že je bila tudi meni zmerom bolj prijetna
 67 OPresc|          je bil strah in tišja je bila žalost. Bilo je, kakor da
 68 OPresc|          trudne, plašne misli, je bila sama pusta, tiha ravan;
 69 OPresc|         tiha ravan; vsa zemlja je bila pusta ravan in vse življenje.
 70 OPresc|          noge in tudi Hanca se je bila nekoliko vzravnala. ~Ali
 71 OPresc|      utrujenosti in od žalosti so bila naša srca še zmerom plašna
 72 OPresc|             kakor ujeti vrabci so bila, ki se tresejo, ker se bliža
 73 OPresc|      vzhodu, kakor slavolok se je bila vzdignila mavrica od zemlje
 74 OPresc|        bilo polno žalosti. Tam je bila rešitev in je bilo novo
 75 OPresc|      življenje, vsa prihodnost je bila tam... ~Stopili smo, toda
 76 OPresc|          neizmerno ravan, kjer je bila smrt. Vsi smo postali, tudi
 77 OPresc|         se je holm... ~Mavrica je bila ugasnila tudi na vzhodu
 78 VTemi |        zmerom in soparno; okna so bila odprta in prašilo je v sobo. ~
 79 VTemi |    prašilo je v sobo. ~Soba pa je bila majhna in skoro brez pohištva;
 80 VTemi |         svetilko; ali svetilka je bila skoro prazna, komaj za pol
 81 VTemi |      Napravila je luč. ~Luč pa je bila čudna tisti večer, ni mogla
 82 VTemi |          odgovora. Napotila se je bila mati kakor mnogokdaj --
 83 VTemi |          sklanjali k svetilki, je bila rumena luč. Take obraze
 84 VTemi |         domislila Ana, kako se je bila mati napotila. In spomnila
 85 VTemi |       odvila, in v tistem hipu je bila tem... vsenaokoli; oči so
 86 VTemi |           za to čudno tem", ki je bila napolnila vso izbo in tam
 87 VTemi |          s skrhanim nožem. Ura je bila pokvarjena; bílo je in bílo
 88 VTemi |          vse to upanje? Kaj bi ne bila pregrešna misel, da Bog
 89 VTemi |         posteljo. Gosta tem... je bila zunaj, deževalo je in pljusknil
 90 VTemi |         vztrepetala, zadela se je bila ob nekaj mrzlega, ob neznano
 91 VTemi |          so šklepetali. ~Misel je bila, ki je ni bilo mogoče ne
 92 VTemi |         dramila zlè tišine, ki je bila v temi. ~Ana je odprla duri,
 93 VTemi |         ostani tu!" ~V kuhinji je bila temà in vendar se je zazdelo
 94 VTemi |           je vrnila v izbo. Ko je bila odprla duri, sta čutila
 95 VTemi |        neizmerna. Gosta tem... je bila v izbi, toda okrenil se
 96 VTemi |          sta si videla in lica so bila bleda. ~"Da bi bila luč!" ~
 97 VTemi |       lica so bila bleda. ~"Da bi bila luč!" ~Iskali so vdrugič,
 98 VTemi |           in vetru. Ogrnila si je bila tenko ruto in ruta je zdaj
 99 VTemi |       obrobljene... Ali nikoli ni bila drugačna, odkar je umrl
100 VTemi |        tako jasno; kakor da bi jo bila ugledala prvikrat v življenju... ~
101 VTemi |       bilo ni nikogar, samotna je bila ulica in dež je pljuskal
102 VTemi |         suval veter in šele ko je bila pred pragom, je začula svoj
103 VTemi |           postelji. Objela sta se bila tesno, odeje pa nista marala
104 VTemi |           je bilo strašno. Tam je bila zofa in nekdo je sedel na
105 VTemi |         pragu še zmerom; senca je bila tam, dasi so se bile duri
106 VTemi |         ni bilo iz ust. ~Temna je bila izba in tiha, zunaj je potrkavalo
107 VTemi |          strašnejšo tišino, ki je bila v izbi; kakor da bi ugasnila
108 VTemi |          da bi ugasnila luč in bi bila vsenaokoli neprodirna tem...,
109 VTemi |           prosila Tončka. ~"Da bi bila luč!" ~Ana se je prijela
110 VTemi |        vztrepetala, zakaj spet je bila izpregovorila v svojem srcu
111 VTemi |          odprte, neznana groza je bila v njih. ~******* ~ ~
112 Greh  |       prižnico. Velika in tiha je bila cerkev kakor neizmeren grob.
113 Greh  |           v njegovo srce; tako je bila tiha in samotna kakor cerkev
114 Greh  |         Na vseh štirih straneh so bila velika okna in pogled je
115 Greh  |           peli. Čudovita pesem je bila, čudovito živo življenje
116 Greh  |         daleč... ~Na stopnicah je bila črna tema; ob prvem ovinku
117 Greh  |           mrtvašnici. V strehi so bila okna, toda steklo je bilo
118 Greh  |       sive svetlobe v tramovju je bila noč še temnejša in neprijaznejša.
119 Greh  |          in neprijaznejša. Tla so bila valovita, poševna in noge
120 Greh  |        prah in blato. Na sredi je bila kupola in v kupoli velika
121 Greh  |         žalosten je bil. Kakor je bila tema vsenaokoli, tako je
122 Greh  |        tišini. Lepa bela mačka je bila, še čisto mlada in nič hudobnega
123 Greh  |          Zakaj ne gre?" ~Kakor je bila tema vsenaokoli, tako je
124 Greh  |          tema vsenaokoli, tako je bila tudi v njegovem srcu; nič
125 Greh  |           oglasilo. Kakor žoga je bila odletela mačka od kupole,
126 Greh  |      plašno. Čisto mlada mačka je bila in strah jo je bilo celo
127 Greh  |          po strmem oboku, kjer je bila večna tema. Nato je šel
128 Greh  |         ne da bi iskal; kratka je bila in široka kakor preklano
129 Greh  |       padla iz rok, tako težka je bila, da bi je več ne vzdignil;
130 Greh  |      majhno okence v zidu. Luč je bila bleda in neprijazna, neprijaznejša
131 Greh  |     štacuno, se ni spomnil, da je bila mačka njena, lepa bela mlada
132 Greh  |          pride na dan. Štacuna je bila prav pod klancem, videlo
133 Greh  |           ne svetlih oken; noč je bila tišja in mirnejša, samo
134 Greh  |           in ob poti, ob jarku je bila visoka živa meja. Tone se
135 Greh  |        zgodi karkoli. -- ~Izba je bila velika in neprijazna, stene
136 Greh  |            Tam zadaj, v mraku, je bila postelja na tleh; njegov
137 Greh  |           Bog bi pomagal, mati bi bila vesela in vsega bi bilo
138 Greh  |        oblekel in šel. Ob oknu je bila senca. ~"Kam, Tone?" ~"Nikamor,
139 Greh  |          je bilo, ali v strahu je bila že tudi zloba -- odpirale
140 Greh  |         ostrim kamenjem. Dolga je bila pot v temo, truden je bil
141 Greh  |          je težko, zakaj strma je bila pot in vsa posuta z ostrim
142 Greh  |        Bog proklel. In na nebu je bila čudna tema, niti zvezde
143 Greh  |         meseca ni bilo -- tema je bila, in vendar je videl vse
144 Greh  |         da bi se ne ranil, ker je bila pot strma in vsa posuta
145 Greh  |          glas, ali tišina sama je bila glasna, donelo je zamolklo,
146 Greh  |          zajokalo je, kakor da bi bila zajokala noč sama. In zastokal
147 Greh  |         zajokal. ~III ~Nedelja je bila, sonce je sijalo in Tone
148 Greh  |             Nedeljska in mirna je bila vas, v nedeljskem jutranjem
149 Greh  |         mu je bilo, ali žalost je bila mirna, ves strah je minil. ~
150 Greh  |        šel je dalje. ~Med lazi je bila živa meja iz samega leščevja.
151 Greh  |           slaboten, samo glava je bila nenaravno debela -- čelo
152 Greh  |          je legel v seno. ~Tam so bila odprta velika vrata in prav
153 Greh  |         vrata in prav pod njim je bila cesta. Ljudje so hodili
154 Greh  |          na ono stran, na vrt, so bila odprta vrata in tam sta
155 Greh  |       mogel spati; še težja mu je bila glava in pred očmi se mu
156 Greh  |           se je; sosednja hiša je bila vsa v senci in sinje sence
157 Greh  |         in bi slišala mati, ki je bila morda v veži. ~-- Preko
158 Greh  |        Predolgo sem čakal, pot ni bila kratka in tega nisem Pomislil.
159 Greh  |  vijugastih stopnicah in dolga je bila pot, ovinek za ovinkom,
160 Tinica|         ki si jo je bil najel, je bila pač skromna in tesna, ali
161 Tinica|         pač skromna in tesna, ali bila je prijazna, svetlo pobeljena
162 Tinica|           mrzli vodi. ~Spomlad je bila in vsak dan -- v tistih
163 Tinica|         malo nazaj, tako težka je bila kita plavih las. Držala
164 Tinica|        bil lepe dolge poti, ki je bila še pred njim. ~Zmerom večji
165 Tinica|           nazaj -- ista Tinica je bila, ki se mu je bila prikazala
166 Tinica|       Tinica je bila, ki se mu je bila prikazala prvikrat. In ko
167 Tinica|        platno, je videl, da še ni bila ista Tinica. Pretrde so
168 Tinica| blagoslovljenega trenotka. ~To je bila Tinica v profilu. ~Nato
169 Tinica|    željno-boječi poljubi... To je bila Tinica v pisani ruti. ~Nato
170 Tinica|       vzcvetelo v marcu, ki je je bila izba polna, zato ker je
171 Tinica|         ustavil; dolga in lepa je bila pot pred njim in hodil je
172 Tinica|         lepota, mlada ljubezen je bila povsod, v njenem glasu,
173 Tinica|         se rad težke groze, ki je bila legla na njegovo srce, rad
174 Tinica|    Zdrznil se je, doteknila se je bila roka njegove rame in znan
175 Tinica|         grla, v studu samem pa je bila že slast, je bilo poželenje. ~"
176 Tinica|          Stopil je v izbo. Vsa je bila v mraku, samo bujen žarek
177 Tinica|        spoznal nenadoma, da se je bila odela v nedolžno in čisto
178 Tinica|         zapravil. Lepa spomlad je bila zunaj, on pa jo je prepil,
179 Tinica|      prišel je prepozno, jesen je bila zunaj... Strah ga je bilo
180 Tinica|          njegovih del, kar jih je bila ustvarila roka, trepetajoča
181 Tinica|          minila spomlad. Daleč je bila preteklost, komaj še se
182 Tinica|           na kostanju... ~Zdaj je bila izba prazna, utihnilo je
183 Tinica|         svetlobo v očeh; bluza je bila še otroška, krilo je bilo
184 Tinica|            ki je vedel sam, da je bila zlagana, ali ki se ji je
185 Tinica|        gledale nestalno, senca je bila med njima. ~Razpel je platno,
186 Tinica|        prodrle skozi senco, ki je bila med njima. ~Slikal je Tinico,
187 Tinica|        Slikal je Tinico, kakor je bila doma: v lahki bluzi s širokimi
188 Tinica|      vzdignila roko. Senca, ki je bila med njima, je legla tudi
189 Tinica|          malo trepetajočo roko je bila zaklenila duri pred njim,
190 Tinica|    verižico-zapestnico. Tinica je bila jako vesela in komaj se
191 Tinica|         in začudil se je, kako je bila majhna in šibka, vsa še
192 Tinica|     nerazločen šum. Vsa omizja so bila polna; zvenčali so kozarci,
193 Tinica|          neprijetno, zoprna ji je bila tista ženska in oddehnila
194 Tinica|       bilo vse lepše in Tinica bi bila ostala do polnoči, do jutra.
195 Tinica|         na golih rokah, obleka je bila tesna in tenka, da so se
196 Tinica|           oba sta molčala. Noč je bila mrzla in jasna, zvezde so
197 Tinica|          kakor ugasujoč plamen je bila njegova senca; vzrasla je
198 Tinica|        hinavstva. In moja mera je bila velika. Namesto da bi bil
199 Tinica|     spremenila nikogar in zato je bila tudi obsodba hinavstvo.
200 Tinica|    pljunil prednjo. ~Naslikana je bila Tinica in slika je bila
201 Tinica|           bila Tinica in slika je bila podobna na prvi pogled starim
202 Tinica|          tenkih belih rokah pa je bila zlata posoda za kadilo;
203 Tinica|       pred podobo. ~Tudi slika je bila hinavska, iz hinavskega
204 Tinica|           opolzka in pregrešna je bila belota ozkih rok! Iz zlagane
205 Tinica|       njegovo delo, tuja stvar je bila, tako tuja, kakor tisto
206 Tinica|        stopil v izbo in v izbi je bila Tinica. Kakor v megli je
207 Tinica|          Tinica. Kakor v megli je bila pred njim, zibala se je,
208 Tinica|        njim -- v njegovem srcu je bila "preteklost" in večna je
209 Tinica|           preteklost" in večna je bila. ~******* ~ ~
210 NaGolg|    štrleli daleč stran. Obleka je bila raztrgana in zamazana, suknja
211 NaGolg|        zamrmral je časih; lica so bila zelo upala, bleda, s tenkimi
212 NaGolg|         ki sta ga spremljala, sta bila zelo mirna in zelo resna.
213 NaGolg|        obraz je bil miren. Šla je bila pač že smrt mimo njega... ~
214 LepaV |           nedeljski. ~Oblečena je bila v dolg popotni plašč, na
215 LepaV |       klobukom rdečo rožo. Ker je bila pomlad vsenaokoli, je bil
216 LepaV |          vesel in rdeč, v očeh je bila Velika noč. ~Tako je šla
217 LepaV |      sijalo zunaj sonce. ~Ker sta bila tako sama in je bilo v kupeju
218 LepaV |         leži vas in sredi vasi je bila hiša. Zelena okna ima in
219 LepaV |        ljubezni in slavnih delih. Bila je tam aleja in večer se
220 LepaV |      hodil, in je ni več našel. ~"Bila je edina, ki sem jo ljubil." ~
221 LepaV |      njunih srcih. Kakor da bi se bila poznala že iz davnih časov,
222 LepaV |           srcu čudna misel, da je bila sreča samo tedaj, samo tam --
223 LepaV |           morda samo senca, ki je bila šinila komaj vidno in pobliskoma
224 LepaV |            Samo trenotna senca je bila zastrla njegove oči, je
225 LepaV |          prijazne ljubezni, ki je bila v njegovem glasu, in komaj
226 LepaV |         in tiho zimsko noč, ki je bila legla na mesto, na vso mrzlo
227 LepaV |       bolj rdeče, tudi frizura je bila drugačna. In ko so se trepalnice
228 Zaljub|           se vsa ta reč nikoli ne bila vršila. Govoril je o morali
229 Zaljub|         njegovi zunanjosti, ki je bila tako že zadosti smešna,
230 Zaljub|          sem jo videl in lepša je bila nego v mojih sanjah. Če
231 Zaljub|      klonil glavo, kakor da bi me bila povabila usmiljenja polna
232 Zaljub|        svojega življenja. Prej je bila zame samo ljubezniva dama,
233 Zaljub|          vse spremenilo. Morda je bila ljubezen že v mojem lakajstvu,
234 Zaljub|         oprašila krila. ~Morda je bila ljubezen v tem, tista neumna
235 Zaljub|        sem ga živel sam. Otrok je bila in tudi jaz sem bil otrok.
236 Zaljub|          videl enako. ~Otroka sva bila oba in takrat sem spoznal,
237 Zaljub|    ljubosumen... Zelo mlada je še bila, človek bi si mislil, da
238 Zaljub|     prijetno zgradbo in ker mu je bila pogodi, se je je kratkomalo
239 Zaljub|       bogastvom svojo dušo, ki bi bila drugače tako uboga, tako
240 Zaljub|           sanje... Čisto sama sva bila že v gostilnici, luči so
241 Zaljub|       zamahnil nalahko, "lani sva bila skupaj na Dunaju in sva
242 Zaljub|         čudež!... Veliko večja je bila od mene, zmerom večja, in
243 Zaljub|        Tista rdeča pentlja, ki je bila nekoč na njenih laseh, je
244 Zaljub|         nekoč na njenih laseh, je bila zdaj zavezana okoli mojega
245 Zaljub|  neprestano gor in dol. Bobnarica bila kozava in ni imela ne obrvi,
246 Zaljub|       veliko svoje veselje, da je bila ženska. Na veliko svojo
247 Zaljub|         spoznal, prijatelj, da je bila ženska. O, da bi tistega
248 Zaljub|         zoprn moj obraz, da bi ne bila tako zanikrna moja obleka,
249 Zaljub|         na mojem jeziku, o, da bi bila moja kravata tako velika
250 Vedom |         Lucija. Gladka in bela je bila njena polt, telo je bilo
251 Vedom |      zaspani krik vrane, ki se je bila vzdignila žejna in je letela
252 Vedom |           vsa tvoja, brez tebe bi bila nepotrebna in bi mi bila
253 Vedom |          bila nepotrebna in bi mi bila samo v nadlego. In če porečeš,
254 Vedom |         na njegovem čelu, lica so bila razpaljena, upala in ustnice
255 Vedom |          temno listje, na tleh je bila mehka črna preproga, sonce
256 Vedom |           nebo nad njima. ~Tam je bila mehka temna preproga; težko
257 Vedom |     vznemirja in vabi snov, ki bi bila pripravna za roman: obširna
258 Vedom |       pomečkan klobuk, kravata je bila malomarno zavozlana in umazana.
259 Vedom |           njegovo ljubezen, ki je bila tega življenja središče
260 Vedom |          mislil nanje. Kako mu je bila nekoč prezgodaj odtegnila
261 Vedom |          nego navadno. Zadnjič je bila pozabila zapreti okna v
262 Vedom |      postal je ob durih. ~"Kje si bila?" ~Stala je pred ogledalom
263 Vedom |    zmečkane na mizi, kakor jih je bila zalučala ob prihodu, in
264 Vedom |         je v ogledalu: lica so mu bila sivobleda, oči so gledale
265 Vedom |      hodili mimo njega... ~Noč je bila, svetilke so že gorele,
266 Vedom |        Hitel je in njegova pot je bila vsa druga nego navadno.
267 Vedom |         prespe sedmino. ~Krčma je bila vsa zakajena, slabo razsvetljena.
268 Vedom |      pravkar odpreti. Oblečena je bila še v cestno obleko, bluza
269 Vedom |           cestno obleko, bluza je bila na prsih polodpeta. Njen
270 Vedom |         po kartah... ~Lepa noč je bila, ko sta blodila po ulicah
271 Vedom |          kakor mrtve slepe oči so bila brezštevilna okna. ~"Tudi
272 Vedom |         brez mere... onadva nista bila mrtva. Ni mi mogoče, da
273 Vedom |          jih poznaš in ki sta jih bila onadva tako polna? Tudi
274 Vedom |         pomečkan, tudi kravata ni bila več tako malomarno zavozlana
275 Vedom |      nekaj zgodilo z menoj. To je bila tista leča!... No, ostani!" ~"
276 Sreca |      polirja. ~Vesela burja se je bila vzdignila od morja in lasje
277 Sreca |      čelom, v dolga, suha lica je bila stopila kaplja rdeče krvi,
278 Sreca |       srca, iz grenkih sanj se je bila razlila težka bolezen po
279 Sreca |    prelepe farne cerkve! Dolga je bila pot, ali nič me ni strah,
280 Sreca |          sem bil zdrav. Kakšna je bila moja misel, misel bolnika,
281 Sreca |          stresa v burji, že se je bila vzdignila na jugu velika
282 Sreca |           Velika črna glava se je bila vzdignila, prikazale so
283 Sreca |           v svojo izbo; prazna je bila, temna in neprijazna. Miza
284 Sreca |    neprijazna. Miza pred oknom je bila vsa pokrita s knjigami,
285 Sreca |         stala na pragu; majhna je bila in drobna; na ustnicah njenih
286 Sreca |         Zmračilo se je, v sobi je bila napravljena večerja. Soba
287 Sreca |      napravljena večerja. Soba je bila velika in prazna, miza je
288 Sreca |       razrezan. Tudi teta Mara je bila majhna in drobna in tudi
289 Sreca |         očeh se je poznalo, da je bila zadela prezgodaj križ na
290 Sreca |        nič ti ne očitam. Morda je bila preslaba moja ljubezen in
291 Sreca |   preponižen je dar, ki sem ti ga bila prinesla in zato nisi opazil
292 Sreca |          se name, Barica!" ~Že je bila legla temna senca preko
293 Sreca |          zamislil. Kakor da bi se bila zgenila mrtva prst, dvigala
294 Sreca |     bolnikovo: vesela misel ti je bila prišla iz nebes -- in glej,
295 Sreca | razprostira pred teboj! Prišla je bila smrt na tvoje duše prag
296 Sreca |      uboge mlade rame in ki si ga bila zadela radovoljno? Tako
297 Sreca |          Helena! Kako žalostna bi bila ljubezen, ki bi se izlila
298 Sreca |         izgrešil -- strašna mu je bila misel, da bi ostal nenadoma
299 Sreca |        človek varno stopal, da bi bila tiha, gorka, poletna noč!
300 Sreca |           Zdelo se ji je, da niso bila njegova lica nikoli tako
301 Sreca |          si upal! Nikoli me še ni bila skrb za vsakdanji kruh...
302 Sreca |           razločil oblik. ~Pot je bila blatna, od pustega neba
303 Sreca |          bilo sklonjeno, pleča so bila ozka, rame nizke, ušesa
304 Sreca |       ležale globoko; brada mu je bila jako zrasla, redka je bila
305 Sreca |        bila jako zrasla, redka je bila in zmršena. ~"Kaj pa misliš?
306 Sreca |           z nje. Vedel sem, da je bila samo hipna utrujenost...
307 Sreca |           name, kakor da bi se mi bila zavalila na prsi ostudna
308 Sreca |     prijatelj, preveč prijazna bi bila taka smrt!" ~Vzdignil je
309 Sreca |           gojeni, tudi frizura je bila velike hvale vredna. Opiral
310 Sreca |          legel, ali utrujenost je bila sladka, kakor na večer po
311 Sreca |        okroglo pisavo in kadar je bila stran polna, jo je vzdignil
312 Sreca |        bil trpek, vsaka beseda je bila kakor siloma iztrgana iz
313 Sreca |         sončni pokrajini. Tiha je bila zdaj pokrajina in mrtva,
314 Sreca |         bližalo, zmerom manjša je bila pokrajina, od vseh strani
315 Pozdr |   izvoščkov. Tudi na moj obraz je bila pala svetloba, potopil sem
316 Pozdr |         bilo tiste roke, ki bi se bila dotaknila strune v moji
317 Pozdr |        lesa, trhla veja, ki se je bila odlomila tam daleč gori
318 Pozdr | našminkanim veselim obrazom se je bila zasmejala naturi v obraz,
319 Pozdr |           se zamislil. ~Izbica je bila prijetna, sedel sem v varnem
320 Pozdr |           pod jopico in spodaj je bila gorka koža, bela polt. O
321 Pozdr |          ščit... ~Izpraznjena sta bila kozarca in natočila sva
322 Pozdr |        natočila sva in vesela sva bila. Zunaj, da bi ga dosegel
323 Pozdr |          Tam nekje blizu Trsta je bila nastopila svojo pot, govorica
324 Pozdr |        skromnega brašna, ki si ga bila vzela s sabo na svojo strahovito
325 Pozdr |     počesane... O Dorilis, kaj je bila tako siromašna tvoja culica,
326 Poet  |       čutil pota. Zakaj takrat je bila cesta široka in ravna; sončni
327 Poet  |          je vzplapolala radost in bila je podobna bolesti. Ni bilo
328 Poet  |         je stopal hitreje. Pot je bila strma, grapava in na debelo
329 Poet  |           na licu. ~Neznana mu je bila dežela; pusta je bila in
330 Poet  |          je bila dežela; pusta je bila in samotna in vsa njena
331 Poet  |       mislil, kam in čemu; pot je bila pred njim in pot je bila
332 Poet  |          bila pred njim in pot je bila ukaz. Čudil se je samo,
333 Poet  |          travniki naokoli, ali ni bila cesta široka in gladka?
334 Poet  |         natanko. Zakaj večnost je bila vmes: dan od jutra do noči. ~
335 Poet  |     prešerna in škodoželjna mu je bila v tolažbo. Tako je mislil
336 Poet  |       vtisnil v blato svoj obraz. Bila je njegova poslednja prešerna