Chapter

  1 MimoZ |     ramenih, širokimi ob gležnjih, tako da je bila roka gola do
  2 MimoZ |          sonce, ki je sijalo zunaj tako tuje tujemu življenju. ~
  3 MimoZ |            lica, pred trenotkom še tako nežna in polna, so bila
  4 MimoZ |          očmi. Ali pozorišče, prej tako dolgočasno prazniško, je
  5 MimoZ |             kaj nisem bil tudi jaz tako oblečen nekoč? Ne... to
  6 MimoZ |       tistem nezavednem življenju, tako predrznovesel, so se bleščale
  7 MimoZ |           bleščale tudi moje oči v tako žarkem ognju... Kam si se
  8 MimoZ |             radost in čudo očem... Tako je bilo: moja tiha, temna
  9 MimoZ |          začrtan, zarisan v zemljo tako ozko, da omahuje, pada telo
 10 MimoZ |           široke ceste, ki je bila tako natlačena z okamenelimi
 11 BrezD |          kako se blešči v daljavi, tako svetla, vsa bela... vsako
 12 BrezD |          ali pa še prej... Čas je; tako daleč, se mi zdi, da je
 13 OPresc|          je izgubil v svetu, ki je tako prostran. Postala sva pred
 14 OPresc|            sem mislil, da ne zmore tako dolge poti. Toda šla je. ~
 15 OPresc|          pogači... Da, kdor si upa tako daleč!..."  Zavila se je
 16 OPresc|           so ležale dolge lehe. In tako je izginila ravnina za nami,
 17 OPresc|           široka, vsa razvožena in tako blatna, da je škropilo do
 18 OPresc|            bili v čudno pokrajino, tako neizmerno žalostno, kakršne
 19 OPresc|         vetra skoro ni bilo več in tako se ni nič genilo; samo tam
 20 OPresc|          čez holm, po strmi rebri, tako da smo plezali časih po
 21 OPresc|            bilo je nekaj lepega -- tako sladko je bilo upanje...
 22 OPresc|    hruševko; tudi Hanca je mislila tako -- tepena je bila zmerom,
 23 OPresc|             zato so bile njene oči tako tihe, kakor da bi gledale
 24 OPresc|       kakor pravljice, čudopisane, tako lepe in tako neverjetne.
 25 OPresc|           čudopisane, tako lepe in tako neverjetne. Nikoli ni okusil
 26 OPresc|         prišli na pot, ni bila več tako lepa in bela, kakor se nam
 27 OPresc|        okna so gledala neprijazno, tako srepo in lokavo, kakor da
 28 OPresc|            potegnila siloma nazaj, tako da se je prevrnil. Nato
 29 OPresc|        Navzdol je vodila zdaj, ali tako strma je bila in spolzka,
 30 OPresc|          No, Hanca?" ~Vstala je in tako smo šli dalje, zmerom navzdol.
 31 OPresc|            se je zgenilo takrat -- tako prostrana je bila ravan
 32 OPresc|         prostrana je bila ravan in tako mirna! ~Ali nihče ni rekel,
 33 OPresc|            se je zibal spredaj... ~Tako smo mislili: preko ravni
 34 OPresc|            rdeče obrobljene. Zakaj tako nam je bilo pri srcu sredi
 35 OPresc|          cesti. Upanje, ki je bilo tako majhno in nejasno, se je
 36 OPresc|           ki je izgubilo listje že tako zgodaj; in kakor dež smo
 37 OPresc|          držala z obema rokama... ~Tako bi pač hodila v večnost,
 38 OPresc|            Tudi strah nas je bilo, tako da se nismo upali ozreti.
 39 OPresc|    upognjena, prestavljala je noge tako, kakor da bi hodila za šalo
 40 OPresc|            se je, stopil je na brv tako trdo, da je zapljuskala
 41 OPresc|       zagrinjalo, motilo nas je in tako je bilo mogoče, da smo hodili
 42 VTemi |          siva meglá brez oblik, in tako je izginilo sonce. Vroče
 43 VTemi |      bojazen, toda ni je razumela. Tako je odhajala mati zmerom
 44 VTemi |           zmerom in tudi zmerom je tako hodila po izbi, od duri
 45 VTemi |         Samo zdaj bi ne smelo biti tako, zakaj žalostni so taki
 46 VTemi |           ta plamen, ki je pojemal tako hitro; že so se prikazovale
 47 VTemi |       videla Ana materinega obraza tako jasno kakor zdaj. Dolg je
 48 VTemi |            je ni videla Ana nikoli tako jasno; kakor da bi jo bila
 49 VTemi |      postala in se domislila: prav tako je hodila kakor mati, glavo
 50 VTemi |           se je sama, da je hodila tako kakor mati. ~Tončka in Tine
 51 VTemi |         durih in duri so se odprle tako nalahko, kakor da bi se
 52 VTemi |           ves skrit v temni bradi. Tako je stal in se ni ganil,
 53 VTemi |          se je, da se je tudi mati tako prijemala za glavo, kadar
 54 VTemi |             In kakor so se odprle, tako so se počasi in nalahko
 55 Greh  |           tiho; Tone je bil bos in tako tudi njegovi koraki niso
 56 Greh  |     globoka žalost v njegovo srce; tako je bila tiha in samotna
 57 Greh  |        misli, da ne bo stal nikoli tako na prižnici, v talarju in
 58 Greh  |             ki mu ni konca nikjer. Tako je plezal na vrh oboka,
 59 Greh  |           je bila tema vsenaokoli, tako je legla tudi v njegovo
 60 Greh  |           je bila tema vsenaokoli, tako je bila tudi v njegovem
 61 Greh  |         Kakor se je bližala mačka, tako se je bližal tudi on, ni
 62 Greh  |         oči in so razsvetlile noč, tako da se je vrnil v tramovje
 63 Greh  |     njegove so slutile strahoma in tako so videle. Premikalo se
 64 Greh  |           deska; ležala je v temi, tako da je ni videl, a našel
 65 Greh  |    vzdignil spet, obrnil je desko, tako da je udaril z ostrini robom. ~
 66 Greh  |          Deska mu je padla iz rok, tako težka je bila, da bi je
 67 Greh  |     zapirale. ~Šel je in je stopal tako težko kakor v sanjah; bežal
 68 Greh  |            zvonil! Kaj pa si počel tako dolgo tam gori?" ~Tone se
 69 Greh  |         videli. -- Vprašal je samo tako, nalašč, in se je smejal
 70 Greh  |            nikjer in ki je človeku tako čudno pri srcu, če strmi
 71 Greh  |        velikim kamenitim križem in tako se je tudi slišalo vse.
 72 Greh  |           za njim in se je čudila; tako majhen in ubog se ji je
 73 Greh  |           slišalo, zato ker je bil tako tih in teman večer. Stokalo
 74 Greh  |           učitelj. ~"He, kaj pa ti tako pozno? Zakaj se ne odkriješ?" ~
 75 Greh  |          vedel, kako bi me drugače tako srepo pogledal? Kakor da
 76 Greh  |        okno odprto. ~"Kod si hodil tako dolgo?" ~"V cerkvi sem bil." ~
 77 Greh  |            zdaj te ne bo zapustil. Tako mi je pri srcu, da te bom
 78 Greh  |       tisto, to bi bilo najboljše. Tako živeti, kakor da bi se ne
 79 Greh  |      slišal in samo zdelo se mi je tako, da gledajo name in da mi
 80 Greh  |          posuta z ostrim kamenjem, tako da so mu noge krvavele.
 81 Greh  |            je zasmilila. ~-- Glej, tako je skrbela vse dopoldne,
 82 Greh  |         skočil zdaj doli na cesto? Tako nizko je, da bi se komaj
 83 Greh  |           velikem lepem svetu. ~-- Tako zaduhlo je tukaj; spal bi. -- ~
 84 Greh  |          kave in kos belega kruha. Tako plašen, ubog in poln ljubezni
 85 Greh  |         Tone, in potem malo zaspi! Tako nemirno si spal sinoči." ~--
 86 Greh  |           skrbeti. Tudi jaz bi rad tako živel... in popeljal bi
 87 Greh  |       opeke. ~-- In če bi bilo vse tako, če bi, postavim, nihče
 88 Greh  |          sliši vesele glasove. ~-- Tako žive mirno in nič jim ni
 89 Greh  |            pozabil ugasniti svečo, tako se mu je mudilo v krčmo.
 90 Tinica|        dvorišč in oprašenih vrtov. Tako se je udomačil in je bil
 91 Tinica|       Glava je klonila malo nazaj, tako težka je bila kita plavih
 92 Tinica|          smehljaj na njegove, prav tako nedolžen in vesel je bil. ~
 93 Tinica|         Kakor se je spremenil sam, tako se je spremenil tudi umetnik
 94 Tinica|      njegove sanje in njegove oči. Tako so se barve drugače svetile,
 95 Tinica|            črte so bile iste, prav tako jasno so gledale velike
 96 Tinica|           gledale velike oči, prav tako tiho-nedolžno so se smehljale
 97 Tinica|       odpel zgornji gumb na bluzi. Tako je slikal njene roke in
 98 Tinica|          poželenje. ~"Kaj si počel tako dolgo? Ali se še spominjaš -- --!" ~
 99 Tinica|       izpraševale in so vabile... ~Tako se je bilo nenadoma zasvetilo,
100 Tinica|            ob njegovi strani, prav tako lahko in veselo, ter se
101 Tinica|          hitro. Kakor v pijanosti, tako se je postaral ob vsakem
102 Tinica|          je nemirne sanje vso noč, tako da se je vzbudila vsa trudna
103 Tinica|         Dobro je, da se je končalo tako nenadno; namesto da bi se
104 Tinica|          zdaj je čas, ko se je vse tako nenadno končalo, ko je prerezal
105 Tinica|            sezidal, kar se je bilo tako nenadno porušilo. In nepokoj
106 Tinica|           bluzi s širokimi rokavi, tako da se je zableščala bela
107 Tinica|          malo, gospod Franc, zakaj tako hitite?" ~In držala ga je
108 Tinica|       malomarno, skoro nevoljno in tako je utihnil. Gledal je nanjo
109 Tinica|     posebej, za vsak greh posebej. Tako se je zgodilo, da je bil
110 Tinica|    razbrazdan, da so bile moje oči tako nemirne in plašljive ter
111 Tinica|          delo, tuja stvar je bila, tako tuja, kakor tisto spomladansko
112 Tinica|             Ti, ki si se vrnila po tako dolgem času... pozdravljam
113 Tinica|           lepa!... Pridi k meni po tako dolgem času! Vsa moja duša
114 NaGolg|          očmi in je pletla dalje. ~Tako so prišli mimo. Sredi gruče
115 NaGolg|           velikimi, trdimi koraki, tako da ju je komaj dohajal.
116 NaGolg|      potegnil hudodelca za suknjo, tako da se je opotekel. ~"Tak
117 NaGolg|        Potegnila sta ga krepkejše, tako da je podrsal z ranjeno
118 NaGolg|        hudodelca za kuštrave lase, tako da se je glava globoko nagnila. ~"
119 NaGolg|          Joj!" ~Njegov krik je bil tako smešen, da se je zakrohotala
120 NaGolg|        klopi in se je zleknil prav tako leno in udobno kakor prej;
121 LepaV |           listja, ki je bilo nekoč tako zeleno, in tistih velikih
122 LepaV |          očeh je bila Velika noč. ~Tako je šla preko perona, ozrla
123 LepaV |       kolena ter ga malo pobožala, tako morda, da bi mu padli kuštravi
124 LepaV |         zunaj sonce. ~Ker sta bila tako sama in je bilo v kupeju
125 LepaV |            po kostanjevem cvetju. ~Tako na priliko je pripovedovala
126 LepaV |       zaškripala so narahlo. "St!" Tako je trepetalo ob ograji dvoje
127 LepaV |           več ni stala ob ograji s tako plašnimi očmi in tako majhnim
128 LepaV |            s tako plašnimi očmi in tako majhnim in trepetajočim
129 LepaV |            na telo, legala na oči; tako čist in sladek mir je bil
130 LepaV |             Zdaj pa se pomika vlak tako počasi, tako trudno in leno
131 LepaV |           pomika vlak tako počasi, tako trudno in leno že stopajo
132 LepaV |           in leno že stopajo noge, tako počasi in plašno romajo
133 LepaV |          so ji sijale oči njegove, tako čiste in mirne; tudi v njih
134 LepaV |            več niso bile njene oči tako otroško plašne in tako ni
135 LepaV |         oči tako otroško plašne in tako ni trepetalo njeno srce
136 LepaV |            in da bi ga iznenadila. Tako je odprla duri narahlo,
137 LepaV |           in ga je vsega ovladalo, tako da je vstal in se sklonil
138 LepaV |            Njegov obraz ni bil več tako poln in bled je bil. Zakaj
139 LepaV |           listja, ki je bilo nekoč tako zeleno in tistih velikih
140 Zaljub|       prosim še malo potrpljenja. (Tako je dejal naš župnik, predno
141 Zaljub|           njo, kadar jo je srečal. Tako delajo vsi, ki so idealno
142 Zaljub|          po svoji strugi hodi..." ~Tako! Novela mora imeti poetično
143 Zaljub|     Zaljubil se je bil moj fant in tako so bile njegove ustnice
144 Zaljub|     njegovi zunanjosti, ki je bila tako že zadosti smešna, nekaj
145 Zaljub|           da bi šli ceste pometat; tako bi lajali nanje samo psi,
146 Zaljub|         Heinejev ponos je bil prav tako umeten kakor moj; kdor se
147 Zaljub|         sredi ceste, vpričo ljudi, tako da bi videl svet moje lakajstvo.
148 Zaljub|            tega življenja -- da se tako izrazim, sredi te noči se
149 Zaljub|            sem jo videl vdrugič in tako se pričenja komedija. ~* ~
150 Zaljub|       jecajočim in plahim beračem. Tako ponižen lakaj sem bil takrat,
151 Zaljub|        Zardevam pogostokrat, to je tako moja navada. Vrhu tega tudi
152 Zaljub|         prijateljstva. ~Če je bilo tako -- zdaj so se napravile
153 Zaljub|          poslušaš, in to je čuden, tako sladke bolečine, tako sladkega
154 Zaljub|       čuden, tako sladke bolečine, tako sladkega upanja poln zvok...
155 Zaljub|           črnook in črnolas. Je že tako na svetu. Poznal sem nekoga,
156 Zaljub|            je, recimo, ki so danes tako nevedni in zabiti, da bi
157 Zaljub|         vrag vedi -- grmelo je kar tako; zdaj je državni poslanec,
158 Zaljub|            tudi že dvorni svetnik, tako bo pa šele jutri. Glej,
159 Zaljub|         silen duševni potres in -- tako je, glej! ~Misliš, da se
160 Zaljub|           daljno preteklost nazaj, tako kakor sem se spremenil jaz?
161 Zaljub|           stopil na njegovo mesto. Tako se godi na svetu zmerom.
162 Zaljub|       zidal počasi kamen na kamen, tako da bi si bil sezidal prav
163 Zaljub|            storim to na fin način, tako da komaj opazi mojo nakano
164 Zaljub|           dušo, ki bi bila drugače tako uboga, tako prazna... ~* ~
165 Zaljub|           bila drugače tako uboga, tako prazna... ~* ~Tako je pripovedovala
166 Zaljub|          uboga, tako prazna... ~* ~Tako je pripovedovala in ni videla,
167 Zaljub|           bisere, ki so ležali kar tako na tleh, trgal rože, ki
168 Zaljub|           bil moj dom od nekdaj in tako pozno, prijatelj, sem ga
169 Zaljub|   prijaznega doma, ki sem ga iskal tako dolgo, prijatelj, tako dolgo,
170 Zaljub|       iskal tako dolgo, prijatelj, tako dolgo, in glej, zdaj sem
171 Zaljub|          in je zamahnil odločneje, tako da se je vrnila muha proti
172 Zaljub|            od zahoda... Stopala je tako lahko in fino, moja lepa
173 Zaljub|            mogoče, da bi se človek tako hitro spremenil? In celo
174 Zaljub|           prav lepo podala... ~No, tako je šla za zmerom. Jaz pa
175 Zaljub|            svetilka, ali brlele so tako dolgočasno, da bi se človek
176 Zaljub|            bobnarico po prstih. In tako se je pričel strašen boj --
177 Zaljub|         duhovite, brez predsodkov, tako odkritosrčne se kažejo,
178 Zaljub|           obraz je ves nedolžen in tako si upa zmerom dalje in dalje,
179 Zaljub|           moj obraz, da bi ne bila tako zanikrna moja obleka, da
180 Zaljub|           bi ne bilo moje kretanje tako smešno in nerodno! O, da
181 Zaljub|            da bi bila moja kravata tako velika in tako fantastično
182 Zaljub|        moja kravata tako velika in tako fantastično pisana, kakor
183 Zaljub|          bi imel svoj grajski dom, tako razkošen in bogat, kakor
184 Zaljub|          bi iztegnila belo roko -- tako kakor jih iztegujejo dame,
185 Zaljub|             in jaz bi jo poljubil, tako kakor baroni poljubljajo
186 Zaljub|           naša mila domovina -- in tako človek ne more pljuvati,
187 Zaljub|            ne more pljuvati, ko bi tako, ah, tako rad pljuval!..." ~* ~
188 Zaljub|          pljuvati, ko bi tako, ah, tako rad pljuval!..." ~* ~Jaz,
189 Zaljub|     stopnic ni in jaz čakam, čakam tako dolgo, ah, tako težko...
190 Zaljub|       čakam, čakam tako dolgo, ah, tako težko... Glej, zasijalo
191 Zaljub|          spal; pri srcu mi je bilo tako žalostno, da sem naslonil
192 Vedom |          bile debele in razpokane. Tako je hodil po svojih potih,
193 Vedom |            njih okus je nenaraven. Tako je prebirala vse slovenske
194 Vedom |         sončnik je senčil obraz in tako je trepetala na beli polti
195 Vedom |   prijatelja, ki je pošten človek. Tako se mi godi zmerom; saj nisem
196 Vedom |      počasi, zato da se ne zlažem. Tako sem navajen lagati, da se
197 Vedom |         odgovoriš, da me ne ljubiš tako, kakor hočem jaz, da me
198 Vedom |          ki se je globoko povesil, tako da je napravil obraz zabavljiv
199 Vedom |            in skoro srepo v obraz, tako da je Jakob umaknil pogled
200 Vedom |    življenja?" ~"Do grla!" ~"Če je tako, seveda! In v službo misliš?" ~"
201 Vedom |       izpitov. Nobene prihodnosti! Tako pa sem v tesni zvezi z dnevnim
202 Vedom |         malega življenja, ki ga je tako lahko in sladko živeti.
203 Vedom |          in intrige -- vse je bilo tako lično, otročje, pol smešno,
204 Vedom |           sami, -- bolj komodno je tako..." ~In prestrašil se je,
205 Vedom |        sebi. ~"Če je bilo treba le tako na rahlo potrkati, da je
206 Vedom |          napravila je torej nalašč tako. Zato ker se je naveličala...
207 Vedom |        spomin malenkostni dogodki, tako malenkostni, da je bilo
208 Vedom |        klobuk je bil še na mizi. ~"Tako zgodaj?" je odgovorila mirno
209 Vedom |           Porabim jo za feljton... tako imam vsaj nekaj od svoje
210 Vedom |      vzdramil in povod niti ni bil tako neznaten. ~Vedel je, kako
211 Vedom |           ne zavedal svojih besed. Tako pa jih je gledal natanko
212 Vedom |       Ostal bi bil, kjer si bil -- tako pa siliš drugam in zdaj
213 Vedom |             ne vznemirjal.  "Je že tako!" je odgovarjal vdano. "
214 Vedom |       tisti zadnji večer, ko si se tako čemerno poslavljal! Drama --
215 Vedom |             Njen obraz je bil prej tako miren, narahlo zardel, na
216 Vedom |          Nebo je bilo čisto blizu, tako da bi se roka skoro dotaknila
217 Vedom |          in ki sta jih bila onadva tako polna? Tudi onadva sta stala
218 Vedom |            tiktakanju stenske ure. Tako je legel tudi na njegovo
219 Vedom |           tudi kravata ni bila več tako malomarno zavozlana in prozornega,
220 Vedom |           Izprehajal sem se." ~"Ob tako vročem dnevu? In zunaj mesta?
221 Vedom |           in jaz in še par drugih. Tako smo bili zanikrni in malovredni,
222 Vedom |       Krničar: "Jaz sem prav danes tako vesel, kakor da bi se bilo
223 Vedom |       hodil več po ravnem polju ob tako vročih urah!..." ~Žal mu
224 Vedom |           zdelo, da je spoznal vse tako jasno in da je rešitev tako
225 Vedom |        tako jasno in da je rešitev tako lahka. Ena sama odločna,
226 Sreca |     dekleta, ki bi mi kuhala čaja. Tako bi bil umrl; plazila bi
227 Sreca |     svetila so se prepolna lica in tako prijazno in tako neumno
228 Sreca |           lica in tako prijazno in tako neumno so gledale drobne
229 Sreca |            vrnil v izbo. ~* ~To je tako, če si stavi človek hišo
230 Sreca |         brez boja? Ali naj ugašajo tako polagoma, tako samotno tisti
231 Sreca |         naj ugašajo tako polagoma, tako samotno tisti poslednji
232 Sreca |               Nič ni! Kaj pa te je tako vznemirilo?" ~"Nič? Ali
233 Sreca |            bolan, ne boš več morda tako močan, da bi se vrnil k
234 Sreca |           nočeh -- ne zase, Franc! Tako sem skrivala svojo ponižno
235 Sreca |        vedela, da si zunaj v burji tako sam. Zate te prosim, ne
236 Sreca |         zakaj sem bolan? Saj ni še tako blizu smrt, saj ni še tako
237 Sreca |         tako blizu smrt, saj ni še tako blizu, da bi mi napravljali
238 Sreca | Sovražnikov potrebujem in udarcev, tako ozdravim!" ~"Vstal je in
239 Sreca |          slišal jaz tvoje misli -- tako kakor jih slišim zdajle,
240 Sreca |     zmočile so se mislim peroti in tako so legle, poskrile se po
241 Sreca |        Zakaj te je to razveselilo? Tako si mislim jaz: zgane se
242 Sreca |            In kakor je tvoje srce, tako je zdravje bolnikovo: vesela
243 Sreca |             da je naš smrtni angel tako neroden, skoraj smešen.
244 Sreca |     zaduhel mrak. Ne bi rad, da bi tako zatemnela, tako bi jaz sam
245 Sreca |         rad, da bi tako zatemnela, tako bi jaz sam ne umrl rad..." ~"
246 Sreca |        vidim znamenja življenja in tako se vrača življenje tudi
247 Sreca |     vsenaokoli? Poklicalo me je in tako sem vstal." ~"Blagor ti,
248 Sreca |        Barica!" ~Ti, ki ti je srce tako veliko in tako majhno obenem!
249 Sreca |          ti je srce tako veliko in tako majhno obenem! Kaj si ne
250 Sreca |            bila zadela radovoljno? Tako veliko je tvoje srce in
251 Sreca |          srce in polno ljubezni, a tako majhna in plašna je tvoja
252 Sreca |          svojo pot po tvoji volji? Tako majhen bi bil in tako otročji,
253 Sreca |       volji? Tako majhen bi bil in tako otročji, ko bi te ljubil,
254 Sreca |        brez volje in zelo naravno, tako kakor se vrti zemlja okoli
255 Sreca |         vrti zemlja okoli sonca in tako, kakor me uboga brez volje
256 Sreca |   odpravilo po stopnicah na cesto. Tako je zdaj moja naloga, da
257 Sreca |         ozre nanjo plaho oko... In tako sem vstal in sem šel za
258 Sreca |          ne gane. Kdo si ti, ki je tako miren tvoj obraz, ti, ki
259 Sreca |          ko se je dotaknil tal... ~Tako je, o Ilija, treščil na
260 Sreca |           bila njegova lica nikoli tako upala in bolna, kakor ta
261 Sreca |            je odgovoril Franc prav tako neprijazno. "Saj vidiš,
262 Sreca |         desnici je nosil kovčeg in tako je klonil život globoko
263 Sreca |       umetnikov in poetov so si že tako podobni, da je človeka sram
264 Sreca |           Franc, tam doli je sonce tako lepo, ti pa si šel!" ~Franc
265 Sreca |     domovine. ~Zdi se mi, da nisem tako bolan, zdi se mi, da bi
266 Sreca |            toplo zaviti v suknje. ~Tako bi morda padel še name žarek
267 Sreca |   malodušnost? Kaj sem resnično že tako ubog, resnično že tako bolan?
268 Sreca |          že tako ubog, resnično že tako bolan? Poskusi, človek,
269 Sreca |          odpočil in si ogrel noge; tako toplo je pri vas!... Zakaj
270 Sreca |            vas!... Zakaj mi gledaš tako srepo v obraz, Barica? Kaj
271 Sreca |           ki se mi bližaš od stene tako prijazno, sveto razpelo
272 Sreca |         pomêni si oči, saj nisi še tako bolan, obšla te je le malodušnost!
273 Sreca |          iz zemlje, lijo z neba... Tako se spodobi zame, vernega
274 Sreca |          bi me morda samo s srcem, tako od daleč. Spomnila bi se
275 Sreca |             Stopnic je že konec in tako lazim bogvekod; na desno,
276 Sreca |          gneči, ne bile bi mi noge tako trudne in neokretne, ne
277 Sreca |     ljubezni obraz... Naposled, po tako dolgem, dolgem času... o
278 Sreca |            imel, ali steklenica je tako daleč; z roko ne morem poseči,
279 Sreca |            ljubezni in usmiljenja. Tako so se spomnili; o vedel
280 Sreca |         vabijo od daleč zvonovi... Tako prijetno in toplo nam je
281 Sreca |          berača. ~"Nič nas ne glej tako zlovoljno, nismo prišli
282 Sreca |          me je napravilo stradanje tako klavrnega, ali pa že tako
283 Sreca |          tako klavrnega, ali pa že tako težkega, da komaj še hodim.
284 Sreca |         odgovoriti z besedami, ali tako mi je bilo, da bi se zasmejal
285 Sreca |            ob tistih časih sem bil tako malo egoist, da še ljubezni
286 Sreca |         ozdravi. Razžene mu megle, tako da pogledajo oči jasno.
287 Sreca |          gladil pot do njih. Glej, tako je ugasnil moj sveti plamen
288 Sreca |            svoji mrzli izbi! Glej, tako so padle v blato z zmočenimi
289 Sreca |       reformatorske želje! Glej, v tako klavrn grob sem zakopal
290 Sreca |          bi mogel vzdigniti glavo: tako pa gledam neprestano v tla
291 Sreca |           oblačno, ne reci nič, že tako je dovolj strahu v mojem
292 Sreca |          do smrti in sem ji pisal; tako pismo, da bi se danes jokal
293 Sreca |          vse kakor je pisal, ni še tako bolan! Vrne se v domovino
294 Sreca |       glavo in je gledal za njim. ~Tako je prišel Franc in je stal
295 Sreca |            oči v globokih jamah. ~"Tako sem prišel. Pozdravljeni!" ~
296 Sreca |            rame. "Čakaj, Barica!" ~Tako globoko se je sklonil k
297 Sreca |            sapo iz njegovih ust. ~"Tako je prav, Barica... Bog te
298 Sreca |             Zakaj nisi prej nikoli tako stopil predme? Zakaj mi
299 Sreca |          Zakaj mi nisi prej nikoli tako pogledal v oči?" ~Prašal
300 Sreca |            mirne. "Zakaj me gledaš tako plašno, prijatelj? Krepko
301 Sreca |      predenj in mu je stisnil roko tako močno, da je Franca zabolelo.
302 Sreca |           se me ne boj, prijatelj; tako je pač moralo biti in dobro
303 Sreca |            biti in dobro je, da je tako!" ~Gorjanec je zardel, od
304 Sreca |             Franc, za božjo voljo! Tako nizek in ničvreden stojim
305 Sreca |            zato, ker rabim denarja tako nujno... drugače ne bi...
306 Sreca |           poslovil. Odprl je vrata tako nerodno, da se je spotaknil
307 Sreca |            se je zasmejal na glas, tako da je odskočil človek, ki
308 Sreca |          nje, mrak je legal nanjo. Tako je počasi temnelo obzorje
309 Sreca |        Franc se je nasmehnil topo; tako mu je bilo, da bi pljunil
310 Pozdr |           hodil po širokih cestah, tako živih in ah, tako praznih,
311 Pozdr |          cestah, tako živih in ah, tako praznih, tako šumečih in
312 Pozdr |         živih in ah, tako praznih, tako šumečih in tako tihih; vstal
313 Pozdr |           praznih, tako šumečih in tako tihih; vstal sem in sem
314 Pozdr |        pesem in ki ni zazvenela že tako dolgo. Pisan sem bil sredi
315 Pozdr |          in je zaplesala kankan... Tako sem zaplesal tudi jaz, in
316 Pozdr |             zvonilo je neprestano, tako tiho in stokajoče, očitajoče,
317 Pozdr |        svojo žalost in ki bi imela tako ozke, nežne in pregrešne
318 Pozdr |          ugledal, ki me je je bilo tako strah in ki me je zdaj tako
319 Pozdr |        tako strah in ki me je zdaj tako ljubeznivo potolažila. Velikokrat
320 Pozdr |      slastjo; ležala ji je na srcu tako dolgo, dolgo in izgovorila
321 Pozdr |            ki te je bilo porodilo, tako gineš in veneš sama in komaj
322 Pozdr |      rokavov in kratkega krilca... Tako je pač na svetu; kdor si
323 Pozdr |             O Dorilis, kaj je bila tako siromašna tvoja culica,
324 Pozdr |        culica, da se je izpraznila tako hitro?... Potolaži se, Dorilis,
325 Pozdr |           nežna, bela, uboga roka, tako še drobna in že tako trudna... ~
326 Pozdr |         roka, tako še drobna in že tako trudna... ~In zunaj so zvonili
327 Poet  |          pred njim še dolga cesta; tako je pospešil korake. Ob tisti
328 Poet  |            in se oblači na vzhodu? Tako je mislil in še ko je mislil,
329 Poet  |            Tisti koraki pa so bili tako nerodni, da so mu rezale
330 Poet  |  škodoželjna mu je bila v tolažbo. Tako je mislil v tistem trenotku,