Chapter

  1 MimoZ |        sabo kozarec vina in povrhu še komedijo... Kam hitite,
  2 MimoZ |      ustnice; lica, pred trenotkom še tako nežna in polna, so
  3 MimoZ |           kloni glava, komaj vidim še prste visoko iztegnjene
  4 MimoZ |             opoteka se, pada; samo še plešasto glavo sem videl,
  5 MimoZ |           rdečo krvjo!... Postani, še je čas! Bog z njim, nisem
  6 MimoZ |          veselo mimo... Kako dolgo še?... ~******* ~ ~
  7 BrezD |         sam na gostilniškem vrtu. "Še letos pojdem dol," je dejal
  8 BrezD |          pogledal v obraz. "Zdajle še ne morem; malo pozneje,
  9 BrezD |     pozneje, čez mesec dni, ali pa še prej... Dolgo že nisem bil
 10 BrezD |           njó, moram dol in pojdem še letos..." ~Sanjal je o domovini
 11 BrezD |         otroška ljubezen... Vse je še tam kakor je bilo; tisto
 12 BrezD |           lepi božji zemlji, stoji še zmerom na nebu in beli oblački
 13 BrezD |           stran in je zardel. ~"Ne še..." ~In nato je nadaljeval
 14 BrezD |               Letos pojdem. Zdajle še ne morem; ampak čez mesec
 15 BrezD |        ampak čez mesec dni, ali pa še prej... Čas je; tako daleč,
 16 OPresc|          bilo takrat, Lojze je bil še mlajši. Ne vem, kakšen sem
 17 OPresc|         Pod nami je bila že vas in še dalje v dolini so se svetile
 18 OPresc|        izpraševala. ~Ne vem, če je še na svetu tista dolina; zdi
 19 OPresc|           pod nami je bila dolina; še eno drevo, še en ovinek
 20 OPresc|         bila dolina; še eno drevo, še en ovinek in nikjer je ni
 21 OPresc|          potegnil za rokav. ~Nismo še hodili dolgo, ko smo opazili,
 22 OPresc|          bili oblaki, počasi so se še plazili, utrujeni in leni
 23 OPresc|      žalostno, kakršne nisem videl še nikoli. Holmi so bili poraščeni
 24 OPresc|          vdrla. Tudi trava je bila še mokra in časih se je stresla
 25 OPresc|         tista lepa dežela... Komaj še smo mislili na préšce in
 26 OPresc|    globokimi lužami pokrita. Nismo še hodili dolgo, ko smo opazili,
 27 OPresc|          ravni, je pričelo pršeti. Še bolj pusta in otožna je
 28 OPresc|        neba... ~Stal je tam hrast, še ves košat in zelen, malo
 29 OPresc|         bila upognjena do pasu, bi še držati ne bilo treba; mirno
 30 OPresc|            njo Lojze in stopil sem še jaz; vsi smo prišli na breg,
 31 OPresc|          žalosti so bila naša srca še zmerom plašna in malodušna --
 32 OPresc|          se je zdelo tedaj, da smo še zmerom sredi neizmerne,
 33 OPresc|            spali, se mi je sanjalo še zmerom, da hodimo... hodimo
 34 VTemi |        TEMI~Mračilo se je. Bilo je še zgodaj, ali na zahodu so
 35 VTemi |      izginilo sonce. Vroče je bilo še zmerom in soparno; okna
 36 VTemi |           komaj za pol ure je bilo še olja. A do tedaj pride pač
 37 VTemi |        pride pač mati, pride morda še prej. Napravila je luč. ~
 38 VTemi |          Ozrla se je Ana na cesto; še se je svetilo medlo, morda
 39 VTemi |      padale v prah. ~"Poglej, Ana, še ti, če ni več kruha v omari!" ~"
 40 VTemi |          je stala sredi izbe, roke še zmerom prekrižane na prsih. ~
 41 VTemi |          so ga videli tam na pragu še zmerom; senca je bila tam,
 42 VTemi |          tiha, zunaj je potrkavalo še zmerom. Tedaj pa so se oglasili
 43 VTemi |       oglasil nenadno, je napravil še strašnejšo tišino, ki je
 44 VTemi |           je bilo upanje -- zmerom še je živel človek v rakvi,
 45 Greh  |         tam daleč, tam daleč se je še svetilo sonce na belem hribu.
 46 Greh  |        prašne stene. En sam ovinek še in stal je pod zvonovi.
 47 Greh  |     kladivo ob bron, ali donelo je še zmerom, polagoma so se mirili
 48 Greh  |        poti. In ko se je zvon samo še nalahko zibal, je stokalo
 49 Greh  |          nalahko zibal, je stokalo še zmerom od daleč in Tonetu
 50 Greh  |         temnem grmu. Nebo pa se je še svetilo, v prelepi oranžni
 51 Greh  |    svetlobe v tramovju je bila noč še temnejša in neprijaznejša.
 52 Greh  |           Lepa bela mačka je bila, še čisto mlada in nič hudobnega
 53 Greh  |            in neodločno. ~Strah je še trepetal v njem in trepetalo
 54 Greh  |     prestrašila; sklonila je glavo še niže, hrbet se je krivil
 55 Greh  |           je pomislil Tone. Nikoli še ni videl noči, ne zvezd,
 56 Greh  |            vse izgubljeno, čemu bi še lagal? ~"In potem sem bil
 57 Greh  |          gledal za njim. ~-- Ni mu še hotel reči; toda v ponedeljek,
 58 Greh  |               Potrpi, Tone, vse bo še boljše, Bog bo pomagal..." ~--
 59 Greh  |            upihnila luč. Slišal je še, ko je hodila po sobi, s
 60 Greh  |            pride, jo ugleda takoj, še iskati mu ne bo treba...
 61 Greh  |          In na kupoli, ob durih je še vse krvavo, vse podstrešje
 62 Greh  |          krvavo, vse podstrešje je še krvavo! Tudi deska še leži
 63 Greh  |           je še krvavo! Tudi deska še leži tam in duri so odprte --
 64 Greh  |           hlačah, na suknji je pač še vse krvavo; brizgalo je
 65 Greh  |          od daleč -- in stokalo je še zmerom, ječalo; bilo mu
 66 Greh  |           glas zmerom tišji, komaj še ga je razločil iz tišine.
 67 Greh  |          hiš ob poti; samo tupatam še siromašna koča, pol lesena
 68 Greh  |            lešniki so bili večidel še mehki in se niso dali robkati;
 69 Greh  |        dali robkati; robke so bile še zelene in sočne. ~Od daleč
 70 Greh  |            se je vilo skozi vas in še onostran vasi so se pomikale
 71 Greh  |           majhen in ubog, kakor ga še ni videla. Tone je bil droben
 72 Greh  |           vroče in ni mogel spati; še težja mu je bila glava in
 73 Greh  |       dovolj. Tja bi šel človek in še dalje bi šel, do morja.
 74 Greh  |       mrači nocoj in kako nizko je še senca tam! -- ~Mračilo se
 75 Greh  |            bi se v mesto, iz mesta še dalje, do morja, preko morja
 76 Greh  |           niso mogle. Sanjal je in še v sanjah je zavzdihnil,
 77 Greh  |         kaj izpremenilo tam, če je še vse, kakor je bilo. Morda
 78 Greh  |       kakor je bilo. Morda so duri še odprte, kakor sem jih bil
 79 Greh  |       ostavil, tudi deska je morda še na istem mestu. Samo pogledati
 80 Greh  |             če bi, postavim, nihče še nič ne slutil, nič ne vedel,
 81 Greh  |        vedel, potem bi se dalo pač še napraviti, vsaj čakati bi
 82 Greh  |        moral storiti in zdaj lezem še gori! -- ~Toda vesel je
 83 Greh  |        Zdaj sedim in nisem opravil še ničesar. -- ~Vstal je in
 84 Tinica|    dvanajst let; njen obraz je bil še čisto otroški, oči so sijale,
 85 Tinica|           nebom. Truden in skesan, še trepetajoč in plašen od
 86 Tinica|            in ki jo je čutilo srce še jasneje; vedel je, da je
 87 Tinica|        lepe dolge poti, ki je bila še pred njim. ~Zmerom večji
 88 Tinica|            na platno, je videl, da še ni bila ista Tinica. Pretrde
 89 Tinica|    ljubezen, vzcvetela že v marcu, še izpod snega, neokretni,
 90 Tinica|            skoro že razodeval, pač še jecljaje, šele polrazumljivo,
 91 Tinica|           počel tako dolgo? Ali se še spominjaš -- --!" ~Spominjal
 92 Tinica|    streznil se je in bežal je, ves še umazan od blata, bolan in
 93 Tinica|            se ozrla." ~Govorila je še, ali on je vstal, opotekel
 94 Tinica|           ne vračajo, komaj spomin še gloje v srcu. Preteklost
 95 Tinica|          mrtva, samo grenak spomin še gloje v srcu. ~Z urnimi
 96 Tinica|     okrevalo, narahlo so se zibali še poslednji tihi valovi; sladka
 97 Tinica|      nenadoma in minilo je. ~Komaj še so segale iz mraka bele
 98 Tinica|            ko je gledal, je rezalo še globlje v lica, so padale
 99 Tinica|      globlje v lica, so padale oči še globlje... ~Živel je nekdaj
100 Tinica|         Zazdelo se mu je tedaj, da še ni zašlo sonce, da še ni
101 Tinica|           da še ni zašlo sonce, da še ni minila spomlad. Daleč
102 Tinica|          je bila preteklost, komaj še se je je spominjal s tiho
103 Tinica|      zazdelo se mu je, da je zunaj še zmerom spomlad. Zmerom je
104 Tinica|          spomlad. Zmerom je glodal še strah v njegovem srcu, ali
105 Tinica|           minil je čudovito hitro, še predno so veneli prvi listi
106 Tinica|       zvonjenje zunaj, komaj da je še sijalo sonce. In prazne
107 Tinica|          neumrljiva preteklost. In še sredi veselja, še sredi
108 Tinica|   preteklost. In še sredi veselja, še sredi želje, da bi razpel
109 Tinica|        spremenila v tem času; prej še otrok, je legla zdaj že
110 Tinica|     svetlobo v očeh; bluza je bila še otroška, krilo je bilo kratko,
111 Tinica|          stopala mirneje in tišje; še so se smehljale ustnice,
112 Tinica|          njemu s komaj polzavedno, še vso otroško ljubeznijo.
113 Tinica|         znamenje hvaležnosti." ~In še dalje je mislil in obšlo
114 Tinica|      sijalo spomladansko sonce, -- še tedaj je sijalo, ko je slikal
115 Tinica|       žarkom. To je bilo tedaj, ko še ni čutil sladkoskeleče rane
116 Tinica|      umazan. ~V ~Samo malo časa je še trajalo hrepenenje po čisti
117 Tinica|          bila majhna in šibka, vsa še otrok; z drobnimi koraki
118 Tinica|            ga je obšel strah. Samo še sto, morda dvesto korakov
119 Tinica|      petdeset korakov morda, komaj še sto. Zdelo se mu je, da
120 Tinica|         grd in poln grenkobe. ~"Ne še domov, Tinica... idi z mano,
121 Tinica|           idi z mano, prezgodaj je še... Glej, saj gore še svetilke,
122 Tinica|            je še... Glej, saj gore še svetilke, komaj je šele
123 Tinica|         ker ni treba, da bi človek še govoril o tem, sem bil ustanovil
124 Tinica|           preteklosti, ali obsodba še ni spremenila nikogar in
125 NaGolg|    opotekel. ~"Tak no...!" ~"Glej, še prepiral bi se!" ~Potegnila
126 NaGolg|     približal suhoten fant, skoraj še otrok, potegnil je spretno
127 NaGolg|          se je dalje. Obraz je bil še bolj siv in upal, ustnice
128 LepaV |            vprašal, ni odgovorila, še komaj se je ozrla nanj,
129 LepaV |            Takrat pa je bilo sonce še visoko na nebu in kostanji
130 LepaV |           nebu in kostanji so bili še vsi nedeljski. ~Oblečena
131 LepaV |         šla preko perona, ozrla se še malo za grbavo damo, ki
132 LepaV |         tistih časih, ko je nosila še kito na hrbtu in rdečo pentljo
133 LepaV | pripovedoval o tistih časih, ko je še sanjal o lepem in junaškem
134 LepaV |    govorila šepetaje, in ko je bil še srečen in miren smehljaj
135 LepaV |    dremotna luč v kupeju. Dolga je še vožnja in dolga je še pot
136 LepaV |           je še vožnja in dolga je še pot in zmerom bolj trudne
137 LepaV |           izginila je takoj, komaj še je ostal sled na njegovih
138 Zaljub|        svojem, ki je priznano lep. Še vsi kritiki so ga hvalili --
139 Zaljub|             Predno pričnem, prosim še malo potrpljenja. (Tako
140 Zaljub|          nad idealno ljubeznijo se še celo ni mogel zadosti nazmerjati;
141 Zaljub|             luna sije..." ~In zdaj še malo filozofije."Človek
142 Zaljub|            so bile njegove ustnice še bolj debele, njegove roke
143 Zaljub|          bolj debele, njegove roke še bolj dolge in nerodne. Bil
144 Zaljub|           priliko -- ali to bom že še povedal. On sam je bil kos
145 Zaljub|         bilo vse pri kraju in zdaj še pravi, da sem jo goljufal... ~
146 Zaljub|          pripoveduje. ~* ~Nisem je še poznal, ali rad sem jo imel.
147 Zaljub|           po pravici, da je takrat še nisem ljubil, kakor ljubi
148 Zaljub|            si ga spremenil? Saj si še zmerom, kjer si bil." To
149 Zaljub|             Razen sebe poznam samo še enega in kadar mu stisnem
150 Zaljub|           ko so stopale moje misli še po ravni cesti prijateljstva. ~
151 Zaljub|        ljubosumen... Zelo mlada je še bila, človek bi si mislil,
152 Zaljub|            in zabiti, da bi človek še ne pljunil prednje -- jutri
153 Zaljub|          samo streho je bilo treba še napraviti in napravil jo
154 Zaljub|          je bilo. In usmili se Bog še mene -- zdaj vem, zakaj
155 Zaljub|          večje..." Nasmehnil se je še bolj otožno in je zamahnil
156 Zaljub|           roki. Segal sem ji komaj še do bluze, komaj še do roke,
157 Zaljub|           komaj še do bluze, komaj še do roke, premisli, komaj
158 Zaljub|           do roke, premisli, komaj še do kolena... Oh, prijatelj,
159 Zaljub|            do neba, v neizmernost. Še malo je zafrfotal od daleč
160 Zaljub|            In celo v kužka? Nikoli še nisem bral kaj takega --
161 Zaljub|         bil odpel in je visel samo še na eni sami niti. Ko sem
162 Zaljub|         neizmernost. Ali doslej se še niso prikazale, samo nekoč
163 Zaljub|       vsemu je le ženska!"... ~"In še nekaj!" ~Odpel si je suknjo. ~"
164 Vedom |          zato ker te ljubim, kakor še nikoli nisem ljubil ženske.
165 Vedom |     politiko, in preostaje mi tudi še časa, da študiram, če se
166 Vedom |       zmožnosti. Prepričanje ti je še zmerom kolikor toliko svobodno,
167 Vedom |             tedaj šele spoznam, da še ni bilo dozorelo v meni;
168 Vedom |       Stopil je v gostilnico mlad, še skoro golobrad fant. Oblečen
169 Vedom |                V uredništvu je bil še slabše volje. Preklinjal
170 Vedom |          tem hipu, kakor da nikoli še ni videl žene in ne svojega
171 Vedom |            Stala je pred ogledalom še v cestni obleki, lica rahlo
172 Vedom |     prihodu, in tudi klobuk je bil še na mizi. ~"Tako zgodaj?"
173 Vedom |      najskrivnejših mislih je stal še zmerom ob poti. Samo varanje,
174 Vedom |       žalibog! Zaradi tega ti vino še zmerom lahko tekne. Ostal
175 Vedom |           življenju, o vedomcu, pa še sam ne veš, kaj je bil napravil
176 Vedom |            brž, pripoveduj!" ~"Sam še ne vem natanko. Kar mi je
177 Vedom |        napišem nikoli. In tudi jaz še nimam nič jasnega, določnega.
178 Vedom |          odpreti. Oblečena je bila še v cestno obleko, bluza je
179 Vedom |           je izpregovoril Krničar."Še o pravem času sta umrla --
180 Vedom |         času... Tam, prijatelj, so še okna razsvetljena in kozarci
181 Vedom |             nerazločne sence so se še premikale tam zadaj. Spustilo
182 Vedom |          več!" ~Hotel je dostaviti še nekaj, toda obmolknil je.
183 Vedom |           Pasar, Mihelec in jaz in še par drugih. Tako smo bili
184 Vedom |           in malovredni, da bi nas še pes ne bil oblajal. Sedeli
185 Vedom |        sram, tebe pa tudi. Pa kaj, še godrnjati nismo smeli! Tam
186 Vedom |           ne boš pameten! Če se mi še enkrat zacmeriš, ti nategnem
187 Vedom |            je šel mimo Mihelca, je še dostavil: "Ne boš hodil
188 Vedom |     nikogar več, vedomec!... Nisem še umrl, še je v meni kapljica
189 Vedom |         vedomec!... Nisem še umrl, še je v meni kapljica krvi." ~
190 Sreca |         zgrabil za lase in stresel še bolj!... ~Močnejše je zapihala
191 Sreca |           pa do mojega podnožja se še poznajo krvavi sledovi mojih
192 Sreca |          nog. Nič za to! Dovolj je še krvi v mojih žilah; če bi
193 Sreca |       treba, premeril bi tisto pot še enkrat, prelil še enkrat
194 Sreca |        tisto pot še enkrat, prelil še enkrat tisto kri!... ~Gledal
195 Sreca |            ali od tistega jutra ni še dolgo, ko sem se vzdramil
196 Sreca |            izbi, zasnubil bi morda še dekleta, ki bi mi kuhala
197 Sreca |           voznik, zamahni, poženi, še dalje preko svetle ljubljanske
198 Sreca |            pomendrana, komaj oslom še za pašo; zadene nerodni
199 Sreca |            dovolj močna, če je res še krvi v tvojih žilah, vzdigni
200 Sreca |      poizkusiti na veselem mejdanu še tisto malo moči, kar je
201 Sreca |         Ali naj gnije počasi, živo še v grobu, to moje življenjaželjno
202 Sreca |     pognala iz zrahljane prsti, ni še prepozno, ni nas še zalotil
203 Sreca |             ni še prepozno, ni nas še zalotil prezgodnji september --
204 Sreca |          veš, da do današnjega dne še ni bilo slovenske umetnosti,
205 Sreca |             Hlapec! Suženj! Ali ti še zmerom frči bič okoli glave?
206 Sreca |         imel vsaj ponos berača, in še tega ni! -- Neki človek
207 Sreca |        nami vsemi -- o filistejcih še ne govorim ne -- in vendar
208 Sreca |          ker so jih zasmehovali in še rajši bi jih imel... Zdaj,
209 Sreca |            egoist, kakršnega nisem še videl!" ~* ~Zmračilo se
210 Sreca |            in plašno; malo je bilo še upanja v njenem glasu in
211 Sreca |          rok, ne svojih nog, komaj še svoje oči, ponižno posodo
212 Sreca |           ti ne očitam, da me nisi še obdaril s prijaznim pogledom,
213 Sreca |             Franc, kakršnega nisem še videl! Vsak trenotek tvoj
214 Sreca |            zakaj sem bolan? Saj ni še tako blizu smrt, saj ni
215 Sreca |            tako blizu smrt, saj ni še tako blizu, da bi mi napravljali
216 Sreca |     napravljali krsto, čakali samo še s pokrovom! Nisem vas prosil
217 Sreca |       tesali krsto, čakali so samo še s pokrovom, in glej, življenje
218 Sreca |            pred seboj. ~"Ne mislim še umreti, ne sodi me po sebi!
219 Sreca |          prikazale so se oči, tope še in plašne. Ko bi si pač
220 Sreca |        prag in zastro se ti oči -- še sto let morda, še dvesto
221 Sreca |           oči -- še sto let morda, še dvesto let in zapeli bodo
222 Sreca |       kozarec in je izpil. ~"Ti si še zmerom pesnik, Franc!" ~
223 Sreca |         kje je sreča. Glej, zmerom še vidim znamenja življenja
224 Sreca |        življenje tudi vame. Zmerom še se oglasi vesel glas sredi
225 Sreca |        kakor sem ljubil ženske!... Še govoriti ne morem s teboj:
226 Sreca |          brez volje moja senca... ~Še nobene pesmi ti nisem zložil
227 Sreca |       zložim ti pesem, kakor je ni še videl svet; zdaj, ko bodo
228 Sreca |      Barica poleg postelje, zmerom še so bile nalahko zatekle
229 Sreca |            To si mislila, glej, in še zdaj te je strah tiste misli.
230 Sreca |           življenje, kolikor ga je še bilo, pa se je poslovilo
231 Sreca |         naproti... ~Saj je v žilah še nekaj kapelj krvi in hoditi
232 Sreca |            sedi nasproti; mlada je še in lepa, od luči so rdeča
233 Sreca |       obraz, ti, ki počivaš, ko je še krvi v tvojih žilah? Ne
234 Sreca |          se ti mudi, Franc! Posedi še malo!" ~Teta Mara mu je
235 Sreca |      vožnjo, bi si upal! Nikoli me še ni bila skrb za vsakdanji
236 Sreca |    barantati z židi, poniževati se še morda, molédovati, kakor
237 Sreca |           miloščino... In naposled še niti prepisane niso!" ~"
238 Sreca |           Zbogom... in upam, da se še kdaj vidimo!" ~Gorjanec
239 Sreca |      Zbogom, Barica, tudi midva se še vidiva!" ~Dala mu je roko
240 Sreca |           vrnil v sobo. ~"Niste mi še rekli zbogom, teta! Kaj
241 Sreca |         srca -- lahna senca, ki ji še ni razločil oblik. ~Pot
242 Sreca |       kovčeg pa zbogom!" ~"Postani še malo, ni še čas!" ~Stala
243 Sreca |                Postani še malo, ni še čas!" ~Stala sta si nasproti,
244 Sreca |            smo ti branili. Zatorej še poslednjikrat: ostani!" ~
245 Sreca |         Zbogom! Rad sem te imel in še zmerom te imam rad, ali
246 Sreca |           se poslavljal za zmerom. Še se vidiva in drugače!" ~
247 Sreca |       življenjepisi! Jenkov je bil še interesanten, za silo tudi
248 Sreca |         interesanten, za silo tudi še Jurčičev -- ampak zmerom
249 Sreca |         veliko o tej stvari, pa mi še zmerom neče v glavo... O,
250 Sreca |        umetniki. Pa mi je odleglo. Še Bog, da sem se rešil sam.
251 Sreca |         mirno, prijatelj: pol leta še takega življenja, pa ti
252 Sreca |       Sklonil je glavo. ~"Pol leta še -- naj bo torej še pol leta! --
253 Sreca |            leta še -- naj bo torej še pol leta! -- Prijatelj,
254 Sreca |             zdi se mi, da bi lahko še vstal, napotil se po ulicah,
255 Sreca |       suknje. ~Tako bi morda padel še name žarek veselja, na to
256 Sreca |      plašču preko zemlje, eno nogo še na Karavankah, drugo že
257 Sreca |    izpremenil; samo usmiljenja sem še vreden, nič več ljubezni.
258 Sreca |           me ljubili... saj je noč še velika, saj je cesta še
259 Sreca |            še velika, saj je cesta še prazna in prostora je še
260 Sreca |           še prazna in prostora je še dovolj!"... ~Resnično, pijan
261 Sreca |            pomêni si oči, saj nisi še tako bolan, obšla te je
262 Sreca |        postelji nepripravljen, nič še ni jaslic, nobena lučka
263 Sreca |            ni jaslic, nobena lučka še ne gori novoporojenemu Kristusu
264 Sreca |          strme so stopnice, nikoli še niso bile take! Ni jim konca,
265 Sreca |           bi posvetil... ~Glava ni še čisto jasna, še zmerom sem
266 Sreca |           Glava ni še čisto jasna, še zmerom sem nekoliko pijan.
267 Sreca |         jaz, tu je postelja in tam še gori sveča, dogoreva...
268 Sreca |          sveča, dogoreva... Ali je še sveti večer, ali je že sveti
269 Sreca |            ali je že sveti dan?... Še zvone zvonovi -- če je resnično
270 Sreca |            šumi kakor reka; vse je še svetlo, žarko se leskečejo
271 Sreca |       kopiti, brž na voz! Slab sem še, malo nerodne so še noge,
272 Sreca |            sem še, malo nerodne so še noge, toda lahke so, kakor
273 Sreca |           voznik, da pridemo domov še do polnočnice, čuj, že vabijo
274 Sreca |            je, spoštuj ga! Izpitov še nima, pa jih bo napravil...
275 Sreca |          že tako težkega, da komaj še hodim. Ko bi bil vesel in
276 Sreca |         bolj polagoma, kar bi bilo še neprijetneje. ~Ne bom ti
277 Sreca |           bil tako malo egoist, da še ljubezni nisem maral. Bog
278 Sreca |           rad bi rešil, kolikor je še rešiti mogoče; veliko ni
279 Sreca |           bil prej. Takrat je imel še vesele oči in se je smejal
280 Sreca |       Potrpi, Barica, smejal se bo še kakor takrat! Ni vse kakor
281 Sreca |          Ni vse kakor je pisal, ni še tako bolan! Vrne se v domovino
282 Sreca |         Franc Riba! ~"Čemu pa zdaj še stojim tu, in kakšne so
283 Sreca |          narod in za mladino -- to še gre za silo. Ali kar malo
284 Sreca |          samo tiho... tiho..." ~In še ob tisti uri je Franc Riba --
285 Pozdr |       iskal domovine... samo da bi še malo zazelenelo sredi pustega
286 Pozdr |      Latermanovih kostanjih, da bi še enkrat zazvonili sladki
287 Pozdr |          silno dimasto senco; samo še bela plinova luč, samo še
288 Pozdr |          še bela plinova luč, samo še šum ženskih oblek na trotoarju,
289 Pozdr |         nikjer več domovine, komaj še v spominu. "Nekad bilo,
290 Pozdr |        moje srce in kanila je samo še rdeča kaplja... Ozrl sem
291 Pozdr |       gineš in veneš sama in komaj še te goji pobožni pastirček
292 Pozdr |          in prijazno, bi bil lahko še ostal spomin -- ej, vsaj
293 Pozdr |            osleparil, ko si nosila še kratko krilo in lase gladko
294 Pozdr |             bela, uboga roka, tako še drobna in že tako trudna... ~
295 Poet  |          POET~Komaj je shodil, ves še majhen in šibek je bil,
296 Poet  |          nenadoma, da je pred njim še dolga cesta; tako je pospešil
297 Poet  |          vzhodu? Tako je mislil in še ko je mislil, je stopal
298 Poet  |        ustaviti. Ves majhen je bil še in šibek, ali ker se je
299 Poet  |          prahom, kakor ga ni videl še nikoli. Zgodilo se je časih,
300 Poet  |        licu. Samo časih; zgodaj je še bilo, prestrašil bi se morda