Chapter

  1 MimoZ |            mi je, kakor da sem šel po livadi, brezskrben, popevajoč --
  2 MimoZ |             ne pomaknejo se za ped po cesti navzgor! Noge stopajo,
  3 MimoZ |           zmoti človek, ki se vozi po v‚liki cesti: -- mirno stoji
  4 MimoZ |       plamenu, kakor da bi gorele. Po teh cerkvah sem spoznal
  5 BrezD |            kakor iz goreče Sodome. Po zaprašenih mestnih vrtovih --
  6 BrezD |            venečih, umirajočih --, po gostilniških dvoriščih,
  7 BrezD |      rumene kocine so mu poganjale po obrazu. Slikar je bil, toda
  8 BrezD |      hrepeneča, ozirajoča se plaho po poti nazaj! Kadar sem stal
  9 BrezD |        misli in stvarjal tuja dela po tujih zapovedih; sam sebi
 10 BrezD |          se ločila in sva šla vsak po svojih potih in se nisva
 11 BrezD |         dela -- ustvarjena so bila po drugih zapovedih, ki niso
 12 BrezD |           pijan; solze so mi tekle po licih -- ali od sreče, ali
 13 BrezD |          za njim, ko je šel počasi po široki, vroči cesti proti
 14 OPresc|          jesenski oblaki so begali po nebu in pod njimi so begale
 15 OPresc|         smo se bili, da ne pojdemo po préšce ne v vas, ne v trg.
 16 OPresc|          je bilo v veži, dišalo je po sveže pečenem kruhu. ~Molili
 17 OPresc|            imeli smo naposled vsak po dva krajcarja in tudi v
 18 OPresc|          skoro ni bilo, hodili smo po blatnih stezah, po kolovozih,
 19 OPresc|      hodili smo po blatnih stezah, po kolovozih, časih smo udarili
 20 OPresc|        udarili naravnost čez holm, po strmi rebri, tako da smo
 21 OPresc|          tako da smo plezali časih po vseh štirih. Ali nikjer
 22 OPresc|        gozd samega sadnega drevja. Po dolinah, po hribu same jablane --
 23 OPresc|        sadnega drevja. Po dolinah, po hribu same jablane -- kakor
 24 OPresc|        mislim... ~Postali smo. Tam po onem holmu se je vila bela
 25 OPresc|            vsa blatna in opraskana po obrazu in po rokah; toda
 26 OPresc|          in opraskana po obrazu in po rokah; toda jokala ni. ~
 27 OPresc|           Lojze pa je stopil dalje po deski. ~"Če so deske tu,
 28 OPresc|           holma drži v‚lika cesta. Po veliki cesti pa se vrnemo. ~
 29 OPresc|           za hribom drdrali vozovi po lesenem mostu. Vsi smo vedeli,
 30 OPresc|          pa me je čudno spreletelo po životu. Tone je bil zadnji
 31 OPresc|        njegov glas, razlegel se je po vsej ravni; podoben je bil
 32 OPresc|         kakor da bi hodila za šalo po vrvi. Stopil je za njo Lojze
 33 OPresc|        zmerom, da hodimo... hodimo po neizmerni, mrtvaški pokrajini,
 34 VTemi |      naslonila ob okno; gledala je po cesti navzdol, kakor da
 35 VTemi |            šla v kuhinjo in iskala po omari. ~Zabobnelo je nekje
 36 VTemi |          lasje v vetru. Gledala je po ulici navzgor, navzdol --
 37 VTemi |               Ana je šla v kuhinjo po svetilko; ali svetilka je
 38 VTemi |        Mati je hodila vse popoldne po izbi, zmerom od duri do
 39 VTemi |         tudi zmerom je tako hodila po izbi, od duri do okna, glavo
 40 VTemi |         težko čakali? Skoči, Tine, po olja! Očedi svetilko, Ana!"
 41 VTemi |           zavoje... Morda stopa že po stopnicah... Upanje je utihnilo,
 42 VTemi |       napisani. "Šel je nekoč fant po cesti, ves žalosten in lačen.
 43 VTemi |          pride gospod in ga potrka po rami..." In nekoč je bil
 44 VTemi |             Ana; luči!" ~Hodili so po izbi in so iskali, če bi
 45 VTemi |          bi bil kje ostanek sveče. Po prstih so hodili, oprezno,
 46 VTemi |            je vstala, tresla se je po vsem životu in zobje so
 47 VTemi |          je premikalo nekaj črnega po izbi. ~"Kam greš, Ana?"
 48 VTemi |          hodili so pač tuji ljudje po izbi -- in tistih neznanih
 49 VTemi |            jasneje, kako hodi mati po ulicah, v dežju in vetru.
 50 VTemi |          temno kuhinjo in vežo, in po stopnicah navzdol. Vse temnó
 51 VTemi |          je ruto in nato je hodila po izbi. Hodila je že dolgo,
 52 VTemi |         oknu, premikale so se tudi po sobi, počasi, po prstih,
 53 VTemi |           se tudi po sobi, počasi, po prstih, kakor da bi iskale
 54 VTemi |        spoznati. In nato je hodilo po izbi s težkimi koraki, glavo
 55 VTemi |        zmerom enako je hodila mati po izbi, od okna do duri. Zakaj
 56 VTemi |        srca so zastala. Stopalo je po kuhinji z nerodnimi koraki,
 57 VTemi |        previdno, počasi, tipalo je po durih in duri so se odprle
 58 VTemi |         hitri koraki so se bližali po tlaku; nekdo je preklinjal
 59 Greh  |          izgubljeni in prestrašeni po tej žalostni, brezkrajni
 60 Greh  |      vodile na stopnice, in je šel po ozkih, vijugastih kamenitih
 61 Greh  |           ko je šel mimo; tipal je po ozkem in temnem hodniku
 62 Greh  |         Pozno je že bilo, hitel je po stopnicah navzgor. In polagoma
 63 Greh  |           mu je prhnil v lica, duh po netopirjih in kakor po trohnobi
 64 Greh  |         duh po netopirjih in kakor po trohnobi in mrtvašnici.
 65 Greh  |          velikem kolobarju naokoli po vsem prostornem podstrešju
 66 Greh  |        temi. Tone je stopal počasi po razritih, kamenitih tleh;
 67 Greh  |        bilo, kakor da pleza mukoma po visokem strmem klancu, ki
 68 Greh  |            do kupole, in je plezal po drugi strani navzdol. In
 69 Greh  |         vesel in je odmeval zlobno po tišini. Lepa bela mačka
 70 Greh  |     ustnicami in se je trkal rahlo po kolenu. ~"No, mačka, mačica!" ~
 71 Greh  |           razleglo se je trepetaje po tišini, zastokalo je, zajokalo. ~
 72 Greh  |           zgrabil ter zalučal doli po strmem oboku, kjer je bila
 73 Greh  |         padalo, telo se je vlačilo po tleh. Toda glej, že se je
 74 Greh  |            da se je razleglo rezko po tišini. ~Zahroplo je v njegovih
 75 Greh  |           razleglo glasno in rezko po tišini; zastokal je, zakričal. ~
 76 Greh  |           je zamolklo, zadonelo je po vsem oboku, odmevalo je
 77 Greh  |            je glasilo na klanec in po cesti navzdol. Pred hišami
 78 Greh  |       ognil, pobegnil preko polja, po skritih stezah. ~"Tone!
 79 Greh  |           zvon, zazvenelo je daleč po klancu, po dolini. Kako
 80 Greh  |      zazvenelo je daleč po klancu, po dolini. Kako bi se torej
 81 Greh  |          in butalo, ko je odmevalo po cerkvi in v tramovju? ~Branjevka
 82 Greh  |         njeno mačko, ko sem jo bil po očeh. Jutri pa stopi predme
 83 Greh  |           mislil Tone, ko je hitel po ulici. Tam ni bilo več hiš
 84 Greh  |         pogledom. ~-- Vsi že vedo! Po vsej dolini se je slišalo,
 85 Greh  |            teman večer. Stokalo je po vsej dolini in poslušali
 86 Greh  |          so gledali. -- ~Prišel je po cesti učitelj, napotil se
 87 Greh  |         Slišal je še, ko je hodila po sobi, s počasnimi, tihimi
 88 Greh  |            bi se kadilo, dišalo bi po kavi, hlebec kruha bi bil
 89 Greh  |          ob potoku, s kolom je bìl po njem. Mlad pes je bil, lepe
 90 Greh  |            njemu in ga je pobožala po obrazu. ~"Ves mrzel si in
 91 Greh  |            je videlo daleč naokoli po neizmerno pusti pokrajini.
 92 Greh  |           se je bilo in je blodilo po neizmerni pokrajini, sredi
 93 Greh  |          istem hipu se je razlegel po tišini stokajoč glas, zajokalo
 94 Greh  |       visoko in zalučil. Letelo je po zraku v velikem kolobarju,
 95 Greh  |          padlo, zakotalilo se malo po klancu in obležalo. Stal
 96 Greh  |          glava je bíla ob kamen in po kamenu je curljalo, tenek
 97 Greh  |          premikalo, kotalilo se je po klancu. Od groze ni mogel
 98 Greh  |           Opotekal se je, gazil je po krvi -- klicale so ga strašne
 99 Greh  |        šele izpraševali, ko bi šel po veliki cesti! -- si je mislil.
100 Greh  |            stoji na pragu in gleda po cesti navzdol in čaka. "
101 Greh  |           tlom... ~Romal je križem po razvoženih kolovozih, po
102 Greh  |           po razvoženih kolovozih, po ilovnatih stezah preko lazov,
103 Greh  |      ilovnatih stezah preko lazov, po kamenitih klancih, ki so
104 Greh  |            mislil in je šel počasi po neznanem samotnem klancu,
105 Greh  |           šel k maši, pa povem vse po vrsti, naj se zgodi karkoli. -- ~
106 Greh  |        hribu, odkoder se je videlo po dolini. Tam doli se je svetila
107 Greh  |            Tone je zavil naravnost po stezah preko polja, da bi
108 Greh  |         plot in je šel preko vrta. Po stezi za plotom je prišel
109 Greh  |          da sem bolan, misli! -- ~"Po kosilu pa ležeš, Tone; ves
110 Greh  |         hitro in z veliko slastjo, po kosilu pa je splezal po
111 Greh  |            po kosilu pa je splezal po vegastih, škripajočih stopnicah
112 Greh  |            in tam sta prišla včasi po stezi fant in dekle, roko
113 Greh  |         peljeta? Pač daleč v svet, po velikih belih cestah, v
114 Greh  |            oblečeni, hodijo veselo po širokih belih cestah in
115 Greh  |           beli ladji, zmerom dalje po velikem lepem svetu. ~--
116 Greh  |        zdaj ne ve natanko, rada bi po ovinkih spravila iz mene. -- ~
117 Greh  |           dišalo je zmerom močneje po senu. Tone je stal pred
118 Greh  |           sence so plavale že tudi po nebu. Stopal je po stopnicah
119 Greh  |            tudi po nebu. Stopal je po stopnicah oprezno, tihotapsko,
120 Greh  |          preko polja in travnikov, po blatnih stezah, preko jarkov,
121 Greh  |      blatnih stezah, preko jarkov, po holmu gori skozi smrekov
122 Greh  |       proti cerkvi. ~Šel je hitro, po travniku je tekel, skakal
123 Greh  |           blagodišeč. Videlo se je po vasi doli, kjer so se vžigale
124 Greh  |   dogorevala in mehki vosek je lil po svečniku. ~-- Šel je že
125 Greh  |        prekrižal se ni. ~Plezal je po vijugastih stopnicah in
126 Greh  |          pred okencem in je gledal po dolini; mirno je ležala
127 Greh  |            prestopil praga, šel je po stopnicah dalje; ko je stopil,
128 Tinica|          zdrav, kakor da bi se bil po prečuti noči, po obilnem
129 Tinica|            se bil po prečuti noči, po obilnem in nelepem uživanju
130 Tinica|          da je zadišalo vsenaokoli po pomarančah in po spomladi. ~
131 Tinica|        vsenaokoli po pomarančah in po spomladi. ~Darovala mu je
132 Tinica|         dovolj je!" ~II ~Blodil je po ulicah, stopal je hitro,
133 Tinica|         gospod Golob, ej, Francek, po tolikem času?" ~Smehljajoč
134 Tinica|     spravil na delo. Uničil je vse po vrsti, kakor so bile prisijale
135 Tinica|           je bil uničil v njem vse po vrsti, celo tiste nežne
136 Tinica|          in je šla molče in počasi po stopnicah navzgor. ~Golob
137 Tinica|           je še trajalo hrepenenje po čisti spomlad; bilo je samo
138 Tinica|            bogvekaj ter se ozirala po ulici. Prišel je mimo visok
139 Tinica|          so hodili s tihimi koraki po preprogah od mize do mize
140 Tinica|       stekla njeno srce, je slišal po vrsti vse njene misli, čutil
141 Tinica|      kolena. ~"Ti, ki si se vrnila po tako dolgem času... pozdravljam
142 Tinica|           in lepa!... Pridi k meni po tako dolgem času! Vsa moja
143 NaGolg|         prahu in brazdajo z rokami po njem. Ne razposajenosti,
144 NaGolg|          stran, roke so zamahovale po zraku; ljudje so prihajali
145 NaGolg|          je podrsal z ranjeno nogo po prahu. Oči, prej nemirne,
146 NaGolg|              Spet je podrsala noga po prahu. ~Na desni, na levi
147 NaGolg|          okoli kolen. Tresel se je po vsem životu in od strahu
148 LepaV |           zavzdihne, kadar se ozre po tihi sobi. Prinesla bi mu
149 LepaV | spomladansko sonce in ki so dišale po kostanjevem cvetju. ~Tako
150 LepaV |       otroške želje so se vračale, po daljnih lepih deželah, po
151 LepaV |          po daljnih lepih deželah, po viteški ljubezni, da, celo
152 LepaV |         viteški ljubezni, da, celo po tistih samotnih gradovih,
153 LepaV |           hodijo zaklete kraljične po dolgih temnih hodnikih,
154 LepaV |        hodnikih, v srcu hrepenenje po daljnodaljni svobodi. ~V
155 LepaV |         tistem otroškem hrepenenju po daljnih lepih deželah, po
156 LepaV |          po daljnih lepih deželah, po viteški ljubezni in po zakletih
157 LepaV |             po viteški ljubezni in po zakletih gradovih. Hitre
158 LepaV |          sanje, bilo je hrepenenje po daljnih deželah, po viteški
159 LepaV |     hrepenenje po daljnih deželah, po viteški ljubezni in zakletih
160 LepaV |      nadležne bodo romale naposled po pustih klancih v dolino. ~
161 LepaV |         rdeči svetlobi. Stopila je po prstih k durim in je poslušala.
162 LepaV |             Enakomerno praska pero po papirju, časih se premakne
163 LepaV |       narahlo duri, stopila k mizi po prstih in nasmehljala bi
164 Zaljub|          oko, beli oblački plavajo po njem. Reka se vije kakor
165 Zaljub|          podobno je vodi,~ki vsaka po svoji strugi hodi..." ~Tako!
166 Zaljub|         prijatelj, si lahko misliš po priliki, kako je lepa. Ona
167 Zaljub|          tistem trenotku sem kakor po božji milosti nenadoma spoznal
168 Zaljub|             Ali razodenem ti lahko po pravici, da je takrat še
169 Zaljub|      gospoda v park, ob tihi noči. po samotni aleji in posluša
170 Zaljub|           so stopale moje misli še po ravni cesti prijateljstva. ~
171 Zaljub|           roke, grabežljivo segajo po bogastvu, ki si ga bil nakopičil
172 Zaljub|            da bi me mahoma udarilo po čelu -- niso bile sanje...
173 Zaljub|        Dunaju in sva se sprehajala po Ringu. Zdaj je nekoliko
174 Zaljub|           je stopala lahko in fino po stopnicah od luninih žarkov,
175 Zaljub|       stopnicah od luninih žarkov, po lepih svetlih stopnicah,
176 Zaljub|          ga je brcnil v stran. ~* ~Po njenem slovesu se me je
177 Zaljub|         Jaz pa sem romal ves večer po tihih, praznih ulicah, vsekrižem
178 Zaljub|          praznih ulicah, vsekrižem po mestu. Prišel sem v neko
179 Zaljub|            je in udarila goslarico po prstih. Boben je zaropotal,
180 Zaljub|          je udarila tudi bobnarico po prstih. In tako se je pričel
181 Zaljub|     strašen boj -- loki so švigali po zraku, note so frfotale,
182 Zaljub|            se tresle; že so frčale po zraku cunje nedolžnobelih
183 Zaljub|        Patapouf -- spoznal sem bil po tistem strašnem večeru.
184 Zaljub|        kadar se pelje v landaverju po trgu in ki bodo jutri šolska
185 Vedom |           razpokane. Tako je hodil po svojih potih, dolg, neroden
186 Vedom |           z izgovorom, ki je dišal po humaniteti: ~"Na mojo pot
187 Vedom |            Murnom, kadar je stopal po Poljanskem nasipu s pipo
188 Vedom |         koraki in vihrajočo suknjo po istem potu in ozrla se je
189 Vedom |             Lucija je hodila kakor po mehkem mahu, v kostanjevi
190 Vedom |            navade, da bi lazil suh po prodajalnicah ter izpraševal:
191 Vedom |        veselo dalje in bi se pasel po sočnih zelenih pokrajinah
192 Vedom |          in ki je drugače sanjaril po dolge dni udobne lene sanje
193 Vedom |           na zemlji in straši zdaj po ulicah! In če bi bil v tem
194 Vedom |     zamislil. Izpregovoril je šele po daljšem premoru: ~"Povedal
195 Vedom |       skoro ter se pogladil z roko po čelu. ~Krničar, ki je mešal,
196 Vedom |     sovražil zato, ker je hrepenel po njej. In vse to je bilo
197 Vedom |          stopal je kakor mehanično po stopnicah navzdol in neprijetno
198 Vedom |           pri srcu. Tudi ko je šel po sončni cesti, kjer je srečaval
199 Vedom |   razvedril. Pogladil se je z roko po čelu, ali sence ni odgnal. ~"
200 Vedom |            zato da se spet razlije po izbi vonj pomaranč, razvrščenih
201 Vedom |      utripalo, ko je stopal počasi po stopnicah. ~"Kakšno obleko
202 Vedom |          so že gorele, ko je hitel po izumrli cesti. Zrak je bil
203 Vedom |            in ga je božal prijetno po čelu in licih. Hitel je
204 Vedom |      pošten mrtvec, nego se siliti po nepotrebnem v tisti pisani
205 Vedom |        Krničar mirno in je posegel po kartah... ~Lepa noč je bila,
206 Vedom |            je bila, ko sta blodila po ulicah Krničar in Jakob.
207 Vedom |    življenje, ki si bil zahrepenel po njem in ki ga zdaj uživaš,
208 Vedom |          trepetaje je posegla roka po peresu -- toda glej, vzdignile
209 Vedom |       govorile in čutile in živele po njegovem ukazu. Prišle so --
210 Vedom |    ukvarjam ž njimi, da zapravljam po nepotrebnem udobno noč? ~
211 Vedom |          dnevu? In zunaj mesta? In po ravnem polju, po razpokani,
212 Vedom |         mesta? In po ravnem polju, po razpokani, razgrapani poti?
213 Vedom |        dostavil: "Ne boš hodil več po ravnem polju ob tako vročih
214 Vedom |            je odprl duri, hodil je po prstih in prestrašil se
215 Sreca |         bila razlila težka bolezen po vsem telesu in noge so se
216 Sreca |          se leno moja ranjena duša po cesti, od dežja razmočeni,
217 Sreca |      smešna stvar in zelo navadna. Po široki izvoženi cesti hodi
218 Sreca |            kobali dalje! Kobali že po ljubljanskem polju, senca
219 Sreca |           pokrajine. ~Franc je šel po ozkem koridorju in je stopil
220 Sreca |            No, kaj je? Zdaj govori po vrsti!" ~"Nič ni! Kaj pa
221 Sreca |            Da se je ukvarjalo tam, po samotnih kotih, samo par
222 Sreca |         bolno tresočo roko posegal po moji roki, zato da bi te
223 Sreca |            in komaj da nisi udaril po roki, ki ti je darovala
224 Sreca |             da bi zaklical za njim po stopnicah, ali vrnil se
225 Sreca |              Franc je hodil križem po ulicah; burja je segala
226 Sreca |         koraki, kakor da bi hodila po preprogi. Pozdravil je,
227 Sreca |         tako so legle, poskrile se po čemernih kotih. ~"Jaz pojdem
228 Sreca |       mislim še umreti, ne sodi me po sebi! Ali veš, da razstavijo
229 Sreca |            se je morda za trenotek po cesti, ki jo je bil preromal
230 Sreca |      svetilo, tam je bil šel nekdo po sobi mimo svetlega okna,
231 Sreca |            bil umeril svoje korake po tvojih, ki sem si bil začrtal
232 Sreca |           si bil začrtal svojo pot po tvoji volji? Tako majhen
233 Sreca |            Umeril sem svoje korake po tvojih, brez volje in zelo
234 Sreca |      Okostnik brez življenja romam po ulicah, pijem čaj, berem
235 Sreca |           od mene ter se odpravilo po stopnicah na cesto. Tako
236 Sreca |            z lahnimi koraki križem po ulicah. Hodila je kakor
237 Sreca |       Hodila je kakor v topli sobi po mehki preprogi in vendar
238 Sreca |            noge; neokretno stopajo po spolzkem tlaku, spotikajo
239 Sreca |          dalje, kakor da bi hodilo po mehki preprogi, v topli
240 Sreca |      zmerom za njo, ki stopa lahko po preprogi; počitka ni, zgruditi
241 Sreca |            vroče kaplje so mu lile po obrazu, mokre so bile razgaljene
242 Sreca |      mizico poleg postelje, -- vse po vrsti in mirno. Luč je obsevala
243 Sreca |           otroški in skoro smešen: po rdečih polnih licih so tekle
244 Sreca |           povečerjali so; hodil je po sobi z nemirnimi koraki,
245 Sreca |          ni spremljal, ko je hodil po sobi. Široko odprte so bile
246 Sreca |        nadaljeval je svoj izprehod po sobi in ni odgovoril. ~"
247 Sreca |           Idiva!" ~Napotila sta se po stopnicah, Gorjanec je nosil
248 Sreca |      škropilo. Šla sta hitro molče po temni predmestni ulici,
249 Sreca |          bi se ti kdaj zahrepenelo po domu, tedaj se spomni, Franc,
250 Sreca |           in izpreletel ga je mraz po životu. Na stopnicah zunaj,
251 Sreca |            sram pred tujci. Kaj bi po nepotrebnem lajšal delo
252 Sreca |           duri in je odšel mrmraje po stopnicah, Lovre Piškur
253 Sreca |         lahko še vstal, napotil se po ulicah, kjer so svetle izložbe,
254 Sreca |           prijemati za tolsti nos! Po blatu bi moral capati z
255 Sreca |      ponižno, klobuk v roki, glavo po beraško sklonjeno, razcapan
256 Sreca |   neokretne, ne stopical bi, tipal po stenah, kakor bolan starec,
257 Sreca |        ljubezni obraz... Naposled, po tako dolgem, dolgem času...
258 Sreca |           tlak. Že se glase koraki po stopnicah, zmerom bolj so
259 Sreca |           razlila prijetna toplota po vsem telesu!... Zunaj hrzajo
260 Sreca |           so, kakor da bi ne hodil po trdih tleh... Zavijmo se,
261 Sreca |            Hej, sani drčijo jadrno po veliki cesti, urneje od
262 Sreca |        belih oblakov, ki se vozijo po nebu... Poženi, voznik,
263 Sreca |      Vzdignil je glavo, ozrl se je po izbi z motnim očesom. ~"
264 Sreca |       umetniku, ampak on je obupan po svoje. Ti si legel in ne
265 Sreca |        legel in ne bilo bi spomina po tebi, on pa bi ob takih
266 Sreca |        bila sladka, kakor na večer po dolgem izprehodu. Lahke
267 Sreca |        odreši se sam!' Zdaj storim po tvojih besedah: rad bi rešil,
268 Sreca |         samo neprijeten duh, kakor po lojevi sveči... ~Pripraviti
269 Sreca |           če bi se spominjal nanje po vrsti, od besede do besede.
270 Sreca |          ki hodi, j‚, pije, govori po nemško -- skratka, živi
271 Sreca |      ljubezni... ~Ne prišel bi rad po beraški dol, ne prosil bi
272 Sreca |              Udaril se je s pestjo po čelu; neki človek je stal
273 Sreca |          je ozrl z dolgim pogledom po izbi, ozrl se je po ljudeh
274 Sreca |       pogledom po izbi, ozrl se je po ljudeh in velika grenkost
275 Sreca |        oziral z nestalnim pogledom po predelih, do vrha napolnjenih
276 Sreca |       slučajno iz veže ter se ozrl po ulici. In smejal se je ves
277 Sreca |            odkoder je gledal nekoč po neizmerni sončni pokrajini.
278 Sreca |            davnih časov! Poznam te po zavaljenem telesu, po staromodnem
279 Sreca |           te po zavaljenem telesu, po staromodnem cilindru, po
280 Sreca |           po staromodnem cilindru, po obnošeni salonski suknji!
281 Pozdr |     zadišalo je bilo morda v zraku po Latermanovih kostanjih,
282 Pozdr |          In vstal sem in sem hodil po širokih cestah, tako živih
283 Pozdr |            da bi zadišalo od daleč po Latermanovih kostanjih,
284 Pozdr |           Trojice na holmu... ~Dol po široki, dolgi cesti, v gneči
285 Pozdr |            zapel razposajeno pesem po taktih razposajene godbe
286 Pozdr |      domačega blata -- zadišalo je po domovini vsenaokoli. ~Utihnilo
287 Pozdr |          cesti ob deževnem času -- po kateri romajo neprestano
288 Pozdr |          ne more najeti voza, mora po blatni cesti in zelo naravno
289 Pozdr |           ljubezni in pojdiva vsak po svoji poti... ~Smejala se
290 Pozdr |           sladka toplota v lica in po vsem telesu... Igral sem
291 Poet  |           ter ga oprasnila nalahko po roki, po licu. Samo časih;
292 Poet  |         oprasnila nalahko po roki, po licu. Samo časih; zgodaj
293 Poet  |            in ravnal se je natanko po njih. Tisti koraki pa so
294 Poet  |          mislil je in je šel dalje po svoji strmi poti. ~Nebo