Chapter

  1 MimoZ |        Posebno polrazcvela dekletca z velikimi, rosnimi očmi,
  2 MimoZ |            bluze, svetle, prozorne, z rokavi tesnimi ob ramenih,
  3 MimoZ |            sem se, zasenčil sem oči z dlanjó, da bi videl natanko.
  4 MimoZ |          komediji, ki sem jo gledal z zadovoljnimi očmi. Ali pozorišče,
  5 MimoZ |          usodo, podpisal sodbo, Bog z njim! Prišel je mimo svetilke
  6 MimoZ |       njegov obraz, vsega je polila z gorko, rdečo krvjo!... Postani,
  7 MimoZ |             Postani, še je čas! Bog z njim, nisem njegov varuh!
  8 MimoZ |            mirno stoji voz, a holmi z belimi cerkvami, travniki,
  9 MimoZ |             moja tiha, temna koliba z zaspanim natakarjem vred
 10 MimoZ |      kolobar začarane, kako so bili z nogami, krvav pot na čelu,
 11 MimoZ |            bolečine porojen. Bijejo z nogami, toda čarovni kolobar
 12 MimoZ |             v črni salonski suknji, z zlatimi naočniki in rodoljubno
 13 MimoZ |           ki je bila tako natlačena z okamenelimi popotniki, da
 14 BrezD |   gostilniških dvoriščih, zatohlih, z oluščenim, golim zidovjem
 15 BrezD |          pesmi... in vitko dekletce z rdečimi lici in velikimi
 16 BrezD |          bilko so se igrali vetrovi z njim... Slab in mehak je
 17 BrezD |          sem ga prašal. ~Ozrl se je z nemirnim pogledom v stran
 18 BrezD |         nato je nadaljeval hitro in z istim trepetajočim glasom
 19 BrezD |           da bi me bil kdo poklical z ukazujočim glasom. O prijatelj,
 20 BrezD |       predmestju... Privezan je bil z močno vrvjó in se ni mogel
 21 OPresc|            obraz in gledal je srepo z velikimi očmi. Dejal je,
 22 OPresc|            veliko vrečo preko rame. Z njim je prišla njegova sestra
 23 OPresc|            izmita. Tone se je zadel z nogo ob kamen, sedel je
 24 OPresc|           so godrnjali ter loputali z durmi. ~Lojze se je bil
 25 OPresc|            domislil prvi. Gledal je z velikimi očmi in je dejal: "
 26 OPresc|          smo; neobrita kmečka glava z veliko polhovko je pogledala
 27 OPresc|              nato je zaklical nekaj z zategnjenim, smešno pojočim
 28 OPresc|           pot je bila lepa, gladka, z drobnim belimi peskom posuta.
 29 OPresc|             Holmi so bili poraščeni z grmovjem in nizkim drevjem;
 30 OPresc|         odkar smo se bili odpravili z doma. ~Tone, ki je bil doma
 31 OPresc|            toda lajal ni, skočil je z velikim, tihim, mačjim skokom.
 32 OPresc|            drugega je bilo v nas in z bolestjo čutim, kaj je bilo... ~
 33 OPresc|         odprta ravan, čisto prazna, z visoko travo poraščena;
 34 OPresc|             s travo preraščena, tam z globokimi lužami pokrita.
 35 OPresc|            globoko. Tone se je ozrl z resnim obrazom. ~"Pojdimo
 36 OPresc|           se je nebo in je temnelo, z velikimi črnimi očmi je
 37 OPresc|            Hanca je hodila spredaj. Z drobnimi, opreznimi koraki
 38 OPresc|            do pasu, malho je držala z obema rokama... ~Tako bi
 39 OPresc|         nenadoma, vreča mu je padla z rame in zajokal je naglas.
 40 OPresc|            nego Hanca; držala ga je z eno samo roko, in ker je
 41 OPresc|        upognjen, šla je preko ceste z drobnimi, trudnimi koraki;
 42 OPresc|       odpočil. In spogledala sva se z Lojzetom. ~Takrat pa je
 43 OPresc|           nenadoma napolnil do vrha z rumeno vodo, ki je tekla
 44 OPresc|           tekla hitro ter pljuskala z velikimi valovi. Preko jarka
 45 OPresc|            brv. ~Stopila je oprezno z drobno, blatno nogo. Stopila
 46 OPresc|           voda preko nje, in je bil z dvema skokoma na tej strani.
 47 OPresc|           bilo, pokrajina je hodila z nami. Na vseh straneh se
 48 OPresc|       pokleknil je in je legel nato z vsem telesom. Tudi meni
 49 VTemi |         nasproti je bilo dvoje oken z razbitimi šipami; tudi ogledalo,
 50 VTemi |             njo podoba Matere božje z Jezusom v naročju. Troje
 51 VTemi |             in neokretno, hodila je z moškimi koraki. Bolj vesel
 52 VTemi |          zdaj se morda prikaže mati z belim zavojem pod pazduho,
 53 VTemi |            to so vedeli, da se vrne z belim zavojem pod pazduho. ~
 54 VTemi |           morda mati, vsa obložena, z veselim nasmehom v obrazu. "
 55 VTemi |             da bi stresel in udaril z močno rokó, se je odprlo
 56 VTemi |           mene in se me je dotaknil z mrzlo roko. Sedimo za mizo
 57 VTemi |          drugemu. ~"Pridi kmalu, pa z materjo pridi!" sta prosila
 58 VTemi |             oglu je gorela svetilka z majhnim rumenim plamenom,
 59 VTemi |           skozi tenko obleko, zbada z iglami v kožo, v meso, zbada
 60 VTemi |         izginil za oglom. ~"Mati!" ~Z veliko silo je sunil veter
 61 VTemi |         nocoj je ni bilo. Tipala je z rokami, šla je počasi in
 62 VTemi |           ob zid; strgal ji je ruto z glave, v lice so ji bíle
 63 VTemi |      zastala. Stopalo je po kuhinji z nerodnimi koraki, toda previdno,
 64 VTemi |             je skoro dotikal stropa z veliko črno kučmo, ki jo
 65 VTemi |          Ana se je prijela za glavo z obema rokama, in ko je začutila
 66 Greh  |         tiše. Nato je zazvonil Tone z malim zvonom in sredi iz
 67 Greh  |             je sklonil in je stopil z nogo varno na ozko, poševno
 68 Greh  |             naslonil nanj in gledal z višave navzdol. Toda z drugo
 69 Greh  |       gledal z višave navzdol. Toda z drugo nogo ni stopil, stresel
 70 Greh  |         plezal gor, in ko je gledal z velikimi svetlimi očmi,
 71 Greh  |           kupoli in je strmelo nanj z velikimi svetlimi očmi.
 72 Greh  |          Nato se je vzdignil hitro, z velikimi, omahujočimi koraki
 73 Greh  |             hitel do vrha, sunil je z vso silo in nato je stal
 74 Greh  |           je gledal naravnost vanje z velikimi svetlimi očmi.
 75 Greh  |          hudobnim smehom. Cmokal je z ustnicami in se je trkal
 76 Greh  |          mačica!" ~In bližala se je z visokim, skrivljenim hrbtom;
 77 Greh  |          zgrabil s skrčenimi prsti, z obema rokama za mehki židani
 78 Greh  |        zamahovala narahlo in plašno z belimi tačicami, hotela
 79 Greh  |             si ni upala. Spustil je z eno roko, zamahnil je in
 80 Greh  |        netopirjev. Mlada bela mačka z rdečo pentljo na vratu. ~
 81 Greh  |         čepela na pragu čudna žival z dolgim mehkim nosom in zelenimi
 82 Greh  |           zasekal nohtove, zagrizel z ostrimi zobmi. ~"Idi, vrag!" ~
 83 Greh  |           se je sklonil, zgrabil je z obema rokama, vzdignil in
 84 Greh  |              sklonil se je globoko, z obrazom čisto k drobni okrogli
 85 Greh  |        skočil na kupolo. Zgrabil je z obema rokama za telo in
 86 Greh  |            desko, tako da je udaril z ostrini robom. ~In ko se
 87 Greh  |       spotikal se je ter se zadeval z rokami, z životom ob zid.
 88 Greh  |            ter se zadeval z rokami, z životom ob zid. In ko je
 89 Greh  |      vzdignil se je takoj. Tipal je z rokami, stopal je varno;
 90 Greh  |              lepa bela mlada mačiča z rdečo pentljo na vratu. ~"
 91 Greh  |            verjel. ~-- Samo igra se z mano, kakor sem se jaz z
 92 Greh  |            z mano, kakor sem se jaz z njeno mačko, ko sem jo bil
 93 Greh  |          hlebec kruha bi bil zraven z lepo rumeno skorjo; napravljal
 94 Greh  |          upal; kakor da bi oskrunil z ustnicami svete besede in
 95 Greh  |             Lepo sem napravil zdaj, z odejo sem se brisal! In
 96 Greh  |         zakopal! -- ~Vzdignil se je z životom, ali omahnil je
 97 Greh  |          čudna žival in je mežikala z zelenimi očmi. ~Tone je
 98 Greh  |            zelo strm in ves posejan z ostrim kamenjem. Dolga je
 99 Greh  |           je bila pot in vsa posuta z ostrim kamenjem, tako da
100 Greh  |             pot strma in vsa posuta z ostrim kamenjem. Ali kakor
101 Greh  |            mehke kože, in je udaril z desnico v obraz, naravnost
102 Greh  |          zamahoval je enakomerno in z vso silo, sopel je težko,
103 Greh  |          skočil je doli in je suval z nogami, sklonil se je in
104 Greh  |          roke. Nato je zgrabil telo z obema rokama, vzdignil je
105 Greh  |      zamahnil in ostri rob je padel z vso močjo naravnost na čelo,
106 Greh  |         postelji, potegnil je odejo z znožja in jo je razprostrl. ~"
107 Greh  |         ozrl na ovinku, zamahnil je z roko in je zavil hitro na
108 Greh  |             Prišla je debela ženska z velikim molitvenikom v roki
109 Greh  |           roki. Obrisal se je hitro z zelenim listom, zastudilo
110 Greh  |        nekaj zasvetilo, je zamežnil z očmi in strnil obrvi. ~--
111 Greh  |          strahu. ~Jedel je hitro in z veliko slastjo, po kosilu
112 Tinica|        krožnik in se je smehljal -- z njenih ustnic se je bil
113 Tinica|           je bil ostavil predmestje z veselo razmišljenimi koraki
114 Tinica|           Najprej je narisal Tinico z ogljem. Samo obraz. In vse
115 Tinica|            črta se je skoro spajala z zrakom. Ustnice so bile
116 Tinica|           bluzo in je ogrnila glavo z rdečim šalom, malo zadaj,
117 Tinica|    preteklosti. Pogledal je na zofo z dolgim, prestrašenim pogledom;
118 Tinica|           roka. ~In on se je bližal z nerodnimi, težkimi koraki,
119 Tinica|          nerodnimi, težkimi koraki, z nerodno in težko roko se
120 Tinica|            spoznal, se je zasmejalo z grohotom vsenaokoli. Smejale
121 Tinica|          ubežal, ga je pozdravljalo z veselim, škodoželjnim smehom. ~"
122 Tinica|            spomin še gloje v srcu. ~Z urnimi koraki se je vračal
123 Tinica|     večernemu soncu, ki je oblivalo z rdečo bojo nebo nad daljnim
124 Tinica|        Tinica v rdeči bluzi, Tinica z belimi rokami... Gledale
125 Tinica|           veselo, ter se ozira nanj z velikimi vprašujočimi očmi. ~
126 Tinica|        Tinico v rdeči bluzi, Tinico z belimi rokami. Umirale so
127 Tinica|             prazne stene so gledale z velikimi belimi praznimi
128 Tinica|             bolezni, igra se vedoma z lepo mislijo, kako vstaja,
129 Tinica|         davnih noči, božale mu čelo z gnusnomrzlimi rokami, stiskale
130 Tinica|        Tinico v rdeči bluzi, Tinico z belimi rokami... ~Komaj
131 Tinica|             da se je skoro dotaknil z ustnicami njenega čela,
132 Tinica|       oklenila se ga je okoli vratu z obema rokama; zdaj je čakala
133 Tinica|       poslovila brez besede, obadva z vročimi lici in bleščečimi
134 Tinica|       zlagana, ali ki se ji je vdal z veseljem in ljubeznijo. ~"
135 Tinica|           na dnu srca se je zavedal z žalostjo in skoro s studom
136 Tinica|             hotel ustvariti spomlad z umetno lučjo, z umetnim
137 Tinica|             spomlad z umetno lučjo, z umetnim zelenjem. Trudil
138 Tinica|            njenih očeh. ~Narisal je z ogljem z velikimi drznimi
139 Tinica|          očeh. ~Narisal je z ogljem z velikimi drznimi črtami
140 Tinica|       storila, Tinica?" ~Stresla je z glavo, da so zapluli preko
141 Tinica|             rož; kupil ji je klobuk z veliko rdečo rožo in sinjim
142 Tinica|             in šibka, vsa še otrok; z drobnimi koraki je hodila,
143 Tinica|         mlad fant in okrenila se je z vsem telesom ter se ozrla
144 Tinica|             je roko ter se je ozrla z velikimi, vlažnimi očmi
145 Tinica|         nastopila je najprej ženska z lepim predrznim obrazom,
146 Tinica|         pomežikovala je, zamahovala z rokami; Tinici je bilo neprijetno,
147 Tinica|             pesmi, gledal je sladko z velikimi črnimi očmi in
148 Tinica|             še domov, Tinica... idi z mano, prezgodaj je še...
149 Tinica|            Namesto da bi bil grešil z mirno dušo, ker je grešiti
150 Tinica|              temveč če bi bil živel z ravnodušno zavestjo tisto
151 Tinica|           umikala; šel je proti nji z razprostrtimi rokami, omahnil
152 Tinica|         penaste ustnice, ovil se je z rokami njenih nog... ~Začul
153 Tinica|            pred njim, zgrudil se je z obrazom na tla. ~Napravil
154 NaGolg|          padajo od drevja, so kakor z vodenim tušem narisane v
155 NaGolg|       naslonil na klop, glavo opira z rokami. Obraz je kakor s
156 NaGolg|            otrok. Tam pripeka sonce z največjo silo. Leni, zaspani
157 NaGolg|          otroci v prahu in brazdajo z rokami po njem. Ne razposajenosti,
158 NaGolg|             okrene glavo in se ozre z zlovoljnim pogledom. ~Iz
159 NaGolg|             dekle in se je napotilo z lenimi koraki proti klopi. "
160 NaGolg|            je vzdramil in je strmel z velikimi, prestrašenimi
161 NaGolg|        ulico. Nato je vstal ter šel z neodločnimi, plašnimi koraki
162 NaGolg|      krepkih rok. Gledal je nemirno z drobnimi, mežikajočimi očmi,
163 NaGolg|          nista nikamor; stopala sta z velikimi, trdimi koraki,
164 NaGolg|       krepkejše, tako da je podrsal z ranjeno nogo po prahu. Oči,
165 NaGolg|             Fant v pisani srajci in z dolgo rdečo kravato je iztegnil
166 NaGolg|         Jezus, tepo ga!" ~Strmel je z velikimi očmi, polnimi silne
167 LepaV |           in kravato, počesal si je z roko lase ter se poklonil.
168 LepaV |          belem Pesku pod kostanjem? Z lahko-lenimi koraki je prihajala,
169 LepaV |          nasmehnile in šla je dalje z lahko-lenimi koraki. Tisto
170 LepaV |            ga motila, če bi zgenila z roko, če bi morda odgrnila
171 LepaV |          nenadoma odpro in zakrvave z veliko silo. Ena sama slučajna
172 LepaV |            nebo se je bilo združilo z zemljo, od zemlje do neba
173 LepaV |            padali neprestano, kakor z oprezno nevidno roko se
174 LepaV |          sanje. Tam tisto belo hišo z zelenimi okni in vrt okoli
175 Zaljub|          vina ter govorila milostno z mano, jecajočim in plahim
176 Zaljub|          pred njo ter pometal cesto z rokami, zato da bi si ne
177 Zaljub|      mladosti! Nosila je dolgo kito z lepim rdečim trakom, oči
178 Zaljub|           poslušal, pogledal sem ji z začudenimi, od prevelikega
179 Zaljub|           kakor otrok -- ljubila je z vso dušo, s tisto prelepo,
180 Zaljub|         Nekdo drugi se je odlikoval z močnim glasom, kaj je govoril,
181 Zaljub|             že na vesti ter bogatim z ukradenim bogastvom svojo
182 Zaljub|            na stropu, on je govoril z enakomernim, bridkosti polnim
183 Zaljub|              capljal sem zraven nje z drobčkenimi koraki, njen
184 Zaljub|             bi človek ne vedel, kaj z njimi. Usnje, pergament.
185 Zaljub|              so planili proti meni, z gnusnimi pogledi, s poželjivo
186 Zaljub|         Aleš Ušeničnik ter zaukazal z osornim glasom, da se v
187 Zaljub|        dostojanstvu -- tisti človek z angleškim telovnikom, ki
188 Zaljub|         dragi moj, kako je posejana z njimi naša mila domovina --
189 Zaljub|          tej priliki me je počastil z redom vzhajajoče lune; lepo
190 Vedom |           je poslovil ves solzen in z izgovorom, ki je dišal po
191 Vedom |          Zupančičem, kadar je hodil z dolgimi koraki in vihrajočo
192 Vedom |             prah; spogledala sta se z motnimi očmi in sta molčala. ~
193 Vedom |           rože. ~Lucija je pokazala z roko; on se je ozrl z velikimi,
194 Vedom |      pokazala z roko; on se je ozrl z velikimi, oteklimi očmi,
195 Vedom |           se mu je, da se ga oklepa z vsem vitkim, mehkim, kačjim
196 Vedom |           Tako pa sem v tesni zvezi z dnevnim življenjem, z literaturo,
197 Vedom |         zvezi z dnevnim življenjem, z literaturo, s politiko,
198 Vedom |   zaklenjenimi durmi. Drugače pa je z žurnalistom. Prodal si samega
199 Vedom |            na Dolenjskem... in tudi z neko zgodovinsko tragedijo
200 Vedom |           ali usta so mi zaklenjena z devetero ključavnico. Kaj
201 Vedom |            je skoro ter se pogladil z roko po čelu. ~Krničar,
202 Vedom |             in se je nasmehnil prav z istim nasmehom, s katerim
203 Vedom |           razvedril. Pogladil se je z roko po čelu, ali sence
204 Vedom |         pred njo, da bi jo pogledal z vsem pogledom, presodil
205 Vedom |             vsem pogledom, presodil z enim samim pogledom, kaj
206 Vedom |    prikazale grde gube. ~Vstopil je z neodločnim korakom, postal
207 Vedom |      izkušnje! Nevarno se je pečati z vedomcem. Kogar zgrabi,
208 Vedom |           udobno in je pripovedoval z mirnim, malo tišjim glasom. ~"
209 Vedom |            je planil, jo je zgrabil z okrutno silo. Zakopali so
210 Vedom |       ponovil Krničarjevo vprašanje z rezkim glasom in kakor strah
211 Vedom |           uhlje, da boš samega sebe z oslom zmerjal!'-- Vrag vedi,
212 Vedom |            bi se bilo nekaj zgodilo z menoj. To je bila tista
213 Sreca |         hrasti, kakor poletni veter z žitom na polju. Tam, glej,
214 Sreca |           ko sem bíl ob tvoje grudi z onemoglo pestjo, zato ker
215 Sreca |             svoje in si me nadojila z mlado močjo!... ~Razmaknile
216 Sreca |           očeh. In zdaj hodijo mimo z dolgočasnimi obrazi, postajajo
217 Sreca |          skrbni zdravniki, stresajo z glavami, da bi jih zgrabil
218 Sreca |            misel bolnika, pokritega z ranami, v bridkosti vzdihujočega?
219 Sreca |              Franc Riba, stopi zdaj z balkona; pozno je že, senca
220 Sreca |               Ni mi mraz, Barica!" ~Z lenimi koraki se je vrnil
221 Sreca |               Gledala mu je v obraz z mirnimi očmi in mir je bil
222 Sreca |           že čul?" ~Franc je prašal z očmi. ~"Naši umetniki razstavijo
223 Sreca |         čokat, zdravje mu je sijalo z obraza, mali brki so bili
224 Sreca |            Stene so bile polepljene z izrezki iz ilustriranih
225 Sreca |           obraz, ves naguban, kakor z nožem razrezan. Tudi teta
226 Sreca |            bi te držala -- ali nisi z bolno tresočo roko posegal
227 Sreca |            tolpi in ki gledaš nanje z zaničevalnim posmehom!" ~
228 Sreca | zaničevalnim posmehom!" ~Ozrl se je z velikimi očmi, razumel je,
229 Sreca |            pri durih in je zamahnil z roko. ~"Naj gre, kamor hoče!" ~"
230 Sreca |        strah; prišla je preko ulice z mirnimi in lahkimi koraki,
231 Sreca |        grabila za suknjo, igrala se z njegovo brado, prijemala
232 Sreca |    Karavanke... Rad bi se poizkusil z njim." ~"Kaj nameravaš?" ~"
233 Sreca |         Zaprta v ozki kletki frfota z boječimi, nevajenimi perotnicami
234 Sreca |          Umorili me bodo s čajem in z ljubeznijo! ~"Postavi na
235 Sreca |             odgovorila. ~"Da bi šla z menoj, Barica! Daleč ven,
236 Sreca |            mi eno samo besedo! Samo z očesom treni, da bom vedela,
237 Sreca |         Zgodilo se je nekaj čudnega z menoj. Okostnik brez življenja
238 Sreca |            šel za njo, ki je hodila z lahnimi koraki križem po
239 Sreca |             molitvi, ne postalo bi; z lahkimi koraki bi stopalo
240 Sreca |         kaplja krvi, pomešala se je z blatom in omazal si je čelo,
241 Sreca |    povečerjali so; hodil je po sobi z nemirnimi koraki, odgovarjal
242 Sreca |           zanje? Ne maram barantati z židi, poniževati se še morda,
243 Sreca |         stisnil je pest in zaškrtal z zobmi. ~Pred vhodom na peron
244 Sreca |             velike oči. Zamahnil je z roko. ~Gorjanec je prijel
245 Sreca |         nema je stopala poleg njega z drobnimi koraki, majhna
246 Sreca |            bo s tabo, prijatelj! Ne z deli svojimi z življenjem
247 Sreca |        prijatelj! Ne z deli svojimi z življenjem svojim kradeš
248 Sreca |          sedel majhen, tenak človek z ozkim, veselim obrazom in
249 Sreca |                Franc se je zagrizel z zobmi v vzglavje in je zatisnil
250 Sreca |            Po blatu bi moral capati z zevajočimi čevlji in vozil
251 Sreca |      poletensko suknjo, trepetajoč, z zobmi šklepetajoč, in hodil
252 Sreca |           pesmi vro iz zemlje, lijo z neba... Tako se spodobi
253 Sreca |          bilo pravkar breme zvrnilo z nje. Vedel sem, da je bila
254 Sreca |         roka; v roki sveča, ki gori z dolgim belim plamenom, obseva
255 Sreca |           steklenica je tako daleč; z roko ne morem poseči, Bog
256 Sreca |            sem spal, ali sem sanjal z odprtimi očmi? Tu sem jaz,
257 Sreca |             ki me kličejo pod oknom z razločnimi, prijaznimi besedami? ~"
258 Sreca |             veselje, pitali te bomo z ljubeznijo, kakor nehvaležnega
259 Sreca |           glavo, ozrl se je po izbi z motnim očesom. ~"Na, pij
260 Sreca |             dušo in da so ga pitali z usmiljenjem in s čajem,
261 Sreca |            oglasil izza mize Jerina z globokim, grmečim glasom. ~"
262 Sreca |        Povrnem se s skesanim srcem, z lepo dozorelo pametjo. Pa
263 Sreca |         poln, ne zgodilo bi se bilo z mano drugače, le malo pozneje
264 Sreca |           počemu sem se bil napotil z doma. Nisem mu vedel odgovoriti
265 Sreca |           Nisem mu vedel odgovoriti z besedami, ali tako mi je
266 Sreca |       drugih ciljev nimam, da bi si z resnim trudom gladil pot
267 Sreca |         Glej, tako so padle v blato z zmočenimi perotnicami moje
268 Sreca |    iztegnjeni roki ter jo ogledaval z zadovoljstvom. ~"Že zaradi
269 Sreca |           oglu, stresel je nevoljno z glavo in je gledal za njim. ~
270 Sreca |            in se mu je ozrla v lice z jasnimi očmi. ~"Pozdravljen,
271 Sreca |            tabo!" ~Franc se je ozrl z dolgim pogledom po izbi,
272 Sreca |             jecljal je in se oziral z nestalnim pogledom po predelih,
273 Sreca |           si je roke in skomigal je z rameni. ~"Resnično mi je
274 Sreca |         zapravljivec bi se ukvarjal z moderno literaturo. Nesreča
275 Sreca |          kupčijo..." ~Nadaljeval je z lenimi koraki svojo pot.
276 Sreca |              postal je in je strmel z žarečimi očmi. ~Šla je mimo,
277 Sreca |            pljunil dol, poslovil se z odurno psovko... Viharja
278 Sreca |             njemu in mu je obrisala z robcem potno čelo. Okrenil
279 Sreca |             da bi ji videl v obraz, z onemoglim naporom je iskal
280 Pozdr |          bilo in prsti; lepa ženska z gosposko našminkanim veselim
281 Pozdr |             zatišju. Poltiha izbica z zapeljivimi sencami tam
282 Pozdr |            zadaj, polodprta veranda z beložarečo svetlobo, beložarečimi
283 Pozdr |         rdeča kaplja... Ozrl sem se z modrim očesom tja dol, kjer
284 Pozdr |             tvoj register v primeri z bogastvom naših jugoslovanskih
285 Pozdr |            in sramežljiva v primeri z nebogrmečo surovostjo lutrsko-nemške
286 Pozdr |       enostavna in plitka v primeri z globokopremišljeno duhovitostjo
287 Pozdr |             Zunaj, da bi ga dosegel z roko, je soplo sunkoma,
288 Pozdr |         vsem telesu... Igral sem se z njeno bluzo na prsih in
289 Poet  |             je zasvetila časih hiša z zelenimi okni in rdečo streho;
290 Poet  |             mislil, je stopal dalje z istimi koraki; ni je bilo
291 Poet  |        robidami, prijazno belo hišo z zelenimi okni in rdečo streho.