Chapter

  1 MimoZ |              nežna in polna, so bila že vsa udrta in našminkana;
  2 MimoZ |              iz tistega nezavednega, že pozabljenega življenja.
  3 MimoZ |              ne bil rinil v gnečo... Že je raztrgana, razcapana
  4 MimoZ |         bolečine -- očitno je, da je že popolnoma blazen in se mu
  5 MimoZ |        blaznosti... ~Ali so moje oči že trudne, ali pa je bila zares
  6 MimoZ |         trudne, ali pa je bila zares že legla večerna senca na okamenelo
  7 MimoZ |            je vozila čudovito hitro, že smo bili zunaj na v‚liki
  8 MimoZ |              se mi, da je bilo mesto že v daljni daljavi, že v noči;
  9 MimoZ |           mesto že v daljni daljavi, že v noči; samotna pokrajina
 10 MimoZ |            pokrajino -- videl sem jo že nekoč, v daljni preteklosti,
 11 MimoZ |              stopale neprestano, vse že trudne, ranjene. Spoznal
 12 MimoZ |       dosegljivo buljijo blazne oči, že ves večer, o, že vso večnost,
 13 MimoZ |         blazne oči, že ves večer, o, že vso večnost, in niti koraka
 14 MimoZ |       ponosen tvoj korak. Zdaj se ti že tresejo kolena, nič več
 15 BrezD |              ali pa še prej... Dolgo že nisem bil dom in zdi se
 16 BrezD |             mi, kakor da je domovina že zmerom bolj daleč, že bi
 17 BrezD |       domovina že zmerom bolj daleč, že bi moral zasenčiti oko,
 18 BrezD |              da pojde kmalu... morda že čez mesec dni. Govoril je
 19 BrezD |            se mi zdi, da je domovina že od mene in bojim se, da
 20 BrezD |          Nekoč, predlanskim je bilo, že ob pozni jeseni, sem se
 21 BrezD |             pozni jeseni, sem se bil že čisto napravil. Stanovanje
 22 BrezD |         napravil. Stanovanje sem bil že odpovedal, vse sem bil že
 23 BrezD |            že odpovedal, vse sem bil že pospravil in bil sem že
 24 BrezD |              že pospravil in bil sem že na kolodvoru. Omotica me
 25 OPresc|           čem je sanjal. Zdaj je pač že mrtev, ali pa se je izgubil
 26 OPresc|          travo kri. Pod nami je bila že vas in še dalje v dolini
 27 OPresc|           Zdelo se nam je, da hodimo že dolgo. Neprestano se je
 28 OPresc|              smo dalje. ~Res je bila že blizu vas, ali nismo je
 29 OPresc|             in tudi v malhah je bilo že nekaj. Krajcarje nam je
 30 OPresc|             bili spet na poti, se je že izgubila vas v drevju; nobenega
 31 OPresc|        sključena je bila in sopla je že "težko, ali nismo se zmenili
 32 OPresc|              da bi nas bila zapazila že od daleč in bi nam zdaj
 33 OPresc|           hudoben pozdrav. Blizu smo že bili, toda od nikoder ni
 34 OPresc|          nikoli nismo mislili nanje, že od začetka ne. Nekaj drugega
 35 OPresc|              luža je bila naokoli in že smo bili blizu brega. ~Hodili
 36 OPresc|         drevo, ki je izgubilo listje že tako zgodaj; in kakor dež
 37 OPresc|            da se nismo upali ozreti. Že je bila tudi meni zmerom
 38 OPresc|                Ni ga bilo. Dolgo smo že hodili, ali bili smo zmerom
 39 VTemi |              bi prišla mati; šest je že morda. ~Prisedla je k mizi,
 40 VTemi |              nekje v daljni daljavi; že so plezali oblaki proti
 41 VTemi |          oblaki proti mestu, bili so že skoro nad strehami. Zapihal
 42 VTemi |               in glej, vsega so bili že pokrili oblaki, sivi in
 43 VTemi |             ni ozrla nanjo. Ko se je že skoro mračilo, je ogrnila
 44 VTemi |            ki je pojemal tako hitro; že so se prikazovale rdeče
 45 VTemi |             nevidna roka. ~"Pozno je že!" je izpregovoril Tine;
 46 VTemi |            sem vam prinesla. Ali ste že težko čakali? Skoči, Tine,
 47 VTemi |       številne zavoje... Morda stopa že po stopnicah... Upanje je
 48 VTemi |         misli, ki so čakale v sencah že dolgo in so stopale zdaj
 49 VTemi |            hodila po izbi. Hodila je že dolgo, ko je mahoma postala
 50 VTemi |            tam, dasi so se bile duri že narahlo zaprle in ni bilo
 51 VTemi |             trkal na pokrov. ~"Da bi že prišli mati!" je prosila
 52 Greh  |             je videl, da je otemnelo že tudi jabolko na visokem
 53 Greh  |            tam v večernem mraku, vsa že v sencah utopljena. Gledal
 54 Greh  |         daleč za soncem... ~Pozno je že bilo, hitel je po stopnicah
 55 Greh  |        žalosti in brez upanja. Dolgo že ni bílo kladivo ob bron,
 56 Greh  |             je do okenca. Postal je, že je stopil korak navzdol,
 57 Greh  |           Ležala je mirno, ali glej, že se je zgenila, vzdignila
 58 Greh  |          vsem telesu mrzel pot. Toda že se je premikalo, že se je
 59 Greh  |             Toda že se je premikalo, že se je vzdigalo. ~Vzdigalo
 60 Greh  |            vrtelo. Ves umazan je bil že kamen, dlaka se je mešala
 61 Greh  |          vlačilo po tleh. Toda glej, že se je hrbet vzpenjal in
 62 Greh  |             je mislil Tone. -- Morda že kaj sluti, morda je kaj
 63 Greh  |              je noč, zakaj zvezde so že zasijale in za hribom je
 64 Greh  |        Ugledal jo je pred štacuno in že se je okrenil, da bi se
 65 Greh  |                 Tone! Hej!" ~Zdaj je že vse izgubljeno! -- si je
 66 Greh  |            izgovarjal? Jutri zjutraj že pride na dan. Štacuna je
 67 Greh  |            se vrnila branjevka. Toda že se je vrnila ter mu je dala
 68 Greh  |          zaprla štacuno, ker je bilo že pozno in je občinski sluga
 69 Greh  |           pozno in je občinski sluga že prižigal petrolejno svetilko
 70 Greh  |         svetilko na oglu. -- ~-- Vsi že vedo! -- je mislil Tone,
 71 Greh  |        zaničljivim pogledom. ~-- Vsi že vedo! Po vsej dolini se
 72 Greh  |            sem bil na podstrešju." ~"Že dobro! Idi spat!" ~Učitelj
 73 Greh  |            so se svetila, tam je bil že njegov dom. ~Postal je v
 74 Greh  |            dovolj. Da, jutri zjutraj že, v nedeljo, bi sijalo v
 75 Greh  |           zobje. -- Zadremal sem bil že, sanje so bile... O Bog! -- ~
 76 Greh  |           bilo, ali v strahu je bila že tudi zloba -- odpirale so
 77 Greh  |          zdel znan, slišal ga je bil že nekoč -- proseč, stokajoč
 78 Greh  |             bron, ko je bilo kladivo že davno udarilo nanj. ~Ozrl
 79 Greh  |         naokoli. Potok pa je rastel, že so se bočili majhni valovi,
 80 Greh  |                Kaj ne greš? Pozno je že." ~"Zbogom, mati." ~"Če
 81 Greh  |           mislil. Zdaj bi moralo pač že zvoniti in cerkovnik bo
 82 Greh  |          topel. ~-- Zdaj je maša pač že pri kraju! -- je mislil
 83 Greh  |          robide in robidnice so bile že črne in sočne. Trgal je
 84 Greh  |        presladke in premehke so bile že jagode; ko je posegel v
 85 Greh  |              je v zraku. ~-- Zdaj je že blagoslov, ljudje že vstajajo. -- ~
 86 Greh  |              je že blagoslov, ljudje že vstajajo. -- ~Zabolelo ga
 87 Greh  |            se zgodi karkoli, zdaj je že itak vse izgubljeno. -- ~
 88 Greh  |        Spomnil se je na kosilo. Zdaj že diši v kuhinji in mati stoji
 89 Greh  |               Vračal se je in je bil že na hribu, odkoder se je
 90 Greh  |              bile črne od robidnic. ~Že je bil blizu doma, preskočil
 91 Greh  |              stopil v vežo. ~Bilo je že blizu poldne, mati je čakala. ~"
 92 Greh  |             zmerom više; bilo je pač že pozno popoldne in zdavnaj
 93 Greh  |            pozno popoldne in zdavnaj že je bilo odzvonilo k litanijam. ~
 94 Greh  |             bil na dnu. ~-- Da bi se že znočilo! Kako počasi se
 95 Greh  |          odpravim. Bogvedi, če se je že kaj izpremenilo tam, če
 96 Greh  |             je od studa in od groze, že ob sami misli so se mu šibila
 97 Greh  |            in sinje sence so plavale že tudi po nebu. Stopal je
 98 Greh  |           pojdem in kadar pridem, bo že noč. -- ~Ovinek je bil velik --
 99 Greh  |             zakristijo. Morda jih je že zaklenil, da bi prišel prej
100 Greh  |               Ničesar ne pomislim... že takrat bi bil moral ravnati
101 Greh  |             za cerkvijo in stopil je že hitro, da bi skočil s par
102 Greh  |            je gorela sveča, skoro je že dogorevala in mehki vosek
103 Greh  |              po svečniku. ~-- Šel je že in je pozabil ugasniti svečo,
104 Greh  |             božjem imenu zdaj naj bo že karkoli. -- ~Ob durih je
105 Tinica|            Tinici in se je zahvalil. Že so se zaprle duri, on pa
106 Tinica|             blodil zunaj, kjer so se že svetili od daleč travniki
107 Tinica|          zavedna ljubezen, vzcvetela že v marcu, še izpod snega,
108 Tinica|          zelenim rožmarinom je skoro že razodeval, pač še jecljaje,
109 Tinica|              srce, da bi jo obseglo. Že se je skoro spajal v eno
110 Tinica|         mesecev, da, pol leta in več že ni hodil tod. Ali kraji
111 Tinica|             v studu samem pa je bila že slast, je bilo poželenje. ~"
112 Tinica|           bil. sam ni vedel kdaj, in že se je tresel, da se ne strezni
113 Tinica|         prespal; in zdaj se je sonce že nagnilo, prišel je prepozno,
114 Tinica|           gloje bolezen, gloje skrb, že je prebila tenko skorjo,
115 Tinica|          zasvetile so se -- oči. Ali že pod ognjem na licih, za
116 Tinica|              še otrok, je legla zdaj že senca na njen obraz, je
117 Tinica|            krilo je bilo kratko, ali že so bile kretnje bolj mehke,
118 Tinica|             bile kretnje bolj mehke, že je stopala mirneje in tišje;
119 Tinica|              samem je izpraševalo je že skrivalo... Morda se je
120 Tinica|           spomlad je minila hitro in že so veneli prvi listi na
121 Tinica|           nekoč domov, mračilo se je že. Šel je sključen, klobuk
122 Tinica|            in sta se smejala obadva. Že sta se poslovila, ločila
123 Tinica|             ramen, slačila je bluzo, že je odpenjala belo čipkasto
124 Tinica|                 ljubim te, Tinica!" ~Že so bile ulice samotneje,
125 Tinica|              sto. Zdelo se mu je, da že vidi tam visoko črno hišo,
126 Tinica|               Hladno mi je in dom je že blizu in mati čaka." ~"Med
127 NaGolg|               tope oči. Sedita morda že od jutra in bosta sedela
128 NaGolg|              srajca odprta do prs in že začrnela, hlače prekratke
129 NaGolg|       naravnost v obraz. ~"Zares, se že cmeri!" ~Razlegel se je
130 NaGolg|             in upal, ustnice so bile že čisto višnjeve. Čokati človek
131 NaGolg|           bil miren. Šla je bila pač že smrt mimo njega... ~Sonce
132 LepaV |           ali sonce potuje bogvekam, že je daleč in sence prihajajo;
133 LepaV |          Bilo je zaradi sonca, ki je že daleč, in tudi zaradi kostanjev
134 LepaV |             topli spomladanski mrak, že klonejo rože v polspanju.
135 LepaV |        zelene ravni je hitel vlak in že so legale sence na zeleno
136 LepaV |         zeleno ravan, vzdigale so se že večerne sanje proti nebu.
137 LepaV |          Kakor da bi se bila poznala že iz davnih časov, že iz predzavednih
138 LepaV |          poznala že iz davnih časov, že iz predzavednih sanj. Nič
139 LepaV |          kupe. ~Vračale so se sanje, že pozabljene, skoro že pokopane;
140 LepaV |          sanje, že pozabljene, skoro že pokopane; in čudne otroške
141 LepaV |          počasi, tako trudno in leno že stopajo noge, tako počasi
142 LepaV |            Legel je mrak in legla je že noč, zasvetila se je dremotna
143 LepaV |          nenadoma svoje sanje, tiste že polpozabljene, skoro že
144 LepaV |              že polpozabljene, skoro že zakopane; in njo je ugledal,
145 LepaV |              ugledala nenadoma tiste že polpozabljene, skoro že
146 LepaV |              že polpozabljene, skoro že zakopane sanje. Tam tisto
147 LepaV |             in kostanji pod oknom so že orumeneli in listje pada
148 LepaV |             za trenotek tistih skoro že zakopanih sanj in je zavzdihnil.
149 Zaljub|        pripovedoval; jezik mu je bil že težak in oči so mu bile
150 Zaljub|          zaljubljeni, ampak finta je že stara. ~Zdaj pa malo poezije. "
151 Zaljub|             na priliko -- ali to bom že še povedal. On sam je bil
152 Zaljub|          zunanjosti, ki je bila tako že zadosti smešna, nekaj naravnost
153 Zaljub|             minut, šla je in zdaj je že več nego leto dni od tega.
154 Zaljub|            se jokal od sramu. Ali si že videl kdaj prijatelja lepe
155 Zaljub|               Morda je bila ljubezen že v mojem lakajstvu, že v
156 Zaljub|       ljubezen že v mojem lakajstvu, že v tisti gorki želji, da
157 Zaljub|            poljube za sabo. Morda je že vedelo o ljubezni moje srce,
158 Zaljub|        drugem, nego o čokoladi, toda že je ljubila, ne kakor otrok --
159 Zaljub|            bil črnook in črnolas. Je že tako na svetu. Poznal sem
160 Zaljub|       pljunil prednje -- jutri pa so že dvorni svetniki ali kaj
161 Zaljub|         kurje oko, bi bil danes tudi že dvorni svetnik, tako bo
162 Zaljub|          zmerom. Iztegni roko, pa se že dotakneš ob komolec človeka,
163 Zaljub|         ranjenih, okradenih duš imam že na vesti ter bogatim z ukradenim
164 Zaljub|         sanje... Čisto sama sva bila že v gostilnici, luči so gorele
165 Zaljub|          Vstala sva, večer se je bil že globoko nagnil. In zdaj
166 Zaljub|              so dremala tam; bilo je že pozno v noč in listje se
167 Zaljub|               svetilke so se tresle; že so frčale po zraku cunje
168 Zaljub|               Ko sem prišel domov -- že so se prikazovali na mirnih
169 Zaljub|         dalje, laže kakor Nozdrev -- že je čisto na dvoje: tu ženska,
170 Zaljub|                 K nji... Zdaj stojim že vsak večer na tistem mestu,
171 Zaljub|        pljuni vanj!... O, koliko sem že videl takih pljuvalnikov,
172 Vedom |              Tudi zaljubil se je bil že pogostokrat, poljubljal
173 Vedom |           sam če ne pazim nanj." ~In že je čutil, da se laže. ~"
174 Vedom |              mu je muza obesila. "Je že vedela zakaj!" ~"S tisto
175 Vedom |          besedice ne boš napisal! Si že obsojen! Vedomec te je zgrabil
176 Vedom |             Jakoba. ~"Ali nisi morda že sit tega življenja?" ~Mihelec
177 Vedom |              ne vem... Res se mi zdi že pusto in rad bi živel...
178 Vedom |    napravljal v uredništvo in je bil že na stopnicah. ~Ali nje ni
179 Vedom |             pač znamenje, da je bilo že zdavnaj v srcu in da je
180 Vedom |           ker se je naveličala... Pa že prej, že prej..."  Prihajali
181 Vedom |            naveličala... Pa že prej, že prej..."  Prihajali so mu
182 Vedom |             Noč je bila, svetilke so že gorele, ko je hitel po izumrli
183 Vedom |           čudil, ne vznemirjal.  "Je že tako!" je odgovarjal vdano. "
184 Vedom |           vprašal: ~"En prizor pa je že gotov, že čisto jasen? Glavni
185 Vedom |            En prizor pa je že gotov, že čisto jasen? Glavni prizor!" ~"
186 Vedom |                 Da, glavni prizor je že čisto jasno pred mojimi
187 Vedom |             torej?... Glej, tudi jaz že dolgo nisem napisal besede,
188 Vedom |            Ampak glavni prizor stoji že čisto jasno tudi pred mojimi
189 Vedom |        zlovoljen nasmeh -- ali glej, že je obraz bledel in se je
190 Vedom |              topi, dolgočasni izraz. Že je bil podoben Krničarju,
191 Vedom |           pot, ki jo je bil začrtal. Že so se misli vdajale, trepetaje
192 Vedom |           tla... Kaj niso bile osebe že čisto jasno pred njim? Kaj
193 Vedom |             njim? Kaj ni videl drame že dovršene na odru, slišal
194 Vedom |           prihajali? Da, vse je bilo že pred njim, ali izginilo
195 Sreca |             noge so se mi opotekale. Že koj od začetka so se opotekale,
196 Sreca |             bogastvo. Zakaj blizu je že september, pozno je že in
197 Sreca |            je že september, pozno je že in skoro bo setev zamujena!... ~
198 Sreca |            Balkon se stresa v burji, že se je bila vzdignila na
199 Sreca |          črna glava, tudi roke so se že prikazale in temni se tam
200 Sreca |            malo so se uprle in glej, že so se zmotovilile na zemljo
201 Sreca |              on kobali dalje! Kobali že po ljubljanskem polju, senca
202 Sreca |    ljubljanskem polju, senca njegova že sega preko Karavank!... ~
203 Sreca |             zdaj z balkona; pozno je že, senca že leži nad vso pokrajino,
204 Sreca |          balkona; pozno je že, senca že leži nad vso pokrajino,
205 Sreca |              nad vso pokrajino, sega že preko Karavank in lica so
206 Sreca |              na pot! Prihodnji mesec že!" ~Govoril je hlastno in
207 Sreca |          odprl okno. ~"Franc, ali si že čul?" ~Franc je prašal z
208 Sreca |        razstavijo na Dunaju, v marcu že menda; toliko mi je povedal
209 Sreca |        Poslednji čas je bil, zelo je že pozno!" Jože Gorjanec je
210 Sreca |            je izpregovoril počasi. ~"Že zdavnaj sem ti mislil nekaj
211 Sreca |           stopnicah, ali vrnil se je že pri durih in je zamahnil
212 Sreca |            Zanesi se name, Barica!" ~Že je bila legla temna senca
213 Sreca |       pogledal je na cerkveno uro in že ga je bilo strah, da ne
214 Sreca | vzplapolavalo je krilo... ~"Pa so mi že tesali krsto, čakali so
215 Sreca |               na vse štiri strani je že škropil ogromni kropilnik
216 Sreca |             bil preromal in ki se je že izgubljala v mrak; zato
217 Sreca |               nad njim, skoraj se je že nagibala nad Karavanke...
218 Sreca |             Mislil sem, da si se bil že vdal. Saj si že ležal in
219 Sreca |            si se bil že vdal. Saj si že ležal in pozabili smo nate;
220 Sreca |            moja moji verzi!... ~"Ali že spiš, Franc?" ~Vzdramil
221 Sreca |         preveč so nerodne, preveč so že trudne njegove noge; neokretno
222 Sreca |             reže veter s silno koso; že je ranjen ves obraz, roke
223 Sreca |            se je poslavljal. Mrak je že bil in povečerjali so; hodil
224 Sreca |         pazduho. ~"Pojdiva, pozno je že!" ~Nagnil se je k njemu
225 Sreca |           mudilo se mu je, slišal je že od daleč zamolklo drdranje
226 Sreca |       železniških koles, zibal se je že na trdi klopi, naslanjal
227 Sreca |            umetnikov in poetov so si že tako podobni, da je človeka
228 Sreca |          tisto krizo, na kakršenkoli že način. In kadar pride čas,
229 Sreca |              še na Karavankah, drugo že na kraških vrhovih! ~Kaj
230 Sreca |        malodušnost? Kaj sem resnično že tako ubog, resnično že tako
231 Sreca |      resnično že tako ubog, resnično že tako bolan? Poskusi, človek,
232 Sreca |             je bil križan... ~Saj bo že pozno, k polnočnici že zvoni
233 Sreca |            bo že pozno, k polnočnici že zvoni in jaz ležim na postelji
234 Sreca |           nekoliko pijan. Stopnic je že konec in tako lazim bogvekod;
235 Sreca |            je še sveti večer, ali je že sveti dan?... Še zvone zvonovi --
236 Sreca |        veselo bijejo kopita ob tlak. Že se glase koraki po stopnicah,
237 Sreca |         domov še do polnočnice, čuj, že vabijo od daleč zvonovi...
238 Sreca |                Na, pij čaja! Vse smo že pripravili: poglej to mizo!
239 Sreca |     stradanje tako klavrnega, ali pa že tako težkega, da komaj še
240 Sreca |             je oblačno, ne reci nič, že tako je dovolj strahu v
241 Sreca |             jih in jih prepiši, bova že poravnala, kadar potegnem
242 Sreca |         ogledaval z zadovoljstvom. ~"Že zaradi pisave jih bodo boljše
243 Sreca |          imel dolgo, zakrivala mu je že vso ovratnico; iznad lic
244 Sreca |            vredno..." ~Mračilo se je že zunaj, že so gorele svetilke.
245 Sreca |              Mračilo se je že zunaj, že so gorele svetilke. Šel
246 Pozdr | sentimentalno srce je vztrepetalo... Že ni več neba, že so ugasnile
247 Pozdr |       vztrepetalo... Že ni več neba, že so ugasnile zvezde za silno
248 Pozdr |             pesem in ki ni zazvenela že tako dolgo. Pisan sem bil
249 Pozdr |            od pisanih luči... ~Napol že pijan svetle lepote in svojih
250 Pozdr |             Pobožal sem ji mimogrede že malo ohlapni podbradek ter
251 Pozdr |             Pobožal sem ji mimogrede že malo ohlapni podbradek in
252 Pozdr |              je zaklicalo moje srce, že so zaškripale lesene stopnice
253 Pozdr |    potolažila. Velikokrat sem jo bil že ugledal, vselej, kadar sem
254 Pozdr |        grozdje. Ali njen glas je bil že raskav -- vse tiste uboge
255 Pozdr |              roka, tako še drobna in že tako trudna... ~In zunaj
256 Poet  |             vzdignilo izza holma, je že sijalo sonce jarko in veselo,
257 Poet  |             ko je videl, da je sonce že visoko, se je spomnil nenadoma,
258 Poet  |            bi rajši nazaj, ko je dan že velik in se oblači na vzhodu?
259 Poet  |            vzdigala silna siva gora; že so prišli do sonca, skoro
260 Poet  |         prišli do sonca, skoro so ga že zakrili. Ni poznal cilja
261 Poet  |         starca. Nerazločne, temne so že bile sanje, umirale so,
262 Poet  |         strjene krvi. "Veliko jih je že pač hodilo tod!" si je mislil