Chapter

  1 MimoZ |       starec ob palici! Tresejo se mu šibka kolena, oči brez vejic
  2 MimoZ |         sam, svoboden in umakne se mu strahoma, kogar se dotakne
  3 MimoZ |       njegova odpeta suknja, cunje mu visé od ramen; njegova krepka
  4 MimoZ |          že popolnoma blazen in se mu resnično dozdeva, da popotuje
  5 BrezD |         hrepeneč v tujini. Glas se mu je tresel, ko mi je pripovedoval,
  6 BrezD |            kakor sanje... ~Lica so mu bila zardela, gledal je
  7 BrezD |             redke rumene kocine so mu poganjale po obrazu. Slikar
  8 BrezD |        pojdem..." ~Na ustnicah sem mu videl in v očeh in slišal
  9 OPresc|      sanjal o belem kruhu; lica so mu bila bela in bolna, oči
 10 OPresc|            zelo mehko mastno blato mu je lizalo skoro do kolen. ~"
 11 OPresc|            in naravnost, oči pa so mu bile rdeče obrobljene. Zakaj
 12 OPresc|          postal je nenadoma, vreča mu je padla z rame in zajokal
 13 OPresc|      gledal v stran, ustnice so se mu premikale, kakor da bi hotel
 14 OPresc|            je topo na nas, roke so mu visele ob životu, kakor
 15 OPresc|      visele ob životu, kakor da bi mu bile umrle. ~"Stopi!" je
 16 VTemi |            izpregovoril Tine; glas mu je bil tih in boječ; strah
 17 VTemi |   izpregovoril Tine plašno in srce mu je nehalo utripati, ko je
 18 VTemi |           bil v dolg črn kožuh, ki mu je segal do peta, obraza
 19 Greh  |           je v cerkev in cerkev se mu je zdela v tej samotni tišini
 20 Greh  |         cerkev pred njim. In leglo mu je težko na misli, da ne
 21 Greh  |         nato se je vrnil; zdelo se mu je pozneje, da ga je bil
 22 Greh  |          Odprl je in zadušen vzduh mu je prhnil v lica, duh po
 23 Greh  |       slišal čisto razločno, ni se mu več samo zdelo, da ga nekdo
 24 Greh  |           v zadušnem, gluhem mraku mu je bilo, kakor da pleza
 25 Greh  |          visokem strmem klancu, ki mu ni konca nikjer. Tako je
 26 Greh  |            velikimi svetlimi očmi, mu je gledalo naproti dvoje
 27 Greh  |            čepela tam pred njim in mu je gledala naravnost v oči,
 28 Greh  |       trepetal v njem in trepetalo mu je telo. Zamahnil je, toda
 29 Greh  |           mačka, mačica?" ~Gledala mu je v oči in je zamahovala
 30 Greh  |           je prišel do duri; nekdo mu je bil pač okrenil glavo.
 31 Greh  |            se ni več genilo. Deska mu je padla iz rok, tako težka
 32 Greh  |               Vrnil se je; in bilo mu je, da so stopnice čisto
 33 Greh  |            Na klancu pred cerkvijo mu je prišel naproti cerkovnik. ~"
 34 Greh  |            in ne velikega neba, ki mu ni kraja nikjer in ki je
 35 Greh  |           se belo; tudi hiše so se mu zdele prijazne in lepe kakor
 36 Greh  |        upognjen, zakaj težko breme mu je ležalo na srcu. ~Pod
 37 Greh  |            Kadar je šel Tone mimo, mu je dala bonbonov, zato ker
 38 Greh  |           sam je čutil, kako so se mu kolena tresla. ~"Zvonil
 39 Greh  |           Toda že se je vrnila ter mu je dala bonbonov, lepo v
 40 Greh  |         malokdaj človeka, in kadar mu je prišel kdo naproti, se
 41 Greh  |            in v temi. Ali zdelo se mu je, da se je vsakdo. ki
 42 Greh  |          je gledal za njim. ~-- Ni mu še hotel reči; toda v ponedeljek,
 43 Greh  |          ona ve. -- ~Ustnice so se mu zgenile, izpregovoril je
 44 Greh  |            bi o novi maši... Vroče mu je bilo, obrnil se je v
 45 Greh  |            ugleda takoj, še iskati mu ne bo treba... Za božjo
 46 Greh  |       obrazu. -- ~In silen stud se mu je vzdignil v životu. Prijel
 47 Greh  |            še zmerom, ječalo; bilo mu je, da se bliža, da hiti
 48 Greh  |        ostrim kamenjem, tako da so mu noge krvavele. Plezal je
 49 Greh  |        noči in kamenja. ~Treslo se mu je vse telo od strahu, od
 50 Greh  |     razločil iz tišine. In glas se mu je zdel znan, slišal ga
 51 Greh  |            ga je bilo, od zlobe se mu je treslo telo. ~"Idi, idi,
 52 Greh  |       sopel je težko, kolena so se mu tresla... Ali bratov obraz
 53 Greh  |             in ko je gledal, so se mu smejale naproti velike svetle
 54 Greh  |           glava in zasmejale so se mu v obraz vesele bratove oči...
 55 Greh  |            božjem imenu! -- ~Težko mu je bilo, ali žalost je bila
 56 Greh  |       zelenim listom, zastudilo se mu je in šel je dalje. ~Med
 57 Greh  |        karkoli. -- ~Kakor da bi se mu nekaj zasvetilo, je zamežnil
 58 Greh  |          blatni, tudi na obleki se mu je poznalo, da ni bil v
 59 Greh  |          in opazila je celo, da se mu noge tresejo. Ko je sedel
 60 Greh  |            da je Tone bolan, in ni mu verjela. Ali zdaj se je
 61 Greh  |            štrukljev, toda mati se mu je zasmilila. ~-- Glej,
 62 Greh  |         radi in so veseli. ~V senu mu je bilo vroče in ni mogel
 63 Greh  |           ni mogel spati; še težja mu je bila glava in pred očmi
 64 Greh  |         bila glava in pred očmi se mu je bleščalo, dasi je bilo
 65 Greh  |          in ni mogel spati. Oči so mu bile zatisnjene, ali slišal
 66 Greh  |           pazljivo v obraz in srce mu je bilo nemirno. ~"Kaj sem
 67 Greh  |             že ob sami misli so se mu šibila kolena. ~-- Vse je
 68 Greh  |          vžigale luči, in zdelo se mu je, da sliši vesele glasove. ~--
 69 Greh  |          pokopališču in noge so se mu tresle od strahu. Nikogar
 70 Greh  |          par koraki do duri, ko so mu noge odrevenele. ~-- Zdaj,
 71 Greh  |            ugasniti svečo, tako se mu je mudilo v krčmo. Lahko
 72 Greh  |           se opotekel. Mimo obraza mu je prifrfotal netopir, frfotal
 73 Greh  |        poševni kositrni strehi, se mu je zameglilo pred očmi,
 74 Tinica|           sobo je prišla Tinica in mu je prinesla na krožniku
 75 Tinica|          in po spomladi. ~Darovala mu je mati, dobra ženska, kos
 76 Tinica|     njegovo vstajenje. Darovala so mu dom, kamor se je vračal
 77 Tinica|      napotil v lepše življenje, ki mu ni poznal cilja. Samo drugam,
 78 Tinica|   koderkoli je hodil. ~Ali veselja mu ni obsenčilo, hvaležen je
 79 Tinica|         ista Tinica je bila, ki se mu je bila prikazala prvikrat.
 80 Tinica|           v enem samem trenotku so mu upadla lica, zarezale so
 81 Tinica|      ustnice. ~Vstal je, zibalo se mu je motno pred očmi. ~"Idi,
 82 Tinica|            hodil tod. Ali kraji so mu bili znani, ulice so ga
 83 Tinica|      pozdravljale, nasmihali so se mu celo obrazi. Postal je in
 84 Tinica|            grehov in življenje, ki mu je bil ubežal, ga je pozdravljalo
 85 Tinica|           Bežal je, ali noge so se mu tresle... Ni gledal, ni
 86 Tinica|            motno zagrinjalo, ki se mu je bilo spustilo pred očmi
 87 Tinica|           Strah ga je bilo in stud mu je segal do grla. Ali sam
 88 Tinica|           tonil v preteklost; stud mu je segal do grla, v studu
 89 Tinica|          Golob je hitel, mudilo se mu je, zgrešil je ulico, vračal
 90 Tinica|    zasvetilo se je sonce, prijazno mu je dihnila v lice spomladanska
 91 Tinica|          preteklost. Kamor je šel, mu je prišla naproti; oblačila
 92 Tinica|          Suh je bil in dolg, obraz mu je bil prezgodaj zgrbljen
 93 Tinica|  razbrazdan; če je bil pijan in so mu lica globoko upadla in oči
 94 Tinica|     prespal lepo spomlad. Vso dušo mu je obvladal ta strah, ležal
 95 Tinica|           lep trenotek. Zazdelo se mu je tedaj, da še ni zašlo
 96 Tinica|     pogledal naokoli in zazdelo se mu je, da je zunaj še zmerom
 97 Tinica|          in mladost!... Zardela so mu lica, zasvetile so se --
 98 Tinica|         tistih davnih noči, božale mu čelo z gnusnomrzlimi rokami,
 99 Tinica|            so se k njemu, šepetale mu na uho. In kadar se je zavedel,
100 Tinica|       njegove motne oči; pogledala mu je nekoč naravnost v lice,
101 Tinica|            prestrašen; zazibalo se mu je pod nogami in naslonil
102 Tinica|            in dobro bi bilo, da bi mu poljubil roko v znamenje
103 Tinica|            in dobro bi bilo, da bi mu poljubil roko v znamenje
104 Tinica|           je gledal nanjo; lica so mu gorela od vročine, ali kapljice
105 Tinica|          hotel otresti nečesa, kar mu je ležalo težko na ramah
106 Tinica|     ostavila... ~V tistem trenotku mu je bušila kri v obraz, skočil
107 Tinica|       preko spačenega obraza: bilo mu je, kakor da je videl skozi
108 Tinica|            stopal hitro, mudilo se mu je, gledal je v tla; nekaj
109 Tinica|           v tla; nekaj zoprnega se mu je bilo oglasilo v srcu,
110 Tinica|         vse veselje je minilo, žal mu je bilo, da se je bil napravil
111 Tinica|     postala pred izložbo, stisnila mu je roko ter se je ozrla
112 Tinica|          ter se nasmehnil. Strmela mu je v obraz, vabila je njegove
113 Tinica|          spočetka, ali odgovarjala mu je malomarno, skoro nevoljno
114 Tinica|          silna žalost, silna groza mu je ležala na duši. Kakor
115 Tinica|          sama... Hladna nočna sapa mu je dihnila v lica in delo
116 Tinica|          je dihnila v lica in delo mu je dobro, hipoma so se umirile
117 Tinica|             komaj še sto. Zdelo se mu je, da že vidi tam visoko
118 Tinica|           gorki postelji, ozrla se mu je v obraz s kratkim pogledom
119 Tinica|            pregrešno življenje, ki mu je prijazna človeška natura... ~
120 Tinica|    tiho-nedolžni obraz. Zazdelo se mu je, da so v tistem hipu
121 NaGolg|        polzaprte; naravnost v lice mu sije sonce. ~Sredi parka
122 NaGolg|           je takoj. V polspanju so mu lica nekoliko zardela, ustnice
123 NaGolg|        tudi brez klobuka. Lasje so mu padali na čelo, ušesa so
124 NaGolg|          na kolenih; ustnice so se mu stresale in zastokal je
125 LepaV |      kostanji, ali ko je šel mimo, mu je šinila senca preko obraza,
126 LepaV |           ljubil strahoma. Kako bi mu pač odgovorila? Bilo je
127 LepaV |          po tihi sobi. Prinesla bi mu bonbonov kakor otroku, položila
128 LepaV |        pobožala, tako morda, da bi mu padli kuštravi lasje na
129 LepaV |          bilo prav, zakaj zdravnik mu jo je bil odsvetoval, toda
130 LepaV |        prstih in nasmehljala bi se mu v oči. Tudi on bi se ji
131 LepaV |       kostanji, in ko je šel mimo, mu je šinila senca preko obraza,
132 LepaV |        Morda bi postal in morda bi mu zasijale oči ob motnem spominu,
133 Zaljub|          mi je pripovedoval; jezik mu je bil že težak in oči so
134 Zaljub|          je bil že težak in oči so mu bile vse solzne od bolečine
135 Zaljub|           Človek nikoli ne ve, kaj mu je namenjeno. Kazen je grehu
136 Zaljub|      poznam samo še enega in kadar mu stisnem roko -- mokra je,
137 Zaljub|         nad levim ušesom in nič se mu ni podalo... ~In potem,
138 Zaljub|            prijetno zgradbo in ker mu je bila pogodi, se je je
139 Zaljub|           človek mislil, njih srce mu leži na dlani -- ali naposled
140 Zaljub|            hudomušnega, prikritega mu je švignilo preko ustnic,
141 Zaljub|        angleškim telovnikom, ki se mu priklanjajo, kadar se pelje
142 Zaljub|       čisto navaden pljuvalnik! Pa mu reci, no, pa pljuni vanj!...
143 Zaljub|         šah Muzzafer-Eddin, sem se mu predstavil in ob tej priliki
144 Vedom |       pobral iz knjig ljudi, ki so mu bili podobni, ter se je
145 Vedom |           je zaljubil vanjo. Treba mu je bilo donkišotskega orožja.
146 Vedom |           je vihral v vetru. Obraz mu je bil nelep, maloizrazen,
147 Vedom |     dolgočasno vodmatsko blato, ki mu je škropilo do ovratnika.
148 Vedom |         vzdihnil Jakob. Ustnice so mu bile ožgane, motno so gledale
149 Vedom |     velikimi, oteklimi očmi, jezik mu je bil suh in okoren, kolena
150 Vedom |            in okoren, kolena so se mu šibila. ~"Ne, Lucija!" ~
151 Vedom |    oklepala njegove roke, zdelo se mu je, da se ga oklepa z vsem
152 Vedom |        bilo neumnih besed; v glavi mu je bilo topo in trudno. ~"
153 Vedom |           ni vedel zakaj. Zdelo se mu je, da mu je zapisano na
154 Vedom |          zakaj. Zdelo se mu je, da mu je zapisano na čelu, kar
155 Vedom |           ugledal obraze, ki so se mu posmihali. Troje prijateljev
156 Vedom |            je odložil karte; ni se mu več hotelo. Ko je bil vstopil
157 Vedom |     talenta. Če ga je kdo vprašal, mu je odgovoril na kratko,
158 Vedom |         odgovoril na kratko, da se mu je muza obesila. "Je že
159 Vedom |            Jakob umaknil pogled in mu je šinila kri v lica. ~"
160 Vedom |           Ali se ti blede?" ~Jakob mu je strmel v obraz. ~"Če
161 Vedom |            bil v lica in oči so se mu svetile v čudnem plamenu.
162 Vedom |            smehljal; svetila so se mu žarko tolsta lica. ~"Drugače
163 Vedom |           je sklonil k njemu in se mu je smejal v lice. ~"Ničesar
164 Vedom | izpregovoril več besede, ves večer mu je bil obraz teman in osoren. ~
165 Vedom |           in kakor prestrašena sta mu pogledala v obraz Jakob
166 Vedom |    stopnicah navzdol in neprijetno mu je bilo pri srcu. Tudi ko
167 Vedom |          že prej..."  Prihajali so mu v spomin malenkostni dogodki,
168 Vedom |           da bi mislil nanje. Kako mu je bila nekoč prezgodaj
169 Vedom |            nanj -- ni mislila, ali mu ugaja ali ne. Kdaj se je
170 Vedom |        zdaj brž domov! Zaželelo se mu je silno, da bi stal pred
171 Vedom |            bi bil kaj opazil. Bilo mu je v tem hipu, kakor da
172 Vedom |            mi pač odgovoril, če bi mu razložil svojo stvar? "Tepec!"
173 Vedom |          sopel je težko in v prsih mu je utripalo močno in glasno,
174 Vedom |                In bal se je, da bi mu ne spoznala misli na obrazu.
175 Vedom |            pogledal v ogledalo, da mu je obraz upadel in da so
176 Vedom |          se je v ogledalu: lica so mu bila sivobleda, oči so gledale
177 Vedom |            pred ogledalom in obraz mu je bil skoro vesel. Nategnile,
178 Vedom |      prihajajo človeku snovi... ni mu treba niti na cesto..." ~
179 Vedom |           je pomislil in odprla se mu je na stežaj vsa resnica. ~
180 Vedom |          ga ne izpusti več, dokler mu ne izpije zadnje kapljice.
181 Vedom |        upal in razoran in da so se mu svetile oči kakor blaznemu
182 Vedom |           in silnega upanja. Težko mu je bilo pri srcu in strah
183 Vedom |      plamen v njegovih očeh, obraz mu je bil razoran kakor sedemdesetletnemu
184 Vedom |         tako vročih urah!..." ~Žal mu je bilo mladega fanta. ~"
185 Vedom |          Skoro vesel je bil, ko se mu je zdelo, da je spoznal
186 Vedom |         bile malo odprte, zdelo se mu je, da se svetijo hudobno
187 Sreca |     vzdignila od morja in lasje so mu povihravali nad čelom. ~
188 Sreca |       balkonu svoje hiše; lasje so mu povihravali nad čelom, v
189 Sreca |        močjo!... ~Razmaknile so se mu rame, razprostrl je roke
190 Sreca |           črno salonsko suknjo, ki mu je preozka, zato ker je
191 Sreca |        Stresel se je, napele so se mu prsi, omahnil je ter se
192 Sreca |       Stopil je k oknu; strmela so mu naproti umazana podstrešna
193 Sreca |          da moram odtod!" ~Gledala mu je v obraz z mirnimi očmi
194 Sreca |         pomladansko pesem in cilji mu niso na skrbi... In to je
195 Sreca |            ali bolj čokat, zdravje mu je sijalo z obraza, mali
196 Sreca |            govorim ne -- in vendar mu je ostala v srcu poštena
197 Sreca |          njegovem srcu. Ustnice so mu vztrepetale in izpregovoril
198 Sreca |         glas in razločno in žalost mu je legla na srce. "Povejte
199 Sreca |        Barici v obraz, obrvi so se mu strnile in postal je sredi
200 Sreca |             da bi ga lovili: kadar mu bo mraz in kadar bo lačen,
201 Sreca |      mahovito rdečo brado, udarila mu je časih mrzla kaplja na
202 Sreca |          klobuk s prešerno roko in mu kuštrala lase, da so mu
203 Sreca |            mu kuštrala lase, da so mu povihravali na čelu do oči. ~
204 Sreca |          je Franc Riba in obraz se mu je zelo izpremenil. Usehnila
205 Sreca |            brati ni mogel; govoril mu je iz knjige tujec, jecaje
206 Sreca |           nerazločno; vse močnejše mu je bilo živo srce, vse nemirnejše
207 Sreca |     postala, ni se ozrla; zdelo se mu je, da se njene noge ne
208 Sreca |          je ne izgrešil -- strašna mu je bila misel, da bi ostal
209 Sreca |          pestjo, zakrohotala bi se mu v obraz in zgrudil bi se
210 Sreca |           kadi iz dolge pipe, žena mu sedi nasproti; mlada je
211 Sreca |            trudno, vroče kaplje so mu lile po obrazu, mokre so
212 Sreca |             da bi si sezul čevlje, mu je glava omahnila, sklonil
213 Sreca |        Posedi še malo!" ~Teta Mara mu je gledala v obraz in glas
214 Sreca |        Franc se je ozrl, za hip se mu je zazibalo pred očmi, mu
215 Sreca |          mu je zazibalo pred očmi, mu je vztrepetalo srce v bolestnem
216 Sreca |         Tedaj na pot!" ~Noge so se mu tresle, roke so bile neokretne,
217 Sreca |            njen obraz, obrvi so se mu namršile in obrnil se je
218 Sreca |         midva se še vidiva!" ~Dala mu je roko in je stala pred
219 Sreca |          majhna in drobna; gledala mu je v obraz in ustnice so
220 Sreca |            stopal hitro, mudilo se mu je, slišal je že od daleč
221 Sreca |            bil malo hripav; šinila mu je morda mimo srca -- lahna
222 Sreca |          je kupoval karto; roka se mu je tresla, da mu je padla
223 Sreca |           roka se mu je tresla, da mu je padla desetica na tla
224 Sreca |      vidiva in drugače!" ~Gorjanec mu je stisnil roko in je gledal
225 Sreca |          vzdignil v postelji; bilo mu je, da bi zakričal na glas
226 Sreca |           so ležale globoko; brada mu je bila jako zrasla, redka
227 Sreca |            ognju in nelep smehljaj mu je legel na ustnice. ~"Kaj
228 Sreca |              Na pragu je postal in mu je pogledal srepo v obraz. ~"
229 Sreca |         bil vznemirjen; neprijetno mu je bilo, da so strmele nanj
230 Sreca |         radovedne oči, kakor da bi mu hotele otipati dušo in da
231 Sreca |          bil napotil z doma. Nisem mu vedel odgovoriti z besedami,
232 Sreca |          ga in ga ozdravi. Razžene mu megle, tako da pogledajo
233 Sreca |           je imel dolgo, zakrivala mu je že vso ovratnico; iznad
234 Sreca |    Nasmehnil se je in napravilo se mu je ob ustnicah dvoje dolgih
235 Sreca |            upal stopiti predenj in mu podati roko. Gledal mu je
236 Sreca |          in mu podati roko. Gledal mu je v obraz in njegov pogled
237 Sreca |       stopila predenj Barica in se mu je ozrla v lice z jasnimi
238 Sreca |         stopil Gorjanec predenj in mu je stisnil roko tako močno,
239 Sreca |        kesanja in od žalosti so se mu orosile oči. ~"Oprosti mi,
240 Sreca |         tope in prazne, noge so se mu tresle. ~"Teta, pripravite
241 Sreca |           je spotaknil na pragu in mu je pal rokopis na mokra
242 Sreca |            in ko se je sklonil, se mu je zazibalo pred očmi. ~"
243 Sreca |            je nasmehnil topo; tako mu je bilo, da bi pljunil dol,
244 Sreca |              Stopila je k njemu in mu je obrisala z robcem potno
245 Poet  |          je šel in je hodil in mar mu je bilo cilja kakor škrjancu,
246 Poet  |            tople brazde. ~Lahke so mu bile noge, ni čutil pota.
247 Poet  |        nasmehnil se je in prijetno mu je bilo pri srcu. ~Jutro
248 Poet  |         prvikrat in samo tedaj, da mu je prišlo na misel: Čemu
249 Poet  |      vzpenjal klanec zmerom višje, mu je klonil hrbet kakor starcu.
250 Poet  |          poznal cilja in vendar se mu je mudilo, oziral se je
251 Poet  |          bi se morda prehudó. Bilo mu je neprijetno; toda ker
252 Poet  |            roki, na licu. ~Neznana mu je bila dežela; pusta je
253 Poet  |           bili tako nerodni, da so mu rezale robide v obraz in
254 Poet  |           bilo poti nazaj. Noge so mu bile težke in mrtve, hodil
255 Poet  |        noči, en sam kratek dan, pa mu je bil obraz suh in vel,
256 Poet  |        križ Izveličarja. In ker se mu je čelo skoro dotikalo tal,
257 Poet  |            prešerna in škodoželjna mu je bila v tolažbo. Tako
258 Poet  |       pomislil, ni se ozrl. K tlom mu je tiščal hrbet križ Izveličarja,
259 Poet  |          bele hiše in najbrž bi se mu bile povsod odprle duri,