Chapter

  1 MimoZ |          prostranem travniku... Kam si se napotil, mladenič? Tam
  2 MimoZ |            tako žarkem ognju... Kam si se napotil? Postani!...
  3 MimoZ |               No on ne postane, sam si je bil zapisal usodo, podpisal
  4 MimoZ |           se več braniti, ne morejo si napraviti steze... Nič tragike --
  5 MimoZ |        naravnost proti cilju, kakor si ga je bil izmislil v svoji
  6 MimoZ |          grozota spoznanja!... ~Kdo si ti, ki si uprl name iz množice
  7 MimoZ |        spoznanja!... ~Kdo si ti, ki si uprl name iz množice svoje
  8 BrezD |             in boječ kakor otrok in si ni upal, da bi pokazal ljudem
  9 BrezD |          bila v njegovem srcu in ki si ni upal, da bi ji odprl
 10 BrezD |             bi ji odprl duri. ~"Ali si bil kaj doma?" sem ga prašal. ~
 11 BrezD |            list na valovih! Zasenči si okó, glej od daleč v obljubljeno
 12 OPresc|           bosimi nogami. Zavili smo si hlače do kolen in Hanca
 13 OPresc|             hlače do kolen in Hanca si je izpodrecala krilo. Kmalu
 14 OPresc|         nogo ob kamen, sedel je ter si brisal s travo kri. Pod
 15 OPresc|        kakor pri pogači... Da, kdor si upa tako daleč!..."  Zavila
 16 OPresc|             Tone sam ni vedel, kako si je izmislil "coklarja";
 17 OPresc|           proti severu. Podajali so si roke in so se spajali, sinjina
 18 OPresc|              toda jokala ni. ~Nismo si upali pogledati drug drugemu
 19 OPresc|        stopil prvi na desko, ali ni si upal précej dalje, deska
 20 OPresc|           legel v blato, v lužo ter si odpočil. In spogledala sva
 21 OPresc|        sesti v travo ob poti, da bi si odpočil, toda pokleknil
 22 VTemi |          ovce svojega gospodarja in si je želel v svet, bogve kam.
 23 VTemi |           roko. ~"Kdo je tukaj? Ali si ti pri meni, Tončka?" ~"
 24 VTemi |          mogla vzdigniti rok, da bi si zakrila lica -- tam je vstajala
 25 VTemi |           se je k Ani in videla sta si v oči, tudi v lica sta si
 26 VTemi |           si v oči, tudi v lica sta si videla in lica so bila bleda. ~"
 27 VTemi |             dežju in vetru. Ogrnila si je bila tenko ruto in ruta
 28 VTemi |         sestro in ju je odela, nato si je ogrnila ruto. Odprla
 29 Greh  |          sam, zajokal. Toda klicati si ni upal; poslušal je, glavo
 30 Greh  |             je približati obrazu in si ni upala. Spustil je z eno
 31 Greh  |             je in se je spotikal in si je ranil noge, da so krvavele.
 32 Greh  |          naproti cerkovnik. ~"Pozno si zvonil! Kaj pa si počel
 33 Greh  |             Pozno si zvonil! Kaj pa si počel tako dolgo tam gori?" ~
 34 Greh  |             Zakaj me je vprašal? -- si je mislil Tone. -- Morda
 35 Greh  |            je že vse izgubljeno! -- si je mislil Tone. Dokler ni
 36 Greh  |             odgovoril predrzno, ker si je mislil na tihem: če je
 37 Greh  |            nikoli. "Bolan je fant!" si je mislila ter se je napravila,
 38 Greh  |       tresel in ni odgovoril. ~"Kod si hodil?" ~Jasno je bilo Tonetu,
 39 Greh  |             bilo okno odprto. ~"Kod si hodil tako dolgo?" ~"V cerkvi
 40 Greh  |             ali moliti ni mogel, ni si upal; kakor da bi oskrunil
 41 Greh  |              da bi ne slišala mati, si je brisal obraz in roke,
 42 Greh  |     pobožala po obrazu. ~"Ves mrzel si in poten." ~"Strah me je." ~"
 43 Greh  |             šel po veliki cesti! -- si je mislil. Zdaj bi moralo
 44 Greh  |            in je zaklical: "Potepal si se!" Tone se ni ozrl in
 45 Greh  |         mati je čakala. ~"Kakšen pa si, Tone? Kod si hodil?" ~"
 46 Greh  |             Kakšen pa si, Tone? Kod si hodil?" ~"Potepal sem se!"
 47 Greh  |             skuhala danes, zato ker si bolan." ~Tone se je razveselil
 48 Greh  |            pa ležeš, Tone; ves slab si in oči imaš vse rdeče." ~
 49 Greh  |             Tonetu zasmilila. ~"Ali si spal, Tone?" ~"Nisem, prevroče
 50 Greh  |            malo zaspi! Tako nemirno si spal sinoči." ~-- Ali morda
 51 Greh  |        govoril v spanju?" ~"Govoril si in kričal, pa ni bilo razumeti
 52 Tinica|         kakor puščavnik. Izbica, ki si jo je bil najel, je bila
 53 Tinica|          ulice so se smejale. ~"Ali si se vrnil, spokornik?" ~Zašel
 54 Tinica|          škodoželjnim smehom. ~"Ali si se vrnil, spokornik? Zapisano
 55 Tinica|          stopil je v kavarno, da bi si odpočil. Osvobodil bi se
 56 Tinica|         Sedla je k njemu. ~"Kako da si se povrnil? mislila sem,
 57 Tinica|            je bilo poželenje. ~"Kaj si počel tako dolgo? Ali se
 58 Tinica|           se svetile oči. Segla sta si v roke in dolgo je ostala
 59 Tinica|     Govorila nista več, gledala sta si v obraz in sta se smejala
 60 Tinica|     slučajno njene obleke. ~Zaželel si je, da bi se vrnilo tisto
 61 Tinica|             minila, toda podoba, ki si jo je želel, se ni zasvetila
 62 Tinica|        težak in je jecljal. ~"Zakaj si mi to storila, Tinica?" ~
 63 Tinica|             za zmerom. ~Franc Golob si je mislil v svojem srcu: ~
 64 Tinica|         prednjo na kolena. ~"Ti, ki si se vrnila po tako dolgem
 65 Tinica|           sladkosti!... Kakor angel si prišla, mlada in lepa!...
 66 NaGolg|            Otrok je trepetal. ~"Ali si videla? S pestjo ga je udaril!" ~
 67 LepaV |     bonbonov kakor otroku, položila si glavo njegovo na kolena
 68 LepaV |         nasproti, se je vzdramil in si je pomel strahoma oči. Nato
 69 LepaV |            pomel strahoma oči. Nato si je popravil ovratnik in
 70 LepaV |        ovratnik in kravato, počesal si je z roko lase ter se poklonil.
 71 LepaV |         vprašujem, prijatelj, odkod si, kdo si, kam te vodi ta
 72 LepaV |            prijatelj, odkod si, kdo si, kam te vodi ta dolga pot.
 73 LepaV |   izprevodnik je klical. ~Stala sta si molče nasproti, komaj sta
 74 LepaV |           molče nasproti, komaj sta si stisnila roko. ~* ~Visoko
 75 Zaljub|            poklical in napravil sem si cigareto, zato da bi skril
 76 Zaljub|   predrznost mojih sanj, prijatelj, si lahko misliš po priliki,
 77 Zaljub|            jo prvikrat ugledal, sem si zaželel, da bi bil njen
 78 Zaljub|           pokažem. ~"Hvala!" ~Moraš si misliti, da sem živel takrat
 79 Zaljub|   velikanskega preobrata. ~"Kako da si ga spremenil? Saj si še
 80 Zaljub|             da si ga spremenil? Saj si še zmerom, kjer si bil."
 81 Zaljub|              Saj si še zmerom, kjer si bil." To je vseeno. Celo
 82 Zaljub|           bi se jokal od sramu. Ali si že videl kdaj prijatelja
 83 Zaljub|       manjka šop las -- izruval sem si jih bil od sramu, ko sem
 84 Zaljub|          cesto z rokami, zato da bi si ne oprašila krila. ~Morda
 85 Zaljub|         mlada je še bila, človek bi si mislil, da ne sanja o drugem,
 86 Zaljub|             neizmerne sanje. Misliš si morda, da se je zaljubila
 87 Zaljub|             hodil za njo, in misliš si morda, da je poljubila njega
 88 Zaljub|  grabežljivo segajo po bogastvu, ki si ga bil nakopičil v teku
 89 Zaljub|             Poznal sem umetnika, ki si je napravil v trudu svoje
 90 Zaljub|          kamen na kamen, tako da bi si bil sezidal prav dostojen
 91 Zaljub|       njegove duše. Brez usmiljenja si izrežem svoj del iz njegove
 92 Zaljub|            krvaveče duše, če morem, si vzamem celo. Najrajši storim
 93 Zaljub|        brezzobih žensk. Ogledal sem si vsako posebej in sem šel
 94 Zaljub|             je ves nedolžen in tako si upa zmerom dalje in dalje,
 95 Zaljub|                In še nekaj!" ~Odpel si je suknjo. ~"Ko se je peljal
 96 Vedom |     neprijaznega romanja žensko, ki si je osvojila njegovo dušo
 97 Vedom |      koketiral je ž njim in sčasoma si je nalagal na glavo mučeniško
 98 Vedom |      potrebno; potrebno je bilo, da si je domišljal romantiško
 99 Vedom |       Govekar, privzdigal obrvi ter si brisal naočnike... ~Nebo
100 Vedom |           marala?" ~"Ne vem." ~"Saj si jo pač vprašal?" ~"Nič je
101 Vedom |             bi šel, ali ne bi šel?" si je mislil. Ženiral se je
102 Vedom |      zadovoljno. ~"Vedomec -- dobro si jo krstil. Samo vedomci
103 Vedom |            in skoro hladen. ~"Torej si se naveličal tega življenja?" ~"
104 Vedom |        žarko tolsta lica. ~"Drugače si govoril časih. Takrat bi
105 Vedom |          urad nego v uredništvo. Če si cesarski kraljevi ali deželni
106 Vedom |             očitati ničesar. Prodal si za pošteno ceno samo svoje
107 Vedom |            je z žurnalistom. Prodal si samega sebe. Tam se ne pravi
108 Vedom |            besedice ne boš napisal! Si že obsojen! Vedomec te je
109 Vedom |       nategnejo se vajeti... Doslej si sanjal, blodil kakor muha
110 Vedom |             dobro ti je bilo. Komaj si vedel, kaj ti je usojeno.
111 Vedom |           ti je usojeno. Živ človek si bil v grobu, spal si in
112 Vedom |         človek si bil v grobu, spal si in sanjal prijetno. Zdaj
113 Vedom |            sanjal prijetno. Zdaj pa si se vzbudil, ali iz groba
114 Vedom |            rad bi živel... Ali kako si uganil? Pravkar mi je bilo
115 Vedom |         sanjah. Tisto življenje, ki si ga je bil zaželel in ki
116 Vedom |           je pero na mizo, in da bi si oddahnil, je izpil kozarec
117 Vedom |           Ozrl se je na tovariša in si je mislil: Kaj bi mi pač
118 Vedom |           postal je ob durih. ~"Kje si bila?" ~Stala je pred ogledalom
119 Vedom |        ozrla nanj v ogledalu.  "Kod si hodila?" ~Zasmejala se je
120 Vedom |           Tod in ondod." ~Odpenjala si je bluzo, ko je šla mimo
121 Vedom |            oči so gledale topo. Ali si to ti, prijatelj? -- Kaj
122 Vedom |          ali gledal je v zadregi in si ni upal ozreti se nikomur
123 Vedom |          zadnje kapljice. Izgubljen si, prijatelj, žalibog! Zaradi
124 Vedom |           tekne. Ostal bi bil, kjer si bil -- tako pa siliš drugam
125 Vedom |             pa siliš drugam in zdaj si priklenjen. Ne moreš ne
126 Vedom |             se upiral!" ~"Koliko pa si napravil v tem času?" je
127 Vedom |             je smejal Krničar. "Saj si pripovedoval tisti zadnji
128 Vedom | pripovedoval tisti zadnji večer, ko si se tako čemerno poslavljal!
129 Vedom |       Kakšno je tisto življenje, ki si bil zahrepenel po njem in
130 Vedom |        kozarci zvenče. Vstopiva, če si žejen!" ~V ~Jakob je živel,
131 Vedom |             kako bi odgovoril. "Sit si tega življenja, kaj ne?"
132 Vedom |            te pa nekaj vprašam. Kje si bil danes?" ~"Izprehajal
133 Vedom |           bilo sram, ampak pomagati si nisem mogel. Življenje pa
134 Sreca |         hiše, tiste hiše namreč, ki si jo je bil sezidal brez zidarjev
135 Sreca |          jezika? Ti, ti tam doli pa si vedela, kako te ljubim,
136 Sreca |            kako te ljubim, ponudila si mi prsi svoje in si me nadojila
137 Sreca |        ponudila si mi prsi svoje in si me nadojila z mlado močjo!... ~
138 Sreca |       veselo pričakovanje! -- in so si namežiknili časih naskrivoma,
139 Sreca |         burja, Franc Riba, privihaj si ovratnik!... ~Zelo sem bil
140 Sreca |      mogočne smreke Raskovca... ~To si ti, domovina! Ti, kakor
141 Sreca |           bolno moje trudno telo in si je zaželelo malodušno srce
142 Sreca |         vsakdanje sebične sreče! To si ti, ki sem jaz gospodar
143 Sreca |             se tam doli nebo. Zapni si suknjo, Franc!... ~Velika
144 Sreca |            izbo. ~* ~To je tako, če si stavi človek hišo brez zidarjev
145 Sreca |             ter se napotil. ~"Bolan si, Franc; lezi!" ~Strnil je
146 Sreca |            ni človeka vrednejše, da si dam siloma pogasiti plamen
147 Sreca |            odprl okno. ~"Franc, ali si že čul?" ~Franc je prašal
148 Sreca |             vznemirilo?" ~"Nič? Ali si človek, ali si živina? Naši
149 Sreca |             Nič? Ali si človek, ali si živina? Naši umetniki razstavijo
150 Sreca |             okoli glave? Skrij, kar si ustvaril, ker si sam ustvaril
151 Sreca |         Skrij, kar si ustvaril, ker si sam ustvaril in ker je zategadelj
152 Sreca |          nos. To je bil on, zdaj pa si misli filistra!"  "Predrzno
153 Sreca |           nekaj povedati, Franc: ti si egoist, kakršnega nisem
154 Sreca |         kakor užaljenemu otroku, ki si ne upa jokati. ~"Ne sprejmeš
155 Sreca |             mehko posteljico, ti pa si zaspal in prvikrat so se
156 Sreca |            ali burja je zunaj in ti si bolan, ne boš več morda
157 Sreca |       prošnjo, ne hodi odtod; bolan si in umrla bi od žalosti,
158 Sreca |           žalosti, če bi vedela, da si zunaj v burji tako sam.
159 Sreca |        prosim, ne zase..." ~"Egoist si, Franc, kakršnega nisem
160 Sreca |         posvečen tebi samemu. Jemal si ljubezen, kakor zaslužen
161 Sreca |          darovala ljubezen. V sreči si živel pa misliš za srečo?
162 Sreca |             tej tihi službi! Manjši si, Franc, od onih, ki so se
163 Sreca |            ozdravim!" ~"Vstal je in si je oblačil suknjo. ~"Kaj
164 Sreca |            je oblačil suknjo. ~"Kaj si znorel?" ~"Odstopim ti to
165 Sreca |           veselo kakor je... Kaj bi si mogel misliti zatisnjene
166 Sreca |         tiste rdeče ustnice? Kaj bi si mogel misliti mrtvo in neveselo
167 Sreca |             sem ti -- zakaj mislila si name, ker se nisi ozrla!
168 Sreca |          ker se nisi ozrla! Slišala si moje korake, kakor sem slišal
169 Sreca |            stojiš pred ogledalom in si popravljaš frizuro. Bog
170 Sreca |            tope še in plašne. Ko bi si pač upale pogledati, ko
171 Sreca |          pač upale pogledati, ko bi si pač upala roka! ~"Zakaj
172 Sreca |             je to razveselilo? Tako si mislim jaz: zgane se časih
173 Sreca |              Zamenjal sem jo, kakor si jo ti! Ne govoriva, prijatelj,
174 Sreca |           težko v sosedni izbi. Saj si ne upaš, da bi mi pogledal
175 Sreca |          juga do severa... Zamenjal si jo ti in zamenjal sem jo
176 Sreca |           kozarec in je izpil. ~"Ti si še zmerom pesnik, Franc!" ~
177 Sreca |             tujih arzenalov, rad bi si izkoval svoj meč!" ~Nasmehnil
178 Sreca |            rad..." ~"Mislil sem, da si se bil že vdal. Saj si že
179 Sreca |           da si se bil že vdal. Saj si že ležal in pozabili smo
180 Sreca |          pozabili smo nate; kako da si vstal?" ~"Zaspati nisem
181 Sreca |             vstal." ~"Blagor ti, ki si slišal!" ~Martin je sklonil
182 Sreca |           moj grob? Drugačnega doma si želim in drugačnega groba!" ~
183 Sreca |             tako majhno obenem! Kaj si ne zaželiš nikoli preko
184 Sreca |        tišči uboge mlade rame in ki si ga bila zadela radovoljno?
185 Sreca |           sem te bil razžalil! Zdaj si razumela -- kakor daljni
186 Sreca |           odložil je knjigo... ~Kdo si ti, ki sem bil umeril svoje
187 Sreca |            korake po tvojih, ki sem si bil začrtal svojo pot po
188 Sreca |      spoznal, takrat sem vedel, kdo si ti! Umeril sem svoje korake
189 Sreca |           zatekle njene oči. ~"Slab si nocoj, Franc, in bled!" ~
190 Sreca |               Da, Franc!" ~"Gledala si preko vode in tja preko
191 Sreca |           tja preko poslopij -- kaj si mislila, ~Barica?" ~Sklonila
192 Sreca |            tja, kjer sije sonce! To si mislila, glej, in še zdaj
193 Sreca |             strah tiste misli. Kako si ti majhna in plašna, Barica!" ~
194 Sreca |            treni, da bom vedela, če si sprejel mojo vdano ljubezen!" ~"
195 Sreca |          zanimivega spoznanja. ~Kdo si ti, Helena? ~Zgodilo se
196 Sreca |       poljubil. In krasno je, kakor si nisem mislil. Oči -- velika
197 Sreca |          postoji za trenotek, da bi si človek oddahnil, naslonil
198 Sreca |             pipe in se ne gane. Kdo si ti, ki je tako miren tvoj
199 Sreca |            se je z blatom in omazal si je čelo, ko se je dotaknil
200 Sreca |           stal je pred ogledalom in si je odpenjal ovratnik, položil
201 Sreca |            soliden človek. ~Odvezal si je bil kravato in si odpel
202 Sreca |        Odvezal si je bil kravato in si odpel ovratnik, nato je
203 Sreca |            tla. ~Ko je sedel, da bi si sezul čevlje, mu je glava
204 Sreca |            sklonil se je globoko in si je zakril obraz. ~Franc
205 Sreca |             bil in zamišljen. ~"Kaj si resnično upaš s takim denarjem
206 Sreca |            denarjem na pot?" ~"Upam si! Tudi ko bi imel za samo
207 Sreca |             imel za samo vožnjo, bi si upal! Nikoli me še ni bila
208 Sreca |            se je ozrl nanjo, grizel si je ustnice in je skrčil
209 Sreca |           otroka, ki ga je strah in si ne upa ostati sam doma. ~
210 Sreca |                 Ali nič ne veš, kaj si ostavil doma?" ~"Nič! In
211 Sreca |              ni še čas!" ~Stala sta si nasproti, nista si upala
212 Sreca |        Stala sta si nasproti, nista si upala pogledati drug drugemu
213 Sreca |        naših umetnikov in poetov so si že tako podobni, da je človeka
214 Sreca |           malo kozjo bradico. ~"Saj si imel časih kaj humorja,
215 Sreca |             se nič ne spominjaš: da si imel le tobaka in za kosilo
216 Sreca |             zatisnil oči. ~"Čemu pa si prišel gor? Premišljeval
217 Sreca |           je sonce tako lepo, ti pa si šel!" ~Franc se je vzdignil
218 Sreca |    pokratkočasim... Tudi jaz, glej, si želim dol, ali ne upam si
219 Sreca |           si želim dol, ali ne upam si več; preveč bi bil žalosten
220 Sreca |        ravno filistejsko pot; služi si vsakdanji kruh, oženi se,
221 Sreca |          Vrni se v domovino, poišči si pošteno službo in živi!
222 Sreca |             in ves prezebel; rad bi si malo odpočil in si ogrel
223 Sreca |           rad bi si malo odpočil in si ogrel noge; tako toplo je
224 Sreca |             malo, prijatelj, pomêni si oči, saj nisi še tako bolan,
225 Sreca |      vzglavje, samo za trenotek, da si odpočiješ!... ~In sveti
226 Sreca |           ostaneš, da se ogreješ in si odpočiješ. ~Stregli ti bomo,
227 Sreca |       zdravnika. Preiskal te je, ko si spal in ti je zapisal čaja,
228 Sreca |           on je obupan po svoje. Ti si legel in ne bilo bi spomina
229 Sreca |     zasmejal in razjokal... Zmerjal si me za egoista, ali ob tistih
230 Sreca |             so bili otročji. Poznal si moje izveličarske sanje,
231 Sreca |     izveličarske sanje, vsaj slutil si jih. In očital si mi v svojem
232 Sreca |            slutil si jih. In očital si mi v svojem srcu: 'Odrešitelj,
233 Sreca |          drugih ciljev nimam, da bi si z resnim trudom gladil pot
234 Sreca |         strahu v mojem srcu... ~Ali si videl kdaj Heleno? Morda
235 Sreca |            videl kdaj Heleno? Morda si vedel, da sem bil zaljubljen
236 Sreca |        Gorjanec je stal ob mizi; ni si upal stopiti predenj in
237 Sreca |     postaren, debelušen človek, mel si je roke in skomigal je z
238 Sreca |              poglejte! Napravil sem si bil celo skladišče slovenske
239 Sreca |            s čudnim nasmehom. ~"Ali si slišal, Franc? Nič ne bo
240 Sreca |             do zemlje je segala. To si ti, prijatelj moj izza davnih
241 Pozdr |            veselje na prodaj, da bi si poiskal prijetno tovarišico,
242 Pozdr |           lepo in prijetno. ~"Odkod si, Dorilis? Kje stoji tista
243 Pozdr | jugoslovanskih bratov! Kako ponižna si in sramežljiva v primeri
244 Pozdr |         lutrsko-nemške kletve! Kako si enostavna in plitka v primeri
245 Pozdr |             renesanse!... Vzcvetala si, cvetka uboga, pohlevno
246 Pozdr |          Tako je pač na svetu; kdor si ne more najeti voza, mora
247 Pozdr |        tistega skromnega brašna, ki si ga bila vzela s sabo na
248 Pozdr |            te je prvi osleparil, ko si nosila še kratko krilo in
249 Poet  |          jih je že pač hodilo tod!" si je mislil popotnik. In misel
250 Poet  |         odpro se ti duri, odpočiješ si v topli izbi. Popotnik,
251 Poet  |        poprosil. Zatorej mislim, da si je sam kriv svoje poti.