Chapter

  1 MimoZ |    zasenčili vse čelo do obrvi, in od slamnika svetel trak, svetla
  2 MimoZ |       odpeta suknja, cunje mu visé od ramen; njegova krepka pleča
  3 MimoZ |         bil! Kuštravi lasjé, mokri od potú, so bili legli na čelo,
  4 MimoZ |        svetlih grivah in kapalo je od njih na nos, na ustnice;
  5 MimoZ |        očeh, čas je blizu, tovariš od rojstva! Tudi v mojem srcu
  6 BrezD |         vsako minuto gre za seženj od mene in bojim se, da mi
  7 BrezD |          mi zdi, da je domovina že od mene in bojim se, da mi
  8 BrezD |           mi tekle po licih -- ali od sreče, ali od žalosti...
  9 BrezD |         licih -- ali od sreče, ali od žalosti... In ko sem bil
 10 BrezD |      valovih! Zasenči si okó, glej od daleč v obljubljeno deželo,
 11 BrezD |          preromal vso božjo zemljo od izhoda do zahoda, ne našel
 12 OPresc|          Tolpe otrok so lazile tam od hiše do hiše, berači, razcapani
 13 OPresc|    popotniki. Ljudje so jih gonili od hiše, in če so jim dali
 14 OPresc|           ob poti. Niso nas gonili od praga in malhe so se polnile.
 15 OPresc|           štirih. Ali nikjer hiše, od nikoder glasu -- neizmerna
 16 OPresc|        boljšo deželo, kjer so hiše od kolačev in strehe od belega
 17 OPresc|          hiše od kolačev in strehe od belega cukra -- hodila sta
 18 OPresc|            bi nas bila zapazila že od daleč in bi nam zdaj hudobno
 19 OPresc|            Blizu smo že bili, toda od nikoder ni bilo človeka.
 20 OPresc|          počasi. ~Tedaj je skočilo od nekod, od hleva ali od kolnice,
 21 OPresc|         Tedaj je skočilo od nekod, od hleva ali od kolnice, nekaj
 22 OPresc|     skočilo od nekod, od hleva ali od kolnice, nekaj črnega ter
 23 OPresc|            nismo mislili nanje, že od začetka ne. Nekaj drugega
 24 OPresc|       nismo je bili ugledali prej. Od brega do brega so bile položene
 25 OPresc|           pljuska ter se nam bliža od vseh strani. Toda zazibalo
 26 OPresc|             mirno so viseli oblaki od vzhoda do zahoda. In ko
 27 OPresc|          škropil tenko, enakomerno od sivega neba... ~Stal je
 28 OPresc|         dolgo, utrujenost je lezla od nog navzgor, legla je na
 29 OPresc|      tistem trenotku je bila večja od nas vseh in zaupali smo
 30 OPresc|           do vrha samotnih dreves, od vseh strani se je zgrinjalo
 31 OPresc|            Hanca... ~Zeblo nas je. Od dežja smo bili vsi premočeni,
 32 OPresc|         preplavljene ravni, lil je od sivega neba, napolnil nam
 33 OPresc|        straneh se je bilo spustilo od neba dol veliko sivo zagrinjalo,
 34 OPresc|           nekoliko vzravnala. ~Ali od utrujenosti in od žalosti
 35 OPresc|              Ali od utrujenosti in od žalosti so bila naša srca
 36 OPresc|          je bila vzdignila mavrica od zemlje do neba. In tam v
 37 OPresc|           Razširila so se nam srca od silnega koprnenja. Lojzetu
 38 VTemi |          svetilo medlo, morda samo od svetilke, ki je gorela ob
 39 VTemi |           popoldne po izbi, zmerom od duri do okna, glavo sklonjeno,
 40 VTemi |            je tako hodila po izbi, od duri do okna, glavo sklonjeno,
 41 VTemi | razžalostile, so koraki utihnili. ~Od veselega upanja pa je ostala
 42 VTemi |          na čelu. In mati se trese od mraza, veter piha skozi
 43 VTemi |           in omahovaje preko ceste od te strani na ono in je izginil
 44 VTemi |      kaplje, ves život je trepetal od mraza. ~"Kam greš, Ana?" ~
 45 VTemi |           v izbo, je trepetala vsa od mraza in od strahu. Odložila
 46 VTemi |          trepetala vsa od mraza in od strahu. Odložila je ruto
 47 VTemi |          prsih, enakomerno, zmerom od duri do okna. ~"Mati!" je
 48 VTemi |            je hodila mati po izbi, od okna do duri. Zakaj bi nehala
 49 VTemi |       zmerom bolj so se širile oči od strahu. Stal je tam človek
 50 Greh  |            navzgor, kjer so visele od stropa debele vrvi zvonov.
 51 Greh  |        zibal, je stokalo še zmerom od daleč in Tonetu je bilo
 52 Greh  |            bleda luč, ki je sijala od zgoraj. Tipal je ob zidu,
 53 Greh  |   razločiti v cerkvi nič več, samo od velikega oltarja se je svetlikalo
 54 Greh  |            je zaklicalo, zastokalo od druge strani in ozrl se
 55 Greh  |           navzdol. In zaklicalo je od one strani, prav od onega
 56 Greh  |   zaklicalo je od one strani, prav od onega kraja, odkoder je
 57 Greh  |         razbito steklo medel žarek od svetlega nočnega neba. Zasvetilo
 58 Greh  |        žoga je bila odletela mačka od kupole, prav do odprtih
 59 Greh  |           kdor bi prišel, bi videl od daleč. Vrnil se je in je
 60 Greh  |        cvileč, proseč, prihajal je od zgoraj, iz podstrešja, od
 61 Greh  |          od zgoraj, iz podstrešja, od kupole... ~"Samo brž, o
 62 Greh  |          neprijazna, neprijaznejša od noči same. ~Hitel je navzdol,
 63 Greh  |          krčmo. Tone ga je spoznal od daleč in je vztrepetal;
 64 Greh  |            razgaljen in je smrčal. Od stene do stene je segala
 65 Greh  |            da se je bil Bog obrnil od njega in ga ne mara poslušati.
 66 Greh  |        Martin s kolom in je kričal od silne groze in je bežal... ~
 67 Greh  |        Zastokalo je bilo, zaječalo od daleč -- in stokalo je še
 68 Greh  |            hiti k njemu. ~"Mati!" ~Od okna je stopila senca. ~"
 69 Greh  |          proseč glas. Tenak je bil od začetka in trepetajoč, ali
 70 Greh  |            velikimi svetlimi očmi. Od one strani se je pač bližal
 71 Greh  |          glej, zdaj se je oglasilo od nasprotne strani, prav od
 72 Greh  |          od nasprotne strani, prav od onega kraja, odkoder je
 73 Greh  |           Treslo se mu je vse telo od strahu, od zlobe. Napotil
 74 Greh  |          mu je vse telo od strahu, od zlobe. Napotil se je in
 75 Greh  |          niže -- strah ga je bilo, od zlobe se mu je treslo telo. ~"
 76 Greh  |    prešerno, vse telo je trepetalo od komaj pridržanega smeha. ~
 77 Greh  |            debel in lica so kipela od smeha. ~Utrudil se je in
 78 Greh  |            svetle oči. Zakričal je od strahu, od zlobe, skočil
 79 Greh  |             Zakričal je od strahu, od zlobe, skočil je doli in
 80 Greh  |          kotalilo se je po klancu. Od groze ni mogel premakniti
 81 Greh  |         hiše, se je svetila cerkev od daleč. Ljudi je srečaval
 82 Greh  |           je ležala v dolini bela, od rose in jutranjega sonca
 83 Greh  |          bile še zelene in sočne. ~Od daleč je zapelo nerazločno,
 84 Greh  |           črne gruče skozi dolino; od daleč se je videlo, kakor
 85 Greh  |            in ustnice so bile črne od robidnic. ~Že je bil blizu
 86 Greh  |                  Ali vztrepetal je od studa in od groze, že ob
 87 Greh  |          vztrepetal je od studa in od groze, že ob sami misli
 88 Greh  |         gori skozi smrekov gozd in od druge strani v vas, naravnost
 89 Greh  |            in noge so se mu tresle od strahu. Nikogar ni bilo
 90 Tinica|            TINICA~I ~Ko je okreval od težke in grde bolezni, je
 91 Tinica|       zunaj, kjer so se že svetili od daleč travniki pod velikim
 92 Tinica|            še trepetajoč in plašen od sramu, se je bil napotil
 93 Tinica|            padala na obraz, na oči od rute in šala, veseli kontrast
 94 Tinica|        upadla lica, zarezale so se od oči do ustnic grde gube. "
 95 Tinica|            bilo spustilo pred očmi od neba do zemlje. ~Kaj se
 96 Tinica|            bežal je, ves še umazan od blata, bolan in truden,
 97 Tinica|        ustvarila roka, trepetajoča od strahu. ~Osvobodil se je
 98 Tinica|           nanjo; lica so mu gorela od vročine, ali kapljice krvi
 99 Tinica|           oklepala ves obraz; toda od obraza doli, od vrata doli
100 Tinica|        obraz; toda od obraza doli, od vrata doli je risal natančneje;
101 Tinica|          je korak, da bi se obrnil od nje, ali noga je stopila
102 Tinica|         tihimi koraki po preprogah od mize do mize so hodile lepe
103 Tinica|         težko ji je bilo pri srcu; od bridkosti in od čudne, globoke
104 Tinica|          pri srcu; od bridkosti in od čudne, globoke radosti so
105 Tinica|           čudolep, čudosvetel, ali od prebleščeče svetlobe le
106 Tinica|         glasno in kakor da bi bilo od prozornega stekla njeno
107 Tinica|  nasmehnila; čutil je, da je daleč od njega in žalosten je bil. ~
108 Tinica|         nič manjši in nič drugačni od grehov drugih ljudi. Razloček
109 NaGolg|             tenke sence, ki padajo od drevja, so kakor z vodenim
110 NaGolg|          tope oči. Sedita morda že od jutra in bosta sedela do
111 NaGolg|          so bile napete in resne. ~Od daleč se je oglasil nenavaden
112 NaGolg|         odpirala, otroci so hiteli od vseh strani. ~"Tat! Tat!" ~
113 NaGolg|          bile bose, zelo velike in od prahu čisto sive. Nič se
114 NaGolg|          gledale oči, pol oslepele od sonca. Tedaj se je vzdignil
115 NaGolg|            se je po vsem životu in od strahu ni mogel jokati. ~"
116 NaGolg|      procesija, otroci so kričali, od daleč se je glasil razposajen
117 LepaV |          kadar bi vzdignil glavo. ~Od sreče in spomladanskega
118 LepaV |      počasi in plašno romajo misli od holma do holma... Ustnice
119 LepaV |         ustnic... Zgrudi se človek od velike bolečine in vstane
120 LepaV |            bilo združilo z zemljo, od zemlje do neba neizmeren
121 LepaV |             Dremotna luč je sijala od stropa, časih, ob ovinku,
122 Zaljub|          oči so mu bile vse solzne od bolečine in od pijanosti.
123 Zaljub|          vse solzne od bolečine in od pijanosti. Njegov slog ni
124 Zaljub|          Jaz sem opravil oboje koj od začetka, zato da ne bom
125 Zaljub|          da je umetnik, se obrnejo od njega; mahoma pade med tisto
126 Zaljub|           je zdelo, da me je nekdo od daleč poklical in napravil
127 Zaljub|            je že več nego leto dni od tega. Takrat se je toliko
128 Zaljub|           v blazino in bi se jokal od sramu. Ali si že videl kdaj
129 Zaljub|             izruval sem si jih bil od sramu, ko sem prišel domov. --
130 Zaljub|      pogledal sem ji z začudenimi, od prevelikega veselja prestrašenimi
131 Zaljub|            spreminjajo ljudje samo od danes do jutri, da se ni
132 Zaljub|           se ni mogoče spreminjati od danes do včeraj, v daljno
133 Zaljub|     prijatelj, ljudje živ‚ večidel od same kraje! Jaz, na priliko,
134 Zaljub|            tam, tam je bil moj dom od nekdaj in tako pozno, prijatelj,
135 Zaljub|            bilo vse dobro; utrujen od dolgega žalostnega popotovanja
136 Zaljub|               Veliko večja je bila od mene, zmerom večja, in jaz,
137 Zaljub|           hladnejši veter je pihal od zahoda... Stopala je tako
138 Zaljub|         lahko in fino po stopnicah od luninih žarkov, po lepih
139 Zaljub|  neizmernost. Še malo je zafrfotal od daleč pajčolan na njenem
140 Zaljub|           in listje se je stresalo od zaspanosti in od hladnega
141 Zaljub|          stresalo od zaspanosti in od hladnega vetra. Zraven vsakega
142 Zaljub|           bili umazani in oprašeni od prahu, ki ga je prinašal
143 Zaljub|     odvezavali, nogavice so padale od nog, srajce so se trgale
144 Zaljub|        lestvico, na tiste stopnice od luninih žarkov, ki segajo
145 Zaljub|            zaplapolalo, zafrfotalo od daleč -- to je bil pajčolan
146 Vedom |         reč, ako jo pogleda človek od daleč; od blizu pa je ni
147 Vedom |           pogleda človek od daleč; od blizu pa je ni treba gledati. ~
148 Vedom |        vagabundstvu in bolj češčen od njegovih verzov je bil njegov
149 Vedom |    prebirala vse slovenske pesnike od Prešerna do Murna in ljubila
150 Vedom |            Težka, trudna tišina -- od daleč rezki, zvonki žvenk
151 Vedom |        zgenilo tam, zazibalo se je od vzhoda do zahoda... ~Sončnik
152 Vedom |           Tam, sto, dvesto korakov od poti je stala sredi travnika
153 Vedom |          ki jo je gledal prej samo od daleč in ki jo je sovražil
154 Vedom |            bi pritekli rdeči curki od vrata doli, preko pleč,
155 Vedom |               tako imam vsaj nekaj od svoje mizerije. Glej, kako
156 Vedom |      kolikor jih je imel, drugačni od nazorov drugih ljudi. Ko
157 Vedom |          se rezale v čelo... Torej od začetka, od začetka!...
158 Vedom |          čelo... Torej od začetka, od začetka!... Priklical je
159 Sreca |         burja se je bila vzdignila od morja in lasje so mu povihravali
160 Sreca |           vzdignilo mahoma, silno, od vzhoda do zahoda se je vzdignilo,
161 Sreca |            zahoda se je vzdignilo, od zemlje do neba; ob rob ravni
162 Sreca |         sebi v obraz in je zardela od radosti... ~Franc Riba je
163 Sreca |           do tvojih grudi in jokal od sramu in od žalosti! Takrat,
164 Sreca |         grudi in jokal od sramu in od žalosti! Takrat, ko sem
165 Sreca |            burji, desnica do gora, od veselja zardelih. Ob tisti
166 Sreca |            se mi opotekale. Že koj od začetka so se opotekale,
167 Sreca |            strah, če se ozrem. Tam od obzorja, kjer sem jo bil
168 Sreca |       ravan... ~Bil sem bolan; ali od tistega jutra ni še dolgo,
169 Sreca |        moja ranjena duša po cesti, od dežja razmočeni, skoz žalosten
170 Sreca |            posteljo. Manjši je bil od Franca, ali bolj čokat,
171 Sreca |         kotih, samo par nesrečnih, od vseh solidnih ljudi zaničevanih
172 Sreca |       potem?" ~Franc je vztrepetal od srda, od straha tudi menda,
173 Sreca |       Franc je vztrepetal od srda, od straha tudi menda, ki se
174 Sreca |          kaj bi ne zlezla pod stol od ponižnosti, ne sramovala
175 Sreca |           je vse, kar je našega in od vsega, kar smo napravili,
176 Sreca |           s pestjo in se je tresel od vzburjenosti. ~"Ti upaš
177 Sreca |        odtod; bolan si in umrla bi od žalosti, če bi vedela, da
178 Sreca |          službi! Manjši si, Franc, od onih, ki so se ti bili zapisali
179 Sreca |     hlapčevsko službo, manjši tudi od onih, ki stoje v tolpi in
180 Sreca |       vztrepetavala, vzplapolavala od vzhoda do zahoda, zabobnevala
181 Sreca |            zemlje, v velikem križu od vzhoda do zahoda in od juga
182 Sreca |       križu od vzhoda do zahoda in od juga do severa. ~Franc je
183 Sreca |       zapeli bodo mrtvaški zvonovi od juga do severa... Zamenjal
184 Sreca |                Zaspati nisem mogel od samih hudih sanj. Sredi
185 Sreca |           bilo, pa se je poslovilo od mene ter se odpravilo po
186 Sreca |     nasproti; mlada je še in lepa, od luči so rdeča in svetla
187 Sreca |           se ob ustnicah in kapale od okrogle obrite brade na
188 Sreca |      mudilo se mu je, slišal je že od daleč zamolklo drdranje
189 Sreca |        oblik. ~Pot je bila blatna, od pustega neba je škropilo.
190 Sreca |       neprijazne. ~Zasvetile so se od daleč bleščeče bele luči
191 Sreca |          ti prinesel; dobil sem jo od doma..."  Franc se je zagrizel
192 Sreca |             da bi zakričal na glas od srda in od žalosti. ~"Prijatelj,
193 Sreca |        zakričal na glas od srda in od žalosti. ~"Prijatelj, prosim
194 Sreca |            poslovi človek prijazno od vseh tistih lepih in pisanih
195 Sreca |         preko neba, v jadrnem diru od vzhoda do zahoda! Zavijam
196 Sreca |           bolezen, slabost je samo od stradanja... no, teta Mara,
197 Sreca |          prosi vbogajme; truden je od dolge poti in ves prezebel;
198 Sreca |         Frančišek, ki se mi bližaš od stene tako prijazno, sveto
199 Sreca |           morda samo s srcem, tako od daleč. Spomnila bi se name,
200 Sreca |            po veliki cesti, urneje od belih oblakov, ki se vozijo
201 Sreca |         polnočnice, čuj, že vabijo od daleč zvonovi... Tako prijetno
202 Sreca |            pa te je gnalo na Dunaj od egiptovskih loncev tam doli?" ~
203 Sreca |         trudoma. ~"Kaj me je gnalo od doma?" ~Svetlikalo se je
204 Sreca |             Svetlikalo se je nekaj od daleč -- velika svetloba,
205 Sreca |        pismo, da bi se danes jokal od smeha, če bi se spominjal
206 Sreca |          spominjal nanje po vrsti, od besede do besede. In ona
207 Sreca |           pohleven greh in trepeče od prevelikega strahu. ~"Nič
208 Sreca |        tako!" ~Gorjanec je zardel, od kesanja in od žalosti so
209 Sreca |           je zardel, od kesanja in od žalosti so se mu orosile
210 Sreca |        zavit rokopis. Tresel se je od sramu in od srda, jecljal
211 Sreca |           Tresel se je od sramu in od srda, jecljal je in se oziral
212 Sreca |           mi je žal, dragi gospod, od srca mi je žal! Poznam vaše
213 Sreca |         malenkost, ki jo zahtevate od mene. Ampak ko bi vi vedeli,
214 Sreca |         Kakor sem rekel! Obžalujem od srca, ampak nemogoče je...
215 Sreca |          manjša je bila pokrajina, od vseh strani so segale sence,
216 Sreca |      prikazala se je visoka senca, od neba do zemlje je segala.
217 Pozdr |           je bilo zazvonilo odkod, od bele cerkve svete Trojice
218 Pozdr |             dimasto senco, ki pada od mesta na nebeški zrak, je
219 Pozdr |            kamenja, da bi zadišalo od daleč po Latermanovih kostanjih,
220 Pozdr |           zazvonili sladki zvonovi od bele cerkve svete Trojice
221 Pozdr |           zazelenelo je, zazvonilo od daleč... In hipoma so se
222 Pozdr |         kjer je bilo samo veselje. Od desne, od leve razposajena
223 Pozdr |            samo veselje. Od desne, od leve razposajena godba;
224 Pozdr |        celo moj obraz je bil pisan od pisanih luči... ~Napol že
225 Pozdr |          mi bile vsesale s trdimi, od bolečine in poželenja krvavečimi
226 Pozdr |              Utihnilo je zvonjenje od cerkve svete Trojice, veter
227 Pozdr |          Trojice, veter je zapihal od severne strani in je odnesel
228 Pozdr |            razposajeno, poželjivo, od slasti in nadživljenjske
229 Pozdr |            njen obraz ter odsevala od njenega obraza na moje motne
230 Pozdr |          spominjal na pesem zvonov od cerkve svete Trojice, na
231 Pozdr |          ti ni ostalo prav ničesar od tistega skromnega brašna,
232 Pozdr |           moje oči so se razširile od začudenja in radosti, od
233 Pozdr |           od začudenja in radosti, od srca se mi je razlila sladka
234 Pozdr |           zunaj so zvonili zvonovi od cerkve svete Trojice na
235 Poet  |          starcu. Hiteli so oblaki; od obzorja do obzorja se je
236 Poet  |            v daljni daljavi, korak od poti, vse lepša pokrajina?
237 Poet  |        sonce, tam v daljavi, korak od klanca? Če bi preskočil
238 Poet  |        sključen in je sopel težko; od jutra do noči, en sam kratek
239 Poet  |          večnost je bila vmes: dan od jutra do noči. ~Zasvetila
240 Poet  |          so se v izbi in smehljaj, od Boga poslan, je šinil preko
241 Poet  |           se opotekal dalje, pijan od bolesti. Dalje, popotnik!