Chapter

  1 MimoZ |          ti je tuje, nedosegljivo za zmerom! ~Omeglilo se mi
  2 MimoZ |        Omeglilo se mi je bilo oko za trenotek; morda se je bil
  3 MimoZ |       brčicami; nameril se je bil za dekletcem mladim, rosnookim.
  4 MimoZ |        vsi stoj‚, ne pomaknejo se za ped po cesti navzgor! Noge
  5 MimoZ |          šibe se, omahujejo -- ne za korak naprej, ne za korak
  6 MimoZ |            ne za korak naprej, ne za korak nazaj, ne za ped!
  7 MimoZ |     naprej, ne za korak nazaj, ne za ped! Če to ni kratkočasna
  8 MimoZ |          vsa dolga procesija, vsi za njim so bili obloženi; visoko
  9 BrezD |         se skrivali mi, ki ni bil za nas ustvaril Bog zelenih
 10 BrezD |          bela... vsako minuto gre za seženj od mene in bojim
 11 BrezD |      izpred oči... Zato moram brž za njó, moram dol in pojdem
 12 BrezD |       Ločila sva se in gledal sem za njim, ko je šel počasi po
 13 BrezD |           v kup‚, bi ga potegnilo za vrat in za roke vznak nazaj
 14 BrezD |           ga potegnilo za vrat in za roke vznak nazaj na peron.
 15 OPresc|           Tam je vse drugače, tam za hribi. Ne prišli bi domov
 16 OPresc|          tako je izginila ravnina za nami, sami smo bili -- nad
 17 OPresc|     stopili smo v prvo vežo. Prav za durmi smo ostali in smo
 18 OPresc|           je kamen ter ga zalučil za nami. ~"Lakota beraška je
 19 OPresc|        Tone, hotel se je spustiti za njim, ali premislil se je
 20 OPresc|          veži smo sedeli na klopi za mizo, jedli smo pšeničen
 21 OPresc|           bi nas bil kdo potegnil za rokav. ~Nismo še hodili
 22 OPresc|         Tone je bil zgrabil Hanco za roko, da je padla, bežal
 23 OPresc|         padala, izgubila se potem za hribom. Na desni pa je bila
 24 OPresc|       bila pogreznila pod korakom za ped globoko. Tone se je
 25 OPresc|           položili?" ~Vsi smo šli za njim; Tone je pogledal na
 26 OPresc|        Hanco in je šel zadnji tik za njo. Deske so se vdirale
 27 OPresc|            kakor da bi tam daleč, za hribom drdrali vozovi po
 28 OPresc|          je stala in je izginila, za goro pa je zabobnelo. ~Hanca
 29 OPresc|       hudobno. ~Prijela je Toneta za roko in šli smo dalje... ~
 30 OPresc|           kakor da bi nas grabilo za vrat. Tresel sem se, ko
 31 OPresc|          tako, kakor da bi hodila za šalo po vrvi. Stopil je
 32 OPresc|           šalo po vrvi. Stopil je za njo Lojze in stopil sem
 33 OPresc|          toliko se je je zagrnilo za nami. Da, čudo je bilo,
 34 VTemi |           na brata, ki sta sedela za mizo in igrala domino. Ana
 35 VTemi |          bila skoro prazna, komaj za pol ure je bilo še olja.
 36 VTemi |          ni naročila; Tine je šel za njo, ali ko se ni ozrla
 37 VTemi |         bil prevesel in preglasen za to čudno tem", ki je bila
 38 VTemi |     dotaknil z mrzlo roko. Sedimo za mizo in se stisnimo skupaj." ~
 39 VTemi |           vsi trije. Držali so se za roke in so se tiščali tesno
 40 VTemi |          visoko ob črno listje in za deblom čaka smrt. ~"Ne pojdi,
 41 VTemi |       strani na ono in je izginil za oglom. ~"Mati!" ~Z veliko
 42 VTemi |          luč!" ~Ana se je prijela za glavo z obema rokama, in
 43 VTemi |          tudi mati tako prijemala za glavo, kadar je stala ob
 44 VTemi |      stala ob postelji ali sedela za mizo. ~"Slecita se in zaspita,
 45 Greh  |           Sonce se je bilo skrilo za župniškim vrtom in mračilo
 46 Greh  |          bi šel človek, tja daleč za soncem... ~Pozno je že bilo,
 47 Greh  |        sence in noč. ~Potegnil je za vrv in veliki zvon se je
 48 Greh  |     zaspano, plapolaje. Prijel je za verižico in veliki, v belo
 49 Greh  |        pijanca. Stal je pač nekdo za njim in je govoril zanj
 50 Greh  |   skrčenimi prsti, z obema rokama za mehki židani kožuh in je
 51 Greh  |         Zgrabil je z obema rokama za telo in je bìl s trdo okroglo
 52 Greh  |           stopal je varno; ovinek za ovinkom in konca ni bilo.
 53 Greh  |         mimo. Cerkovnik je gledal za njim in se je čudil. ~Zakaj
 54 Greh  |           zdaj stoji tam in gleda za njim. Ni se ozrl, ali videl
 55 Greh  |          zvezde so že zasijale in za hribom je svetil mesec. ~
 56 Greh  |     naravnost na frčado, na durce za velikim kamenitim križem
 57 Greh  |       dalje. Branjevka je gledala za njim in se je čudila; tako
 58 Greh  |           ozrl, Tone pa je gledal za njim. ~-- Ni mu še hotel
 59 Greh  |          v veži in nato je prijel za kljuko. ~-- Vstopim v božjem
 60 Greh  |           razpelom je sedela mati za mizo, svetilka je gorela
 61 Greh  |          Kako sem bil nepreviden, za božjo voljo! Tam sem jo
 62 Greh  |          iskati mu ne bo treba... Za božjo voljo! In na kupoli,
 63 Greh  |         se je sklonil, zgrabil je za mehki tilnik, polno pest
 64 Greh  |        mati na prag in je gledala za njim; tudi on se je ozrl
 65 Greh  |       zaspal je! Ali bi ga prijel za ušesa!" Na sredo ceste je
 66 Greh  |          šel preko vrta. Po stezi za plotom je prišel nedeljsko
 67 Greh  |         noge tresejo. Ko je sedel za mizo, je bil majhen in ubog,
 68 Greh  |      bleščalo, dasi je bilo sonce za streho. ~Vstal je in je
 69 Greh  |          živahneje, tudi na stezi za vrtom. Na podstrešju pa
 70 Greh  |           poljubujejo se celo tam za vrtom. Imajo pač vsega dovolj
 71 Greh  |       daljavo, hrib se je vzdigal za hribom in sam tih, miren
 72 Greh  |           strahu. Nikogar ni bilo za cerkvijo in stopil je že
 73 Greh  |           šel je mirno, prijel je za kljuko in je odprl. ~V zakristiji
 74 Greh  |         dolga je bila pot, ovinek za ovinkom, nikoli ni bilo
 75 Greh  |           na tihem, da je odložil za trenotek. Ko je stal pod
 76 Greh  |     prestopil prag, in ko je stal za velikim kamenitim križem
 77 Tinica|           kolača, pečenega Tinici za god, in on se je poklonil
 78 Tinica|    preteklosti. Priklenjen je bil za večno; na katerokoli stran
 79 Tinica|      Začudila se je in je gledala za njim. ~"Bolan je, siromak!" ~
 80 Tinica|     starcu. Časih se je spremenil za par dni, bolj rdeč je bil
 81 Tinica|      strahu. ~Osvobodil se je bil za lep trenotek. Zazdelo se
 82 Tinica|           velikim nebom, ozira se za lepimi ženskami -- ali spodaj,
 83 Tinica|           že pod ognjem na licih, za plamenom v očeh so vstajale
 84 Tinica|          S surovo roko je zgrabil za ključavnico, duri so se
 85 Tinica|         vsem telesom ter se ozrla za njim. On je stopal hitro,
 86 Tinica|           oklenila se ga je časih za roko, da se je vzdramil
 87 Tinica|         hitite?" ~In držala ga je za roko in je postala pred
 88 Tinica|           velikimi, vlažnimi očmi za slokim oficirjem, ki je
 89 Tinica|       smešnim brezuspešnim trudom za senco, ki se ji je umikala;
 90 Tinica|  velikonočni zvonovi ter utihnili za zmerom. ~Franc Golob si
 91 Tinica|         križal vsako uro posebej, za vsak greh posebej. Tako
 92 Tinica|           pa je bila zlata posoda za kadilo; nedolžnoplašno je
 93 Tinica|       poginil... Ne pred njim, ne za njim -- v njegovem srcu
 94 NaGolg|           upiral, ko ga je držalo za lakti dvoje krepkih rok.
 95 NaGolg|        krepkejše je stisnila roka za laket. Škornja sta bingljala. ~
 96 NaGolg|          in je potegnil hudodelca za suknjo, tako da se je opotekel. ~"
 97 NaGolg|           in je zgrabil hudodelca za kuštrave lase, tako da se
 98 NaGolg|          oblak prahu se je vlekel za njo. Časih se je vzdignila
 99 NaGolg|         zazibala se je vsa gruča; za trenotek se je ustavila
100 LepaV |          perona, ozrla se še malo za grbavo damo, ki je odhajala
101 LepaV |          obrazu in umaknila se je za korak. Samo trenotna senca
102 LepaV |        obraza, domislil se je pač za trenotek tistih skoro že
103 Zaljub|      čustva, ki jih skriva človek za deveterimi durmi svojega
104 Zaljub|         namenjeno. Kazen je grehu za petami. Nekdo je jedel na
105 Zaljub|  izgubljen pes, ki se ne meni več za slučajne brce. In sredi
106 Zaljub|      posluša šepetanje in poljube za sabo. Morda je že vedelo
107 Zaljub|     črnolasega fanta, ki je hodil za njo, in misliš si morda,
108 Zaljub|       literat; kadar umrje, pojde za pogrebom župan in narodno
109 Zaljub|          oropal svojega bližnjika za lepo preteklost, potisnil
110 Zaljub|        podala... ~No, tako je šla za zmerom. Jaz pa sem romal
111 Zaljub|           podiju stoli in stojala za note in šest belo oblečenih
112 Zaljub|          streh; luna se je skrila za bel oblak, ki je vztrepetaval
113 Zaljub|           Bog vedi česa in šel bi za njim -- stopnic iskat... ~******** ~ ~
114 Vedom |   zelenosinje oči so sijale motno za črnimi trepalnicami in so
115 Vedom |          lepo število; gledala je za Murnom, kadar je stopal
116 Vedom | Poljanskem nasipu s pipo v ustih, za Zupančičem, kadar je hodil
117 Vedom |         mi godi zmerom; saj nisem za drugega na svetu. Trubaduriti
118 Vedom |      prijateljev je sedelo v kotu za nepogrnjeno mizo. Pili so
119 Vedom |           feljtone, kadar ni imel za tobak, in ki je drugače
120 Vedom |           Jakobu in ga je zgrabil za prsi. "Ali se ti blede?" ~
121 Vedom |        očitati ničesar. Prodal si za pošteno ceno samo svoje
122 Vedom |    svobodno, posebno če ga hraniš za zaklenjenimi durmi. Drugače
123 Vedom |         prepričanja, zakleniti ga za varne duri; -- na semenj
124 Vedom |        snov, ki bi bila pripravna za roman: obširna in pisana
125 Vedom |         bilo kakor pozlačen okvir za njegovo ljubezen, ki je
126 Vedom |        Naj jih pobijejo, saj niso za drugega. Kolikor manj jih
127 Vedom |    prezgodaj odtegnila roko, samo za sekundo morda, ali natanko
128 Vedom |        sekundo morda, ali natanko za tisto sekundo jo je odtegnila
129 Vedom |           zdaj se doma ni brigala za toaleto in tudi za frizuro
130 Vedom |        brigala za toaleto in tudi za frizuro ne. Ni mislila nanj --
131 Vedom |         kabinet in je zaprla duri za sabo. ~Videl se je v ogledalu:
132 Vedom |         živ človek? Zgrabil bi jo za lase, za dolge, mehke, svetle
133 Vedom |            Zgrabil bi jo za lase, za dolge, mehke, svetle lase,
134 Vedom |         svetle lase, vlekel bi jo za sabo, iz kabineta v sobo,
135 Vedom |         je domislil: ~"Porabim jo za feljton... tako imam vsaj
136 Vedom |           IV ~Ko je zaklenil duri za sabo, je pomislil in odprla
137 Vedom |  malenkostno, vsakdanje življenje za zelo resno, pomembno in
138 Vedom |          da so smatrali sami sebe za bolj ali manj imenitne,
139 Vedom |      življenje, ali smatral ga je za nepotrebno in neumno, sam
140 Vedom |    nepotrebno in neumno, sam sebe za nepotrebnega in nevažnega... ~
141 Vedom |           nevažnega... ~Izgubljen za zmerom, priklenjen na življenje,
142 Vedom |        hudobno zelenosinje oči... Za hip se je zdrznil, je pomislil,
143 Sreca |        glavami, da bi jih zgrabil za lase in stresel še bolj!... ~
144 Sreca |     ugleda naposled, o mraku, tam za hribom, za ono staro jablano,
145 Sreca |           o mraku, tam za hribom, za ono staro jablano, zvonik
146 Sreca |           mojih ranjenih nog. Nič za to! Dovolj je še krvi v
147 Sreca |        pomendrana, komaj oslom še za pašo; zadene nerodni čevelj
148 Sreca |      stopil je k nji in jo prijel za roko. ~"Če me imaš kaj rada,
149 Sreca |     hlastno in jo je stiskal trdo za roko; njegove oči so se
150 Sreca |         življenja, polagoma, drug za drugim, dokler ne vzplapola
151 Sreca | življenjaželjno telo, počasi, kos za kosom, dokler ne segnije
152 Sreca |        dam siloma pogasiti plamen za plamenom, iztrgati iz telesa
153 Sreca |     iztrgati iz telesa siloma kos za kosom?"... ~Nasproti, v
154 Sreca |          predenj in ga je stresel za ramo. ~"No, kaj je? Zdaj
155 Sreca |           zdi drugače, tem slabše za vas!" ~"Kje pa ostane kritika?
156 Sreca |     kritika? Kje objektivnost?" ~"Za kritiko in za objektivnostjo
157 Sreca |    objektivnost?" ~"Za kritiko in za objektivnostjo se skriva
158 Sreca |           poslal sam Bog med nas. Za lepo število klafter je
159 Sreca |           Franc je molče večerjal za mizo. ~"Kaj res pojdeš,
160 Sreca |     ponižno posodo solz. Sedla je za mizo, Francu nasproti in
161 Sreca |          sreči si živel pa misliš za srečo? Kam? Služil bi vsem
162 Sreca |          poskočil, da bi zaklical za njim po stopnicah, ali vrnil
163 Sreca |             Burja je zunaj, pojdi za njim!" ~Pogledal je Barici
164 Sreca |         viharja..." ~Prijel se je za klobuk; veter ga je bil
165 Sreca |           burje, ki ga je grabila za suknjo, igrala se z njegovo
166 Sreca |          njegovo brado, prijemala za klobuk s prešerno roko in
167 Sreca |          Martin; ozrl se je morda za trenotek po cesti, ki jo
168 Sreca |      daljni blisk se je zasvetilo za obzorjem, ugasnilo je...
169 Sreca |           je zaprlo, zatemnelo je za hip, senca je šla mimo...
170 Sreca |           je nečesa, prijel jo je za roko. ~"Ali nisi stala ob
171 Sreca |        zdaj moja naloga, da hodim za njim, da ga ne izgrešim...
172 Sreca |     visoko plapolajoča v daljavi, za večernimi sencami. Pod težkimi
173 Sreca |         tako sem vstal in sem šel za njim, kamor so ga vodili
174 Sreca |      koraki... Vstal je in je šel za njo, ki je hodila z lahnimi
175 Sreca |            ne ozre se, ne postoji za trenotek, da bi si človek
176 Sreca |           In zmerom dalje, zmerom za njo, ki stopa lahko po preprogi;
177 Sreca |            Na mizi gori svetilka, za mizo sedi človek, kadi iz
178 Sreca |        Barica je sedela sključena za pečjó, lica uprta v dlani.
179 Sreca |          morda, kjer sije sonce. ~Za mizo je sedel Gorjanec,
180 Sreca |          Upam si! Tudi ko bi imel za samo vožnjo, bi si upal!
181 Sreca |         Nikoli me še ni bila skrb za vsakdanji kruh... In kaj
182 Sreca |           In kaj misliš, da nisem za nobeno rabo? Ceste bi šel
183 Sreca |          morda, molédovati, kakor za krščansko miloščino... In
184 Sreca |        blizu!" ~Franc se je ozrl, za hip se mu je zazibalo pred
185 Sreca |         kakor da bi se poslavljal za zmerom. Še se vidiva in
186 Sreca |         stisnil roko in je gledal za njim, ko je odhajal proti
187 Sreca |       Gorjanec je hotel zaklicati za njim, stisnil je pest in
188 Sreca |         Gorjanec je prijel Barico za roko in jo je vodil domov
189 Sreca |           je bil še interesanten, za silo tudi še Jurčičev --
190 Sreca |           da si imel le tobaka in za kosilo kos kruha, pa ti
191 Sreca |       pomočnik v veliki delavnici za dekoracijske slike in kulise,
192 Sreca |        kako je to nizko, umazano! Za kos kruha, glej, za kos
193 Sreca |      umazano! Za kos kruha, glej, za kos kruha se plazim kakor
194 Sreca |     doseči, tolsto luno prijemati za tolsti nos! Po blatu bi
195 Sreca |      glavo malo na vzglavje, samo za trenotek, da si odpočiješ!... ~
196 Sreca |          pridete. Pozdravljeni!" ~Za Barico prihaja teta, zavita
197 Sreca |   prijatelj, sedi tam?" ~Sedel je za mizo slikar Jerina, ogromen
198 Sreca |           svetloba, ki je umirala za goro, topila se v mogočnih
199 Sreca |           svetlobo, ki je umirala za goro, topila se v mogočnih
200 Sreca |         razjokal... Zmerjal si me za egoista, ali ob tistih časih
201 Sreca |   Pripraviti sem se hotel pošteno za svoj veliki posel. Zdaj
202 Sreca |          lotil bi se več ničesar. Za vsakdanji kruh imam znanja
203 Sreca |         ne prosil bi rad vbogajme za ta svoj trudni kadaver.
204 Sreca |                 Gorjanec je sedel za mizo in je pisal. Imel je
205 Sreca |         paradi!" ~Barica je stala za njim, roko na njegovi rami.
206 Sreca |     nevoljno z glavo in je gledal za njim. ~Tako je prišel Franc
207 Sreca |         oči. ~"Oprosti mi, Franc, za božjo voljo! Tako nizek
208 Sreca |   skladišče slovenske literature, za koga in za kateri čas, to
209 Sreca |  slovenske literature, za koga in za kateri čas, to sam Bog vedi!
210 Sreca |           molitveniki, pripovesti za narod in za mladino -- to
211 Sreca |            pripovesti za narod in za mladino -- to še gre za
212 Sreca |           za mladino -- to še gre za silo. Ali kar malo cika
213 Sreca |        Nesreča je, da se zanimajo za to literaturo zmerom samo
214 Sreca |           del jih je, ki so čisto za narod... Preberite jih vsaj!" ~
215 Sreca |          čemu pa sem šel ponujat? Za teh par dni pač ni truda
216 Sreca |       segale sence, trgale so kos za kosom in ona je ležala mrtva
217 Sreca |       iskal njene roke. ~Videl je za belim pajčolanom njene oči
218 Pozdr |       neba, že so ugasnile zvezde za silno dimasto senco; samo
219 Pozdr |          in šumno godbo tam zunaj za slokimi stebriči... ~Utihnila
220 Pozdr |    stebriči... ~Utihnila je godba za trenotek -- in o, moje sanje
221 Pozdr |        daleč... Vina, deklè, vina za pogrebščino!... Pobožal
222 Pozdr |        veliko! -- ~Vina gor, vina za pogrebščino! ~Zagrebiva
223 Poet  |      cesto in so zaloputnili duri za njim; za zmerom. No dan
224 Poet  |         zaloputnili duri za njim; za zmerom. No dan je bil lep.
225 Poet  |       samote, ob grapavem klancu, za nasutim kamenjem, za robidami,
226 Poet  |      klancu, za nasutim kamenjem, za robidami, prijazno belo